Jedro

Tožena stranka je tožniku v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je med opravljanjem službe (pomočnika komandirja na PP) po razporedu dela na PP opravljal poučevanje kandidatov za pridobitev vozniških dovoljenj za avtošolo. V očitanem ravnanju so podani zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije iz 211. člena KZ-1. V prvem odstavku 211. člena KZ-1 je določeno, da se kaznuje z zaporom do treh let, kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Očitano ravnanje tožnika, ki je lažno prikazoval, kot da je v službi, čeprav je takrat dejansko opravljal delo za avtošolo, utemeljuje sklepanje o goljufivem namenu pridobitve protipravne premoženjske koristi, torej plačila za delo, ki ga tožnik dejansko ni opravil, pri čemer je lažno prikazoval okoliščine glede svoje prisotnosti na delu. Opisano ravnanje zato predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. čl. ZDR.

Po določbi prvega odstavka 177. člena ZUJF, ki je veljal v času, ko bi tožnik dopolnil 20 let delovne dobe pri toženi stranki, pripada zaposlenemu jubilejna nagrada za 20 let delovne dobe, pri čemer je po tretjem odstavku 177. člena ZUJF delovna doba po tem členu delovna doba, ki jo je zaposleni izpolnil pri delodajalcih v javnem sektorju. Ker tožnik ni izpolnil pogoja dvajset let delovne dobe pri toženi stranki oziroma v javnem sektorju, do jubilejne nagrade ni upravičen.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se v celoti ugodi, pritožbi tožnika pa deloma ter se razveljavijo točke I, II, III, IV, V, VI, VII, točka VIII v drugi in tretji alineji ter v odločitvi, da se zavrne, kar je tožnik zahteval drugače, in točka IX izreka sodbe in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožnika zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (prva, četrta in peta alineja točke VIII izreka).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep št. ... Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Generalnega direktorja Policije z dne 2. 4. 2010 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 20. 5. 2010 (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 4. 6. 2010 zaradi nezakonite izredne odpovedi ni prenehalo in mu lahko še naprej traja, razen v času zaposlitve pri drugem delodajalcu (točka II izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika v roku 15 dni pozvati nazaj na delo, mu za čas od 5. 6. 2010 dalje vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in prejemki iz naslova delovnega razmerja pri njej, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu (točka III izreka) ter tožniku v roku 15 dni za čas od 5. 6. 2010 do 30. 6. 2010 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati nadomestilo plače v višini 1.601,71 EUR bruto, od tega odvesti predpisane davke in prispevke ter mu izplačati dobljeni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2010 dalje do plačila (točka IV izreka). Razsodilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni za čas od 1. 7. 2010 do prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu oziroma še nadalje vse do vzpostavitve delovnega razmerja pri toženi stranki obračunati nadomestila plač, ki bi jih prejemal pri toženi stranki, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, jih znižati za obračunane plače pri drugem delodajalcu, od bruto razlik odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati dobljene neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, od posameznih bruto zneskov in datumov zamud za mesece od junija 2010 do julija 2013, kot je razvidno iz izreka sodbe (točka V izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika v roku 15 dni prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, za čas od 5. 6. 2010 do 30. 6. 2010 in nato še za čas od naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja pri drugem delodajalcu (točka VI izreka) ter je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 2010 v znesku 1.500,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2010 dalje do plačila (točka VII izreka). Kar je zahteval tožnik več je zavrnilo in sicer prijavo v zavarovanje matično evidenco ZPIZ za čas od 1. 7. 