Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikoma, da KZ-1 govori o "grozovitem načinu" odvzema življenja, torej o grozovitem izvršitvenem ravnanju in ne o izvršitvenem ravnanju z grozljivimi posledicami. Kar pomeni, da mora biti grozovito samo izvršitveno ravnanje, to je odvzem življenja. Z vidika povprečnega opazovalca mora biti način odvzema v nečem poseben in odstopajoč od klasičnega odvzema življenja in ta dodatna kvaliteta mora biti take narave, da vzbuja občutek srhljivosti.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je torej pri klasičnih načinih odvzema življenja (zabodenje, strelne rane, zadušitev ipd.) za doseganje standarda grozovitosti v opisu kaznivega dejanja potrebno opredeliti okoliščine, ki po intenziteti presegajo okoliščine, ki so običajne pri klasičnem odvzemu življenja. V obravnavanem primeru pa izvršitveni način "polil z vnetljivo tekočino in jo zažgal" sam po sebi presega klasični način odvzema življenja, saj gre za tehniko usmerjeno v telesno izničenje žrtve, ki v povprečnemu opazovalcu vzbuja občutek srhljivosti. Zažig človeka pri živem telesu že v občečloveškem dojemanju navdaja z grozo zaradi psihičnega in fizičnega trpljenja žrtve. Ker že sam način storitve kaznivega dejanja izpolnjuje kriterij srhljivosti oziroma grozovitosti, ni potrebno v opisu kaznivega dejanja dodajati okoliščin, ki bi ga povzdigovale na to raven. Zažiga človeka pri živem telesu si (obratno kot na primer pri umoru s strelnim orožjem) namreč ni mogoče predstavljati v negrozoviti obliki. Po oceni pritožbenega sodišča je torej opis izvršitvenega ravnanja, iz katerega izhaja grozovitost, zadostno konkretiziran in zatrjevana kršitev KZ-1 ni podana.

Stališče pritožnikov, da je kot okoliščino, v okviru objektivnega elementa grozovitega odvzema življenja, možno upoštevati le trajanje fizične bolečine, je napačno. V teoriji in sodni praksi ni zaslediti dajanja večjega pomena fizičnim bolečinam na račun psihičnih. Še zlasti ne pri zavedanju žrtve, da bo umrla v okoliščinah nasilnega odvzema življenja, ki ga je mogoče opisati kot smrtno grozo ob prenehanju življenja.

Odločitev sodišča prve stopnje o neizpolnjenosti zakonskega znaka "zaradi brezobzirnega maščevanja" je pravilna. Res je, kar poudarja pravna teorija, da si obzirnega maščevanja ni mogoče zamisliti, a hkrati je s pristavkom te besede bralcu jasno, da mora biti maščevanje povzdignjeno na višjo raven, da dosega raven brezobzirnosti. Po preučitvi pravne teorije in sodne prakse je izluščiti, da v koncept brezobzirnega maščevanja sodi izrazita nesorazmernost med krivico, ki naj bi jo žrtev prizadejala storilcu, in storilčevo reakcijo na to krivico, neusmiljenost storilca, odvzem življenja neozirajoč se na druge navzoče ljudi in podobno. Argumenti, ki jih je v podporo svoje teze nanizalo državno tožilstvo, pa po oceni pritožbenega sodišča ne dosegajo tega kriterija.

ZKP v četrtem odstavku 95. člena ZKP ne določa, da se obtoženca oprosti plačila stroškov, če ima preživninske obveznosti, ampak, da se ga oprosti plačila stroškov, če bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan preživljati.

Izrek

I. Pritožbi obtoženega A. A. in njegovega zagovornika ter državne tožilke se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi A. A. je dolžan plačati sodno takso v višini 1.500,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1 in mu izreklo kazen 23 let zapora, v katero mu je na podlagi 56. člena KZ-1 vštelo čas pridržanja in pripora od 14. 8. 2020 od 21. 17 ure dalje. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 mu je vzelo vžigalnik in delno zgorelo plastično posodo. Nadalje je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek Zavarovalnici, d. d., v višini 3.150,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2021 do plačila. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - obtoženec in njegov zagovornik (ena pritožba) zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakonika, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazni in stroškov kazenskega postopka, ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu senatu; - državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 ter mu upoštevaje težo, naravo in druge okoliščine očitanega kaznivega dejanja izreče kazen 27 let zapora.

3. Na pritožbo državne tožilke je odgovoril obtoženčev zagovornik in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi podatkov spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, jih pravilno presodilo ter sprejelo utemeljene dokazne zaključke, da je obtoženec storil v izreku sodbe opisano kaznivo dejanje, ki jih je prepričljivo, logično in tehtno obrazložilo. V pritožbah zatrjevani pritožbeni razlogi zato niso podani.

**O pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika** _Glede grozovitega načina odvzema življenja_

6. Obtoženec in njegov zagovornik uveljavljata kršitev kazenskega zakonika z zatrjevanjem, da v opisu kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ni konkretizirano izvršitveno ravnanje obtoženca, saj je opisano zgolj z navedbo, da je obtoženec oškodovanko polil z vnetljivo tekočino in jo zažgal, zaradi česar je zagorela po celem telesu in glavi. Preostali del opisa z opredeljenimi opeklinami oškodovanke, ki so vodile v hipoprefuzijo in multiorgansko odpoved ter smrt, pa se nanaša na posledice ravnanja. Pri tem izpostavljata, da je zakonodajalec pri opisu kaznivega dejanja uporabil pojem grozovit način izvršitve in ne grozljive posledice. Politje z vnetljivo tekočino in zažig pa nista konkretizirana tako, da bi glede na sodno prakso predstavljala grozovit način. Pritožnika pri tem izpostavljata sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 341/2022 z dne 21. 10. 20041 in Višjega sodišča v Mariboru III Kp 49662/2016 z dne 14. 3. 20192. Zatrjujeta, da v konkretnem opisu kaznivega dejanja ni navedbe, da je obtoženec oškodovanki povzročil bolečine in trpljenje, ki presegajo tiste, ki običajno nastanejo pri temeljni obliki kaznivega dejanja uboja. Navajata, da mora biti po stališču sodne prakse v opisu kaznivega dejanja izrecno navedeno, da je oškodovanec utrpel bolečine in trpljenje. V konkretnem primeru pa navedba „utrpela opekline“ te zahteve ne izpolni. Nadalje pritožnika zatrjujeta, da globoke opekline ne bolijo, kar je potrdila izvedenka plastične kirurgije, dr. B. B., ki je, za razliko od sodnega izvedenca dr. C. C., strokovnjakinja s področja opeklinskih poškodb. Poleg tega sta oba izpovedala, da je pričakovati, da globoke opekline pri temperaturi 1000 stopinj nastanejo v manj kot v 5 sekundah. Pri tem je dr. C. C. dodal, da tega brez rekonstrukcije sicer ne more potrditi. V zvezi s tem pritožnika izpostavljata, da je čas 5 sekund izredno kratek čas, ki zagotovo ne presega bolečin, ki jih trpi žrtev strela z orožjem ali napada z nožem. Nadalje pritožnika navajata, da morajo biti pri zakonskem znaku „na grozovit način“ podane objektivne okoliščine in subjektivni odnos storilca ter pri tem izpostavljata sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Kp 2/2010 z dne 3. 9. 2010 in Višjega sodišča v Mariboru III Kp 11188/2018 z dne 10. 9. 2020. Pritožnika zatrjujeta, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni obrazložen subjektivni odnos storilca, saj ni nobene navedbe o krvoželjnosti ali stopnjevanju izživljanja storilca nad žrtvijo in njegovem brezčutnem uživanju ob njenem trpljenju.

7. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikoma in ugotavlja, da zatrjevana kršitev KZ-1 ni podana. KZ-1 umor po 1. točki 116. člena opredeli kot ravnanje storilca, ki koga umori s tem, da mu vzame življenje na grozovit način. Grozovit način znotraj inkriminacije je normativni zakonski znak kaznivega dejanja3, ki je močno kulturno pogojen4. Vprašanje o tem, ali je nekaj grozovito ali ne, je vrednostno, in je torej za napolnitev „grozovitega načina“ potrebno izhajati iz objektivne presoje grozovitosti kot tudi iz storilčevega dojemanja grozovitosti. Oboje je pomembno z vidika presoje storilčevega naklepa, ki mora pri vrednostnem normativnem zakonskem znaku vsebovati njegovo poznavanje dejanskih okoliščin, ki delajo njegovo ravnanje grozovito, in njegovo vedenje, da žrtev intenzivno psihično ali fizično trpi, pri čemer ni potrebno, da sam šteje tako izvršitev za grozovito5. 8. Ker gre za kulturno pogojen zakonski znak, je pri njegovi napolnitvi v okviru objektivne presoje potrebno izhajati z vidika povprečnega opazovalca. Pri grozovitem način gre torej za način usmrtitve, ki jo povprečni opazovalec dojema kot posebej srhljivo. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikoma, da KZ-1 govori o „grozovitem načinu“ odvzema življenja, torej o grozovitem izvršitvenem ravnanju in ne o izvršitvenem ravnanju z grozljivimi posledicami. Kar pomeni, da mora biti grozovito samo izvršitveno ravnanje, to je odvzem življenja6. Z vidika povprečnega opazovalca mora biti način odvzema v nečem poseben in odstopajoč od klasičnega odvzema življenja in ta dodatna kvaliteta mora biti take narave, da vzbuja občutek srhljivosti. Kot primeri takega ravnanja se v literaturi in sodni praksi omenjajo primeri razvlečene agonije, smrti v povezavi z mučenjem7, izžejanje in izstradanje8, sukcesivno zadajanje številnih telesnih poškodb, ki vsaka zase ni resnejša, v skupnem učinku pa postanejo smrtne9, uničevalski (anihilacijski) načini usmrtitve, zapiranje v zelo majhen prostor, v katerem se človek zastrupi z izdihanimi plini, razčetverjenje in podobno10. Med drugim se med grozovitimi načini odvzema življenja v literaturi in sodni praksi omenja tudi sežig posameznika pri živem telesu11, ki ga je zaradi tehnike, s katero se dosledno izniči telesnost žrtve, šteti med uničevalske oziroma anihilacijske načine usmrtitve12. 9. Pri spredaj opisanih primerih gre za načine odvzema življenja, ki odstopajo po svoji krutosti, intenziteti psihičnega ali fizičnega trpljenja žrtve in srhljivem učinku na povprečnega opazovalca. Samo po sebi med grozovite načine odvzema življenja ne spadajo zadavitve, utopitve, zadušitve, usmrtitve s strelnim ali hladnim orožjem in uporaba strupov13. Gre za načine odvzema življenja, ki sodijo v kontekst kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 in jim torej manjka dodatna teža, ki bi dejanje napravila grozovito. Zaobseženje te dodatne kvalitete v samostojni inkriminaciji umora je posledica ravnanj storilcev, ki so posebno inovativni pri povzročanju psihičnega ali fizičnega trpljenja žrtvi, in spoznanju, da je potrebno presežek kriminalne količine nad klasičnim odvzemom življenja obravnavati kot kvalifikatorno okoliščino. Kadar storilec uporabi klasičen način odvzema življenja (npr. zabodenje, strel, zadušitev ipd.), je tako potrebno v opisu kaznivega dejanja identificirati in opredeliti tiste okoliščine, ki klasično storitev kaznivega dejanja delajo grozovito. Takšno stališče je zaslediti tudi v obstoječi sodni praksi14. 10. Po prepričanju pritožbenega sodišča je torej pri klasičnih načinih odvzema življenja (zabodenje, strelne rane, zadušitev ipd.) za doseganje standarda grozovitosti v opisu kaznivega dejanja potrebno opredeliti okoliščine, ki po intenziteti presegajo okoliščine, ki so običajne pri klasičnem odvzemu življenja. V obravnavanem primeru pa izvršitveni način „polil z vnetljivo tekočino in jo zažgal“ sam po sebi presega klasični način odvzema življenja, saj gre za tehniko usmerjeno v telesno izničenje žrtve, ki v povprečnemu opazovalcu vzbuja občutek srhljivosti. Zažig človeka pri živem telesu že v občečloveškem dojemanju navdaja z grozo zaradi psihičnega in fizičnega trpljenja žrtve. Ker že sam način storitve kaznivega dejanja izpolnjuje kriterij srhljivosti oziroma grozovitosti, ni potrebno v opisu kaznivega dejanja dodajati okoliščin, ki bi ga povzdigovale na to raven. Zažiga človeka pri živem telesu si (obratno kot na primer pri umoru s strelnim orožjem15) namreč ni mogoče predstavljati v negrozoviti obliki. Po oceni pritožbenega sodišča je torej opis izvršitvenega ravnanja, iz katerega izhaja grozovitost, zadostno konkretiziran in zatrjevana kršitev KZ-1 ni podana.

11. Prav tako ni v zvezi s tem nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožnika neutemeljeno zatrjujeta, da dejanske okoliščine obravnavanega primera ne potrjujejo zaključka o grozovitem načinu odvzema življenja in da sodišče prve stopnje v okviru te presoje ni obrazložilo subjektivnega elementa grozovitega načina odvzema življenja. Sodišče prve stopnje je namreč svoje zaključke o grozovitosti odvzema življenja jasno in logično obrazložilo v točkah 91-96 izpodbijane sodbe in se jim pritožbeno sodišče pridružuje.

