Jedro

Smisel pritožbene obravnave je v tem, da se izvedejo dodatni dokazi in ponovijo že izvedeni dokazi zato, da bi se razčistilo dejansko stanje. Sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka, če je opravilo nalogo, ki jo ima v postopku, to pa je med drugim tudi ugotavljanje dejanskega stanja.

Izvajanje druge dejavnosti med službenim časom je kršenje delovne obveznosti, razen, če delavec to dela z dovoljenjem oziroma odobritvijo delodajalca. Take odobritve ni bilo, saj tožnik spremembe razporeda ni zabeležil niti ni z odsotnostjo seznanil nadrejenega. Tega dejstva ne spremeni njegova morebitna prisotnost na delu v času, ko ni imel razporeda in ko naj bi svoje obveznosti opravil, saj mu tožena stranka ni očitala, da ni opravil svojega dela, ampak, da je med službenim časom opravljal drugo delo.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tem delovnem sporu prvič odločilo s sodbo Pd 103/2013, ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tožniku priznalo pravice iz delovnega razmerja za čas do 30. 6. 2010, zahtevek za priznanje pravic za čas po 1. 7. 2010 in plačilo odškodnine namesto reintegracije pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom Pdp 1098/2013 del sodbe, ki se je nanašala na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na priznanje pravic do 30. 6. 2010 ter odškodnino namesto reintegracije razveljavilo, zavrnilo pa je tožnikovo pritožbo zoper zavrnitev zahtevkov iz naslova prijave v zavarovanje za čas od 1. 7. 2010 dalje, priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, jubilejne nagrade in razlike v odškodnini za neizrabljen letni dopust. Sodišče prve stopnje je s sodbo Pd 1/2014 v ponovljenem postopku odločalo le o zakonitosti izredne odpovedi in pravicah iz delovnega razmerja do 30. 6. 2010 ter ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 2. 4. 2010 in razveljavilo sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS z dne 20. 5. 2010. Tožniku je priznalo vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi za čas do 30. 6. 2010 in naložilo toženi stranki, da tožnika pozove na delo.

2. Sodišče druge stopnje je v ponovljenem postopku odločalo o pritožbi tožene stranke zoper odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in priznanju pravic do 30. 6. 2010 ter po opravljeni obravnavi, na kateri je ponovilo izvedene dokaze in dodatno zaslišalo tožnika in priči A. in B., s sodbo Pdp 1396/2014 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in priznanje vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi, zavrnilo. Presodilo je, da je tožnik očitane kršitve storil, saj je v času, ko bi moral biti po razporedu dela v službi, poučeval kandidate v avtošoli C. Ugotovilo je tudi, da ima kršitev znake kaznivega dejanja goljufije.

3. Zoper pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik. V reviziji zoper sodbo Pdp 1396/2014 (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi) uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7., 8., 212., 214., 286. in 355. členom ZPP, bistvene kršitve iz 8., 10., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev 2., 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS ter očita sodišču odločanje v nasprotju s sodno prakso (citira številne judikate, ki naj bi jih sodišče druge stopnje ne upoštevalo). Navaja, da iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati odločilnih razlogov, da se sodišče ni opredelilo do tožnikovih navedb in pravnih naziranj, da se ni opredelilo do odgovora na pritožbo, da je bila tožena stranka s predložitvijo delovnih razporedov šele v ponovljenem postopku prekludirana, da so bili neutemeljeno zavrnjeni tožnikovi dokazni predlogi, da je sodišče, ko je ugotavljalo kršitve, prekoračilo trditveno podlago tožene stranke, da je ugotovilo kršitve, ki se v odpovedi niso očitale, vsaj ne na način, kot jih je ugotovilo sodišče druge stopnje, da je bila obravnava na pritožbeni stopnji neutemeljeno izvedena, dejansko stanje pa samovoljno ugotovljeno, da niso bili ugotovljeni znaki kaznivega dejanja goljufije, da ti znaki v odpovedi niso bili navedeni niti zaznani, da je v identičnem primeru sodišče odločilo obratno, da izvedeni dokazi ne podpirajo zaključka o utemeljenosti odpovedi in da je bila odpoved glede na to, kdaj je delodajalec za domnevno kršitev izvedel, prepozna. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v ponovno odločanje oziroma spremembo s potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje.

