Jedro

Po že ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča bo mogoče odvzem življenja na grozovit način opredeliti, kadar bodo ugotovljene tako objektivne kot subjektivne okoliščine. Prve se nanašajo na sam način izvršitve dejanja, ki se odraža v trpljenju žrtve, ko storilec žrtvi povzroča hude fizične bolečine ali psihično trpljenje, ki po intenziteti in trajanju presegajo običajno trpljenje, ki nastane pri vsakem umoru. Žrtev mora vse to sama občutiti, da lahko govorimo o tej obliki kaznivega dejanja, zato ne moremo govoriti o takšni obliki, če je žrtev v nezavestnem stanju ali če se storilec nad njo izživlja, ko je že mrtva. Subjektivne okoliščine se kažejo v zavesti storilca, da žrtvi povzroča hudo trpljenje ali v zavesti o možnosti povzročanja takega trpljenja in hotenju oziroma privolitvi vanj, pri čemer morajo biti podane okoliščine, ki kažejo na brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje storilca.

Vrhovno sodišče kot pravilno sprejema stališče višjega sodišča, da je zakonski znak "na grozovit način" v konkretnem primeru v opisu dejanja zadostno konkretiziran z navedbo "polil z vnetljivo tekočino in jo zažgal".

Kot to izhaja iz prav tako ustaljene sodne prakse, se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov v izreku sodbe nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven. Subjektivni elementi so tako stvar dokazne ocene in zato spadajo v obrazložitev in ne izrek sodbe. Te je sodišče presodilo v okviru obsojenčevega krivdnega odnosa do dejanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen 23 let zapora, v katero mu je na podlagi 56. člena KZ-1 vštelo čas pridržanja in pripora od 14. 8. 2020 od 21.17 ure dalje. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 mu je vzelo vžigalnik in delno zgorelo plastično posodo. Nadalje je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek Zavarovalnici Sava, d. d. v višini 3.150,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenega in njegovega zagovornika ter državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je v plačilo naložilo sodno takso v višini 1.500,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenčevi zagovorniki, kot uvodoma navajajo, zaradi vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlagajo, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje pred popolnoma spremenjen senat. Hkrati predlagajo, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti plačila sodne takse in drugih stroškov postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti, saj jih glede na svoje premoženjsko stanje ni sposoben plačati, ker bi tako ogrozil preživljanje svojih otrok.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan, ki ocenjuje, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca vročilo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

**Kazenskopravni očitek**

5. Obsojenec je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1. Iz opisa dejanja izhaja, da je obsojenec drugemu vzel življenje na grozovit način s tem, da je dne 12. 8. 2020 svojo zakonsko partnerko B. B., ker je imela drugega intimnega partnerja, polil z vnetljivo tekočino in jo zažgal, zaradi česar je zagorela po celem telesu in glavi ter utrpela opekline 70% telesa, od teh 50% globokih opeklin, vključno z opeklinami dihal, obsežne opekline pa so kljub zdravstveni pomoči vodile v hipoprefuzijo in multiorgansko odpoved, zaradi česar je oškodovanka dne 26. 8. 2020 med zdravljenjem umrla.

**Vsebina zahteve in obseg presoje**

6. Vložniki v zahtevi uveljavljajo: (i) kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ker v opisu dejanja ni konkretiziran zakonski znak grozovit način oziroma grozovitost odvzema življenja, kar naj bi predstavljalo tudi kršitev načela zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave, pri čemer višjemu sodišču očitajo kršitev načela zakonitosti tudi zaradi nezakonite razlage tega zakonskega znaka; (ii) bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP: - ker sodišče prve stopnje v okviru razlage zakonskega znaka grozovitosti ni obrazložilo subjektivnih okoliščin na strani obsojenca, tj. da je pri ravnanju brezčutno užival ali se kako drugače izživljal; - ker višje sodišče ni obrazložilo, zakaj meni, da ni bistvenega pomena, kdo je kanto z bencinom premaknil na končno mesto, ter s tem ni odgovorilo na pritožbeni očitek, da kante na končno mesto ni nesel obsojenec, zaradi česar višjemu sodišču očita še kršitev pravice do pravnega sredstva in izjave; - ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo nastanka hipoprefuzije in torej ni obrazložilo vzroka smrti oškodovanke, višje sodišče pa je zmotno navedlo, da vsebinska napolnitev tega izraza ni potrebna; - ker je sodba višjega sodišča deloma sama s seboj v nasprotju, obrazložitev pa je nerazumljiva, saj je višje sodišče v 57. točki obrazložitve navedlo, da se je oškodovanka zavedala, da bo umrla, v 60. točki pa, da je spraševala, ali lahko umre, kar je bistveno zato, ker je od tega odvisno, ali je oškodovanka psihično trpela – strah pred smrtjo, kar je eden od razlogov, ki jih višje sodišče izpostavlja glede grozovitosti kot zakonskega znaka kaznivega dejanja; (iii) kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP ter kršitve ustavnih pravic: - zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za: (i) izvedbo rekonstrukcije, (ii) pridobitev tehničnih specifikacij vozila in dopolnitev mnenja izvedenca požarne stroke, (iii) postavitev izvedenca klinično psihološke stroke, ki ga je podal zagovornik, (iv) postavitev izvedenca klinično psihološke stroke, ki ga je podal obsojenec sam ter (v) branje elektronskih sporočil C. C. in pridobitev vseh sporočil med slednjim in oškodovanko; - ker je višje sodišče dopolnilo obrazložitev sodišča prve stopnje glede grozovitosti, saj slednje tega zakonskega znaka ni utemeljevalo na kulturni pogojenosti znaka in na dojemanju opazovalca; - ker je višje sodišče v nasprotju z določbama 380. in 391. člena ZKP na seji senata samo ugotavljalo dejansko stanje, in sicer: da (i) izvršitveno ravnanje vzbuja pri opazovalcu občutek srhljivosti; (ii) da je oškodovanka trpela psihične bolečine in (iii) da gre za notorno dejstvo, da zažig vzbuja srhljivost in grozovitost; s čimer je bila obsojencu kršena tudi pravica do izjave, načelo poštenega sojenja v smislu 3. alineje 29. člena Ustave, ter pravica do pravnega sredstva, kršeno je bilo tudi načelo neposrednosti.

