Jedro

Če pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in na možnost kasnejše odpovedi ni utemeljeno, je kasnejša redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana dne 14. 9. 2009 nezakonita in se razveljavi (1. točka). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter jo od dne 15. 10. 2009 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, ji za čas od 15. 10. 2009 do ponovnega nastopa dela obračunati plačo po pogodbi o zaposlitvi, od nje odvesti davek in prispevke, neto zneske ter ostale prejemke iz delovnega razmerja pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni pod izvršbo (2. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 865,80 EUR v roku 8 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka paricijskega roka do plačila (3. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in navaja, da je sodišče storilo bistvene kršitve postopkovnih določb in pri tem kršilo tudi določila 239. člena ZPP v zvezi z 263. členom ZPP. Po teh določbah se dokaz z zaslišanjem strank izvaja tako, da stranka pove, kar ve o dejstvih, ne pa da to prebere. Tožnica na naroku za glavno obravnavo dne 24. 3. 2010 ni izpovedovala, pač pa je brala vnaprej spisan tekst, očitno spisan z odvetniško pomočjo in namesto ustne izpovedi enostavno prebrala ta zapisnik. Institut navedb procesno pravo loči od instituta izpovedbe. Sodišče bi v kolikor bi zaslišalo tožnico, zaznalo nekonsistentnosti ter psihološke značilnosti neverodostojnosti njenega izpovedovanja. Sodba je brez razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ta nerazumljiva in je med njimi podano nasprotje, nasprotje pa je podano tudi med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin v spisu in dejansko vsebino teh listin, dejansko stanje pa je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tudi, če bi si tožnica dnevno vzela le 20 minut za malico in dvakrat po 10 minut za kavo, po delovnopravni zakonodaji že takšno dejstvo predstavlja kršitev obveznosti delavca in zato vsekakor zakonito podlago za opozorilo po določbi 83. člena ZDR. Delodajalec ni dolžan plačevati in tolerirati nikakršnega nedela. Materialno pravo oziroma tudi procesno pravo glede na to, da je opozorilo po 83. členu ZDR deloma procesni oziroma materialnopravni institut, je torej v zgoraj opisanem pogledu napačno uporabljeno. Priče, ki jih je predlagala tožnica, so izpovedovale nedoločno. Sodišče tudi ni dokazno ocenilo kršitve, ko je bila tožnica zalotena pri kajenju. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno glede same kršitve, ki je predmet redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 9. 2009. Tožena stranka opravlja dejavnost papirne in grafične industrije, posledično se v prostorih in območju tožene stranke nahaja papirni prah, ki zagori kot bakla. Pri njej se nahajajo ogromne količine papirja in papirnih izdelkov, morebiten požar bi tako lahko usodno vplival na obstoj tožene stranke in prizadel tudi širše območje mesta C..