12. Stališče pritožnikov, da je kot okoliščino, v okviru objektivnega elementa grozovitega odvzema življenja, možno upoštevati le trajanje fizične bolečine, je napačno. V teoriji in sodni praksi ni zaslediti dajanja večjega pomena fizičnim bolečinam na račun psihičnih. Še zlasti ne pri zavedanju žrtve, da bo umrla v okoliščinah nasilnega odvzema življenja, ki ga je mogoče opisati kot smrtno grozo ob prenehanju življenja. V konkretnem primeru je oškodovanka ob vzbuhu ognja in tudi po prenehanju gorenja čutila intenzivno psihično in fizično trpljenje. O tem priča krik oškodovanke, ki ga je slišala več metrov oddaljena soseda D. D. in nenazadnje tudi postopanje obeh zdravnikov, tako E. E., zdravnika ZD ..., NMP A., kot tudi F. F., NMP B. Oba sta namreč izpovedala, da v primeru poškodb, kot jih je utrpela oškodovanka, najprej zagotovijo protibolečinsko terapijo in mišične relaksante, zaradi stresa, bolečin in potrebe po intubaciji. Dr. F. F. je izpovedal tudi, da se je oškodovanka tresla in je bila tahikardična, kar kaže na stanje stresa. Nadalje sta policista G. G. in H. H. izpovedovala o tem, da je oškodovanka stokala oziroma nekajkrat zakričala od bolečin. J. J. pa je izpovedal, da je tožila o tem, da jo pečejo noge. Poleg fizičnih bolečin oškodovanke pa je potrebno upoštevati tudi njeno psihično trpljenje ob zavedanju, da bo umrla. Oškodovanka je dajala navodila, kaj naj se postori, saj je očitno pričakovala zaključek svojega življenja. Sinovoma je povedala, da ju ima rada in ju prosila, da nadaljujeta s študijem, nato pa je naročila še, da se obvesti K. K. in se mu pove, kaj se ji je zgodilo.

13. Po oceni pritožbenega sodišča tako skupni učinek strahu pri vzbuhu, psihičnega in fizičnega trpljenja pri izgorevanju bencina na oškodovankinem telesu, vključno z opeklinami dihal, ter zavedanjem oškodovanke, da bo v posledici pretrpljenega umrla, vodi v zaključek, da je podana objektivna sestavina grozovitega načina odvzema življenja, ki se kaže v izvršitvenem ravnanju obtoženca.

14. V zvezi s subjektivno sestavino grozovitega načina odvzema življenja, ki se kaže v zavesti storilca, pritožnika neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z zatrjevanjem, da izpodbijana sodba v tem delu ni obrazložena. Sodišče prve stopnje je v točki 94 zapisalo, da je obtoženec, glede na to, da je stal neposredno ob oškodovanki, zagotovo slišal njen krik, a je bil v kritičnem času povsem brezbrižen do njenih bolečin in trpljenja. Poleg tega pa že sam način odvzema življenja omogoča zaključek, da obtožencu ni šlo le za odvzem oškodovankinega življenja, temveč tudi za to, da ji povzroči dodatno trpljenje. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem in argumentacijo sodišča prve stopnje. Indiferentnost do trpljenja oškodovanke je obtoženec izkazal s tem, da se ni zmenil oziroma odzval na njen krik, da jo je gorečo pustil samo in da se tudi v nadaljnjih dveh dneh (do odvzema prostosti) ni zanimal za njeno zdravstveno stanje. V okviru subjektivnega elementa pa je potrebno izpostaviti še, da je obtoženec v svojem zagovoru navajal, da take smrti ne bi želel nikomur, iz česar je mogoče zaključiti, da tudi obtoženec zažig človeka pri živem telesu dojema kot grozljiv16. 15. Nadalje pritožnika neutemeljeno zatrjujeta nejasnost izreka izpodbijane sodbe, ker je v opisu kaznivega dejanja navedeno, da je oškodovanka utrpela opekline 70% telesa, od teh 50% globokih opeklin, saj da ni jasno, ali to pomeni 50% globokih in 20 % nekih drugih opeklin telesa ali 35% celotnega telesa, in da pri opisu opeklin ni navedeno, za kakšne opekline je šlo. Pri tem pritožnika izpostavljata različne stopnje opeklin in zatrjujeta, da v opisu kaznivega dejanja slednje niso konkretizirane.

16. Pritožbeno sodišče se s pritožnikoma ne strinja. Iz zaslišanja dr. C. C. in dr. B. B. izhaja, da se v splošnem opekline delijo na povrhnje in globoke, znotraj tega pa na epidermalne, povrhnje dermalne, globoke dermalne in subdermalne. Navedeno je bilo tekom dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izčrpno pojasnjeno. Dejstvo, da se v opisu kaznivega dejanja uporablja zgolj delitev na povrhnje in globoke opekline, tako ne omogoča zaključka o nejasnosti izreka izpodbijane sodbe. Resne presoje pa ne vzdržijo niti nadaljnje pritožbene trditve, da izrek izpodbijane sodbe ni skladen z obrazložitvijo, ker je sodišče prve stopnje v 82. točki zapisalo, da je imela oškodovanka 50% globokih subdermalnih opeklin. Iz opisa kaznivega dejanja je jasno razvidno, da je oškodovanka utrpela opekline po 70% svojega telesa, od teh je bilo 50% opeklin globokih, kar predstavlja jasen opis oškodovankinih poškodb in so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, ki zatrjujejo drugače. 17. Nadalje pritožnika sodišču prve stopnje očitata kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v obrazložitvi sodbe ni obrazložen izraz hipoprefuzija, ki se pojavlja v opisu kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče se z njima ne strinja. Izraz hipoprefuzija je medicinski izraz, ki pomeni zmanjšano prekrvavitev. Ker ne gre za pravni standard ali nedoločni pravni pojem, v obrazložitvi sodbe njegova vsebinska napolnitev ni potrebna. Uporabo izraza „hipoprefuzija“ je potrebno vrednotiti enako kot uporabo drugih strokovnih izrazov in tujk ter zaradi tega sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče odreči pravilnosti in zakonitosti.

_Glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja_

18. Obtoženec in njegov zagovornik v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov očitata sodišču prve stopnje kršitev določb ZKP ter Ustave Republike Slovenije (Ustave) in se pri tem sklicujeta na sodbi Vrhovnega Sodišča Republike Slovenije I Ips 320/2007 z dne 14. 2. 2008, I Ips 502/2007 z dne 5. 6. 2008 in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-797/04 z dne 12. 3. 2015 ter zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi odstopilo od ustaljene sodne prakse. Pritožnika navajata, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo pravico do obrambe, načelo kontradiktornosti postopka in načelo enakopravnosti strank v kazenskem postopku oziroma pravico do enakega sodnega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

19. Pritožbeno sodišče ta očitek zavrača in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno in argumentirano zavrnilo dokazne predloge obrambe. Zavrnjeni dokazni predlogi pa so tudi po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno nerelevantni, zato zatrjevane kršitve niso podane.

20. Pritožnika se ne strinjata s presojo sodišča prve stopnje, obrazloženo v tč. 23 izpodbijane sodbe, da je oškodovanka vsaj v prvi fazi trpela hude bolečine. Zatrjujeta, da je nujno potrebno ugotoviti čas trajanja bolečin, ki je bil izjemno kratek in s kazenskopravnega vidika zaradi svoje hipnosti ne more predstavljati takšnih bolečin, ki bi vodile v zaključek o grozovitem načinu odvzema življenja, zato ni izkazan zakonski znak „grozovit način“. Sodišče prve stopnje je zato nezakonito zavrnilo dokazni predlog obrambe za izvedbo rekonstrukcije, s katero bi se preveril čas nastanka poškodb živčnih končičev do trenutka, ko se ne čuti več bolečine. Obramba je dokazni predlog za izvedbo rekonstrukcije predlagala z vključitvijo izvedenca sodne medicine, izvedenca plastične kirurgije in požarne stroke. Pri čemer je način izvedbe rekonstrukcije stvar izvedencev in ne obrambe. Dolžnost stranke je, da predlaga izvedbo dokaza z izvedencem in da navede dejstva, ki jih s predlaganim dokazov dokazuje (dokazna tema), ni pa dolžna opredeliti stroke izvedenca, in tem zahtevam je obramba, po svojem prepričanju, zadostila.

21. Pritožbeno sodišče se strinja, da je obramba pravilno podala dokazni predlog, a ga je sodišče prve stopnje v nadaljevanju tudi utemeljeno zavrnilo, saj je materialnopravno nerelevanten. O grozovitem načinu umora namreč govorimo, če način odvzema življenja presega ravnanje, ki je potrebno za odvzem življenja, ta presežek pa se kaže v povzročanju posebnega trpljenja žrtvi in vzbujanju groze pri povprečnemu opazovalcu. Kot že spredaj pojasnjeno, grozovitega načina umora ne opredeljujejo le fizične bolečine in čas njihovega trajanja. Za presojo o grozovitosti se upošteva način izvršitve, ki odstopa od klasičnega načina odvzema življenja, in psihične ter fizične bolečine žrtve skupaj z grozo zavedanja žrtve o neizbežni smrti.

22. Iz okoliščin dejanskega primera izhaja, da je bila oškodovanka polita z vnetljivo tekočino (bencinom) in zažgana pri živem telesu. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je oškodovanka utrpela povrhnje in globoke opekline. Za stopnjo bolečine je bilo na podlagi izvedenskih mnenj ter zaslišanj dr. C. C. in dr. B. B. ugotovljeno, da je bolečina obratno sorazmerna globini opekline, torej bolj kot je opeklina globoka, manj boli. Pri subdermalnih opeklinah je koža oškodovanca tako poškodovana, da bolečine ne čuti več. Pritrditi je tako pritožniku, da subdermalne opekline ne bolijo.

23. Kot že izpostavljeno pa je napačno fokusiranje pritožnikov le na čas trajanja fizične bolečine in še to le pri subdermalnih opeklinah. Pritožnika sta namreč zanemarila intenzivnost bolečine pri nastanku subdermalnih opeklin in bolečino pri preostalih opeklinah, ki jih je utrpela oškodovanka. Tudi sicer pa je pri oceni, da je za nastanek subdermalnih opeklin pri temperaturi 1000 stopinj potrebno manj kot 5 sekund, kar izhaja iz razlage dr. C. C. in dr. B. B., potrebno upoštevati še, da pri zažigu oškodovanke ni prišlo do enakomernega pregorevanja vseh delov telesa hkrati, temveč so nekateri deli telesa goreli bolj intenzivno in drugi manj, o čemer pričajo različne stopnje utrpljenih opeklin. Oškodovanka ni utrpela le subdermalnih opeklin, ampak je utrpela opekline 70% telesa, od teh 50% globokih, ostale pa so bile povrhnje. Oškodovanka je pri povrhnjih opeklinah zagotovo čutila bolečine, ki so trajale daljši čas. Pri tem je potrebno upoštevati tudi izpovedbo dr. C. C., da je oškodovanka zagotovo čutila bolečine tudi na robovih med globokimi in povrhnjimi opeklinami.

24. Glede časa trajanja bolečin pri subdermalnih opeklinah je nadalje potrebno upoštevati še izvedensko mnenje dr. C. C., ki je pojasnil, da živčni končiči oziroma receptorji za bolečino niso locirani le v posamezni plasti kože, kot si to preveč plastično predstavlja obramba, temveč so razporejeni po vseh plasteh kože. Pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, sprejema razumno razlago dr. C. C., da je mogoče o kratkotrajnih bolečinah govoriti le v primeru, če bi oseba padla v plavž, kjer je 1000 stopinj, in bi visoka temperatura hkrati delovala na vse dele telesa. V takem primeru bi lahko govorili o tem, da je bolečina trajala manj kot 5 sekund. V konkretnem primeru pa je potrebno upoštevati, da je bila oškodovanka polita z vnetljivo tekočino, ki je izhlapevala v zrak, prepojila njene obleke in kožo. Po zažigu je ogenj postopoma uničeval posamezne plasti obleke in kože. Oškodovanka, ki je bila sredi ognja, je to gorečo zmes bencina in kisika vdihavala, o čemer pričajo opekline dihal. Nadalje se je oškodovanka tudi premikala, kar je vplivalo na napredovanje ognja na njeni površini. Tako po oceni pritožbenega sodišča teza obrambe o hipnosti trajanja bolečin ne vzdrži. 25. Poleg tega je pri fizičnih bolečinah poleg časa trajanja potrebno upoštevati tudi njihovo intenzivnost. O bolečini pri nastanku subdermalnih opeklin sta izpovedala tako dr. C. C. kot tudi dr. B. B. in sta jo oba opisala kot intenzivno. Tudi sicer pa oškodovanka ni utrpela le subdermalnih opeklin, ki po nastanku niso več bolele, temveč tudi povrhnje opekline, ki so bolele tako pri nastajanju kot po pogašenju oškodovanke. O tem kot rečeno priča toženje oškodovanke o bolečinah nog kot tudi ravnanje zdravniške ekipe, ki je bila prva na kraju, in se je osredotočila na dovajanje protibolečinske terapije. Po oceni pritožbenega sodišča postopanje zdravniške ekipe, ki poseduje strokovno znanje, kaže na to, da so bili primarno usmerjeni v lajšanje bolečin oškodovanke in njeno intubacijo zaradi poškodb dihal. Glede na dejanske podatke spisa je torej oškodovanka trpela fizične bolečine od trenutka zažiga do vzpostavitve umetne kome, kar pa zagotovo ni trajalo le 5 sekund.