2010 do prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu (prva alineja točke VIII), priznanje vseh pravic in prejemkov iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki tudi v času obstoja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu (druga alineja točke VIII), plačilo odškodnine po 118. členu ZDR v znesku 31.469,40 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, dobljenega po odvodu davkov in prispevkov, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (tretja alineja točke VIII), plačilo jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe pri njej v znesku 743,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila (četrta alineja točke VIII) in plačilo razlike odškodnine za neizkoriščen letni dopust (peta alineja točke VIII) in tudi, kar je tožnik zahteval drugače (točka VIII izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.500,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka IX izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik se je pritožil zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje iz pritožbenih razlogov iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1, torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži v plačilo vse stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, vendar bi moralo glede na dosedanjo sodno prakso (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 321/2007 z dne 22. 4. 2008) tožbenemu zahtevku ugoditi tako, da bi to ugotovitev vneslo tudi v izrek sodbe. Glede na določbe ZPP tudi določbe ZDR o ugotovitvi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zlasti v tretjem odstavku 204. člena ZDR (tudi v 118. členu ZDR) po stališču Vrhovnega sodišča RS v citirani zadevi, niso ustrezne. Kljub temu pa je treba po stališču Vrhovnega sodišča RS upoštevati, da sta ZDR in ZPP prirejena predpisa oziroma, da je ZDR v razmerju z ZPP specialen zakon. ZDR v tretjem odstavku 204. člena predvideva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca. Zato je zahtevek za ugotovitev nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljen. Sodišče prve stopnje bi moralo v izreku tudi ugotoviti, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo in da še traja in ne da še lahko traja, saj beseda „lahko“ dopušča možnost izbire, ali bo delovno razmerje trajalo ali ne. Pri tem pa sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj se je odločilo za formulacijo z besedo „lahko“. Tožnik bo takoj, ko ga bo tožena stranka pozvala na delo, prekinil delovno razmerje pri novem delodajalcu in se vrnil na delo k toženi stranki. Vendar pa zaposlitev pri novem delodajalcu ne more vplivati na obstoj oziroma na določno ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, torej od dne 4. 6. 2010, ki mora biti opredeljena v izreku sodbe. Meni, da je zmotna odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo jubilejne nagrade za 20 let dela pri toženi stranki. Ker se je v vmesnem času zaposlil in ni čakal brez zaposlitve na odločitev sodišča prve stopnje, je zaradi tega v slabšem položaju kot delavci, ki se vmesnem času niso zaposlili. Zato ni pravilno sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 177. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF). Poudarja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo odškodnine v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR. Ker sodišče prve stopnje pogodbe ni razvezalo, o odškodninskem zahtevku sploh ne bi smelo odločati.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka tožene stranke, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da plača ne more predstavljati tožnikove protipravno pridobljene premoženjske koristi. Res je sicer, da obstoj delovnega razmerja predpostavlja plačo, vendar delavec prejema plačo za opravljeno delo. Če dela ne opravi in prikriva okoliščine v zvezi s tem, gre za protipravno premoženjsko korist, zlasti če gre za delavca, ki ga zaradi narave njegovega dela delodajalec težko nadzira. V obravnavanem primeru gre, kot je pokazal dokazni postopek, zlasti izpoved A.A. (ki ga sodišče prve stopnje napačno poimenuje B.), za posebno situacijo, ko je bil tožnik pomočnik komandirja. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje presojati vse v sklepu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi konkretizirane kršitve, ne pa zgolj kršitve z dne 5. 11., 17. 11. in 9. 12. 2009, za ostale pa zaključiti, da je potekel objektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno štelo tek objektivnega roka od datuma vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne od datuma podaje odpovedi dne 2. 4. 2010. Z vročilnico o vročitvi sklepa z dne 2. 4. 2010 je tožena stranka dokazala, da je bila podana resna namera, da odpoved učinkuje. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča RS v odločbi VIII Ips 242/2009 z dne 6. 4. 2010. Odredba na sklepu izredne odpovedi in pričetek vročanja po nadrejenem s posebno vročilnico, ki je v uporabi pri toženi stranki, dokazuje resno namero, da bo izredna odpoved tudi dejansko učinkovala. Tožena stranka ne sme biti v slabšem položaju, ker se je odločila za vročanje po nadrejenem in ne po Pošti Slovenije. To potrjuje tudi sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1125/2010. V citirani zadevi je sodišče pojasnilo, da je razvidna resna namera, da odpoved učinkuje, če jo je podal v.d. generalnega direktorja, pri čemer sklep (o odpovedi izredni pogodbe o zaposlitvi) vsebuje tudi odredbo, da se vroči tožniku po nadrejenem delavcu. Glede na navedeno, bi moralo sodišče prve stopnje presojati tudi tožnikovo kršitev z dne 6. 