7. Vložniki se v zahtevi z navedbami, da se poraja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, saj je oškodovanka navzočim pričam večkrat izjavila, da je prišlo do poškodbe po nesreči, sklicujejo na 427. člen ZKP, kar pa je glede na ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP, ki kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izključuje zatrjevanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

**Kršitev kazenskega zakona in kršitev načela zakonitosti: zakonski znak odvzema življenja „na grozovit način“** _Konkretizacija zakonskega znaka v opisu dejanja_

8. Kot navedeno, je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po 1. točki 116. člena KZ-1. Tega stori, kdor koga umori s tem, da mu vzame življenje na grozovit ali zahrbten način. Obsojencu se očita odvzem življenja na grozovit način.

9. Vložniki menijo, da grozovit način izvršitvenega ravnanja v izreku pravnomočne sodbe ni opisan, zato uveljavljajo kršitev kazenskega zakona (brez natančnejše opredelitve po 372. členu ZKP) ter kršitev načela zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave. Navajajo, da politje z vnetljivo tekočino in zažig sama po sebi glede na sodno prakso ne predstavljata konkretizacije grozovitega načina odvzema življenja. Paleta možnosti izvršitve dejanja z zažigom in njegovih posledic zahteva konkretizacijo v opisu dejanja, ki mora zajeti objektivne in subjektivne elemente kaznivega dejanja. Da bi opis dejanja vseboval zakonske znake kaznivega dejanja umora, storjenega na grozovit način, bi moral po stališču iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 341/2002 z dne 21. 10. 2004 vsebovati tudi, da je obsojenec s svojim ravnanjem oškodovancu povzročil hude fizične bolečine, ki so po intenziteti in trajanju presegale običajno trpljenje, ki se pojavi pri storitvi temeljne oblike kaznivega dejanja umora, česar pa v konkretnem primeru opis dejanja ne vsebuje. V zadevi Višjega sodišča v Mariboru III Kp 49662/2016 z dne 14. 3. 2019 celo bistveno bolj podroben opis ni zadoščal, saj ni bilo navedbe glede posebnih bolečin. V izvršitveno ravnanje ne sodi preostali del opisa, ki se nanaša na posledice tega ravnanja, torej stopnja opeklin, hipoprefuzija in multiorganska odpoved ter smrt oškodovanke. Obrazložitev sodbe ne more nadomestiti opisa dejanja v izreku.

10. Po že ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča bo mogoče odvzem življenja na grozovit način opredeliti, kadar bodo ugotovljene tako objektivne kot subjektivne okoliščine. Prve se nanašajo na sam način izvršitve dejanja, ki se odraža v trpljenju žrtve, ko storilec žrtvi povzroča hude fizične bolečine ali psihično trpljenje, ki po intenziteti in trajanju presegajo običajno trpljenje, ki nastane pri vsakem umoru. Žrtev mora vse to sama občutiti, da lahko govorimo o tej obliki kaznivega dejanja, zato ne moremo govoriti o takšni obliki, če je žrtev v nezavestnem stanju ali če se storilec nad njo izživlja, ko je že mrtva.1 Subjektivne okoliščine se kažejo v zavesti storilca, da žrtvi povzroča hudo trpljenje ali v zavesti o možnosti povzročanja takega trpljenja in hotenju oziroma privolitvi vanj, pri čemer morajo biti podane okoliščine, ki kažejo na brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje storilca.2

11. Vrhovno sodišče kot pravilno sprejema stališče višjega sodišča (glej 7. do 10. točko obrazložitve), da je zakonski znak "na grozovit način" v konkretnem primeru v opisu dejanja zadostno konkretiziran z navedbo "polil z vnetljivo tekočino in jo zažgal".

12. Kot to izhaja iz prav tako ustaljene sodne prakse, se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov v izreku sodbe nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven.3 Subjektivni elementi so tako stvar dokazne ocene in zato spadajo v obrazložitev in ne izrek sodbe. Te je sodišče prve stopnje presodilo v okviru obsojenčevega krivdnega odnosa do dejanja.

13. Kar se tiče objektivnih znakov kaznivega dejanja, so v konkretnem primeru bistvene ugotovitve višjega sodišča: (i) da je grozovit način (odvzema življenja) normativni zakonski znak kaznivega dejanja, kar pomeni, da je njegova vsebina odvisna od sodniške vrednostne presoje, temelječe na kulturno-socialni normi,4 (ii) da zažig človeka pri živem telesu že sam po sebi v občečloveškem dojemanju navdaja z grozo zaradi intenzivnega psihičnega in fizičnega trpljenja žrtve, (iii) da mora opis kaznivega dejanja za konkretizacijo kvalifikatorne okoliščine grozovitosti vsebovati dodatne okoliščine, ki po intenziteti presegajo okoliščine, ki so običajne pri odvzemu življenja, kadar je način izvršitve sicer mogoče šteti za klasičen način odvzema življenja (npr. zabodenje, zadušitev, strelne rane, utopitev).

14. V konkretnem primeru bo glede na navedena izhodišča konkretizaciji zakonskega znaka na grozovit način zadoščeno že na podlagi samega izbranega načina izvršitve odvzema življenja, torej zažiga. Zato ni mogoče pritrditi vložnikom niti v delu, ko navajajo, da mora opis dejanja vsebovati še navedbo glede hudih fizičnih bolečin, ki so po intenziteti in trajanju presegle običajno trpljenje pri odvzemu življenja. Vložniki se pri tem zaman sklicujejo na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 341/2002 z dne 21. 10. 2004, ki je prav tako obravnavala odvzem življenja z zažigom. Ta pravzaprav potrjuje v tej sodbi navedeno stališče Vrhovnega sodišča. Kot izpostavlja vložnik, je opis dejanja v navedeni sodbi vseboval zapis, da je obsojenec oškodovancu povzročil hude fizične bolečine, kar v obravnavanem primeru izostane. Vendar pa sama povzročitev hudih fizičnih bolečin še ne prestavlja konkretizacije grozovitega načina odvzema življenja. Iz obrazložitve navedene sodbe izhaja, da je razlikovalni element med temeljno in kvalificirano obliko umora, torej da so te bolečine po intenziteti in trajanju preseg(a)le običajno trpljenje, ki se pojavi pri storitvi temeljne oblike kaznivega dejanja umora, obrazložen v razlogih pravnomočne sodbe.

15. Vložniki upoštevaje zgornja izhodišča nadalje ne morejo uspeti s sklicevanjem na sodbo višjega sodišča (na katero Vrhovno sodišče niti ni vezano), to je sodbo Višjega sodišča v Mariboru III Kp 49662/2016 z dne 14. 3. 2019. Sodba obravnava odvzem življenja z zabodenjem, ki, kot navedeno, ob izostanku dodatnih okoliščin, ki dejanje privzdignejo na raven kvalificirane oblike umora, predstavlja klasičen način odvzema življenja, zato je navedba le-teh v opisu dejanja za samo konkretizacijo kaznivega dejanja po 1. točki 116. člena KZ-1 potrebna.