26. Ne glede na navedeno pa je za presojo o izpolnjenosti zakonskega znaka „grozovitega načina“ potrebno upoštevati vse okoliščine odvzema življenja. Primarno je potrebno upoštevati psihične bolečine, ki so bile v obravnavanem primeru intenzivne. Oškodovanka se je ob prižigu znašla sredi ognjenih zubljev. Na grozo, ki jo je ob tem čutila, kaže njen krik, ki je bil tako silovit, da D. D. ni vedela, ali je slišala krik živali ali človeka, ter dejstvo, da je v neposredni bližini kraja vžiga odvrgla tako torbico kot čevlje, se goreča premikala in obležala približno 20 metrov stran od kraja vžiga. Ležeča na tleh je sinovoma povedala, da ju ima rada in ju prosila, da nadaljujeta s študijem. Prav tako je prosila, da se o dogajanju obvesti njenega intimnega partnerja. Vse navedeno kaže na to, da se je zavedala, da bo umrla. Po oceni pritožbenega sodišča je za presojo grozovitosti potrebno upoštevati vse navedene okoliščine in ne le čas potreben za pregorenje kože do točke, ko posameznik ne čuti več bolečin. Ob upoštevanju navedenega izvedba dokaza za ugotovitev natančnega časa trajanja pregorenja, zgolj na mestih, na katerih je oškodovanka utrpela subdermalne opekline, za zaključek o tem, ali so dejanske okoliščine primera take, da je mogoče govoriti o grozovitem načinu odvzema življenja, ni potrebna.

27. Nadalje pritožnika navajata, da je bilo obrambi onemogočeno preverjanje izvedenskega mnenja sodnega izvedenca požarne stroke, L. L., ker sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu za pridobitev tehničnih specifikacij oškodovankinega vozila X. S pridobitvijo tehnične specifikacije vozila, bi se potrdila teza obrambe, da je vozilo zelo aerodinamične, kapljičaste oblike in ima dolg zadnji del ter je strešna antena umaknjena daleč od zadnjega roba, bi izvedenec požarne stroke moral dopolniti izvedensko mnenje v smeri preverjanja obtoženčevega zagovora o polivanju strehe vozila, da se je potrebno nagniti daleč naprej in dvigniti roke najmanj v višino glave ali višje, če želi oseba takšne velikosti kot je obtoženec pošpricati streho vozila s kanto. Sodišče prve stopnje je pri zavrnitvi tega dokaznega predloga kot nepotrebnega izhajalo iz zmotnega razumevanja zagovora obtoženca, saj je štelo, da je obtoženec povedal, da je polil avto, čeprav je v svojem zagovoru povedal le, da je hotel politi avto, a ga je oškodovanka potegnila stran in je šla kanta na njeno stran ter se je bencin polil po njej.

28. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikoma in ugotavlja, da prihajata v nasprotje sama s seboj. Pritožnika očitata sodišču prve stopnje in sodnemu izvedencu nevestno delo, ker naj bi oba napačno izhajala iz stališča, da je obtoženec polil avto, pri čemer iz njegovega zagovora izhaja le, da se je namenil politi streho vozila, nato pa istočasno z zahtevkom Zavarovalnice, d. d., (list. št. 467-468, C2-C18) dokazujeta, da je dogajanje potekalo na način kot ga je opisal obtoženec, kar se kaže v tem, da je bila antena zgorena in zamenjana. Torej istočasno zatrjujeta, da se je obtoženec le namenil politi streho vozila in da je antena na strehi vozila gorela, kar pomeni, da je bila polita z bencinom. Ne glede na neskladnost njunih zatrjevanj pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga obrambe pravilna, saj je izvedba dokaza materialnopravno nerelevantna.

29. Obramba je tekom zaslišanja sodnega izvedenca L. L. izpostavila svoje pomisleke glede višine, dolžine in oblike vozila X. Sodni izvedenec je predpostavko obrambe, da je vozilo visoko 1,45 metra upošteval in vztrajal pri svojem izvidu. Torej ni mogoče trditi, da pomisleki obrambe glede mer vozila v povezavi z izvedenskim mnenjem niso bili upoštevani. Glede poškodbe antene vozila pa je pripomniti, da sicer iz premoženjskopravnega zahtevka Zavarovalnice, d. d., izhaja, da je bila strešna antena zamenjana, medtem ko niti iz zapisnika o ogledu niti iz izpovedb prič niti prijave škodnega primera (priloga C3) ne izhaja, da je strešna antena gorela ali bila pogorena. Čeprav iz računa za popravilo avtomobila izhaja, da je bila strešna antena zamenjana, to glede na prej navedeno še ne dokazuje, da je ob dogodku, ki je predmet tega kazenskega postopka zagorela, če pa je zagorela, so pravilni zaključki izpodbijane sodbe v tč. 18, da je bil bencin pošprican tudi na streho avtomobila (po anteni). Vendar to ne potrjujejo teze obrambe o obtoženčevih visoko dvignjenih rokah ter kanti z bencinom v njih in v zagovoru zatrjevanem ruvanju oškodovanke, da bi obtožencu preprečila politje avta. Torej so očitki obrambe o nevestnosti dela sodnega izvedenca in sodišča prve stopnje povsem neutemeljeni.

30. Po presoji pritožbenega sodišča je tako sodišče prve stopnje pravilno sledilo izvidu in mnenju sodnega izvedenca požarne stroke, L. L., ki je glede na talne sledi gorenja natančno in logično pojasnil, na katerih delih je bila polita vnetljiva tekočina in količina le-te. Bistveno pri tem je, da so bile sledi gorenja ugotovljene le izven garaže, torej izven območja parkiranega vozila. Obsežni madeži so bili ugotovljeni pred garažo in so bile ožgane le prve ploščice na prehodu iz dvorišča v garažo ter zadnji levi del vozila. Glede na te podatke in pojasnila sodnega izvedenca se pritožbeno sodišče pridružuje zaključkom izpodbijane sodbe, da je politje bencina potekalo izven območja garaže. Pritožbeno sodišče je nadalje, tako kot sodišče prve stopnje, prepričano, da polivanje ni potekalo tako, da je obtoženec z iztegnjenimi rokami od zadnjega dela vozila polival (oziroma poskušal politi) streho vozila in se z iztegnjenimi rokami prerival z oškodovanko, pri čemer se je vsebina kante polila po njej. Skrajno neverjetno je, da obtoženi pri takšnem poteku dogodka, kot ga zatrjuje, pri prerivanju z oškodovanko za kanto z bencinom, ne bi bil polit z bencinom po telesu. Glede na to da je imel obtoženec opečen le hrbtni del rok (in ne drugih delov telesa), da ploščice v garaži niso bile ožgane, da je bil ožgan le zadnji levi del vozila z brisalcem, morda tudi strešna antena (ne pa streha), tudi pritožbeno sodišče sprejema razlago sodnega izvedenca, da je politje potekalo z brizganjem tekočine na oškodovanko od spodaj navzgor pod kotom 45 stopinj, pri čemer je lahko tekočina kapnila tudi na anteno vozila. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča dokazni predlog obrambe za pridobitev tehničnih specifikacij vozila in dopolnitvi izvedenskega mnenja materialnopravno nerelevanten.

31. Nadalje sta materialnopravno nerelevantna dokazna predloga zagovornika in obtoženca za odreditev izvedenca klinične psihologije. Pritožnika zatrjujeta, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z izvedencem klinične psihologije, ki bi lahko pojasnil čustvovanje obtoženca od marca 2020 do kritičnega dne. Ker je obtoženec nabiral čustveno stisko, je silovito reagiral na frustracijo, ki mu jo je povzročila oškodovanka s tem, ko je vztrajala, da bi šla k M. M. Pritožba navaja, da je z dokaznim predlogom zagovornika obramba želela dokazati, da obtoženec glede na svoje psihične lastnosti in odnos do oškodovanke ni mogel oblikovati volje, da bi ji vzel življenje. Zatrjuje, da sodišče prve stopnje nima strokovnega znanja za ugotovitev, ali ima obtoženec takšne osebne lastnosti, da je sposoben oblikovati voljo oškodovanki vzeti življenje, ali ne. Glede na obrazložitev sodišča prve stopnje pritožnika izpostavljata, da dokazni predlog ni prepozen in da obramba ni dolžna specificirati stroke sodnega izvedenca. Zadostuje predlog obrambe, da se zatrjevano dejstvo dokaže z ustreznim izvedencem. Pritožba v nadaljevanju zatrjuje, da je obtoženec s predlogom za postavitev izvedenca klinično psihološke stroke želel dokazati svoje psihično stanje pred in v trenutku dogodka, in je bila z zavrnitvijo dokaznega predloga kršena njegova pravica do obrambe. Vprašanje afekta namreč vpliva na pravno kvalifikacijo in na sankcijo.

32. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikoma, da ugotovitve sodišča prve stopnje o prepozno danem dokaznem predlogu niso pravilne. Se pa strinja z nadaljnjo argumentacijo sodišča prve stopnje, kar je ključnega pomena, da je dokazni predlog materialnopravno nerelevanten. S postavitvijo sodnega izvedenca za dokazovanje (ne)obstoja osebnih lastnosti za oblikovanje volje za odvzem življenja, zagovornik in obtoženec poskušata doseči dokazovanje nezmožnosti za oblikovanje naklepa za odvzem življenja. Presoja o (ne)obstoju naklepa je pridržana kazenskemu sodišču. Sodišče se tej obveznosti ne more izogniti s postavitvijo sodnega izvedenca, niti mu je stranke na tak način ne morejo odvzeti. Naklep po kazenskopravni teoriji sestavljata zavest storilca o njegovem dejanju in volja storilca, ki se izraža v njegovem hotenju. Ker je voluntaristična sestavina naklepa kazenskopravna kategorija, se jo dokazuje z okoliščinami, ki so spremljale storitev kaznivega dejanja in ne z osebnimi lastnostmi posameznika. Tako kot pri storilcih, ki so npr. serijski tatovi, ni mogoče dokazovati naklepa pri obravnavanem kaznivem dejanju s tem, da imajo take osebne lastnosti, da se ne menijo za spoštovanje tuje lastnine, tudi pri storilcih, ki predhodno niso izvršili nobenega kaznivega dejanja, ni mogoče neobstoja naklepa dokazovati z razlago, da nimajo osebnih lastnosti za storitev kaznivega dejanja. Že zgodovinsko gledano je ljubosumje, razočaranje v ljubezni in občutek prevare oziroma izdaje, najstarejši razlog, da sicer ljubeči posameznik reagira nasilno. Pri presoji njegovega ravnanja pa za vprašanje o (ne)obstoju naklepa ni mogoče izhajati iz tega, ali ima osebne lastnosti za oblikovanje volje za storitev kaznivega dejanja. Tako stališče je pravilno zavzelo tudi sodišče prve stopnje in ga razumno obrazložilo v točki 28 izpodbijane sodbe.

33. V zvezi z dokaznim predlogom obtoženca za postavitev izvedenca klinične psihologije pritožbeno sodišče primarno izpostavlja, da obtoženec v svojem zagovoru in skupaj z zagovornikom v pritožbi njegovo čustvovanje razlagata v smislu afekta in zameglitve razuma oziroma prevlade čustev nad razumom, kar vse sodi v vprašanje prištevnosti. Močno čustvovanje, ki pri posamezniku povzroči afekt oziroma zameglitev razuma, se ugotavlja v okviru biološkega pogoja prištevnosti, kar spada v delokrog sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki je zaradi svoje medicinske izobrazbe sposoben prepoznati bolezenska stanja. Klinični psiholog, ki izobrazbo zaključi na filozofski fakulteti, pa bolezenskih stanj ne more prepoznati.

34. Sodni izvedenec psihiatrične stroke dr. N. N. je po preučitvi podatkov spisa, razgovoru z obtožencem in njegovem pregledu v pisnem mnenju (stranke in zagovornik so se z branjem izvedenskega mnenja strinjale) zaključil, da pri obtožencu v trenutku storitve kaznivega dejanja (tempore criminis) ni bila podana nobena duševna motnja ali duševna manjrazvitost. Obtoženec je izkazoval le motnje povezane s stresom, ki so nastale kot posledica obravnavanega dogodka in ne kot njegov vzrok. Nadalje je sodni izvedenec navedel še, da je možno, da je bila obtoženčeva zmožnost razumevanja in obvladovanja svojih ravnanj le nekoliko (nebistveno) zmanjšana zaradi razburjenosti med prepirom z ženo (list. št. 284). Glede na to, da sodni izvedenec psihiatrične stroke ni zaznal okrnjenosti obtoženčevega razuma v okviru biološkega pogoja neprištevnosti, ni bila vprašljiva njegova prištevnost. Čustvovanje obtoženca, kot izhaja iz njegovega zagovora, pa je sodišče prve stopnje upoštevalo. Intenzivno čustvovanje obtoženca je namreč potrjeno z vsebino sporočil med njim in oškodovanko ter stopnjevanjem njegovih občutij prevaranosti, izdanosti in sovražnosti do oškodovanke. Vse to je sodišče prve stopnje upoštevalo, sicer v obtoženčevo škodo, pri presoji njegovega zagovora, da je oškodovanka umrla v posledici nesreče. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da intenzivno čustvovanje obtoženca, vključno z navedbami, da je bil kot ekonom lonec, da ga je „pognalo v luft“, da je bil v stiski in podobno, že na ravni logičnega mišljenja ne sovpada z zatrjevanjem nesreče. Poleg tega pa celotne okoliščine obravnavanega primera omogočajo zaključek, da smrt oškodovanke ni bila posledica nesreče, temveč naklepnega kaznivega dejanja, kar bo pritožbeno sodišče pojasnilo v nadaljevanju.