10. 2009, glede katere se mu je očitalo, da je v službenem času izvajal poučevanje vožnje v avtošoli. Sodišče je preveliko težo dalo izpovedi tožnika in njemu naklonjenih prič, ne pa A.A., ki je prepričljivo izpovedal, da se mora razpored za vse voditi enako, da se morajo spremembe razporeda vnašati in da za spremembo ni odgovoren le komandir, temveč tudi pomočnik komandirja, dežurni ali policist po pooblastilu komandirja. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo tožnikovega položaja pri toženi stranki, saj so mu prav zaradi njegovega posebnega položaja dopuščali, da je lahko hodil v službo „vedrit“ oziroma se je zadrževal v prostorih tožene stranke, tudi ko ni bil v službi. Glede odločitve o razvezi pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR meni, da je sodišče relativiziralo pričanje C.C., ki je bil v času postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi direktor Policijske uprave D.. Čeprav je bil C.C. premeščen na Policijsko upravo E., je treba upoštevati, da je pred reorganizacijo policijska postaja (na kateri je bil zaposlen tožnik) spadala pod bivšo PU D., po reorganizaciji pa spada pod PU E.. Tožnik je bil pomočnik komandirja, torej eden vodstvenih delavcev in bi moral biti vzor policistom. C.C. je povedal, da tožniku kot policistu ne bi zaupal, pri čemer tožena stranka še poudarja, da morajo delavci na vodstvenih mestih v Policiji ravnati še posebej vestno, skrbno in zakonito.

Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke. Prereka navedbe v pritožbi ter predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, saj je bil ta zahtevek postavljen zgolj podredno, sodišče pa je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku (tretji odstavek 182. člena ZPP). Ostalih kršitev določb postopka, ki jih uveljavljajta pritožbi oziroma tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa sodišče prve stopnje ni storilo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z izpodbijano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zato je odločitev sodišča prve stopnje najmanj preuranjena v delu, ki se nanaša na zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo, pravilna pa je v delu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbene zahtevke, da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 1. 7. 2010 do prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, mu plačati jubilejno nagrado za 20 let delovne dobe pri toženi stranki v znesku 743,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila ter mu plačati (višjo) odškodnino za neizkoriščen letni dopust. Tožniku je bila s sklepom Generalnega direktorja Policije št. ... z dne 2. 4. 2010 podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in naslednji; v nadaljevanju ZDR), ker je naklepoma kršil pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja (goljufije po 211. členu KZ-1 in ponarejanja listin po 251. členu KZ-1) in ker je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. V odpovedi je bilo ugotovljeno, da je tožnik v letu 2009 na Policijski postaji D. (v nadaljevanju: PP D.) med opravljanjem službe po razporedu dela na PP D. opravljal tudi poučevanje kandidatov za pridobitev vozniških dovoljenj za avtošolo F. iz G., s katero je imel sklenjeno podjemno pogodbo, ter s tem uresničil znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1. Prav tako je v tem času prirejal evidenčne liste prisotnosti na teoretičnem delu usposabljanja kandidatov za pridobitev vozniških dovoljenj, prirejal prisotnosti kandidatov z izdelavo dnevnih razvidov voženj in ponarejal podpise kandidatov, ter s tem napravil krive listine, zaradi česar je Skupina tožilcev VDT zoper njega vodila predkazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1. Odpoved konkretno navaja kršitve po dnevih, ko naj bi se v službenem času usposabljal (zase) za vožnjo C kategorije in tudi opravil izpitno vožnjo; v službenem času izvajal teoretično usposabljanje v avtošoli, v službenem času poučeval vožnjo v avtošoli in imel v službenem času izpitne vožnje s kandidati, ter da sprememba razporeda dela ni bila opravljena. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS je, kot drugostopenjski organ pri toženi stranki, s sklepom št. ... z dne 20. 5. 2010 tožnikovi pritožbi zoper zgoraj navedeni sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delno ugodila v delu, ki se nanaša na očitano naklepno kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja ponarejanja listin in v tem delu odpoved odpravila.