16. Vrhovno sodišče ugotavlja še, da vložniki s tem, ko navajajo, da je mnogo različnih situacij, ko bi storilec na različne načine in v različnem obsegu žrtev polil in zažgal, nasprotujejo svoji temeljni tezi, da sodišče pri presoji konkretizacije izvršitvenega ravnanja ne sme upoštevati posledic takšnega ravnanja, torej stopnje poškodb oziroma opeklin. Vprašanje, ali bo storilec v vsakem primeru, ne glede na obseg politja in zažiga preganjan za umor na grozovit način, pa se izkaže tudi za nerelevantno, ko je iz opisa razvidno, da je podana vzročna zveza med storilčevim ravnanjem in smrtjo oškodovanca, kot je to tudi v tem primeru.

_Razlaga zakonskega znaka_

17. Vložniki nasprotujejo tudi razlagi višjega sodišča, ki jo poda glede zakonskega znaka grozovitega načina, in sicer v delu, da "gre za kulturno pogojen zakonski znak, zato je pri njegovi napolnitvi v okviru objektivne presoje potrebno izhajati z vidika povprečnega opazovalca. Pri grozovitem načinu gre torej za način usmrtitve, ki jo povprečni opazovalec dojema kot posebej srhljivo." Navajajo, da je takšno stališče nesprejemljivo in v nasprotju z 2. členom KZ-1 in Ustavo. Kulturna pogojenost zakonskega znaka je tako nedoločen pojem, da zagotovo ne dosega standarda zakonitosti. Iz kulturne pogojenosti izhaja zakonodajalec, ne sodišče. Zakonodajalec ne (sme) prepusti(ti) določenosti ali določljivosti zakonskega znaka kaznivega dejanja "opazovalcu", saj se v tem primeru vsakokratni družbeni klimi "opazovalcev" prepušča, ali gre za kaznivo dejanje. Nadalje navajajo, da je s tem vnesena pravna ne-varnost, negotovost, saj ni gotovo, kdo je tisti opazovalec, ki bo dejanje prepoznal za grozovito, niti takšna razlaga ne pojasnjuje, kako ravnati v primeru, ko opazovalec ne bo navzoč pri storitvi kaznivega dejanja.

18. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi v tem delu vložnikom ni mogoče slediti. Vložnikom je že bilo pojasnjeno, da je zakonski znak na grozovit način normativni zakonski znak (vrednostne narave) in hkrati pomensko odprt pravni pojem. Nedvomno je mogoče ugotoviti, da umestitev takšnih zakonskih znakov v inkriminacije kaznivih dejanj narekuje posebno previdnost pri presoji skladnosti z ustavno določenim načelom zakonitosti v kazenskem pravu (prvi odstavek 28. člena Ustave), vendar pa se jim kazensko pravo ne more v celoti izogniti. Zakonodajalec je očitno presodil, da je zaradi zahteve po splošnosti in abstraktnosti kaznovalnih določb temu tako tudi v primeru zakonskega znaka odvzema življenja „na grozovit način“ in je takšen pomensko odprt pravni pojem vnesel v inkriminacijo umora po 116. členu KZ-1. Ustavno sodišče se je že izreklo, da je uporaba nedoločenih in pomensko odprtih pravnih pojmov dopustna, če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage jasno ugotoviti vsebino prepovedanih ravnanj.5 S takšno odločitvijo je torej zakonodajalec vsebinsko napolnitev zakonskega znaka grozovitega načina izvršitve dejanja prepustil sodniškemu pravnemu vrednotenju, pri čemer je povsem jasno, da bo sodnik pri pravnem vrednotenju normativnih zakonskih znakov vrednostne narave izhajal iz družbeno-kulturnih norm.6 Povedano drugače, kot to pravilno navede višje sodišče, gre pri zakonskem znaku grozovitosti za močno kulturno pogojen normativni zakonski znak.7 Naj takšno izhodišče za presojo poimenujemo „občečloveški vidik“ (kot to storita tako sodišče prve stopnje, 93. točka obrazložitve, kot tudi višje sodišče, 10. točka obrazložitve), ali pa kot „povprečnega opazovalca“ (kot to navede višje sodišče; 8. točka obrazložitve), izhodišče za presojo zakonskega znaka v obeh primerih predstavljajo družbeno-socialne norme na določenem območju v določenem času. Glede na navedeno je brezpredmetna razprava o tem, da zakonodajalec določnosti zakonskega znaka ne sme prepustiti "opazovalcu," ki ga vložniki zahteve mestoma napačno razumejo celo kot očividca dejanja

19. Bistveno z vidika načela zakonitosti, predvsem zahteve _lex certa_ in _lex stricta_, je , da sodišče normativne zakonske znake razlaga ozko ter da uporabi le tiste metode razlage, ki ostajajo strogo znotraj mogočega besednega pomena.8 Sodišče prve stopnje je pri razlagi zakonskega znaka grozovitosti (i) v skladu z njegovo naravo izhajalo iz občečloveškega vidika, po katerem predstavlja zažig (živega) človeka grozovit način odvzema življenja, kot tudi iz (ii) ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, pri čemer je ugotovilo in obrazložilo v sodni praksi vzpostavljena stroga merila za presojo zakonskega znaka grozovitosti, torej objektivni in subjektivni element, kot definirana tudi v tej sodbi (91. do 96. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Temu je sledilo višje sodišče (6. do 10. točka obrazložitve), ki je še pojasnilo, da je Vrhovno sodišče zažig človeka pri živem telesu že obravnavalo v okviru inkriminacije 1. točke 116. člena KZ-1,9 ter da je mogoče zažig človeka uvrstiti med t. i. uničevalske (anihilacijske) načine usmrtitve, pri katerih je za odvzem življenja človeku izbrana tehnika čim doslednejšega izničenja njegove telesnosti, ki jih med umore na grozovit način šteje tudi pravna teorija.10

20. Glede na navedeno je, ne glede na ubeseditev v stališčih nižjih sodišč, mogoče prepoznati vrednotenje, ki ustreza tako običajnemu pomenu zakonskega besedila11 kot (strožjemu) pravnemu razumevanju zakonskega znaka. Prepoznavanje grozovitosti v konkretnih dejstvih primera izraža vrednotenje trpljenja žrtve in narave storilčevega ravnanja. Takšno vrednotenje, četudi poudarjeno vrednostno obarvano (kar je sicer značilnost normativnih zakonskih znakov), ostaja v mejah jezikovnega in ustaljenega pravnega razumevanja zakonskega besedila, in s tem predvidljivo v smislu zagotavljanja pravne varnosti. Zatrjevana kršitev načela zakonitosti zato ni podana.

