Jedro

V skladu z drugim odstavkom 72. člena ZGO-1 mora organ pri odločanju o podaljšanju veljavnosti gradbenega dovoljenja preizkusiti, ali gradbeno dovoljenje ni v nasprotju s prostorskim aktom, ki velja v času izdaje odločbe o podaljšanju. Postopek podaljšanja veljavnosti gradbenega dovoljenja pa ni izredno pravno sredstvo za preverjanje zakonitosti izdanega gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopkov, končanih z gradbenim dovoljenjem št. 351-142/2005-18 z dne 2. 11. 2006 in z odločbo o podaljšanju njegove veljavnosti št. 351-2809/2008-5 z dne 4. 11. 2008. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik zoper gradbeno dovoljenje oziroma zoper odločbo o podaljšanju njegove veljavnosti vložil pritožbo, ki jo je upravni organ obravnaval kot predlog za obnovo postopka, ker se je rok za pritožbo strankam, ki so sodelovale v postopku že iztekel (peti odstavek 235. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP). Ta predlog je bil v delu, ki se nanaša na postopek, ki je bil končan z izdajo gradbenega dovoljenja, zavržen, ker je vložen po poteku zakonsko določenega objektivnega roka treh let od vročitve odločbe stranki (263. člen ZUP). Ker predlagatelj obnove postopka ni imel položaja stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, je bil zavržen tudi njegov predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo o podaljšanju veljavnosti gradbenega dovoljenja. Upravni organ se pri tem sklicuje na postopek, kot ga za postopek podaljšanja veljavnosti gradbenega dovoljenja opredeljuje 72. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Glede na tožnikove navedbe glede sumljivosti, nezakonitosti, korupcije in dogovorov, ki naj bi izhajali iz „navajanj nekih vplivnih con“, je upravni organ pojasnil tudi ureditev, ki je v času izdaje gradbenega dovoljenja določala udeležence v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Pritrdil je ugotovitvi organa prve stopnje, da je predlog za obnovo postopka, končanega z izdanim gradbenim dovoljenem, prepozen, predloga za obnovo postopka, končanega z odločbo o podaljšanju gradbenega dovoljenja, pa ni vložila upravičena oseba.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja, saj meni, da bi moral upravni organ odločati o pritožbenih razlogih. Tako mnenje utemeljuje z očitkom, da je upravni organ potek absolutnega zastaralnega roka napačno vezal na datum izdaje odločbe o gradbenem dovoljenju, prezrl pa naj bi, da se je tožnik pritožil zoper odločbo št. 351-2809/2008-5 z dne 4. 11. 2008. Ta odločba naj bi bila tista, ki bo povzročila pravne posledice, tj. po tožnikovem mnenju nezakonito gradnjo. Navaja, da gre za gradnjo, ki se približa meji tožnikove parcele na manj kot 1,5 m, za odmik manjši od 4 m pa naj investitor ne bi imel njegovega soglasja. Zato naj bi ta gradnja ne bila v skladu z določbami veljavnega prostorskega akta, zaradi česar naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za podaljšanje gradbenega dovoljenja iz 72. člena ZGO-1. Nasprotuje tudi stališču, po katerem po ureditvi, ki je veljala v času izdaje gradbenega dovoljenja, in glede na vplivno območje v obravnavani zadevi, ne bi mogel biti stranski udeleženec v postopku.

Tožnik meni, da gre za premišljeno ravnanje upravnega organa in investitorke, da sosedje ne bi bili udeleženi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Trdi, da gre za načrtno izigravanje ZGO-1 in za zlorabo instituta pravnomočnosti in dokončnosti odločb. Meni namreč, da noben upravni delavec ne more spregledati, da v spisu ni soglasja sosedov za dovolitev gradnje, ki je od meje sosednje parcele oddaljena le 1,5 m. Meni, da bi toženka morala njegovo pritožbo šteti kot pravočasno in utemeljeno, mu v skrajšanem postopku priznati položaj stranke in soglasodajalca ter zavrniti predlagano podaljšanje gradbenega dovoljenja. Sodišču predlaga, naj odpravi odločbo o podaljšanju gradbenega dovoljenja z dne 4. 11. 2008, posledično pa tudi izpodbijani sklep Upravne enote in odločbo Ministrstva za okolje in prostor, zavrne podaljšanje veljavnosti gradbenega dovoljenja, toženki pa naloži povrnitev stroškov.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Tožbeno stališče, da bi moral upravni organ odločati o pritožbenih razlogih, ker da je bil predlog za obnovo postopka vložen pravočasno, je napačno. Sodišče se sicer strinja s stališčem tožnika, da je odločba o podaljšanju veljavnosti gradbenega dovoljenja samostojna odločba s svojim rokom za pritožbo, vendar je prvostopenjski upravni organ pojasnil, da so se roki za pritožbo strank, ki so sodelovale v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in v postopku izdaje odločbe o njenem podaljšanju iztekli in da sta zato obe odločbi postali pravnomočni, prva 19. 11. 2006, druga pa 15. 11. 2008. Zato je tudi po presoji sodišča upravni organ pravilno uporabil peti odstavek 235. člena ZUP in tožnikovo pritožbo, vloženo 3. 3. 2011, obravnaval kot predlog za obnovo postopka. Navedena določba ZUP namreč zapoveduje, da se pritožba obravnava kot predlog za obnovo postopka, če se stranka, ki ni bila udeležena v postopku, pritoži takrat, ko je pritožbeni rok potekel za vse stranke, ki so bile v postopku udeležene.