Pravno podlago za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka predstavljajo določbe ZDR v povezavi s 154. členom Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002 in naslednji; ZJU), ki določa, da pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca med drugim preneha veljati na načine, ki jih določa zakon o delovnih razmerjih, ter da se za posamezne načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi uporablja Zakon o delovnih razmerjih, če ta zakon ne določa drugače. Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR), ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR). Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti v skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR poleg zgoraj navedenega razloga oziroma razlogov iz 111. člena ZDR, kumulativno podan tudi pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da v očitanem ravnanju tožnika, ko naj bi med opravljanjem službe po razporedu dela na PP D. opravljal poučevanje kandidatov za pridobitev vozniških dovoljenj za avtošolo F. iz G., niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije iz 211. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/2008 in nadaljnji; KZ-1). V prvem odstavku 211. člena KZ-1 je določeno, da se kaznuje z zaporom do treh let, kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Tožniku se očita, je v času odrejenega delovnega časa (tožnik namreč ni evidentiral eventualne spremembe dnevnega razporeda dela), torej ko naj bi po razporedu dela opravljal službo pomočnika komandirja PP D., opravljal delo v avtošoli F. (opravljanje izpitnih voženj, izvajanje teoretičnega usposabljanja, izvajanje poučevanja vožnje) ter s tem toženo stranko oškodoval v višini neupravičeno prejete plače za čas, ko ni delal pri toženi stranki. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da plača ne more predstavljati protipravno pridobljene premoženjske koristi, ker delovno razmerje predpostavlja (tudi) plačo oziroma nadomestilo plače. Na podlagi te ugotovitve je sodišče prve stopnje namreč zmotno sklepalo, da zaradi tega ni podan eden izmed znakov kaznivega dejanja goljufije, to je namen protipravne pridobitve premoženjske koristi. Prav očitano ravnanje tožnika, ki je lažno prikazoval, kot da je v službi, čeprav je takrat dejansko opravljal delo za avtošolo, utemeljuje sklepanje o goljufivem namenu pridobitve protipravne premoženjske koristi, torej plačila za delo, ki ga tožnik dejansko ni opravil, pri čemer je lažno prikazoval okoliščine glede svoje prisotnosti na delu.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da ni podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, je glede vseh kršitev, ki so bile storjene pred 13. 10. 2009, torej 6 mesecev pred vročitvijo (13. 4. 2010) izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, štelo, da je potekel objektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter teh kršitev (razen tistih z dne 5. 11., 17. 11. in 9. 12. 2009) ni vsebinsko presojalo. Zaradi tega je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo v delu, ki se nanaša na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma zakonitost sklepov tožene stranke, skupaj z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom, razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, torej vsebinsko presoditi vse kršitve, glede katerih je tožena stranka tožniku očitala, da je z njihovo storitvijo izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije.