**Kršitve bistvenih določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP**

21. Vložniki sodišču prve stopnje očitajo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v okviru razlage zakonskega znaka grozovitosti ni obrazložilo subjektivnih okoliščin na strani obsojenca, tj. da je pri ravnanju brezčutno užival ali se kako drugače izživljal. Kot je to pravilno pojasnilo že višje sodišče (14. točka obrazložitve), je sodišče prve stopnje subjektivno sestavino grozovitega načina odvzema življenja obrazložilo v 94. točki, in sicer je upoštevalo (i) obsojenčevo brezbrižnost do oškodovankinih bolečin in trpljenja, čeprav je stal neposredno ob oškodovanki in zagotovo slišal njen krik, ter (ii) sam način odvzema življenja, ki omogoča zaključek, da obsojencu ni šlo le za odvzem oškodovankinega življenja, temveč tudi za to, da ji povzroči dodatno trpljenje. Zatrjevana kršitev glede na navedeno ni podana.

22. Višjemu sodišču vložniki očitajo pomanjkljivo obrazložitev stališča, da ni bistveno, "kdo je kanto z bencinom premaknil na končno pozicijo.“ S tem višje sodišče ni odgovorilo na pritožbeni očitek, da kante ni nesel obsojenec in da je to bistveno za ugotovitev dejanskega stanja ter potrditev obsojenčevega zagovora, da mu je oškodovanka med prerivanjem vzela kanto, sam pa si je po tem prižgal cigareto, da bi se pomiril. Če bi imel obsojenec v roki kanto, si ne bi mogel prižgati cigarete, ker ne bi imel proste roke. Zatrjujejo, da je sodišče zagrešilo "absolutno bistveno kršitev ZKP in kršilo ustavno pravico obsojenca do pravice do pravnega sredstva in izjave".

Zatrjevane kršitve niso podane. Iz obrazložitve sodbe višjega sodišča jasno izhaja, da se je višje sodišče strinjalo z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, da je obsojenec oškodovanko polil z bencinom in jo zažgal, z namenom, da ji odvzame življenje, s čimer je zavrnilo obrambno tezo, da je do politja z bencinom prišlo med prerivanjem, ko je obsojenec želel z bencinom politi oškodovankin avto in nje same. V tem kontekstu se tudi po presoji Vrhovnega sodišča ugotovitev, kdo je napravil premik kante z bencinom na končno pozicijo, izkaže kot neodločilna. Sicer pa zatrjevana kršitev ne more biti podana niti iz razloga, ker je sodišče v nadaljevanju pojasnilo, da sprejema razlago sodišča prve stopnje, da je kanto z bencinom z začetne pozicije prenesel obsojenec in ne oškodovanka, kar je tudi s sklicevanjem na izsledke dokaznega postopka obširno obrazložilo (v 47. do 49. točka obrazložitve).

23. Vložniki sodišču prve stopnje očitajo, da ni obrazložilo nastanka hipoprefuzije, ki je v izreku navedena kot vzrok smrti oškodovanke. Ne strinjajo se z obrazložitvijo višjega sodišča, da vsebinska napolnitev tega izraza ni potrebna, ker ne gre za pravni standard ali pravni pojem. V sodbi se mora obrazložiti vsako odločilno dejstvo, kar vzrok smrti zagotovo je.

V izreku je navedeno, da so obsežne opekline kljub zdravstveni pomoči vodile v hipoprefuzijo in multiorgansko odpoved, zaradi česar je B. B. dne 26. 8. 2020 med zdravljenjem umrla. Sodišče prve stopnje je v 82. točki obrazložitve ob predhodni ugotovitvi stopnje poškodb, ki jih je oškodovanka utrpela v obravnavanem dogodku, s sklicevanjem na izvedensko mnenje izvedenca sodne medicine dr. Armina Alibegoviča navedlo, da so vse navedene poškodbe v končni posledici po oceni izvedenca za sodno medicino vodile v multiorgansko odpoved in oškodovankino smrt dne 26. 8. 2020 ter je s tem izkazana vzročna zveza med obsojenčevim ravnanjem in povzročitvijo oškodovankine smrti.

Glede na navedeno drži, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe kot razloga smrti ni izrecno navedlo hipoprefuzije, ki se nahaja v izreku sodbe. Vendar pa tone pomeni, da sodišče ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, tj. o vzroku oškodovankine smrti. Iz sodbe sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je oškodovanka zaradi obsojenčevega ravnanja utrpela tako hude poškodbe, da so vodile v multiorgansko odpoved (ki je prav tako navedena v izreku sodbe sodišča prve stopnje) in posledično v njeno smrt. 24. Vložniki navajajo, da je sodba višjega sodišča deloma sama s seboj v nasprotju, obrazložitev pa je nerazumljiva, ker je višje sodišče v 57. točki obrazložitve navedlo, da se je oškodovanka zavedala, da bo umrla, v 60. točki pa je spraševala, ali lahko umre, kar je bistveno zato, ker je od tega odvisno, ali je oškodovanka psihično trpela zaradi strahu pred smrtjo, kar je eden od razlogov, ki jih višje sodišče izpostavlja glede grozovitosti kot zakonskega znaka kaznivega dejanja.

Zatrjevana kršitev ni podana niti v tem delu, saj se izpostavljeni ugotovitvi ne izključujeta oziroma si ne nasprotujeta. Oškodovankino vprašanje, ali lahko umre, je neločljivo povezano z njenim zavedanjem, da bo umrla. Prav tako na podlagi te končne izjave, ki jo je oškodovanka podala po tem, ko je prisotnim povedala svoje zadnje želje, ni mogoče reči, da oškodovanka ni trpela psihičnih bolečin ob zavedanju smrti.

**Bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP: kršitve pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov** _Rekonstrukcija_

25. Vložniki kršitev pravice do obrambe najprej uveljavljajo v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga "rekonstrukcije". Navajajo, da je obramba dokazni predlog podala z namenom ugotavljanja časa, ki je potreben za zgorenje živčnih (bolečinskih) končičev. S tem so želeli dokazovati, da oškodovanka ni trpela hudih bolečin in da je občutek bolečine praktično takoj ponehal, zaradi česar ni podan zakonski znak grozovitosti. Rekonstrukcijo je izpostavil izvedenec dr. Armin Alibegović, v njeno izvedbo pa bi se vključili izvedenec sodne medicine, plastične kirurgije in požarne stroke. Način izvedbe je stvar izvedencev in stroke, ne pa obrambe, zato sodišče od obrambe ne more pričakovati konkretizacije izvedbe.