4. V reviziji zoper sodbo Pdp 1098/2013 (zavrnitev zahtevkov za čas po 1. 7. 2010) navaja, da bi moralo sodišče druge stopnje v celoti razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje Pd 103/2013 in ne bi smelo pustiti v veljavi zavrnjenega dela, saj bo o vseh zahtevkih po njegovem mnenju mogoče odločiti šele, ko bo dokončno odločeno o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

5. Reviziji nista utemeljeni.

6. Reviziji je Vrhovno sodišče obravnavalo skupaj, saj se nanašata na isto sodbo, le da je en del postal pravnomočen pred drugim.

7. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

O reviziji zoper sodbo Pdp 1396/2014

8. Očitek, da izpodbijana sodba ni obrazložena, je neutemeljen. Sodišče druge stopnje je natančno obrazložilo svojo odločitev in navedlo jasne razloge o odločilnih dejstvih. Zavzelo je stališče do vseh spornih dejanskih in pravnih vprašanj. To, da v izpodbijani sodbi tožnikov odgovor na pritožbo tožene stranke ni omenjen, ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka; sodišču zakon ne nalaga, da mora na navedbe iz odgovora na pritožbo izrecno odgovarjati. S tem, ko je sodišče druge stopnje pritrdilo pritožbi tožene stranke, spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje in razloge za to izčrpno pojasnilo, je hkrati posredno odgovorilo tudi na navedbe in stališča iz odgovora na pritožbo.

9. Neutemeljen je očitek, da je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi dejstev in dokazov, s katerimi naj bi bila tožena stranka prekludirana. Konkretno se ugovor nanaša na dnevne razporede dela, ki jih je glede na vsebino razveljavitvenega sklepa Pdp 1098/2013 z dne 30. 12. 2013 predložila tožena stranka v ponovljenem postopku. Dokaz z vpogledom v dnevne razporede je predlagal tožnik sam že v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo, ki mu je priložila razporede za dni, ki jih je tožnik v tožbi izpostavil kot sporne. Zato ni točna trditev, da dokaz z vpogledom v dnevne razporede vse do 1. 4. 2013 sploh ni bil predlagan. Dokaz z vpogledom v vse dnevne razporede v prvotnem postopku ni bil izveden, ker dejstvo, kakšen je bil razpored dela v ostalih dneh, ki v tožbi niso bili omenjeni, ni bil sporen. Sporno je bilo le, ali je tožnik za poučevanje med delovnim časom imel dovoljenje oziroma ali je zaradi tega prišlo do spremembe razporeda, za kar pa dokaz z vpogledom v vse dnevne razporede ni bil potreben.

10. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče neupravičeno zavrnilo tožnikove dokazne predloge. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da dokaznim predlogom ni bilo ugodeno, ker so bili podani prepozno, kar tudi drži. Zato kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP ni podana.

11. Neutemeljeno se sodišču druge stopnje očita tudi kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s 355. členom ZPP o izvedbi pritožbene obravnave. Smisel pritožbene obravnave je v tem, da se izvedejo dodatni dokazi in ponovijo že izvedeni dokazi zato, da bi se razčistilo dejansko stanje. Sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka, če je opravilo nalogo, ki jo ima v postopku, to pa je med drugim tudi ugotavljanje dejanskega stanja. Sodišče (in ne stranke) je namreč tisto, ki vodi postopek in ugotavlja dejansko stanje. Pravno podlago za izvedbo pritožbene obravnave ima v 355. členu ZPP, v skladu s katerim je sodišče druge stopnje odpravilo pomanjkljivosti sodišča prve stopnje (ki je dokazno oceno zgradilo pretežno na tožnikovi izpovedi) in postopek dopolnilo v takem obsegu, da je bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno. Izvedene dokaze je tudi ustrezno ocenilo, zato je očitek, ki ga obširno utemeljuje revident s posameznimi izjavami A. in B., neutemeljen. Prav s pravilno uporabo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP je sodišče druge stopnje za razliko od sodišča prve stopnje naredilo celovito dokazno oceno. Upoštevalo je vse dokaze, tudi izjave prič, ki jih izpostavlja revizija, čeprav ni (tako kot revident) analiziralo vsakega izrečenega stavka, ker to tudi ni bilo potrebno. Ugotovilo je, da je tožnik v času, ko bi moral biti po dnevnih razporedih na delu, opravljal delo inštruktorja v avtošoli, hkrati pa je pojasnilo, da tudi, če bi za posamezne dni (tožnik jih je izpostavil 17) držalo, da je bil na delu oziroma je opravil delo v drugi izmeni, je število preostalih dni tolikšno, da utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