V zvezi pritožbene navedbe tožene stranke, da je odreditev vročanja po predstojniku preprečila iztek 6-mesečnega objektivnega roka, ker je tožena stranka s tem izkazala resen namen, da odpoved učinkuje že z dnem njene podaje, pritožbeno sodišče dodaja, da tožena stranka ni dokazala, kdaj je bila izdana odredba predstojnika, da se izredna odpoved vroča po nadrejenem delavcu. Zato ni mogoče sklepati, da je bila že ob sami podaji odpovedi podana resna namera, da odpoved učinkuje (stališče, zavzeto v sklepu VDSS, opr. št. Pdp 1125/2010 z dne 24. 3. 2011). Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je treba upoštevati datum 13. 4. 2010, ko je bila izredna odpoved vročena tožniku. Glede na v prejšnji točki obrazložitve zavzeta stališča, da za kršitve storjene pred 13. 10. 2009 do vročitve odpovedi ni potekel 6-mesečni objektivni rok, pa ta ugotovitev niti ni odločilna, saj bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju presojati utemeljenost vseh očitkov, ki imajo znake kaznivega dejanja goljufije ter tudi navedenih kršitev z dne 5. 11., 17. 11. in 9. 12. 2009, glede katerih je mogoče presojati kršitve tako po 1. kot tudi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje bo zato moralo v novem sojenju ponovno podrobneje zaslišati tožnika in nadrejenega delavca, takratnega komandirja PP D. A.A. ter razčistiti, ali je tožnik v vsakem posameznem primeru upošteval navodila glede evidentiranja spremembe dnevnega razporeda oziroma, ali je bila njegova odsotnost z dela upravičena oziroma odobrena, ko je delal v avtošoli, saj le v tem primeru ne bo mogoče govoriti o goljufivem prikazovanju okoliščine, da je bil tožnik na delu pri toženi stranki, medtem ko naj bi dejansko istočasno usposabljal kandidate v avtošoli. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da bo moralo sodišče prve stopnje v okviru ugotavljanja odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ponovno presoditi tudi o kršitvah z dne 5. 11., 17. 11. in 9. 12. 2009, glede katerih je sprejelo dokazno oceno, da očitki na tožnikov račun niso utemeljeni, ker naj bi bil tožnik v službenem času tudi dejansko v službi. Glede teh kršitev tožena stranka sicer ni predložila dnevnih razporedov dela, vendar tožnik ni zatrjeval, da bi v razporede vnesel ustrezno spremembo delovnega časa, temveč le, da je bil na delu pri toženi stranki v času, ko naj bi usposabljal kandidate v praktičnem delu usposabljanja v avto šoli (po preglednici „H.H. učitelj vožnje“ - priloga B4). Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v spornem času (razvidnem iz navedene preglednice), dejansko na delu, ni prepričljiva, saj ne upošteva trditev tožene stranke oziroma pričanja takratnega komandirja PP D., da tožnikovi odhodi oziroma spremembe razporeda niso bili ustrezno evidentirani, čeprav bi tožnik to moral storiti oziroma poskrbeti, da komandir PP D. potrdi evidentirane spremembe v razporedu dela. Ne gre tudi spregledati najbolj obteževalnega dejstva, da je prav za vse kršitve (predloženi dnevni razporedi dela do 6. 10. 2009), ki se tožniku očitajo v povezavi z dejanjem, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja goljufije (razen z dne 5. 11., 17. 11. in 9. 12. 2009, glede katerih dnevni razpored ni predložen), evidentirana njegova prisotnost tako na delovnem mestu pri toženi stranki kot tudi v avtošoli, v kateri je opravljal usposabljanje kandidatov za vožnjo. V kolikor bi šlo le za izjemne primere, ko se evidenci ne bi ujemali oziroma bi tožnik ustno pridobil soglasje nadrejenega za odsotnost, bi bilo mogoče sklepati, da tožnik ni opravljal usposabljanja kandidatov v času, ko bi moral biti v službi na PP D.. Ker pa niti za eno samo kršitev evidenca ni ustrezna, oziroma je takšna, da bi tožnik moral biti istočasno na dveh različnih krajih, je tožnikovo zatrjevanje, da je bil bodisi v spornem času v službi, ali pa da se kljub odobritvi odsotnosti namerno ni evidentirala sprememba razporeda za delo, da ne bi bila kršena delovnopravna zakonodaja glede zagotovljenega počitka, najmanj neprepričljiva.