35. Nadalje pritožnika zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje obtožencu odvzelo možnost obrambe in mu v nasprotju z Ustavo onemogočilo izvedbo dokazov, ki bi lahko bili v njegovo korist, ker ni ugodilo dokaznemu predlogu, da se vpogledajo in preberejo sporočila K. K., ki jih je slednji predložil v spis, in da se pridobijo vsa sporočila, ki sta si jih izmenjala z oškodovanko. Obramba je s tem dokaznim predlogom želela preveriti K. K. verodostojnost in dokazati, da ga je oškodovanka zavedla glede svojega odnosa z obtožencem. V zvezi s tem sta pritožnika izdelala primerjalno tabelo pogovorov med K. K. in oškodovanko ter oškodovanko in obtožencem.

36. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikoma in, enako kot sodišče prve stopnje, ocenjuje, da za razjasnitev dejanskega stanja ni potrebno pridobiti vsebine telefonske komunikacije med K. K. in oškodovanko. Tekom dokaznega postopka je bilo ugotovljeno, da je oškodovanka imela intimno zvezo s K. K. To izhaja iz izpovedb K. K., M. M., D. D., vsebine sporočil med obtožencem in oškodovanko ter deloma tudi iz zagovora obtoženca. Izpovedba K. K. v segmentu, v katerem izpoveduje o obstoju intimnega odnosa z oškodovanko, torej ne potrebuje dodatnega preverjanja in jo je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot verodostojno. Nadalje obramba želi dokazati, da je oškodovanka K. K. v določeni meri zavajala, kar pa vsebina sporočil in primerjalna tabela po mnenju pritožbenega sodišča ne izkazujeta. Tudi če je res oškodovanka pisala K. K., da je odnos z obtožencem nevzdržen, in o tem ni vzporedne telefonske komunikacije med obtožencem in oškodovanko, to še ne pomeni, da tistega dne med njima ni prihajalo do trenj. Vse kar se na tak način lahko dokaže je, da obtoženec in oškodovanka tega dne nista komunicirala preko telefona. Ne glede na to pa je dokazni postopek pokazal, da oškodovanka ni sprejela odločitve med možem in intimnim partnerjem, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ter je nihala med enim in drugim. Prav tako tekom dokaznega postopka ni bilo dokazano, da je oškodovanka kritičnega dne nameravala zapustiti obtoženca. Ker je razpetost oškodovanke med obema moškima sodišče prve stopnje štelo za dokazano, je nepotrebno prebiranje vsebine sporočil, ki sta si jih izmenjala K. K. in oškodovanka. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ravnalo, ko je dokazni predlog obrambe zavrnilo kot materialnopravno nerelevanten.

_Glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja_

37. Pritožnika očitata sodišču prve stopnje, da je napačno zaključilo, da je obtoženec ravnal na način kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ker je imela oškodovanka drugega intimnega partnerja in navajata, da za obtoženčevo ravnanje v kritičnem trenutku ni bilo bistveno, ali ima oškodovanka drugega partnerja ali ne. Pri tem zatrjujeta, da je obtoženec prvič izvedel za K. K. 3. 5. 2020, ko je oškodovanki sledil in jo zalotil z njim. Po tem sta se z oškodovanko pogovorila, pomirila in obtoženec ji je zaupal, da je vse v redu. Pritožniki se pri tem sklicujejo na obtoženčev zagovor in vsebino telefonskih sporočil št. 6178 in 6181. Pritožnika zatrjujeta, da obtoženec ni vedel, da je oškodovanka nadaljevala razmerje s K. K. in je to izvedel šele tekom glavne obravnave. Pri tem pritožba izpostavlja sporočila št. 1915, 1913, 1910 in 1909. Nelogično je, da bi obtoženec hodil z oškodovanko na morje, si z njo izmenjeval prijazna in zaljubljena sporočila, da bi ji podaril prstan za obletnico, da bi jo pustil, da gre k prijateljici na morje, v kolikor bi vedel za drugega intimnega prijatelja. Ker je s tem potrjen zagovor obtoženca, je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, in je tudi v izreku sodbe zmotno navedeno, da je oškodovanki vzel življenje, ker je imela drugega intimnega partnerja. Pritožnika nadalje analizirata sporočila izmenjana med oškodovanko in obtožencem kritičnega dne ter zatrjujeta, da sporočila potrjujejo zagovor obtoženca, da ga je oškodovanka pomirila, da s K. K. nima ničesar več. Pri tem pritožnika izpostavljata sporočilo št. 19 in zatrjuje, da ga je sodišče prve stopnje napačno ovrednotilo, saj ga je izvzelo iz konteksta in mu dalo popolnoma drugačen pomen in s tem v zvezi očitata sodišču prve stopnje, da je dokazno presojo opravilo tendeciozno. V zvezi z navedenim sporočilom pritožnika zatrjujeta, da je besede „naj se življenje zaključi“, potrebno razumeti v kontekstu sporočila „Če ne moreš več biti z mano, takoj prodajmo vse, prosim te...“ in to življenje bi se zaključilo. Ne priča pa to sporočilo o tem, da je obtoženec nameraval vzeti življenje oškodovanki. Ko je obtoženec kritičnega dne našel listek z imenom K. K., je oškodovanki napisal sporočili št. 14 in 15, pri čemer je njegova reakcija razumljiva in na mestu. Nato sta z oškodovanko komunicirala po telefonu in enega teh pogovorov je slišal tudi K. K. Obtoženec je v zvezi s tem, kar je slišal K. K., prepričljivo povedal, da sta se pogovarjala o tem, kam gre iz službe, ali proti Y k M. M. ali domov proti ... Obtoženec je oškodovanki rekel, da naj pride domov, da se bosta pogovorila, kar potrjuje sporočilo št. 9 poslano ob 19.47 uri, v katerem ji je napisal: „Res te prosim. Pridi domov...“. Obtoženec je v zagovoru povedal, da mu je oškodovanka povedala, da gre prespati k M. M., s čimer se ni strinjal, saj sta imela doma krizo in se je želel pogovoriti z njo. Obtoženec je v zvezi z izpovedbo K. K., da je slišal obtoženca reči oškodovanki, da če ne bo prišla domov, pa naj pride naslednji dan zjutraj pogledat, da bo videla, kaj se bo tukaj zgodilo, povedal, da je šlo za grožnjo s samomorom in ne za grožnjo oškodovanki. Poleg tega so bile grožnje s samomori izrečene tako s strani obtoženca kot oškodovanke, kar izhaja iz sporočil št. 6252, 6242, 6240, 6234, 7879, 7875, 7895, 7894 in 7893. Tudi sicer pa sta obtoženec in oškodovanka v medsebojni komunikaciji uporabljala čustveno „močne“ izraze. Pritožnika izpostavljata še izpovedbo O. O., da sta se oče in mama kritičnega dne mirno pogovarjala in da je mama avto parkirala pred garažo. Vozilo je bilo nato najdeno v garaži in ga je očitno preparkirala, kar kaže na to, da sta se z obtožencem pomirila in je nameravala ostati doma. Na to kaže tudi to, da je iz avta vzela torbico. Očitno obtoženčevih besed ni vzela kot grožnjo njej, temveč kot grožnjo s samomorom, saj njeno ravnanje ne kaže, da se je počutila ogroženo.

38. Pritožbeno sodišče se s pritožnikoma ne strinja in pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bil obtoženec seznanjen z oškodovankino zvezo s K. K. Tak zaključek izhaja iz izpovedbe M. M., kateri je oškodovanka povedala, da obtoženec ve, da ima drugega intimnega partnerja, vsebine telefonske komunikacije med obtožencem in oškodovanko ter izpovedbe K. K. K. K. je izpovedal, da je oškodovanka obtožencu povedala zanj dne 5. 3. 2020, to potrjuje telefonska komunikacija med obtožencem in oškodovanko dne 9. 3. 2020, iz katere izhaja, da ji je obtoženec napisal, da se ves trese in da ne pride k sebi ter jo sprašuje, ali ima ljubčka. Nato ji je dne 10. 3. 2020 napisal, da ne mara, da en tip uniči družino. Nadalje je med njima potekalo več komunikacije o vsebini njene odločitve povezane z odnosom do obtoženca ter o njeni trenutni zbeganosti. Dne 3. 5. 2020 je obtoženec sledil oškodovanki in jo zalotil pri K. K., zaradi česar je med njima prišlo do spora.

39. Pritožnika v zvezi s srečanjem K. K., obtoženca in oškodovanke 3. 5. 2020 očitata sodišču prve stopnje, da ni izpolnilo standarda obrazloženosti sodne odločbe, v delu, v katerem je presodilo, da ne verjame obtožencu, da je oškodovanko ob zalotenju s K. K. zgolj odrinil, in verjame K. K., da je oškodovanko odrinil tako, da je padla po tleh. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenimi navedbami pritožnikov, sodišče prve stopnje je namreč K. K. ocenilo kot verodostojnega, za tak zaključek pa je imelo razumno podlago, saj je bila izpovedba K. K. potrjena z drugimi dokazi v spisu. Zato mu je upravičeno verjelo tudi v delu, ko je opisal obtoženčevo ravnanje z oškodovanko dne 3. 5. 2020. Po drugi strani pa ni mogoče sprejeti enake ocene o verodostojnosti zagovora obtoženca. Obtoženec je zagovor podal trikrat, pri čemer se je dogajanja spominjal selektivno, svoja ravnanja minimiziral in relativiziral. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno pri oceni vsakega dokaza zase in v povezavi z drugimi presodilo, da je dokazano, da je obtoženec dne 3. 5. 2020 oškodovanko ob zasačenju s K. K. porinil tako, da je padla, torej sledilo izpovedbi K. K. in ne zagovoru obtoženca, svoje zaključke pa je tudi ustrezno obrazložilo.

40. Seznanjenost obtoženca z oškodovankinim razmerjem po zalotenju v mesecu maju 2020 je nadalje razvidna iz njegovega sporočila oškodovanki dne 13. 7. 2020, v katerem ji je napisal, da naj ne hodi domov, če ga še vara (sporočilo št. 1915), prav tako pa tudi njuna komunikacija kritičnega dne. Kritičnega dne mu je namreč oškodovanka napisala, da je zmedena in ko jo je on vprašal, če želi, da uspeta skupaj, mu je ponovno odgovorila, da je trenutno zbegana. Potem ji je obtoženec ponovno pisal, da v primeru, če ni v igri drugega moškega, kar v zadnjih tednih pravi, da ni, da se potem ne boji ničesar in ve, da ga bo vzljubila. Nato ji je ponovno pisal in jo med drugim prosil za odkritost in iskrenost, saj da bosta na lažeh ustvarila pekel, ter da naj bo to edina resnica in ne kakšno podlo dejanje, varanje, če je, naj prekine ta trenutek. Nadalje jo je prosil, da naj premisli in mu zvečer pove, da lahko začnejo umirjeno živeti naprej. Nato ji je napisal, da so družina in mož živa bitja, da zadeve niso enostavne, da se lahko povzroči trpljenje, uniči življenja, naredi pravi pekel, in jo prosil, naj ne uniči vsega. V novem sporočilu ji je napisal, da se bo zanjo boril do zadnje kaplje krvi. V naslednjem sporočilu ji je napisal: „Glej lubi oprosti. Ne morem narediti nobene stvari več pri hiši. Sesut sem. Vse kar imava sva zgradila, ustvarila z ljubeznijo. Odrekla sva se marsičemu, garala sva. Pri tem sva pozabila na naju. Jaz še bolj. Tega vsega, brez ljubezni ne morem niti dneva več gledat. Oprosti, tako čutim, tak sem. Ljubim te, zato je to tako mučno. Če ne moreš več biti z mano, takoj prodamo vse, prosim te... Kar sem iz ljubezni ustvaril, tega brez ljubezni ne morem gledati več. Naj se življenje zaključi.“ Na to sporočilo mu je oškodovanka odgovorila, da se bosta pomenila, da ni treba delati panike, da se opravičuje, ker je v krizi, in da si ga ne zasluži. Potem ji je obtoženec ob 18.35 uri napisal naslednje sporočilo: “A zdaj pa še šok. Na tleh pri tvojih čevljih listek. A mi to nalašč delaš, da se mi meša. Prosim te, če nočeš povzročiti trpljenja O. O., P. P., svojemu možu in še komu. Takoj pokliči gospoda K. K. in mu povej naj našo družino pusti čisto pri miru, za uteho naj si poišče drugo žensko. Gospod K. K. pa naj me pokliče in mi pove, da se umika iz našega življenja.“ Nato ji je ob 19.47 uri poslal zadnje sporočilo z vsebino: „Res te prosim. Pridi domov. Prosim te ne dopusti da moja ljubezen preide v sovraštvo. Bojim se sam sebe.“

41. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil obtoženec že od prve polovice marca 2020 seznanjen, da je imela obtoženka drugega intimnega partnerja, zato se v pogovorih med njima tudi omenja ljubčka, nadaljevanje varanja, odločitev in zmedenost oškodovanke. Komunikacija med njima, vključno s tisto kritičnega dne, pa zavrača zagovor obtoženca, da je bil odnos med njima dober, saj je obtoženec tudi pred najdbo listka z imenom K. K. izražal strah in stisko ob oškodovankinem hladnem odnosu. Oškodovanka pa njegovih bojazni ni pomirila, temveč jih je le potrdila s skopimi odgovori o tem, da je trenutno zbegana in v krizi. Pritožbeno sodišče zato ne sprejema pritožbenega zatrjevanja, da obtoženec do zaslišanja K. K. na glavni obravnavi ni vedel, da razmerje med oškodovanko in K. K. še traja, ter pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je obtoženec v prvi polovici marca 2020 zvedel za oškodovankino razmerje s K. K. in je bil s tem seznanjen tudi v nadaljevanju, saj sta z oškodovanko vse do kritičnega momenta govorila o njeni odločitvi, zbeganosti, krizi in varanju. Ko je obtoženec našel listek z imenom K. K., sta z oškodovanko govorila po telefonu in v tem pogovoru mu je oškodovanka rekla, da on ne ve, v katero smer se je obrnila. Obtoženec je sicer v zagovoru zatrjeval, da se je njen odgovor nanašal na dejansko smer poti, torej ali bo šla k M. M. ali domov, čemur sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, take razlage ne sprejema, saj ni logična glede na siceršnjo komunikacijo med obtožencem in oškodovanko. Ni logično, da je potem, ko je obtoženec soočil oškodovanko z najdbo listka z imenom K. K., pogovor o odločitvi oškodovanke zajemal njeno odločitev o smeri poti – k M. M. v Y ali domov.