Ker torej tožnikove vloge v upravnem postopku ni bilo mogoče obravnavati kot pritožbe zoper odločbo o podaljšanju veljavnosti gradbenega dovoljenja, je že iz tega razloga neutemeljen tudi tožbeni predlog za odpravo te odločbe in zavrnitev podaljšanja veljavnosti gradbenega dovoljenja.

Neutemeljen pa je tudi tožbeni predlog za odpravo izpodbijanega sklepa in odločbe upravnega organa druge stopnje. Glede na to, da tožnik predlaga tako odpravo odločbe organa prve kot tudi organa druge stopnje, sodišče najprej pojasnjuje, da v upravnem sporu predmet preizkusa ni odločba pritožbenega organa o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski akt, temveč sklep, s katerim je bil postopek o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), tj. v obravnavanem primeru sklep o zavrženju tožnikovega predloga za obnovo postopka. Pri preizkusu zakonitosti same odločitve pa sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP te dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP).

Sklep o zavrženju tožnikovega predloga za obnovo postopka pa po presoji sodišča pravilno temelji na dveh pravnih podlagah. Glede gradbenega dovoljenja je bil predlog zavržen kot prepozen, glede odločbe o podaljšanju veljavnosti gradbenega dovoljenja pa, ker ga je vložila neupravičena oseba. Tožnik v tožbi ne nasprotuje ugotovitvi upravnega organa, da je bil predlog za obnovo postopka vložen po poteku treh let od dokončnosti gradbenega dovoljenja. Zato tudi sodišče nima razloga za dvom v pravilnost odločitve o zavrženju predloga kot prepoznega, kolikor se ta nanaša na postopek, v katerem je bilo izdano gradbeno dovoljenje.

Odločitev o zavrženju predloga za obnovo postopka, v katerem je bila izdana odločba o podaljšanju veljavnosti gradbenega dovoljenja, pa ne temelji na ugotovitvi, da je predlog vložen prepozno, temveč da ga je dala neupravičena oseba. Tudi ta odločitev je po presoji sodišča pravilna, čeprav za presojo, ali bi tožnik moral biti stranka v postopku izdaje ni pravno odločilno, ali je bil stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, kot to napačno meni toženka.

Izdano gradbeno dovoljenje v času svoje veljavnosti zagotavlja zakonitost gradnje ne glede na to, ali je v tem času prišlo do spremembe ali sprejema novih prostorskih aktov, saj te v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZGO-1 ne morejo vplivati na veljavnost gradbenega dovoljenja. V skladu z drugim odstavkom 72. člena ZGO-1 pa je ta okoliščina pomembna pri odločanju o podaljšanju veljavnosti dovoljenja, saj mora organ preizkusiti, ali gradbeno dovoljenje ni v nasprotju s prostorskim aktom, ki velja v času izdaje odločbe o podaljšanju. Navedeno določbo je treba razumeti tako, da se ta preizkus opravi v primeru, če je po izdaji gradbenega dovoljenja prišlo do spremembe prostorskih predpisov, ki urejajo območje načrtovane gradnje. V tem primeru gradbeno dovoljenje ne sme biti v nasprotju s spremenjenimi predpisi. Postopek podaljšanja veljavnosti gradbenega dovoljenja pa ni izredno pravno sredstvo za preverjanje zakonitosti izdanega gradbenega dovoljenja.

Navedeno pomeni, da tožnik v postopku podaljšanja veljavnosti gradbenega dovoljenja ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pogoje gradnje iz izdanega gradbenega dovoljenja, saj ti niso predmet podaljšanja, in na tej podlagi zatrjevati pravice do udeležbe v postopku. Poleg tega tožniku tudi v primeru, če bi bil stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ta položaj ne bi avtomatično pripadal tudi v postopku za njegovo podaljšanje. Do tega bi lahko prišlo le v primeru, če bi na podlagi kasneje spremenjenega prostorskega predpisa zatrjeval, da je gradbeno dovoljenje v nasprotju z njim in da s tem posega v njegove konkretne pravice oz. interese, ki temeljijo na materialnem predpisu. Tožnik pa česa takega ne navaja.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom in s tretjo alinejo drugega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Če sodišče tožbo zavrže ali zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).