Pri tem bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je bil tožnik pomočnik komandirja PP D., kar po eni strani dopušča sklepanje, da je lažje kot ostali delavci zapustil prostore tožene stranke v času, ko bi moral delati, po drugi strani pa, da je kot predpostavljeni oziroma starešina moral še bolj dosledno upoštevati navodila pri toženi stranki glede evidentiranja sprememb razporeda dela. Prav ta vidik je bil v prvem sojenju zanemarjen, saj je utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo izpovedbe A.A., takratnega komandirja PP D., ko je bil v tem postopku dne 8. 5. 2012 zaslišan na naroku za glavno obravnavo, sodišče prve stopnje pa je kot del njegovega pričanja štelo tudi izpoved, dano na narokih dne 19. 10. 2011 in 6. 3. 2012 v postopku pred istim sodiščem v zadevi opr. št. Pd 96/2010, v katerem je tožnik izpodbijal odločitev tožene stranke o prepovedi opravljanja dela. Priča je izpovedala, da pomočniki komandirja ne pišejo poročil kot ostali policisti, zato zanje ni mogoče na enak način kot za ostale policiste ugotoviti, katera dela so opravljali. A.A. je nadalje tudi pojasnil, da pomočnike komandirja ni spraševal, ali so vnesli spremembe razporeda dela, pričakoval pa je, da so tudi zase spremembo vnesli. Po izpovedi priče so namreč za spremembe razporeda skrbeli komandir PP in pomočnik komandirja ali pa policist, ki ga komandir za to pooblasti. Izpostavil je zaupanje pri delu, glede evidentiranja sprememb v dnevnem razporedu dela pa tudi prepričljivo pojasnil, da je na enem posvetu na PP D. izrecno izpostavil spremembo, da se vse spremembe vpišejo v razpored dela, ne glede na to ali gre za policista ali za pomočnika komandirja. Pojasnil je, da se je dnevni razpored nahajal pri dežurnem policistu, kjer so se spremembe vpisale, priča pa je naslednji dan preverila vpise ter s podpisom potrdila vse evidentirane spremembe, kar je bilo pomembno zaradi obračuna plač.

Prav tako je A.A. pojasnil, da je lahko prišlo do tega, da je tožnik napotitev na delo podpisal že pred odpravo, lahko je že prejšnji dan to napisal, če je vedel, da ga drugi dan ne bo. Prav tako je pojasnil, da podpis tožnika na poročilu o delu policista ob odpravi z dela ne pomeni, da je bil tožnik takrat tudi dejansko v službi (zapisnik glavne obravnave z dne 19. 10. 2011, list. št. 207). Enako izhaja tudi iz uradnega zaznamka A.A. (priloga B13), v katerem je pojasnil, da je lahko tožnik podpisal nalog pred napotitvijo, napotitev iz dela pa kasneje). Ker torej tožnikov nadrejeni delavec ni izključil možnosti, da se napotitev patrulj izvede na podlagi že prej podpisanega naloga, izdani nalog ne more biti odločilna okoliščina pri presoji, ali je bil tožnik v kritičnem času dejansko v službi, ali pa je opravljal delo za avtošolo. Prav tako ni prepričljiv dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da prijava v računalniški sistem pri toženi stranki nedvomno dokazuje tožnikovo prisotnost na delu. A.A. je namreč pojasnil, da je v kritičnem času računalniški sistem pri toženi stranki dopuščal prijavo, ki je kasneje ni bilo treba „obnavljati“ oziroma se zaposlenemu po določenem času ni bilo treba ponovno prijavljati v sistem (kar je bilo uvedeno šele kasneje). Torej je ena prijava „zadoščala“ za celotno obdobje do odjave. To okoliščino bi moralo sodišče prve stopnje presojati v povezavi s trditvami tožene stranke, da je tožnik hodil v službo „vedrit“, torej da mu je položaj pomočnika komandirja PP D. dovoljeval, da je vstopil v prostore tožene stranke tudi ko ni delal, ne da bi mu lahko kdorkoli to preprečil. To pa tudi pomeni, da je lahko v času, ko je bil prijavljen v sistem, zapustil prostore tožene stranke, računalniški sistem pa je lahko prikazoval, kot da je tožnik prijavljen v sistem in da torej dela oziroma se nahaja v prostorih tožene stranke.