Sodišči prve in druge stopnje sta dokazni predlog zavrnili kot materialnopravno nerelevanten (glej 21. do 24. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 21. do 26. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča), sodišče prve stopnje je dokazni predlog ocenilo tudi kot nekonkretiziran. Pri tem sta sledili ustaljeni sodni praksi v zvezi odločanjem o dokaznih predlogih obrambe in s sklicevanjem na predhodno izvedene dokaze obrazložili tudi, zakaj prepričanja o krivdi ne bi mogel spremeniti niti predlagani dokaz. Obširne razloge sodišč sprejema tudi Vrhovno sodišče, ki kot bistveno izpostavlja, (i) da dokaz rekonstrukcije, kot je predlagan, ne predstavlja dokaznega sredstva rekonstrukcije po 246. členu ZKP, saj ta predvideva ponovitev dejanj ali situacij v razmerah, v katerih se je po izvedenih dokazih dogodek pripetil, kar je v konkretnem primeru očitno nemogoče; in (ii) da obramba izhaja iz napačne predpostavke, da je vprašanje trajanja uničenja živčnih končičev ključno za razbremenitev obsojenca v zvezi z obstojem (objektivnega elementa) zakonskega znaka grozovitosti. Slednje je mogoče zavrniti že na podlagi ugotovitev izvedenca sodne medicine, ki jih pravzaprav obramba ne izpodbija oziroma jih povsem spregleda, in sicer da je oškodovanka utrpela opekline različnih stopenj, kar pomeni, da niso bili uničeni vsi živčni končiči, ter da je oškodovanka vsaj v prvi fazi čutila grozne bolečine, o čemer priča tudi njen krik, kot ga je opisala priča N. N..

_Pridobitev tehničnih specifikacij vozila znamke Kia Proceed in dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca požarne stroke_

26. Vložniki navajajo, da je bilo obrambi onemogočeno preverjanje izvedenskega mnenja sodnega izvedenca požarne stroke Franca Sabliča s tem, ko sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu po pridobitvi tehničnih specifikacij vozila znamke Kia Proceed in dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca požarne stroke. Obramba je dokazni predlog utemeljila s sklicevanjem na obsojenčev zagovor, da ga je tedaj, ko je dvignil kanto, oškodovanka potegnila za kanto, v svojo stran. Tehnične specifikacije vozila bi potrdile tezo obrambe, da je vozilo zelo aerodinamične, kapljičaste oblike, da ima dolg zadnji del in da je strešna antena umaknjena daleč od zadnjega roba, zaradi česar se je treba nagniti daleč naprej in dvigniti roke najmanj v višino glave ali višje, če želi oseba obsojenčeve velikosti politi streho vozila s kanto. Vložniki menijo, da je sodišče prve stopnje dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben, ker je izhajalo iz protispisnega povzemanja obsojenčevega zagovora, da je polival avto, vendar o izvršenem polivanju v zagovoru ni bilo izrečene niti besede.

Po 257. členu ZKP se dokazovanje z istimi (ali drugimi izvedenci) ponovi, če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je njihov izvid nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev.

Sodišče prve stopnje je za zavrnitev dokaznega predloga ter zavrnitev obsojenčevega zagovora v izpostavljenem delu navedlo obširne razloge, iz katerih izhaja, da obramba ni uspela vzbuditi dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja (16. do 19. ter 52. do 58. točka obrazložitve). Te je sprejelo in jih v bistvenem povzelo tudi višje sodišče (27. do 30. točka ter 45. točka obrazložitve). Razloge sodišč v celoti sprejema tudi Vrhovno sodišče, v izogib ponavljanju pa v zvezi s podanim dokaznim predlogom zgolj kot odločilno izpostavlja, da obramba s tem dokazom ne more izpodbiti preostalih – ključnih - ugotovitev sodnega izvedenca, da je glede na obliko talnih madežev prišlo do kapljičnega politja (oškodovanke). Izvedenec je ugotovil, da je bil bencin polit z brizganjem od spodaj navzgor pod kotom 45 stopinj tako, da se je kanto z eno roko držalo za ročaj, z drugo roko pa pod kanto. Kako naj bi zahtevani podatki vplivali na ta izvedenčev zaključek, ki obsojenčevemu zagovoru o nesrečnem naključju povsem nasprotujejo, obramba ni pojasnila niti v postopku pred nižjimi sodišči niti sedaj v zahtevi za varstvo zakonitosti. Glede na navedeno se pravzaprav izkaže tudi za povsem nerelevantno, na kakšen način in v katerem trenutku je prišlo do politja vozila oziroma poškodbe antene. Povedano drugače, četudi bi se dogodek začel na način, kot ga v svojem zagovoru opisuje obsojenec, je dokazni postopek pokazal, da je bilo politje oškodovanke z bencinom namerno, prav tako njen zažig. Zatrjevana kršitev pravice do obrambe glede na navedeno ni podana.

Vložniki ne morejo uspeti niti z očitkom protispisnosti, ker je sodišče navedlo, da je obsojenec izjavil, da je polival avto, saj o izvršenem polivanju v zagovoru ni bilo izrečene niti besede. Protispisnost v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP bo podana v primeru napačnega povzemanja določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložniki ne pojasnijo, na katerem mestu naj bi sodišče prve stopnje izhajalo iz takšne predpostavke, zato Vrhovno sodišče te kršitve niti ne more preizkusiti. Kljub temu ugotavlja, da obramba pravzaprav prihaja sama sebi v nasprotje. Iz sodbe namreč nasprotno izhaja, enako tudi iz zahteve za varstvo zakonitosti, da je obramba dokazni predlog za pridobitev tehničnih specifikacij oškodovankinega vozila utemeljevala ravno s sledmi bencina na strehi vozila kot posledice obsojenčevega politja bencina (ne glede na to, da naj bi glede na zagovor do politja prišlo zaradi seganja oškodovanke po kanti). Sodišče je ob zavrnitvi dokaznega predloga in obsojenčevega zagovora zato razumno povzemalo takšne trditve obrambe. Hkrati je treba poudariti, kot pojasnjeno v prejšnji točki, da ugotovitev, kako je prišlo do poškodovanja antene, za presojo odločilnih dejstev pravzaprav ni relevantna.