42. Pritožnika nadalje očitata sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zatrjujejo, da je obtoženec želel oškodovanki preprečiti odhod k M. M. Obtoženec je v zagovoru povedal, da je oškodovanka po tem, ko sta se pomirila in posedela pod nadstreškom, ponovno rekla, da bi šla rada prespat k prijateljici v Y, kar je imela že prej v planu, on pa ji je to hotel preprečiti. Sodišče prve stopnje se tega, da si je oškodovanka izmišljevala izgovore za druženje s K. K., ne dotakne, kar je nerazumljivo in kaže na nevestno in nepošteno dokazno oceno. Ker je bila oškodovanka zelo spretna pri izmišljevanju, obtoženec ni sumil v njeno zvestobo. Pritožnika nadalje oporekata sodišču prve stopnje in zatrjujeta, da je zagovor obtoženca skladen z vsebino frustracije, ki mu jo je povzročila oškodovanka z vztrajanjem z odhodom k M. M. Njegov namen je bil le onesposobiti avto, s čimer bi ji preprečil odhod k prijateljici. Pritožniki izpostavljajo, da navedeno izhaja tudi iz izpovedbe D. D., da ji je oškodovanka zaupala, da ji obtoženec ni pustil, da bi šla z avtom in da je najprej polil avto, potem pa še njo. Sodišče prve stopnje je glede navedb oškodovanke D. D. zavzelo stališče, da jih gotovo ni mogoče razumeti v kontekstu dogajanja kot ga v zagovoru opisuje obtoženec. V zvezi s tem pritožnika očitata sodišču prve stopnje, da dejstva, ki ga je ugotovilo, ni logično obrazložilo in da obrazložitve ni mogoče nadomestiti z besedo „gotovo“. Izpodbijana sodba je zato v tem delu neobrazložena, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Nadalje pritožnika očitata sodišču prve stopnje, da ni obrazložilo, zakaj ne sprejema zagovora obtoženca, da je oškodovanka rekla, da odhaja k M. M., ko pa je ta izgovor že prej učinkovito uporabila, in menijo da je sodba tudi v tem delu neobrazložena, samovoljna in ne pojasni, od kje črpa informacijo ter naredi sklep, da se je oškodovanka odločila oditi s kraja, a gotovo ne k M. M. 43. Zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Sklep sodišča prve stopnje, da oškodovanka ni imela namena iti k M. M., temelji na izpovedbi M. M., ki je prepričljivo izpovedala, da tega dne z oškodovanko ni bila dogovorjena in da oškodovanka ni nikoli prespala pri njej. Ker ni razlogov, da sodišče prve stopnje njeni izpovedbi ne bi sledilo, je pravilno zaključilo, da oškodovanka tega dne zagotovo ni bila dogovorjena z M. M. Poleg tega je bilo tekom dokaznega postopka ugotovljeno, da je oškodovanka druženje z M. M. pogosto uporabila za izgovor za druženje s K. K. Tudi iz tega razloga je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v kolikor je oškodovanka res rekla obtožencu, da odhaja k M. M., da k njej zagotovo ni bila namenjena. Kaj točno je bila vsebina pogovora med obtožencem in oškodovanko tekom dokaznega postopka ni bilo mogoče ugotoviti, jasno je le, da je pogovor med njima sprva potekal mirno, o čemer je izpovedal O. O., končal pa se je z zažigom oškodovanke in njeno smrtjo. Glede na njuno komunikacijo preko SMS sporočil in njun pogovor med oškodovankino vožnjo domov kritičnega dne je jasno, da je bila jedro njune komunikacije oškodovankina odločitev in njun skrhan medosebni odnos. Tako se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da obtoženčevih besed o sprevračanju ljubezni v sovraštvo in izražanju, da se boji samega sebe ter navedb oškodovanki, da naj pride pogledati, kaj se bo zgodilo doma, ni mogoče umestiti v kontekst grožnje s samomorom. S sprevračanjem ljubezni v sovraštvo je obtoženec opisoval svojo spremembo odnosa do oškodovanke zaradi najdbe listka z imenom K. K. Njegove nadaljnje besede, da se zaradi spremembe odnosa boji samega sebe, pa tako ni mogoče razumeti v smislu, da si bo vzel življenje, temveč (tudi glede na potek dogodkov), kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da bo vzel življenje oškodovanki. Glede na intenzivnost telefonske komunikacije med njima, je logično, da je bila to tema pogovora tudi ob njeni vrnitvi domov, ki pa očitno ni potekal v smeri, ki si jo je želel obtoženec, kar je vodilo v njegovo nadaljnje ravnanje, ki je predmet tega kazenskega postopka.

44. V zvezi z izvršitvenim ravnanjem obtoženca pritožnika zatrjujeta, da je dogodek potekal tako kot ga je v svojem zagovoru opisal obtoženec, torej da je prišlo do nesreče pri politju oškodovanke z bencinom in pri prižigu vžigalnika. Pritožnika v zvezi s tem ponavljata, da sta tako izvedenec L. L. kot sodišče prve stopnje napačno štela, da je obtoženec rekel, da je polil avto, pri čemer je rekel le, da se je namenil politi avto in je zato dvignil kanto nad glavo, da bi pošprical ali polil avto, a je takoj zraven prišla oškodovanka in ga potegnila stran, nato sta se ruvala, on je še dvignil kanto in tako se je bencin polil po njej. Sodišče prve stopnje in sodni izvedenec sta pri tem površno opravila oceno, saj je glede na dimenzije in obliko vozila, pri čemer je antena oddaljena 1,25 metra od zadnjega roba vozila obtoženec moral vse do tja seči s kanto, kar pomeni, da se je moral nagniti naprej, pred seboj iztegniti roki in imeti kanto najmanj v višini oči, če ne višje. Pritožnika izpodbijata tudi oceno sodnega izvedenca L. L., da je obtoženec brizgnil bencin pod kotom 45 stopinj na oškodovanko, in menijo, da ocena ni skladna s poškodbami oškodovanke. Nadalje zatrjujejo, da je glede na poškodbe oškodovanke, potrjen zagovor obtoženca, da je obtoženec dvigoval kanto, pri čemer je oškodovanka grabila po kanti in je šel takrat bencin po njej.

45. Glede nepotrebnosti pridobivanja tehničnih specifikacij vozila X in vsebine zagovora obtoženca o zgolj namenu politi avto in nadaljnjem zatrjevanju o gorenju strešne antene, se je pritožbeno sodišče že izreklo in pri tem pojasnilo, da ne sprejema zatrjevanja pritožnikov o površni oceni oziroma nevestnem delu sodnega izvedenca in sodišča prve stopnje. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje pritožnikov o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Pritožbeno sodišče se namreč strinja s sodiščem prve stopnje in z argumenti, ki jih je nanizalo v točkah 52-58 izpodbijane sodbe. Bistvene dejanske okoliščine, ki zavračajo zagovor obtoženca o cilju polivanja in načinu polivanja, so (1) količina politega bencina po oškodovanki v primerjavi s količino politega bencina po vozilu, (2) opekline obtoženca le po hrbtni strani dlani in podlahti, pri čemer ni verjetno, da v primeru, če bi dogodek potekal tako kot ga je opisal obtoženec, vključno s prerivanjem in visoko nad glavo držečo kanto, da del bencina ne bi stekel tudi po drugih delih obtoženčevega telesa, temveč le po dlaneh in podlahteh obtoženca ter levem delu glave in trupa oškodovanke, (3) velikost talnih madežev pred garažo, ki kažejo, da je do obsežnega politja prišlo izven garaže, (4) izvedensko mnenje sodnega izvedenca L. L., da je glede na obliko talnih madežev, prišlo do kapljičnega politja in da je bil bencin polit z brizganjem od spodaj navzgor pod kotom 45 stopinj, saj bi v primeru pozicije kante, ki bi bila nagnjena z višine navzdol, prišlo do ogromnega izteka bencina, (5) s kapljičnim polivanjem bencina je lahko prišlo tudi do zalitja zadnjega levega dela vozila. Pritožbeno sodišče se torej strinja s sodiščem prve stopnje, da ni mogoče slediti zagovoru obtoženca glede cilja in načina politja, saj ga izveden dokazni postopek ni potrdil ter so pritožbene navedbe, ki zatrjujejo drugače, neutemeljene. Glede na opisano je, po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo cilj in način obtoženčevega polivanja z bencinom in se o tem jasno, prepričljivo in logično izreklo v točkah 52-58 izpodbijane sodbe. Argumente in zaključke sodišča prve stopnje zato v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče. 46. Pritožnika v zvezi s presojo obtoženčevega zagovora sodišču prve stopnje očitata zmotno ugotovljeno dejansko stanje tudi glede zaključka, da je kanto z bencinom z začetne na končno pozicijo prenesel obtoženec in ne oškodovanka. Pritožnika zatrjujeta, da je povsem enakovredno stališču sodišča prve stopnje tudi stališče, da je kanto vzela oškodovanka in jo držala v trenutku vzbuha ognja, se z njo premikala in jo, ker ni čutila bolečine zaradi požganih živčnih končičev, nesla vse do mesta, kjer je obležala. To tezo dokazuje tudi dejstvo, da je imela oškodovanka roki opečeni tako močno, da reševalci niso mogli najti ven za aplikacijo zdravil. Poleg tega pa je bil na kanti najden ženski DNK. To nadalje izpodbija oceno L. L., da je obtoženec zalil oškodovanko z brizgom pod kotom 45 stopinj navzgor, saj se v takem primeru oškodovanka ne bi mogla dotakniti kante. Obrazložitev sodišča prve stopnje je tako po zatrjevanju pritožnikov nelogična in sama s seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. V zvezi s tem obramba opozarja še, da je sodni izvedenec L. L. napačno razumel izpovedbo O. O. in je zmotno sklepal, da je O. O, videl mamo en meter pred travnikom in kanto na travniku. O. O. je namreč izpovedal najprej o tem, kar je videl, ko je pogledal z balkona, in potem še o tem, kaj je videl, ko je prišel ven. Nadalje pritožnika izpostavljata še izpovedbo J. J., ki je iz dnevne sobe, iz katere ima pregled k sosedom, videl le en ogenj in ne dveh, kar po oceni pritožnikov pomeni, da je oškodovanka nosila kanto, saj bi v nasprotnem primeru J. J. moral videti dva ognja, to je gorečo oškodovanko in gorečo kanto za bencin na travniku. Na to je obramba opozorila v končni besedi, vendar se sodišče prve stopnje do navedenega ni opredelilo, s čimer je kršilo pravico stranke do izjave in pravico do obrambe v smislu 29. člena Ustave in točke c, tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Pritožnika nadalje zatrjujeta, da ni logično, da bi obtoženec nosil gorečo kanto s seboj 20 metrov daleč in pri tem trpel neznosne bolečine, saj pri njem ni bilo takih poškodb kot pri oškodovanki, ki bolečin ni čutila. V podkrepitev svoje teze pritožnika izpostavljata izpovedbo sodne izvedenke dr. B. B. Pritožnika v skladu z načelom in dubio pro reo zaključujeta, da ob odsotnosti dokazov ni nobene podlage za sklepanje, da je obtoženec prijel negorečo kanto in jo gorečo hitro izpustil po 20 metrih.

47. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da zatrjevane kršitve niso podane. Sodišču prve stopnje se ni potrebno opredeliti do vsakršne teze obrambe, dolžno se je opredeliti le do tistih dejstev, ki so odločilna za presojo obtožbenega očitka. V zvezi s tem pritožbeno sodišča izpostavlja, da okoliščina, kdo je kanto z bencinom premaknil na končno pozicijo, za presojo obtožbenega očitka ni odločilnega pomena. Da je med dogajanjem na neki točki prišlo do oškodovankinega grabljenja po kanti sprejema tudi sodišče prve stopnje. V tem delu sicer prihaja do razlik med zatrjevanjem obrambe in stališči sodišča prve stopnje, saj obramba zatrjuje, da je prerivanje vzrok politju z bencinom, sodišče prve stopnje pa zaključuje, da je obtoženec oškodovanko (namenoma) polival z bencinom pri čemer sprejema, da oškodovanka ni stala pri miru in prenašala polivanja, temveč je gotovo grabila z rokami proti kanti z bencinom, čemur je pritrditi. Pritožbeno sodišče pa ne glede na navedeno sprejema razlago sodišča prve stopnje, da je kanto z bencinom z začetne pozicije prenesel obtoženec in ne oškodovanka. Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče glede na vse okoliščine primera ne sprejema zagovora obtoženca, da se je z dvignjenimi rokami visoko nad glavo namenil polivati avto, da je oškodovanka pri tem skočila zraven, ga potegnila in se je med prerivanjem nanjo polil bencin. Nobenega dvoma pa ni, da je takrat kanto z bencinom v rokah držal obtoženec. Po politju in zažigu oškodovanke je slednja v neposredni bližini parkiranega osebnega vozila s sebe odvrgla vse predmete, to je torbico s telefonom in oba natikača, ter se pričela pomikati proti vodnjaku. Po oceni pritožbenega sodišča ne vzdrži resne logične presoje trditev, da je oškodovanka, ki je sicer odvrgla vse, kar je imela v rokah in na nogah, pri tem zadržala kanto z bencinom in jo nesla 20 metrov stran od kraja vžiga ter odložila na zelenico zraven vodnjaka, kjer je nato v neposredni bližini obležala. Pri tem ni mogoče zanemariti dejstva, da se je v tej smeri, to je od garaže, mimo hiše in vodnjaka proti gozdu, po kritičnem dogodku gibal tudi obtoženec, saj so v tej smeri, sicer precej nižje, našli njegove natikače. Takšne dokazne zaključke je sprejelo tudi sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa se z njimi strinja.

48. Zgolj dejstvo, da je bil na kanti z bencinom (pri čemer je bil zgornji del kante zgoren) najden ženski DNK, ne spremeni dokaznega zaključka. Kanta z bencinom se je nahajala v družinskem poslopju in se je je lahko oškodovanka dotaknila tudi tekom vsakodnevnega življenja. Glede na to, da je bil zgoren ročaj kante in je bil torej ženski DNK najden na preostalem delu kante, pa obstoj DNK sledi (če so bile oškodovankine) ne vnaša dvomov v zaključke sodišča prve stopnje. Pri polivanju bencina na oškodovanko od spodaj navzgor pod kotom 45 stopinj, se je namreč oškodovanka lahko dotaknila kante za bencin na njenem trebušastem spodnjem delu. Nadalje je potrebno upoštevati tudi argument sodišča prve stopnje o lokaciji in obsegu obtoženčevih opeklin. Obtoženec je imel namreč opekline le na hrbtni strani obeh dlani in podlahti, na notranji strani dlani pa opeklin ni imel. Torej sta bili notranji strani dlani zaščiteni pred neposrednim delovanjem ognja, pri čemer sta tako izvedenec L. L. kot tudi dr. B. B. kot možen razlog za to navedla držanje kante za bencin.

49. Argument pritožnikov, da bi moral v primeru, če bi obtoženec nesel kanto z bencinom, J. J. videti dva ognja in ne le enega, pritožbenega sodišča ne prepriča. J. J. je izpovedal, da je videl le en ogenj, ki je bil višji od človeka in se ni premikal. J. J. očitno ob intenzivnem gorenju ni zaznal, da se ogenj premika, čeprav se je oškodovanka od začetne pozicije gorenja premaknila za skoraj 20 metrov. Glede na intenzivnost gorenja oškodovanke pa je logično, da se je J. J. skoncentriral le na največji plamen in ni opazil morebitnih manjših plamenov. Nenazadnje ni opazil niti plamena ob gorenju kante niti plamena ob gorenju zadnjega brisalca vozila X. 50. Sodišče prve stopnje je tak obtoženčev zagovor, da je do vzbuha ognja prišlo, ker se je namenil prižgati cigareto, zavrnilo z argumentom, da je bila cigaretna škatlica na mizi zaprta in povsem nedotaknjena, da ni bilo najdene cigarete, ki naj bi jo obtoženec prižgal in da je bil vžigalnik najden v bližini oškodovanke na travniku. Pritožnika temu oporekata in zatrjujeta, da sodišče izhaja iz gole hipoteze, saj je iz fotografij kraja dogodka razvidno, da je bila škatlica rabljena (odstranjena je bila folija) in je bila deloma odprta. Sodišče prve stopnje je sicer dopustilo možnost, da je cigaretni ogorek zgorel zaradi vročine, a da bi morali najti vžigalnik na mestu odvrženja, vendar je, zatrjuje pritožba, s tem prišlo samo s seboj v nasprotje, saj kot obremenilno šteje, da ni bilo najdene cigarete in da je verjetno ogorek zgorel. Poudarjata, da je bil najden vžigalnik nepoškodovan, kar kaže na to, da ne drži teza sodišča, da ga je obtoženec zaradi ognja izpustil. Poleg tega kraj dogodka ni bil zavarovan in ni mogoče trditi, da ni bil predmet manipulacije, saj je bilo polno gasilcev, občanov in reševalcev. Nadalje pritožnika kritizirata še ugotovitev sodnega izvedenca L. L., ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje pri zavrnitvi zagovora obtoženca glede prižiganja cigarete, in opozarjata, da obtoženec nima las, obrvi in brade in jih zatorej ne bi mogel imeti požganih. Poleg tega je obtoženec celo noč ležal v potoku in je razumljivo, da je spral saje, če jih je imel. Zato bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati izvedensko mnenje dr. B. B., ki je izpovedala, da so poškodbe na obdolžencu skladne z njegovim zagovorom in so lahko nastale pri prižiganju cigarete z vžigalnikom. V zvezi s tem pritožnika izpostavljata izpovedbo R. R., da je oškodovanka izjavila, da je prišlo do ognja po nesreči, ko si je obtoženec prižgal cigareto. Sodišče prve stopnje ni jasno obrazložilo, zakaj je štelo R. R. za manj verodostojnega.

51. Pritrditi je pritožnikoma, da argument sodišča prve stopnje o nedotaknjenosti cigaretne škatlice ne vzdrži, sicer pa zatrjevane kršitve določb ZKP in nelogičnosti dokaznih zaključkov niso podane. Iz fotografij kraja dogodka je razvidno, tako kot sta to zaznala pritožnika, da je bila škatlica cigaret že rabljena, saj je bila folija odstranjena. Škatlica cigaret pa je bila zaprta in je ležala na mizici v garaži. Ne glede na navedeno so pravilni zaključki sodiča prve stopnje, da je obtoženec prižgal vžigalnik (ni sicer odločilno, s katerim vžigalnikom je obtoženec prižgal plamen, je pa logičen zaključek sodišča prve stopnje, da je to storil z vžigalnikom, najdenim v neposredni bližini kante z bencinom) in je zaradi plamena nato prišlo do vzbuha ognja. To izhaja iz zagovora obtoženca in okoliščin primera, saj sta bila v trenutku vzbuha ognja prisotna le obtoženec in oškodovanka, pri čemer je gotovo, da vžigalnika ni prižgala ona. V zvezi s pritožbenimi trditvami o možni manipulaciji pri zavarovanju kraja dejanja (in najdbi vžigalnika) se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na zaključke izpodbijane sodbe v tč. 80, zato so neutemeljene. Pravilnih zaključkov sodbe, da je obtoženi vžigalnik izpustil iz rok zaradi ognja, ne omaje pritožbena navedba, da je bil najden nepoškodovan na travniku.

52. V zvezi z načinom prižiga cigarete je po presoji pritožbenega sodišča slediti argumentom sodišča prve stopnje in ne argumentom pritožnikov. Obtoženčev zagovornik je tekom dokaznega postopka, med zaslišanjem sodnega izvedenca L. L., predstavil različne načine prižiganja cigarete. Po njegovi predstavitvi in po izpovedbi L. L., da bi v primeru prižiga cigareta pred usti, obtoženec imel zelo osajene ali požgane lase in požgano kožo, je obtoženec na zagovornikovo pobudo predstavil še svoj način prižiganja cigareta. In sicer, da prižge vžigalnik pol metra pred obrazom in nato plamen približa cigareti. Obtoženec je pojasnil, da je tak način prižiga cigarete pričel uporabljati, ker se je že nekajkrat osmodil s plamenom. Pritožnika sta v zvezi z zaključki sodnega izvedenca L. L. izpostavila, da obtoženec ne bi mogel imeti osmojenih las in obrvi, saj jih nima. Niti ne bi na njemu ostale sledi saj, saj se je dva dni potikal po gozdu in ležal v potoku. Pri tem pa pritožniki zanemarijo, da je sodni izvedenec ocenil, da bi imel obtoženec v primeru prižiga vžigalnika v območju ust požgano tudi kožo po obrazu, česar pa obtoženec ni imel. Opečen je imel le hrbtni del dlani in podlahti obeh rok. Navedeno torej dokazuje, da obtoženec vžigalnika ni prižigal v območju ust, njegov zagovor o načinu prižiganja tako, da vžigalnik prižge pol metra stran od obraza, pa pritožbenega sodišča ne prepriča. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je poseben način prižiganja cigarete najprej predstavil zagovornik, nato pa se je obtoženec zagovarjal skladno s predstavitvijo zagovornika. Tudi sicer pa je način prižiganja cigarete na opisan način skrajno neverjeten. Poleg tega je tehtni argument, za zaključek, da je obtoženec namenoma prižgal plamen in ne kot del rutiniranega obnašanja, tudi dejstvo, da je obtoženec aktivni član prostovoljnega gasilskega društva, ki je sodeloval tudi pri intervencijah in gašenjih požara, in torej seznanjen s posledico kombinacije bencina in plamena, poleg tega je obtoženec po strokovni izobrazbi varnostni inženir in je študiral na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. Sicer pa je obtoženec v svojem zagovoru povedal, da ni imel resničnega namena politi avta, saj se je zavedal, da bi lahko prišlo do požara. Glede na obtoženčevo zavedanje, izobrazbo in področje prostočasnih dejavnosti tako ni mogoče sprejeti stališča, da je kljub zavedanju o politju bencina po oškodovanki, prižgal vžigalnik le z namenom prižgati cigareto. Ob zavedanju obtoženca, da lahko s politjem bencina pride do požara in tudi ob njegovem strokovnem znanju, bi bilo logično, da bi, v kolikor bi res prišlo do nesreče, najprej poskušal pomagati oškodovanki, da bi s sebe spravila bencin, ne pa da je, navkljub zavedanju in posebnem znanju, najprej prižgal plamen in to na način, da je segel stran od sebe ter v območje z bencinom polite oškodovanke.

53. Pritožnika zatrjujeta, da je oškodovanka čutila fizične bolečine le kratek čas in izpostavljata, da sodni izvedenec dr. C. C. ni strokovnjak za področje bolečin, opeklin in je njegovo področje sodna medicina, zato se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na njegovo mnenje o bolečinah. Na podlagi izvedenskega mnenja dr. B. B., izvedenke s področja plastične kirurgije, ki je izpovedala, da se lahko živčni končiči poškodujejo v nekaj sekundah in njene izpovedbe o stopnji bolečine glede na intenzivnost opekline, zatrjujeta, da so globoke opekline, ki so edine opisane v opisu kaznivega dejanja, morda bile intenzivne, vendar največ nekaj sekund, za ostale opekline pa iz opisa kaznivega dejanja ni mogoče razbrati, kakšne so bile in kako jih je oškodovanka občutila. Za oškodovanko pa nobena izmed zaslišanih prič ni rekla, da je tožila zaradi hudih bolečin, da se je zvijala od bolečin, da je bila v agoniji ali da je trpela. Za krik, ki so ga slišale priče ob prižigu, pa sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj ga pripisuje ravno bolečinam in ne presenečenju ali strahu zaradi vzbuha ognja. Pri tem pritožnika sodišču prve stopnje očitata zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter nepošteno in tendenciozno podajanje obrazložitve, saj je sodišče prve stopnje v 22. točki zapisalo, da je oškodovanka kričala in se zrušila po tleh, čeprav je priča D. D. izpovedala, da je slišala samo en krik in ne kričanja.

54. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikoma in ugotavlja, da sodišču prve stopnje ni mogoče očitati tendencioznega podajanja obrazložitve, niti mu ni mogoče očitati zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodna izvedenca dr. C. C. in dr. B. B. sta bila enakega mnenja, da subdermalne opekline ne bolijo, globoke dermalne pa bolijo minimalno. Do izključenja občutka bolečine pride zaradi intenzivne poškodbe, ki uniči živčne končiče – receptorje za bolečino, ki so sicer razporejeni po celotni plasti kože. Enotno stališče sodnih izvedencev je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo. Ker pa oškodovanka ni utrpela le globokih opeklin, temveč tudi povrhnje opekline (kar ne glede na zatrjevanje pritožnikov jasno izhaja iz opisa kaznivega dejanja), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je oškodovanka čutila fizične bolečine. O tem so skladno izpovedale priče G. G., H. H. in J. J. Prav tako je k fizični bolečini potrebno prišteti še bolečino od trenutka prižiga ognja do nastanka globokih in povrhnjih opeklin, torej bolečino, ki je spremljala proces postopnega gorenja različnih plasti kože in oblačil, ter bolečino ob vdihavanju gorečega zraka, katerega posledico so bile poškodbe dihal. Obstoj fizičnih bolečin je po oceni pritožbenega sodišča dokazan, kljub drugačnim prizadevanjem pritožnikov, ki svoj fokus usmerjajo le na subdermalne opekline, pri tem pa spregledajo, da je oškodovanka utrpela opekline različnih stopenj. Poleg tega pri svojem stališču upoštevajo le čas trajanja bolečine, med tem ko zanemarijo intenzivnost bolečine, za katero je dr. B. B. izpovedala, da je bila dokaj intenzivna. Pritožnika tudi ne upoštevata že predhodno izpostavljenega, da pri vprašanju o grozovitem načinu odvzema življenja, ni mogoče upoštevati le trajanja fizičnih bolečin, temveč je potrebno upoštevati intenzivnost fizičnih bolečin (kar je je pravilno izpostavilo tudi sodišče prve stopnje v točki 93 obrazložitve izpodbijane sodbe), psihično trpljenje oškodovanke ob vzbuhu kot tudi po pogašenju, ko se je pričela zavedati, da bo v posledici zažiga umrla.