Za ugotovitev odločilnega dejstva, torej ali je tožnik ustrezno evidentiral odsotnost z dela pri toženi stranki v času, ko je usposabljal kandidate v avtošoli, bo moralo sodišče prve stopnje zaslišati tožnika in komandirja PP D., A.A.. Po ustrezno dopolnjenem dokaznem postopku, v okviru dosedaj podane trditvene podlage in dokaznih predlogov, v katerem bo upoštevalo tudi vso listinsko dokumentacijo v spisu, bo lahko sprejelo dokazno oceno, v kateri bo upoštevalo tudi poudarke, ki jih je izpostavilo pritožbeno sodišče v povezavi s pričanjem A.A.. Šele ko bo opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v tem sklepu, bo sodišče prve stopnje ponovno odločilo o tožbenem zahtevku tožnika. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da glede na težo kršitve in položaj tožnika kot pomočnika komandirja PP D., za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča, če bo dokazana le ena kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja goljufije.

V kolikor bo sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bo moralo to ugotovitev vnesti tudi v izrek sodbe, na kar utemeljeno opozarja pritožba tožnika, sklicujoč se na stališče, zavzeto v sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 321/2007 z dne 22. 4. 2008. Vrhovno sodišče je z vprašanjem ugotovitve nezakonitosti odpovedi (v izreku sodbe) izhajalo iz izhodišča, da je ZDR v razmerju do ZPP (v obsegu, v katerem opredeli odločitev sodišča) specialen zakon ter da ZDR v tretjem odstavku 204. člena predvideva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca. Zato je Vrhovno sodišče RS, kljub pomislekom, ki jih je imelo glede ustreznosti takšne zakonske ureditve, v citirani zadevi zavzelo stališče, da je odločitev sodišča o ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pravilna, saj odločitev temelji na samem zakonu. Pritožba tožnika tudi utemeljeno opozarja, da ni pravilna odločitev v točki II izreka, da delovno razmerje tožnika „lahko“ še naprej traja, razen v času zaposlitve pri drugem delodajalcu. Uporaba pogojnika ne sodi v izrek sodbe, zlasti v povezavi z odločitvijo v točki III izreka, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo. V primeru ponovne ugoditve tožbenemu zahtevku bo namreč odvisno od tožnika, ali se bo odzval na poziv na delo ali ne.

V primeru ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bo moralo sodišče prve stopnje zavzeti stališče do predlagane sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR. V skladu s to določbo se sodišče lahko odloči za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, in ne za tožnikovo reintegracijo k toženi stranki, če upoštevaje vse okoliščine interesa obeh pogodbenih strank, ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Pri tem bo moralo upoštevati specifičnost dela policije ter tožnikov položaj pomočnika komandirja PP D.. Zaradi tega bi se namreč moral tožnik vzdržati vseh ravnanj, ki kažejo na neupoštevanje pravil in predpisov. Zato za odločitev o sodni razvezi ni odločilno, ali je tožnik do prenehanja delovnega razmerja dobro sodeloval s takratnim komandirjem PP D. oziroma da je prišlo do nekaterih organizacijskih sprememb in sicer, da A.A. sedaj ni več komandir PP D., da C.C. ni več direktor PU D. (ki je bila ukinjena) oziroma je bil premeščen na PU E. ter da je tožnik dobro sodeloval s sedanjim komandirjem PP D., I.I.. Pri sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v obravnavani zadevi ne gre namreč toliko za vprašanje, ali bi lahko tožnik še sodeloval z nekaterimi sodelavci, zaposlenimi v Policiji, ki so sodelovali v postopku, v katerem je bila tožniku podana izredna odpovedi pogodbe o zaposlitvi, oziroma so pričali v sporu kot priče, ki jih je predlagala tožena stranka, temveč za vprašanje zaupanja tožene stranke v delo tožnika kot policista, ki bi se moral striktno držati pravil in predpisov v Policiji, še posebej, ker je kot pomočnik komandirja PP D. skrbel za spremembe dnevnega razporeda dela. Ravno ta funkcija bi od njega zahtevala še posebno vestnost, saj drugače tega ne more zahtevati od podrejenih.