_Predlog zagovornika za postavitev izvedenca klinično psihološke stroke_

27. Vložniki nadalje kršitev pravice do obrambe uveljavljajo zaradi zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca klinično psihološke stroke. Navajajo, da je zagovornik dokazni predlog za postavitev izvedenca podal zaradi "ugotavljanja obsojenčevega psihičnega stanja in o njegovem odnosu do oškodovanke pred, med in po dejanju", s čimer bi se dokazalo, da obsojenec glede na svoje psihične lastnosti in odnos do oškodovanke ni mogel oblikovati volje, da bi oškodovanki odvzel življenje. Zatrjujejo, da ne gre za vprašanje prištevnosti, temveč vprašanje osebnostnih lastnosti. Obramba se ne strinja z obrazložitvijo sodišča, da je predlog prepozen. Vložniki ob tem opozarjajo na nenavadno dinamiko odnosa med obsojencem in oškodovanko, kot izhaja iz elektronskih sporočil, in sporoča o izraziti in nenavadni obsojenčevi submisivnosti. Če bi se izkazalo, da obsojenec nima kapacitete zasovražiti oškodovanke, bi bil rezultat sodbe zagotovo drugačen vsaj glede vprašanja naklepa, morda druge kvalifikacije kaznivega dejanja.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložniki z navedbo, da obsojenec ni bil sposoben oblikovati volje za odvzem življenja oškodovanki, napadajo presojo sodišča v zvezi z obstojem naklepa. Kot sta to pojasnili nižji sodišči (28. točka obrazložitve obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 32. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča), je presoja o (ne)obstoju naklepa pridržana sodišču in ne izvedencu klinično psihološke ali psihiatrične stroke. Voljna sestavina naklepa, torej volja storilca, ki se izraža v njegovem hotenju storiti kaznivo dejanje, se dokazuje z okoliščinami, ki so spremljale storitev kaznivega dejanja in ne z osebnimi lastnostmi posameznika. Glede na navedeno se dokazni predlog obrambe tudi po presoji Vrhovnega sodišča izkaže za neprimeren. V delu, ko vložniki navajajo, da bi morda z izvedbo dokaza prišlo do druge kvalifikacije kaznivega dejanja, pa te navedbe nadalje v ničemer ne konkretizirajo, zaradi česar je Vrhovno sodišče ne more preizkusiti. Vložniki namreč ne navedejo, katera pravna kvalifikacija bi po oceni obrambe prišla v poštev, niti iz katerih razlogov.

_Predlog obsojenca za postavitev izvedenca klinično psihološke stroke_

28. Dokazni predlog za postavitev izvedenca klinično psihološke stroke je v postopku pred sodiščem prve stopnje podal tudi obsojenec osebno. Vložniki navajajo, da je sodišče spregledalo, da se obsojenčev dokazni predlog v pretežnem delu ne prekriva z dokaznim predlogom zagovornika. Zagovornik je dokazni predlog utemeljeval z obsojenčevo sposobnostjo oblikovati voljo vzeti življenje oškodovanki, obsojenec pa je izhajal iz psihičnega stanja pred in v trenutku dogodka. Ta dokazni predlog pa nakazuje na vprašanje, ali je bilo pri obsojencu podano kakšno drugo psihično stanje, ki je kazenskopravno relevantno – stanje patološkega afekta. Obsojenec je namreč opisal, da je bil v nekakšnem čustvenem toboganu, da mu je psihiatrinja v zaporu rekla, da je bil ekonom lonec, po drugi strani pa gre za človeka, ki nikoli ni bil do nikogar agresiven. Vložniki izpostavljajo, da je bil dokazni predlog podan po tem, ko so bila v dokaznem postopku vpogledana in prebrana elektronska sporočila, s katerimi izvedenec psihiatrične stroke dr. Rok Tavčar ni bil seznanjen, saj so bila pridobljena z nosilcev elektronskih podatkov šele v fazi glavne obravnave. Kolikor bi bilo ugodeno dokaznemu predlogu, pri čemer je irelevantno, ali je obsojenec predlagal psihologa namesto psihiatra, bi izvedenec ustrezne stroke glede na novo stanje spisovnega gradiva moral spremeniti ali vsaj dopolniti izvedensko mnenje, kar bi lahko vplivalo na vprašanje o afektu, na izrečeno sankcijo ali na pravno kvalifikacijo.

Vrhovno sodišče poudarja, da je pri oceni kršitve pravice do izvajanja dokazov v svojo korist iz 29. člena Ustave oziroma pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga ključna vsebina dokaznega predloga, o katerem sta odločali nižji sodišči. Za uspešno uveljavljanje pravice do izvajanja dokazov namreč ne zadostuje, da stranka navede dokaz, ki naj se izvede, temveč mora hkrati navesti tudi, katera dejstva naj bi se s tem dokazala. Le na tej podlagi sodišče presoja pravno relevantnost predlaganega dokaza ter verjetnost za njegov uspeh. Kadar iz obrazložitve dokaznega predloga ne izhaja, da bi se z izvedbo tega dokaza lahko razjasnila pravno pomembna dejstva oziroma kadar je očitno, da dokaz ne more biti uspešen, sodišče tak dokazni predlog zavrne (primeroma sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 12986/2010-97 z dne 31. 1. 2013).

Obsojenec je dokazni predlog podal na naroku za glavno obravnavo dne 11. 10. 2021, ustno na zapisnik. Navedel je, da sodišče prosi za postavitev psihologa, ki bi mnenje podal po temeljiti seznanitvi z vsebino telefonskih sporočil, z njegovim zagovorom in izjavami prič in drugim gradivom (op. v spisu), z dokumentacijo pri psihiatrinji, ki jo obiskuje v priporu in z gradivom pri psihologinji. Izvedenec bi pregledal pisma, ki jih pošilja domov, dnevnike njegovega počutja, ki ga vodi v dogovoru s psihologinjo. Ob vsem tem bi lahko izvedenec podal čim bolj realno mnenje glede njegovega stanja, občutke ob samem dogodku. Navedel je, da je bilo v vse dogajanje, ki je trajalo že pol leta pred tragedijo, vključenih cel kup čustev, psiholoških nihanj, veliko truda, kar je bilo na dan tragedije tako nakopičeno, da je v stvari prišlo do eksplozije vseh teh čustev. Psihiatrinja v priporu mu je rekla, da je bil kot ekonom lonec. Znašel se je v takšni zagati, stiski, da je prišlo do izbruha vsega tega. Vsa čustva so prevladala nad razumom in se v tistem trenutku ni zavedal, kaj telo počne. Razum je dobesedno zameglilo. Hkrati je ob obrazložitvi dokaznega predloga navedel, da je "v tistem" hotel samo onesposobiti avto in čisto nič drugega.

Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da je predlagan dokaz materialnopravno nerelevanten (26. do 28. točka obrazložitve sodišča prve stopnje in 32. do 34. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča). Po pregledu razlogov za zavrnitev dokaznega predloga, ki jih je podalo sodišče prve stopnje, Vrhovno sodišče najprej zavrača kot neutemeljen očitek zagovornika, da je sodišče spregledalo, da se obsojenčev dokazni predlog v pretežnem delu ne prekriva z dokaznim predlogom zagovornika. Tak očitek je neutemeljen, saj je sodišče v sodbo povzelo obrazložitev obeh dokaznih predlogov, prav tako se je po vsebini opredelilo do obeh, ne glede na to, da se je sicer do obeh dokaznih predlogov opredeljevalo v istih točkah, prepletajoče se.

Nadalje Vrhovno sodišče sprejema vse sklope razlogov sodišč nižjih stopenj, s katerimi sta utemeljili zavrnitev dokaznega predloga, kot razumne. Prvič, sodišče prve stopnje je ob odločanju o zavrnitvi dokaznega predloga upravičeno opozorilo na protislovnost v obsojenčevem zagovoru. Navedlo je, da že na ravni logičnega razmišljanja navedbe, s katerimi obsojenec utemeljuje materialnopravno relevantnost predlaganega dokaza, ne sovpadajo z zatrjevanjem nesreče. Obsojenec namreč dogodka, kot se mu očita v obtožbi, ni priznaval, po drugi strani pa se je skliceval na eksplozijo čustev oziroma prevlado čustev nad razumom. Ko v utemeljitev dokaznega predloga navaja, da je želel politi samo oškodovankino vozilo, pa izhaja tudi iz drugačnega dejanskega stanja, kot ga je po celoviti presoji vseh dokazov ugotovilo sodišče prve stopnje in na katerega se sodišče tudi sklicuje. Drugič, kolikor obsojenec zatrjuje, da svojih ravnanj ni mogel obvladovati zaradi afekta oziroma zameglitve razuma, pa pravzaprav izpodbija razloge sodišč v zvezi z biološkim pogojem prištevnosti. Kot sta to vložnikom pojasnili že sodišči nižjih stopenj, se ta ugotavlja z izvedencem psihiatrične stroke, ki je bil v postopku postavljen in je tudi podal izvedensko mnenje. Obramba je izvedensko mnenje izvedenca dr. Roka Tavčarja in njegovo ugotovitev, da je bil obsojenec ob storitvi kaznivega dejanja prišteven, izrecno sprejela. In tretjič, kot je to obrazložilo višje sodišče, je intenzivno čustvovanje obsojenca potrjeno že z vsebino sporočil med njim in oškodovanko, kar je sodišče prve stopnje (sicer v njegovo škodo) upoštevalo pri presoji njegovega zagovora, da je oškodovanka umrla v nesreči. V čem naj bi bil dokazni predlog pomemben v smislu kazenske sankcije, obramba ne pojasni. Kot navedeno, je sodišče na podlagi branja sporočil in izpovedb prič lahko sklepalo na odnos med obsojencem in oškodovanko, posledično na obsojenčevo prizadetost zaradi oškodovankinega ravnanja pred obravnavnim dogodkom, česar pa po presoji vseh spremljajočih okoliščin samega izvršenega kaznivega dejanja ni štelo med olajševalne okoliščine.

_Branje sporočil C. C. ter pridobitev vseh sporočil med slednjim in oškodovanko_

29. Vložniki kršitev pravice do obrambe končno uveljavljajo še zaradi zavrnitve dokaznega predloga z branjem sporočil C. C. in pridobitve vseh sporočil med slednjim in oškodovanko. Navajajo, da je bil dokazni predlog podan, da se izpodbije verodostojnost C. C., ki je glavna obremenilna priča in se je v svoji izpovedbi zanašal na to, kar mu je pisala oškodovanka, po drugi strani pa bi se dokazalo tudi, da je v določenem delu priča bila s strani oškodovanke zavedena o tem, da ima obsojenec do nje slab odnos oziroma da imata težave. Z dokazi bi se potrdil obsojenčev zagovor, da do oškodovanke ni bil sovražen. Višjemu sodišču očitajo, da ugiba in sklepa o dokazih in rezultatih dokazovanja, ne da bi jih samo izvedlo. Obramba je izdelala tudi primerjalno tabelo pogovorov med C. C. in oškodovanko ter oškodovanko in obsojencem, iz katerih je jasno, da je komunikacija potekala ob istih dnevih praktično ob istih urah.

Vrhovno sodišče pri presoji zatrjevane kršitve najprej pojasnjuje, da je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo, zato je treba v njej zatrjevane kršitve določno obrazložiti (glej prvi odstavek 424. člena ZKP). Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti materialnopravno relevantnost dokaza utemeljujejo le z navedbami, da bi se lahko izpodbila verodostojnost izpovedbe priče C. C., pri čemer konkretno izpostavljajo le del izpovedbe, ki se nanaša na izjavo o slabem oziroma sovražnem odnosu obsojenca do oškodovanke, kot se izrazi obramba. Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpovedba priče C. C. glede obsojenčevega odnosa do oškodovanke, po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je sodišče na podlagi več dokazov presodilo, da je ravno obsojenec oškodovanki obravnavanega dne na grozovit način naklepno odvzel življenje, za presojo obtožbenih očitkov ni odločilna. Vložniki prav tako ne morejo uspeti z navedbo, da bi bilo mogoče na podlagi sporočil ugotoviti, da je bila priča zavedena oziroma se je zanašala na to, kar mu je povedala oškodovanka. Na tak način ni mogoče izpodbijati verodostojnosti priče. Navedeno namreč meri na neresničnost oškodovankinih izjav, ne pa izjav priče C. C. Glede na navedeno vložniki niso uspeli izkazati, v čem naj bi bila izvedba predlaganih dokazov relevantna.