12. Neutemeljen in nekorekten je nadalje očitek, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi kršitve iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi „zapisovalo in ugotavljalo po svoje“ in „samovoljno ugotavljalo dejansko stanje“. Sodišče ima ne le pravico, temveč celo dolžnost oblikovati (lastno) stališče do zakonitosti izredne odpovedi, saj je prav v tem bistvo sojenja. Funkcija sodišča ni le prepisovanje navedb strank in izjavljanje o njunih pravnih naziranjih. Tudi iz judikatov, ki jih sicer precej brez smisla citira revident, ne izhaja, da sodišče ne sme zavzeti stališča do odpovednega razloga. Nasprotno, mora ga zavzeti in presoditi, ali je odpovedni razlog, ki ga je navedel delodajalec, utemeljen. Prav to je storilo sodišče druge stopnje in pri tem ni „širilo odpovednega razloga“, saj ni v ničemer spremenilo očitkov iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ti so bili jasni: da je tožnik na določene dni v službenem času izvajal teoretično in praktično usposabljanje kandidatov v avtošoli C. Ali so bili v izredni odpovedi uporabljeni prav ti izrazi in v takem zaporedju, ni bistveno. To, da v odpovedi ni natančno navedeno, v katerih urah posameznih dni je bilo izvedeno usposabljanje, ne pomeni, da kršitev ni konkretizirana. Zahteva, da bi moralo biti v odpovedi navedeno tudi to, je neutemeljena. Sodišče je imelo nalogo ugotoviti, ali je tožnik na posamezen dan, ki je naveden v odpovedi, res izvajal usposabljanje v avtošoli in ali je bilo to res med službenim časom. To pa je lahko storilo le tako, da je razčistilo, od kdaj do kdaj je trajal službeni čas in od kdaj do kdaj je tožnik izvajal usposabljanje. Zato je očitek, da je „ugotavljalo dejansko stanje izven trditvene podlage“ nesmiseln.

13. Ob ugotovitvi, da je tožnik v dneh, navedenih v sodbi, izvajal usposabljanje v avtošoli med službenim časom, je presoja, da je kršil obveznost iz delovnega razmerja, pravilna. Nobenega dvoma ni, da je izvajanje druge dejavnosti med službenim časom kršenje delovne obveznosti, razen, če delavec to dela z dovoljenjem oziroma odobritvijo delodajalca. Take odobritve ni bilo, saj tožnik spremembe razporeda ni zabeležil niti ni z odsotnostjo seznanil nadrejenega. Tega dejstva ne spremeni njegova morebitna prisotnost na delu v času, ko ni imel razporeda in ko naj bi svoje obveznosti opravil, saj mu tožena stranka ni očitala, da ni opravil svojega dela, ampak, da je med službenim časom opravljal drugo delo.