Pravilna pa je odločitev sodišča v delu, da tožnik ni upravičen do jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe pri toženi stranki. Po določbi prvega odstavka 177. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Uradni list RS, 40/2012, s spremembami; v nadaljevanju: ZUJF), ki je veljal v času, ko bi tožnik dopolnil 20 let delovne dobe pri toženi stranki, pripada zaposlenemu jubilejna nagrada v višini 433,13 eurov za 20 let delovne dobe, pri čemer je po tretjem odstavku 177. člena ZUJF delovna doba po tem členu delovna doba, ki jo je zaposleni izpolnil pri delodajalcih v javnem sektorju. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 1. 7. 1993 do 30. 6. 2010, v času od 1. 7. 2010 dalje pa je bil zaposlen v zasebnem sektorju. Zato je pravilno zaključilo, da dne 1. 7. 2013 ni izpolnil pogoja dvajset let delovne dobe pri toženi stranki oziroma v javnem sektorju. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je zaradi zaposlitve po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko je torej zmanjševal škodo zaradi izgube zaposlitve, v slabšem položaju kot če se ne bi zaposlil in bi čakal na odločitev sodišča o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in priznanje delovne dobe pri toženi stranki za celoten čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Sodišče tudi v primeru eventualno ugotovljene nezakonitosti izredne odpovedi ne more priznati delovnega razmerja za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu. Tožnik je bil namreč v vmesnem času, od. 1. 7. 2010 dalje, v skladu s prvim odstavkom 17. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, 106/1999, s spremembami; ZPIZ-1), pokojninsko in invalidsko zavarovan iz naslova delovnega razmerja pri drugem delodajalcu. Za nazaj v ta status ni mogoče posegati, saj lahko, ob izpolnjenih pogojih, lahko pride do spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja le za naprej (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 254/2009 z dne 18. 4. 2011). Zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno in zakonito zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 1. 7. 2010 do prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, mu plačati jubilejno nagrado za 20 let delovne dobe pri toženi stranki v znesku 743,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila. Utemeljeno je zavrnjen tudi tudi (višji) zahtevek za plačilo razlike odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Pritožbeno sodišče pa je razveljavilo odločitev v točki VIII izreka, da se zavrne, kar je tožnik zahteval drugače, saj je sodišče prve stopnje s tem odločilo o tistem delu podrednega zahtevka za sodno razvezo, ki se ne nanaša na višino odškodnine, temveč na datum eventualne sodne razveze, o čemer pa sploh ne bi smelo odločati.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi, ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za takšno izjemo, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava sploh ni vsebinsko presojalo kršitev, ki naj bi jih tožnik storil pred 14. 10. 2009. Zato pojmovno ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje, saj bi moralo sodišče druge stopnje izvesti celotni dokazni postopek, izvesti vse dokaze, sprejeti dokazno oceno in na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka odločiti o tožbenem zahtevku. Sodišče druge stopnje bi torej prevzelo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP.

Zato je sodišče druge stopnje kljub določbi 355. člena ZPP v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, saj bo sodišče odločalo o stroških, ko bo znan uspeh strank v postopku. V preostalem pa je pritožbo tožnika zavrnilo ter potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.