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Prav tako ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Sodišče je obrazložilo, zakaj je sprejelo navedeno dokazno oceno. Prav tako ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v sodbi in vsebini listin, sodišče pa je tudi navedlo, zakaj je štelo določena dejstva za dokazana. Ob navedenem je poudariti, da 8. člen ZPP določa, da katera dejstva štejejo za dokazana odloči sodišče na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe pravdni stranki ter po zaslišanju tožnice in direktorice tožene stranke ter prič B.K., V.S., M.K., J.S., S.G., M.S., T.V., B.M., M.L., N.M., M.L., M.K., A.C. in J.K. ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tožnici dne 14. 9. 2009 nezakonita in jo je razveljavilo. Tožnici je bilo v pisnem opozorilu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 5. 2009 očitano, da nemudoma preneha kršiti pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in izpolnjuje z zakonom in pogodbo o zaposlitvi predpisane obveznosti ter da jo tožena stranka opozarja, da upoštevaje njeno krivdno ravnanje, v kolikor bo ponovno kršila pogodbene in druge obveznosti znotraj obdobja enega leta, ji bo delodajalec podal odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Očitano ji je bilo, da je v mesecu marcu in aprilu 2009 vsakodnevno kršila svoje delovne obveznosti na način, da si brez dovoljenja neposredno nadrejenega podaljšuje časovna obdobja in zapušča svoje delovno mesto in sicer v povprečju med 2,5 in 3 urami, včasih pa tudi 4 ure. Iz obrazložitve opozorila tudi izrecno izhaja, da: „Za delovno mesto, na katerem je zaposlena tožnica, je predvidena nepretrgana prisotnost na delovnem mestu, izjemoma pa so predvideni začasni izhodi, upoštevaje naravo dela. Ti izhodi so posledično vezani zgolj na povpraševanje po zalogah oz. materialih, ki so skladiščeni v trezorju, za upravljanje katerega je delavka zadolžena in njihovo izročitev tretjemu, nikakor pa enkraten izhod ob normalnem opravljanju dela ne more presegati več kot deset minut.“ Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) v 83. členu ureja postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in določa, da mora delodajalec najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (1. odstavek 83. člena ZDR). Pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa mora biti izražena v pisni obliki, kot to določa 86. člen ZDR.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu skladiščnik – trezorist, pri čemer je delala na različnih delih, kot je: posredovanje odprem za upravno enoto, posredovanje odprem za tehnične preglede, dostavo blaga in dokumentov za prevzem na rampi, prevzem na rampi v skladišču gotovih proizvodov, urejanje nepravilnosti in informiranje v H. – informatiki, posredovanje izdelkov in dokumentacije v prodajo, posredovanje in urejanje dokumentov v nabavi, dostava blaga v VT2, prevoz kartic N. v skladišče gotovih izdelkov, embaliranje, tehtanje, dokumentacija za odpremo, ki jo je fizično posredovala varnostniku, odpremo tobačnih izdelkov v skladišču gotovih proizvodov, odpremo pripravljenih poštnih pošiljk v skladišče gotovih proizvodov, odvoz smeti v kontejner, odvoz uničenih škatel v prešo, uničenje vrednostnih izdelkov in dokumentov, ki so prihajala iz upravnih enot in servisov na preši, prevzem spar točk za uničenje in uničenje zdravstvenih kartic, pri čemer so njeni nadrejeni tudi odrejali, da mora pomagati v skladišču gotovih izdelkov. V sodnem postopku je bilo ugotovljeno, da se je tožnica obrnila tudi na direktorico in ji izpisala vrsto opravil, ki jih mora opravljati izven trezorja. Sodišče je natančno zaslišalo vrsto prič (skupaj štirinajst) in pri tem ugotovilo, da je tožnica v spornem obdobju dejansko vrsto del opravljala izven trezorja in to iz razloga, ker je bilo to povezano z njenimi delovnim nalogami. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožena stranka nima določenih normativov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, ali so bili dejansko tožničini izhodi prekomerni. Navedenega niso znale pojasniti zaslišane priče niti zaslišanja direktorica. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo obrazložilo, da je le zaslišani A.C. opredelil časovno odsotnost izven trezorja dnevno največ za 30 minut, vendar je bil on edini, ki je podal takšno izpovedbo, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je v februarju in marcu 2009 tožnica celo na podlagi dogovora med njo in vodjem A.C. pomagala v skladišču gotovih proizvodov (torej izven trezorja) pri pakiranju – priprava zdravstvenega programa. Ob navedenem je potrebno poudariti, da 82. člen ZDR ureja dokazno breme in določa, da če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dokazno breme na njegovi strani, torej je bila tožena stranka tista, ki je morala dokazati, da je tožnici zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga vključno s podanim opozorilom pred odpovejo pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pisno opozorilo tožnici z dne 12. 5. 2009 ni bilo utemeljeno, kar v nadaljevanju pomeni, da tudi ni bil izpolnjen pogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga iz 1. odstavka 83. člena ZDR. Tako sodišču prve stopnje ni bilo potrebno, da presoja o kršitvah pogodbenih obveznosti iz podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar izrecno uveljavlja pritožba, posebej še glede kršitve kajenja, ki je samo po sebi res lahko razlog za podano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar seveda pod pogojem, da je podano pisno opozorilo utemeljeno.

Pritožba uveljavlja kot pritožbeni razlog, da je sodišče kršilo načelo ustnosti in načelo neposrednosti izvajanja dokaznega postopka glede zaslišanja stranke, pri čemer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče poleg tega, da je le-ta prebrala pisno izjavo, zasliševalo tožnico in je odgovarjala na vprašanja, poleg tega so ji postavljali vprašanja tako pooblaščenec tožene stranke – pritožnica, kot tudi tožničin pooblaščenec, poleg tega pa je tožnica dejansko le v določenem delu očitno prebrala pisno izjavo, ki jo je sodišče od nje pridobilo in se nahaja v spisu pod listinsko številko 137 in jo je pritožbeno sodišče tudi neposredno vpogledalo. Tako je oceniti, da ni podana kršitev neposrednosti in ustnosti, pri čemer je poudariti, da je sodišče svojo odločitev oprlo tudi na številne v postopku zaslišane priče – skupaj 14 in tudi zaslišalo direktorico, tako da pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Na izrecno postavljeno vprašanje predsednice senata, zakaj si je tožnica pripravila pisno izjavo, kako je potekal vstop in izstop iz trezorja, je le-ta pojasnila: „da iz razloga, ker se je bala, da bo izpustila kakšen delček.“ Kot že navedeno je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnica morala opravljati še vrsto drugih del in nihče od zaslišanih prič, niti tožena stranka sama oziroma njena zakonita zastopnica, niso znali pojasniti, kakšna bi bila običajna odsotnost tožnice iz trezorja pri rednem delu, niti tožena stranka nima nikakršnih normativov glede tega. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, ker so za rešitev zadeve nerelevantni, saj pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 360. člena ZPP presodi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.