14. Sklicevanje revizije na zadevo VIII Ips 34/2014 z dne 16. 6. 2014 je neutemeljeno. Res je bil odpovedni razlog v navedeni zadevi enak, kot v tožnikovi, bistvo, ki ga revizija spregleda, pa je v tem, da je bila obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi v citirani zadevi drugačna, kot v tožnikovi. Že sodišče druge stopnje je to korektno pojasnilo. Vrhovno sodišče je v zadevi VIII Ips 34/2014 (1) ugotovilo nezakonitost odpovedi zato, ker iz opisa kršitve in obrazložitve odpovedi niso izhajali znaki kaznivega dejanja. V obravnavani odpovedi pa ni bilo tako. V opisu kršitve in obrazložitvi odpovedi je bilo mogoče najti znake kaznivega dejanja goljufije, in sicer da je tožnik je med službenim časom, ne da bi bila narejena sprememba razporeda dela, izvajal usposabljanje kandidatov za avtošolo C., in tako oškodoval proračunska sredstva oziroma državo, ki mu je (tudi) za ta čas izplačala plačo za delo v policiji. Neutemeljeno je zato revizijsko zatrjevanje, da iz odpovedi ni razvidno, kaj in komu naj bi tožnik lažno prikazoval, koga spravil v zmoto in na kakšen način, kakšna škoda naj bi bila povzročena ali da si je tožnik hotel pridobiti premoženjsko korist, skratka, da znaki kaznivega dejanja goljufije niso navedeni. Iz odpovedi to dovolj jasno izhaja (tretji odstavek na 3. strani odpovedi), kar je sodišče druge stopnje pojasnilo v 26. točki obrazložitve, do obstoja vseh znakov kaznivega dejanja pa se je izčrpno opredelilo v točkah 25 do 31 obrazložitve. Stališčem se revizijsko sodišče pridružuje in jih ne ponavlja. Sklicevanje revizije na odločitve Vrhovnega sodišča v kazenskih zadevah je neutemeljeno, saj zahteve po opisu znakov kaznivih dejanj v odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso enake, kot zahteve po opisu kaznivih dejanj v kazenskih postopkih. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kjer se delavcu očitajo kršitve delovnih obveznosti, ki imajo tudi znake kaznivega dejanja zadošča, da je iz opisa kršitve mogoče razbrati posamezne znake.

15. Neutemeljeno je tudi vztrajanje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna in da naj bi tožena stranka prepozno navajala, kdaj se je z odpovednim razlogom seznanila. Sodišče je ugotovilo, da je bilo to 17. 3. 2010, ko je za odpovedni razlog izvedel generalni direktor D. (delodajalec) in ne že z dnem, ko je Policijska uprava Krško prejela dopis inšpekcije o ugotovljenih nepravilnostih. Tudi, če dokaza, s katerim naj bi bila tožena stranka prekludirana, ne bi upoštevali, in bi sprejeli stališče revizije, da se je tožena stranka z odpovednim razlogom seznanila 5. 3. 2010, kot je navajala v odgovoru na tožbo, je odpoved, ki je bila podana 2. 4. 2010, pravočasna. Datum vročitve odpovedi (13. 4. 2010), ki ga navaja sodišče druge stopnje, za presojo pravočasnosti ni pomemben. Pomembno je, kdaj je odpoved pogodbe o zaposlitvi podana. Če se je tožena stranka z odpovednim razlogom seznanila 5. 3. 2010, je bila odpoved z dne 2. 4. 2010 podana v 30 dnevnem subjektivnem roku. Zato so vsa izvajanja revizije na straneh od 21 do 24 v zvezi s tem nepomembna.

16. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana iz razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je odpovedni razlog podan tudi v primeru, če znaki kaznivega dejanja goljufije ne bi bili ugotovljeni (42. do 44. točka obrazložitve). V tem primeru je sicer rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi krajši, kar pomeni, da bi prišle v poštev le kršitve, storjene po 2. 10. 2009 (sodišče druge stopnje je štelo le kršitve, storjene po 13. 10. 2009 zaradi zmotne presoje, da je za pravočasnost odpovedi odločilen datum vročitve odpovedi namesto datuma podaje odpovedi). Presodilo je, da tudi te kršitve zadoščajo za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čemur pa revizija (razen nedovoljenega nasprotovanja ugotovljenemu dejanskemu stanju na strani 28 in 29) ne oporeka.

17. Preostale revizijske navedbe se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje; izpodbijanje le tega z revizijo ni dovoljeno, zato nanje vrhovno sodišče ne odgovarja.

O reviziji zoper sodbo Pdp 1098/2013

18. Glede na to, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki zakonito prenehalo, je neutemeljena tudi njegova revizija zoper zavrnitev zahtevkov, ki se nanašajo na čas po 1. 7. 2010, saj do pravic iz delovnega razmerja po tem, ko mu je le to že prenehalo, ni upravičen. Iz tega razloga na revizijske navedbe glede bistvenih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče ne odgovarja.

19. Ker niso podani z revizijama uveljavljani razlogi, ju je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Druge zadeve, ki jih revizija še izpostavlja pa niso primerljive, kar je pojasnilo že sodišče druge stopnje