Vrhovno sodišče dodatno še ugotavlja, da je bil dokazni predlog že pred sodiščem prve stopnje vsebinsko izredno podhranjen (sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil podan le implicitno, pri čemer iz obrazložitve sodbe in zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je bil podan v smislu nasprotovanja dokaznemu predlogu tožilstva, da priča predloži sporočila, ki jih je omenjala v izpovedbi, predvsem sporočilo, iz katerega izhaja, da je oškodovanka obsojencu povedala za njuno razmerje; 29. točka obrazložitve). Dokazni predlog je bil nato dopolnjen v pritožbi zoper sodbo. Višje sodišče se je na pritožbene navedbe povsem razumno odzvalo (36. točka obrazložitve). Pri tem se je sklicevalo na predhodni uspeh dokaznega postopka, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, zaradi česar vložniki ne morejo uspeti niti z očitkom o vnaprejšnji dokazni oceni.

**Ostale bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP in kršitve ustavnih pravic**

30. Vložniki višjemu sodišču očitajo, da je dopolnilo obrazložitev sodišča prve stopnje glede grozovitosti, saj slednje tega zakonskega znaka ni utemeljevalo na kulturni pogojenosti znaka in na dojemanju opazovalca.

Očitki, da je višje sodišče samo dopolnilo obrazložitev sodišča prve stopnje, po vsebini predstavljajo zatrjevanje kršitve ustavne pravice do pravnega sredstva iz 22. in 25. člena Ustave. Kot je to Vrhovno sodišče pojasnilo že v okviru zatrjevanja kršitve kazenskega zakona in kršitve načela zakonitosti, je za razlago zakonskega znaka grozovitosti povsem nepomembno, ali sodišče navede, da je izhajalo iz t. i. občečloveškega vidika (tako sodišče prve stopnje) ali iz izpostavljene navedbe višjega sodišča o kulturni pogojenosti zakonskega znaka in dojemanju opazovalca. Oboje predstavlja enako izhodišče, torej izhodišče družbeno-kulturnih norm. Zato zatrjevana kršitev ni podana.

31. Nadalje vložniki višjemu sodišču očitajo, da je v nasprotju z določbo 380. in 391. člena ZKP samo na seji senata ugotavljalo dejansko stanje. S tem, ko je na seji senata ugotovilo dejstva: (i) da izvršitveno ravnanje vzbuja pri opazovalcu občutek srhljivosti, (ii) da je oškodovanka trpela psihične bolečine in (iii) da gre za notorno dejstvo, da zažig vzbuja srhljivost in grozovitost, je kršilo določbe zakona o kazenskem postopku. Hkrati navajajo, da je sodišče s tem poseglo v več ustavno zagotovljenih pravic, saj se nobena od strank o tem ni mogla izreči. Obsojencu je tako bila prekršena pravica do izjave, načelo poštenega sojenja v smislu 3. alineje 29. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva. Obsojenec ni mogel predlagati nobenih dokazov, s katerimi bi nasprotoval nasprotno, saj zaradi kršitve načela neposrednosti ni vedel, kam meri in kako bo višje sodišče "presenetilo" s kršitvijo ZKP.

V skladu s prvim odstavkom 380. člena ZKP se pred sodiščem druge stopnje opravi obravnava, če je treba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ponoviti že prej izvedene dokaze ali izvesti nove dokaze. 391. člen ZKP določa, da sodišče druge stopnje zavrne s sodbo pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, in tudi ne kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena tega zakona.

Višje sodišče se je glede pravne kvalifikacije obsojencu očitanega kaznivega dejanja opredeljevalo v 6. do 10. točki obrazložitve. Iz zgornjih navedb vložnikov ni mogoče prepoznati postopanja višjega sodišča, ki bi bilo v nasprotju s 380. in 391. členom ZKP. Višje sodišče na seji senata ni izvajalo niti ponavljalo že izvedenih dokazov. Razlaga višjega sodišča v zvezi z zakonskim znakom grozovitosti ne predstavlja ugotavljanja novih dejstev, temveč predstavlja izraz pravnega vrednotenja zakonskega znaka. Glede na navedeno so nerelevantne navedbe, da je bilo kršeno načelo neposrednosti, obramba pa ni imela možnosti predlagati dokazov, ki bi nasprotovala nasprotno. Nadalje Vrhovno sodišče ugotavlja, da je iz obrazložitve višjega sodišča razvidno, da je sledilo uveljavljenim pravnim stališčem o izvršitvi umora na grozovit način, ta pa se v bistvenem prekrivajo s stališči, ki jih je v zvezi s tem vprašanjem navedlo sodišče prve stopnje. Zato ni mogoče reči, da je bila obramba s temi stališči višjega sodišča lahko kakorkoli presenečena. Drži sicer, da sodišče prve stopnje ni izrecno navedlo, da je oškodovanka trpela duševne bolečine, vendar pa je mogoče glede na sodno prakso ugotoviti, da je zakonski znak grozovitosti izpolnjen že, če žrtev trpi hude fizične bolečine, ki po intenziteti presega običajno trpljenje, ki nastane pri umoru. Te pa je sodišče prve stopnje ugotovilo in jih v sodbi tudi razumno obrazložilo. Glede na navedeno niso utemeljene niti zatrjevane kršitve pravic do izjave, poštenega sojenja ali pravice do pravnega sredstva.

C.

32. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 425. člena ZKP zavrnilo.

33. Ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja ter dejstev, da preživlja dva otroka in se nahaja na prestajanju dolgotrajne zaporne kazni, je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse za postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti. Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

34. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Glej, med zadnjimi, sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 6813/2017 z dne 30. 1. 2020. 2 Sodbi Vrhovnega sodišča Kp 2/2010 z dne 3. 9. 2010, I Ips 61829/2011 z dne 6. 7. 2015 in druge. 3 Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 19555/2015 z dne 26. 1. 2017, I Ips 3802/2014 z dne 12. 2. 2020 in številne druge. 4 O tem podrobneje dr. Matjaž Ambrož, Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2007. 5 Na primer, sklep Ustavnega sodišča št. U-I-220/98 z dne 16. 7. 1998, 8. točka obrazložitve. 6 Dr. Matjaž Ambrož, Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2007. 7 Kar sicer višje sodišče povzame po dr. Damjan Korošec, Barbara Zobec, 116. člen, v: dr. Damjan Korošec, dr. Katja Filipčič in Stojan Zdolšek: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 301. 8 Odločba Ustavnega sodišča Up-1289/20-13 z dne 9. 3. 2023, 10. točka obrazložitve. 9 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 341/2002 z dne 21. 10. 2004. 10 Glej dr. Damjan Korošec, Barbara Zobec, 116. člen, v: dr. Damjan Korošec, dr. Katja Filipčič in Stojan Zdolšek: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 301. 11 Slovar slovenskega knjižnega jezika pojem grozen kot sopomenko pojmu grozovitosti, med drugim, razlaga kot nekaj, kar prinaša veliko trpljenje, hude težave.