55. Pritožnika izpodbijata tudi zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z zadnjimi besedami oškodovanke in zatrjujeta, da je oškodovanka jasno povedala, da je prišlo do nesreče. Sodišče prve stopnje je po njihovem zatrjevanju napačno ugotovilo še, da oškodovanka drugim ni povedala za svoj odnos z obtožencem. Oškodovanka je namreč sestrama povedala, da je obtoženec ljubosumen in da je ne bo nikoli pustil, da je utrujena, da ni intimna z obtožencem. Pred otroci sta se z obtožencem kregala, M. M. pa je zaupala tudi, da je bila v razmerju s K. K. Torej ni mogoče zaključiti, da gre za hermetično pozicijo oškodovanke. V zvezi z zadnjimi besedami oškodovanke pritožniki nato podajo še predstavitev ureditve poslednjih besed žrtve v anglosaksonskem sistemu.

56. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikoma, da zasebno življenje oškodovanke ni bilo, kot sta se sama izrazila, „hermetično zaprto“. Oškodovanka se je v določeni meri o odnosu z obtožencem zaupala sestrama in M. M. Kljub temu pa sta obtoženec in oškodovanka navzven delovala kot skladen in srečen par. Oškodovankini sestri tako na izjavo oškodovanke, da je obtoženec ne bo nikoli izpustil, nista reagirali in se pogovor z oškodovanko, v smislu, kaj je mislila s tem oziroma ali imata z obtožencem težave, ni razvil. O tem, da v odnosu med oškodovanko in obtožencem očitno ni bilo vse v redu ter da se je oškodovanka obrnila k drugemu moškemu, je tako vedela izpovedati le M. M. Vendar oškodovanka tudi slednji ni zaupala podrobnosti. Zgolj dejstvo, da je O. O. zaznal, da sta se starša v zadnjem času več kregala, pri čemer vsebine prepirov ni slišal, le enkrat je slišal omenjanje službe, pa tudi ne kaže na to, da sta obtoženec in oškodovanka težave v svojem odnosu javno izražala. To dokazuje nenazadnje tudi dejstvo, da nihče od njunih znancev, prijateljev, sosedov in družinskih članov (izjemi sta le oškodovankini sestri) ni zaznal težav v njunem odnosu in so ju vsi opisovali kot srečen in skladen par.

57. Glede na izpovedbo M. M., da so bili oškodovanki otroci sveti, da je obtoženca spoštovala kot moža in očeta, ter izkazanih oškodovankinih občutkih krivde, ki jih je izražala v telefonski komunikaciji z obtožencem in tudi v zadnjih trenutkih pred smrtjo, je po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da oškodovanka ni želela razkrivati vsebine svojega intimnega odnosa z obtožencem pred vaščani, ki so bili na kraju dejanja. Kljub temu pa je želela, da se o dogodku obvesti K. K., za katerega ni povedala, da je njen intimni partner, temveč je o njem govorila le kot o prijatelju. Glede na to, da se je ležeča na tleh zavedala, da bo umrla, in še vedno ni želela javno spregovoriti o tem, da ima drugega partnerja, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da o resnični vsebini svojega zasebnega življenja ni želela povedati.

58. Nadalje se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje tudi glede ocene izjav umirajoče oškodovanke in ugotavlja, da so drugačna stališča pritožnikov v zvezi s tem napačna. Sodišče prve stopnje ima prav, da sodišče v kazenskem postopku v skladu z določbami ZKP ni vezano na nobena formalna dokazna pravila, saj je uveljavljeno načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP). Izjave umirajoče oškodovanke je sodišče prve stopnje tako pravilno upoštevalo pri dokazni oceni na način, da je vestno presodilo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi ter nato sprejelo sklep o tem, katera dejstva šteje za dokazana in katera ne (drugi odstavek 355. člena ZKP).

59. Zadnje besede oškodovanke so sodišču razkrile priče, ki so bile navzoče na kraju dogodka, saj je oškodovanka v posledici poškodb umrla. Ker izjav oškodovanke ni bilo mogoče preveriti neposredno pri njej, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je najprej presojalo verodostojnost izpovedb prič, ki so povzemale njene zadnje besede, in preverjalo podprtost njihovih izpovedb z drugimi dokazi. Iz podatkov spisa izhaja, da so govorjenje oškodovanke slišali najprej oškodovankina otroka, O. O. in P. P., D. D., ki je prišla na kraj takoj za otrokoma in je ostala pri oškodovanki dokler je z rešilcem niso odpeljali, J. J., ki je prišel na kraj takoj za D. D. in oškodovanki nudil prvo pomoč, deloma pa tudi gasilci PGD S. in Š., čeprav se direktno z oškodovanko niso pogovarjali, in zdravnik NMP B., F. F. 60. O. O. in P. P. sta izpovedala, da je oškodovanka govorila, da naj pomagajo očetu, da oče ni nič kriv, da naj bosta pridna in naj naprej študirata. D. D. je rekla, da naj njo pustijo in naj poiščejo A. A., nato ji je povedala, da sta se z obtožencem sprla in dodala, da je kriva ona, ker je preveč delala in da je obtoženec ni razumel. D. D. je izpovedala še, da je oškodovanka rekla nekaj v smislu, da ji je obtoženec rekel, da ne bo šla z avtom in je nato polil avto, potem pa je oškodovanka rekla: „še mene“. Večkrat je rekla, da A. A. ni nič kriv, da je kriva ona, da ga ljubi, da naj ga poiščejo in da naj poskrbijo za otroka, da bosta študirala in da ju ima rada. Potem jo je prosila še, da pokliče njenega prijatelja, ki ni njen ljubimec, ampak dober prijatelj, ki ji pomaga, in naj mu pove, kaj se je zgodilo. J. J. se je pogovarjal z oškodovanko in je slišal, da je rekla, da A. A. ni nič kriv, da naj ga poiščejo, da ga ima rada in da je to naredil iz ljubezni. V preiskavi je J. J. dodatno izpovedal še, da oškodovanke ni nič spraševal, kaj se je zgodilo, ona pa tudi ni nič povedala, kdo naj bi „to“ naredil. Sam je do takrat sklepal, da ga je najbrž sama nekaj polomila, da je zagorelo, po tej njeni izjavi pa je sklepal, da je očitno vzrok za ogenj njen mož, ni pa vedel kako in zakaj. Nato je rekla še, da naj pokličejo prijatelja. T. T., gasilec, vodja intervencije, poveljnik PGD Š., je izpovedal, da je oškodovanka vpila, da ljubi A. A., da naj ga najdejo, ker ni nič kriv. U. U., gasilec PGD S. in mož D. D., je slišal, da je oškodovanka govorila, da je treba poskrbeti za otroke, da bodo šli na faks. V. V., svak obtoženca in oškodovanke, je slišal, da je rekla, da naj njo pustijo in rešijo A. A., da ni nič kriv. Nato pa je rekla še nekaj v smislu, da kaj je naredila, da je preveč delala. F. F. je slišal, da je oškodovanka rekla, da ji je žal. Z. Z., gasilec PGD S., pa je slišal, da je oškodovanka večkrat ponovila, da A. A. ni nič kriv, da je kriva sama in da je naročila, da naj poskrbijo za O. O. in da naj najdejo A. A. Nato je slišal še, da je oškodovanka J. J. spraševala, če lahko umre, in da je J. J. oškodovanko vprašal, kaj se je zgodilo. Ona mu je odgovorila, da jo je obtoženec polil z bencinom, ki je bil v rumeni kanti, potem je pa rekla: „menda je čik prižgal“. V preiskavi je Z. Z. izpovedal malenkost drugače, in sicer da je oškodovanka govorila o rumeni kanti, da ni takoj rekla, da jo je polil, ampak malo kasneje, za tem ko je omenjala kanto, je rekla, da jo je polil in nato nekaj v zvezi s tem, da je čik prižgal, vsaj tako je on to razumel. Rekla je nekaj v smislu: „ali je čik prižgal ali ne vem kaj“. To je govorila v smislu zakaj je prišlo do požara, vsaj tako je on to razumel. 61. Glede na povzetke izpovedb prič, ki so slišale zadnje besede oškodovanke se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je izpovedba Z. Z. o prižigu cigarete osamljena. Nihče od navzočih, zlasti D. D. in J. J., ki sta bila ves čas neposredno ob oškodovanki, tega nista slišala. J. J. je izrecno izpovedal celo, da oškodovanke ni spraševal, kaj se je zgodilo, da je mislil, da je požar povzročila sama, in da je šele po njeni izjavi, da je obtoženec „to“ naredil iz ljubezni, sklepal, da je vzrok požaru njen mož. Glede na to, da nihče drug ni slišal omembe cigarete in da J. J. ni spraševal oškodovanke o tem, kako je prišlo do požara, tudi pritožbeno sodišče sprejema zaključke sodišča prve stopnje glede neverodostojnosti izpovedbe Z. Z., ki jih je tudi dovolj prepričljivo obrazložilo, zato očitek pritožnikov ni utemeljen. V tako intenzivni situaciji kot je bila v obravnavanem primeru, ko je bila oškodovanka zažgana in se ni vedelo, kje je obtoženec, da sta bila oba v okolici bivanja ljudem poznana, da se je obtoženec z navzočimi gasilci dobro poznal in se z njimi družil v okviru PGD, je razumljivo, da je med vaščani potekal pogovor o tem, kako je do dogodka prišlo in lahko, da je Z. Z. to ujel tekom tega pogovora. Dokazni postopek pa ni potrdil, da je oškodovanka te besede izrekla. V kolikor bi oškodovanka to zares rekla, bi moral to slišati vsaj J. J., a je ta izrecno zanikal, da bi oškodovanko spraševal o tem, kako je do zažiga prišlo, in da je le sklepal, da je vzrok požaru obtoženec.

62. Prav tako na podlagi izjav oškodovanke ni mogoče sprejeti zaključka, da je obtoženca razbremenila in da je prišlo do nesreče. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem sledi zaključku sodišča prve stopnje, ki se je oprlo na naslednje nosilne argumente: (1) komunikacija med obtožencem in oškodovanko, iz katere je razvidno, da je oškodovanka „zbegana“, „zmedena“ in da je v procesu sprejema odločitve, ki bo vplivala tudi na obtoženca, ter obtoženčevo bolj ali manj uspešno prizadevanje v oškodovanki prebuditi romantična čustva; (2) seznanjenost obtoženca, da ima oškodovanka drugega partnerja (slednje ne pomeni nujno, da se je obtoženec zavedal globine njunega odnosa, je bil pa seznanjen s tem, da se oškodovanka obrača k drugemu moškemu); (3) stopnjevanje komunikacije kritičnega dne, ki se sprva začne kot običajna komunikacija in se nato stopnjuje v obtoženčevem vedno močnejšem izražanjem frustracije povezane z oškodovankinim odnosom do njega in v zvezi z njeno odločitvijo; obtoženec na tej točki že omenja zaključek življenja, pekel, laži in podlost varanja; (4) obtoženčeva najdba listka z imenom K. K., za katerega je vedel, da se k njemu zateka oškodovanka; (5) komunikacija obtoženca z oškodovanko po najdbi listka, v kateri omenja sprevrženje ljubezni v sovraštvo in bojazni samega sebe; (6) telefonski klic obtoženca oškodovanki, v kateremu mu je rekla, da on ne ve, kam se je obrnila – oškodovanka je tako enako kot v poprejšnji komunikaciji istega dne, izražala zbeganost povezano s sprejemom osebne odločitve; (7) madeži pred garažo, ki kažejo, da je bila glavnina bencina polita pred garažo, torej stran od vozila, in da je bilo po oškodovanki polito 3 dcl tekočine, po vozilu pa le 1 dcl; (8) izvid sodnega izvedenca L. L., da je bila tekočina glede na talne madeže, opekline oškodovanke in obtoženca polita kapljično, od spodaj navzgor in pod kotom 45 stopinj; (9) neverjetnost zagovora obtoženca o prižigu cigarete takoj po politju bencina in na način, da je prižgal plamen pol metra stran od obraza, to je v neposredni bližini z bencinom polite oškodovanke, pri čemer je zanemaril vse svoje znanje o gorenju bencina – tako strokovno izobrazbo kot tudi izobrazbo pridobljeno v PGD; (10) beg obtoženca s kraja dogodka in zapustitev goreče oškodovanke; (11) izjave oškodovanke, v katerih je nase prevzemala krivdo, vendar ne z navedbo, da se je sama polila ali da je prišlo do nesreče oziroma pomote, temveč z navedbami, da je sama kriva, ker je preveč delala; kot pojasnilo, zakaj je do dogodka prišlo, pa je rekla, da sta se z A. A. sprla, da jo je polil z bencinom, da on ni nič kriv in da je to naredil iz ljubezni; (12) obtoženčevo dvodnevno skrivanje po gozdu in njegova želja po smrti (po oceni pritožbenega sodišča je obtoženčeva želja po smrti neskladna z njegovim zagovorom, da je do dogodka prišlo po nesreči); (13) po dvodnevnem skrivanju se obtoženec ni vrnil domov in ni preveril, kako je z otrokoma in ženo po zatrjevani nesreči, ampak se je zatekel k mami, kjer se je skrival vse do prihoda policistov, pri čemer policistov o njegovem nahajanju nista obvestila ne on ne njegova mama; (14) izražanje stiske je bilo pri obtožencu izrazito šele po smrti oškodovanke in odrejenem priporu. Vse izpostavljene okoliščine tudi po oceni pritožbenega sodišča vodijo v zaključek, da je obtoženec naklepoma in na grozovit način vzel življenje oškodovanki. Očitki pritožnika o tendencioznem, nepoštenem in nevestnem sojenju sodišča prve stopnje pa so neutemeljeni.

63. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje tudi v nadaljevanju, da na odločenost obtoženca vzeti življenje oškodovanki, kaže njegova brezbrižnost ob kriku oškodovanke, ki ga je zagotovo slišal in ki nanj ni vplival na način, da bi ga trpljenje oškodovanke motiviralo za zmanjšanje posledic njegovega ravnanja, temveč je s kraja izginil, kar kaže na njegovo odločenost in hotenje tako ravnanja kot tudi njegove posledice. Zatrjevanja obrambe, da je obtoženec pobegnil, ker se je ustrašil ognja, čemur naj bi pritrdil tudi sodni izvedenec dr. Ž. Ž., pritožbeno sodišče ne sprejema. Res je, da je sodni izvedenec dr. Ž. Ž. zapisal, da lahko strah ob vzbuhu ognja vpliva na to, da je obtoženec pozabil na vsa svoja znanja in je pobegnil s kraja. Tako splošno oceno o vplivu strahu na posameznika sprejema tako sodišče prve stopnje kot tudi pritožbeno sodišče. V konkretnem primeru je po oceni vsakega dokaza zase in v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je beg obtoženca posledica njegovega zavedanja, kaj je storil, in strahu ob tem, o čemer priča tudi njegova takojšnja želja po smrti, ki bi ga odrešila občutka krivde in strahu pred posledicami. Strah pred posledicami pa je obtoženec izražal tudi po odvzemu prostosti, ko je zaradi odrejenega pripora in smrti oškodovanke potreboval psihiatrično zdravstveno pomoč.

**O pritožbi državne tožilke in glede izvršitvene oblike odvzema življenja iz brezobzirnega maščevanja**

64. Državna tožilka se je pritožila zoper sodbo, ker je po njeni oceni sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zaključilo, da obtoženec ni moril zaradi brezobzirnega maščevanja.

65. Pritožnica ima prav v zatrjevanju, da argumenti sodišča prve stopnje vsebovani v točkah 100 in 102 izpodbijane sodbe ne vzdržijo presoje. Za obstoj normativnega zakonskega znaka „zaradi brezobzirnega maščevanja“ ni potrebno dokazati, da je storilec dalj časa vršil psihično ali fizično nasilje nad žrtvijo in da je to nasilje stopnjeval. Prav ima pritožnica, ko zatrjuje, da bi v takem primeru bili podani zakonski znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja, morebiti nasilja v družini, ki bi se obravnavalo ločeno od kaznivega dejanja umora. Nadalje ne vzdrži niti argument sodišča prve stopnje o trajanja načrtovanja izvršitve kaznivega dejanja, ki da v konkretnem primeru ruši tezo tožilstva o brezobzirnem maščevanju.

66. Ne glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o neizpolnjenosti tega zakonskega znaka pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v konkretnem primeru ni dokazano, da je oškodovanka kritičnega dne nameravala zapustiti obtoženca, in da vsako maščevanje še ni neobzirno. Res je sicer, kar poudarja pravna teorija, da si obzirnega maščevanja ni mogoče zamisliti17, a hkrati je s pristavkom te besede bralcu jasno, da mora biti maščevanje povzdignjeno na višjo raven, da dosega raven brezobzirnosti. Po preučitvi pravne teorije in sodne prakse je izluščiti, da v koncept brezobzirnega maščevanja sodi izrazita nesorazmernost med krivico, ki naj bi jo žrtev prizadejala storilcu, in storilčevo reakcijo na to krivico, neusmiljenost storilca, odvzem življenja neozirajoč se na druge navzoče ljudi in podobno. Argumenti, ki jih je v podporo svoje teze nanizalo državno tožilstvo, pa po oceni pritožbenega sodišča ne dosegajo tega kriterija. Odvzem človeškega življenja je sam po sebi vedno rezultat nesorazmerne reakcije storilca na določene okoliščine. Res je, kar zatrjuje tožilka, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, ki bi „opravičevale“ ravnanje obtoženca, vendar to po oceni pritožbenega sodišča praviloma velja za vsak odvzem življenja, in ne gre za kvaliteto, ki bi bila eminentna brezobzirnosti maščevanja. Prav tako je neupošteven argument tožilke, da „ne obstajajo razumni razlogi, zaradi katerih bi se ravnanje obtoženca ne zdelo brezobzirno“, s katerim pritožnica neuspešno skuša doseči podporo svoji tezi z vsebinsko praznim poskusom obratne argumentacije. Nadaljnji argument pritožnice, da se je obtoženec oškodovanki maščeval zaradi osebnega zadoščenja, pri tem pa se ni oziral na oškodovanko in druge osebe, ki jih je njegovo ravnanje prizadelo, po oceni pritožbenega sodišča ravno tako ne opredeljuje brezobzirnega maščevanja, saj praviloma vsak odvzem življenja poleg žrtve prizadene tudi njene bližnje. V zvezi s pritožničinem zatrjevanjem, da je obtoženec ravnanje storil premišljeno in naklepno, je slednji pritrditi, vendar je navedena okoliščina pomembna pri presoji obtoženčevega naklepa in njegove krivde, ne pa izpolnjenosti zakonskega znaka o brezobzirnem maščevanju. Sodišče prve stopnje je tako, po presoji pritožbenega sodišča, pravilno upoštevalo, da je obtoženec dejanje storil iz maščevanja oškodovanki zaradi njene zveze s K. K., in da državna tožilka ni izkazala, v čem je obtoženčevo maščevanje odstopalo in s tem doseglo kvaliteto brezobzirnega maščevanja.

67. Obtoženec je oškodovanki vzel življenje na grozovit način z zažigom pri živem telesu. Pri njegovem ravnanju ga je vodilo maščevanje zaradi oškodovankine zveze s K. K. V konkretnem primeru je torej način odvzema življenja tisti, ki klasičen odvzem življenja povzdigne na raven umora, in srhljivost obtoženčevega ravnanja prestavlja tisto kvaliteto, ki uboj prekvalificira v umor, ter ne razlog (zveza s K. K.), zaradi katerega je obtoženec moril. **Glede kazenske sankcije**

68. Obtoženec in njegov zagovornik se v zaključku pritožbe zavzemata za izrek nižje kazni zapora, z zatrjevanjem, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati kot olajševalni okoliščini, da je bil obtoženec v žalovanju za oškodovanko globoko prizadet in da je bil pretežni del bivanja v priporu samomorilno ogrožen. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikoma in pritrjuje sodišču prve stopnje, da je izrečena kazen triindvajset let zapora primerna teži kaznivega dejanja, v sklopu tega tudi grozovitem načinu odvzema življenja, in krivdi obtoženca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaznalo in ovrednotilo tudi spremljajoče okoliščine dejanja. Pravilno je kot obteževalne okoliščine štelo obtoženčevo neodzivnost na krik oškodovanke (sodišče prve stopnje je sicer nepravilno zapisalo „krike“, kar pa na presojo teže dejanja ne vpliva) in njeno trpljenje ob gorenju ter maščevanje za njeno zvezo s K. K. Kot olajševalne okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo siceršnje zgledno življenje obtoženca, ki je bil predhodno nekaznovan in je bil skrben oče dveh otrok, kot tudi njegov vzorno vedenje v priporu. Dodatno zniževanje kazni zaradi zatrjevane prizadetosti ob smrti oškodovanke in posledične samomorilnosti pa po oceni pritožbenega senata ni na mestu. Odmera kazni je torej pravilna in primerna ter pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

69. Prav tako je neutemeljeno tudi zavzemanje državne tožilke za daljšo zaporno kazen. Ker pritožbeni senat ni sledil njenemu naziranju, da je potrebno ravnanje obtoženca pravno opredeliti kot kaznivo dejanje umora zaradi grozovitega načina odvzema življenja in zaradi brezobzirnega maščevanja, ni sledil niti njenemu predlogu po strožjem kaznovanju obtoženca.

**Glede stroškov kazenskega postopka**

70. Obtoženec in njegov zagovornik sta izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikoma, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da obtoženec nima preživninskih obveznosti. Obtoženec je namreč oče dveh, sicer polnoletnih, otrok, za katera je dolžan skrbeti. Kljub temu pa je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso, pravilna. Namreč ZKP v četrtem odstavku 95. člena ZKP ne določa, da se obtoženca oprosti plačila stroškov, če ima preživninske obveznosti, ampak, da se ga oprosti plačila stroškov, če bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan preživljati. Ker je bilo tekom kazenskega postopka na prvi stopnji ugotovljeno, da je obtoženec do nastopa pripora prejemal mesečni osebni dohodek, da ima prihranke in je lastnik nepremičnin (stanovanjske hiše in več gozdov), je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da premoženjsko stanje obtoženca, kljub dolgotrajni prostostni kazni, dopušča plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse brez bojazni za vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.

71. Ker razlogi in kršitve, ki jih navajajo obtoženec in njegov zagovornik ter državna tožilka, niso podani, prav tako tudi ne kršitve, ki jih pritožbeno sodišče presoja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

72. Obtoženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP). Ta po tar. št. 7118 v zvezi s tar. št. 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) znaša 1.500,00 EUR.

1 Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v navedeni sodbo presodilo, da opis dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja umora, storjenega na grozovit način, med drugim tudi, da je obsojenec s svojim ravnanjem (zažig očeta) očetu povzročil hude fizične bolečine, ki so po intenziteti in trajanju presegale običajno trpljenje. 2 V navedeni sodbi je Višje sodišče v Mariboru presodilo, da opis kaznivega dejanja, ki zajema le število vbodov z nožem ne vsebuje kvalifikatorne okoliščine, ki bi omogočala uporabo določbe KZ-1 o umoru. 3 Zakonski znaki kaznivega dejanja se delijo na deskriptivne in normativne zakonske znake (glej dr. Matjaž Ambrož, Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2007, str. 44). 4 Dr. Damjan Korošec et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, 1. knjiga, str. 301. Enako tudi Dr. Matjaž Ambrož v članku Umor na grozovit način, Pravna praksa, št. 12, 29. 3. 2007, str. 29-30. 5 Dr. Matjaž Ambrož, Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2007, str. 44-58. Dr. Matjaž Ambrož, Umor na grozovit način, Pravna praksa, št. 12, 29. 3. 2007, str. 29-30. Mag. Andrej Frelinc, Med umorom in ubojem po KZ-1, Pravna praksa, št. 7/8, 18. 2. 2016, str. 18-21. 6 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 6813/2017 z dne 30. 1. 2020 v točki 26. 7 V sodbi Kp 2/2010 z dne 3. 9. 2010 je Vrhovno sodišče RS v točkah 30 in 31 ovrednotilo obtoženčevo ravnanje kot odvzem življenja žrtvi na grozovit način. V sodbi I Ips 26/2011 z dne 24. 11. 2011 je Vrhovno sodišče v isti zadevi v točki 13 dodatno pojasnilo še, da pri ovrednotenju storilčevega ravnanja kot grozovitega ni šlo le za fizično trpljenje žrtve, ki ji ga je povzročal storilec, temveč je treba pri tem upoštevati tudi psihično trpljenje tako v obliki strahu, namoči kot tudi v zavedanju kaj ji grozi, saj je trajanje in stopnjevanje nasilja obtoženca nad žrtvijo slednjo vodilo k spoznanju o končnem namenu storilca. 8 Dr. Matjaž Ambrož, Umor na grozovit način, Pravna praksa, št. 12, 29. 3. 2007, str. 29-30. 9 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 6813/2017 z dne 30. 1. 2020. 10 Dr. Damjan Korošec et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, 1. knjiga, str. 301-302. 11 Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi I Ips 341/2002 z dne 21. 10. 2004 presodilo, da je obtoženčevo ravnanje, ko je pri živem telesu zažgal svojega očeta, grozovito. 12 Dr. Damjan Korošec et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, 1. knjiga, str. 301-302. 13 Ibidem, str. 302. 14 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 61829/2011 z dne 6. 7. 2015, točka 18, enako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 49965/2017 z dne 11. 9. 2019. 15 Klasičen način odvzema življenja s strelnim orožjem je npr. strel v srce. Za prerast slednjega v grozovitost pa bi bilo potrebno, da bi storilec npr. žrtvi zadal večje število strelnih ran v nevitalne dele telesa, kar bi podaljševalo njene muke, in šele po preteku določenega časa strel v srce, zaradi česar bi žrtev umrla. V takem primeru bi morale bit v opisu kaznivega dejanja obsežene vse okoliščine o povečanem trpljenju žrtve, ki klasičen uboj prekvalificirajo v umor. 16 Iz zagovora obtoženca izhaja, da se je tempore criminis zavedal posledic, saj je povedal, da ne bi zares polil vozila, saj bi lahko prišlo do požara garaže. Torej je bil kljub jezi ob prepiru z oškodovanko zmožen zavedanja in razmišljanja o uničujočih posledicah gorenja. 17 Dr. Damjan Korošec et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, 1. knjiga, str. 314-317.