Jedro

Delodajalec lahko pisno opozori delavca na kakršnokoli kršitev delovnih obveznosti. Presoja sodišča v kasnejšem sporu o zakonitosti odpovedi je v tem primeru omejena le na kontrolo, ali je do kršitve, zaradi katere je bila podano pisno opozorilo, sploh prišlo in ali ni bilo opozorilo podano iz sicer protipravnih razlogov.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških odgovora na revizijo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 14. 9. 2009, naložilo toženi stranki, da tožnico pozove na delo ter jo od 15. 10. 2009 prijavi zavarovanje, ji za čas od 15. 10. 2009 do ponovnega nastopa dela obračuna plačo po pogodbi o zaposlitvi, odvede davke in prispevke, neto zneske ter ostale prejemke iz delovnega razmerja pa plača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter priznanimi stroški postopka.

2. Po obširnem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo neutemeljenost pisnega opozorila tožnici z dne 12. 5. 2009, kar pa pomeni, da tudi za kasnejšo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 14. 9. 2009 ni bilo pogojev (prvi odstavek 83. člena Zakona o delovnih razmerjih – v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Zato ni presojalo obstoja kršitev delovnih obveznosti, ki jih je tožena stranka tožnici očitala v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 9. 2009. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, strinjalo pa se je tudi z dokazno oceno in na podlagi te z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri se uvodoma sklicuje na bistvene kršitve določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter kršitev ustavnih pravic tožene stranke. Sodišču prve stopnje očita kršitev načela ustnosti in neposrednosti, pa tudi kršitev 239. člena v zvezi z 263. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), ker je tožnica na naroku dne 24. 3. 2010 brala napisan tekst, ni pa neposredno ustno izpovedala, kot to zahteva ZPP. Sodišče je kljub temu njeno izpoved ocenilo za verodostojno; če bi jo zaslišalo, bi zaznalo nekonsistentnost in neverodostojnost njene izpovedi. Prvostopenjska sodba je nerazumljiva oziroma v njej obstajajo nasprotja; tudi če bi držale ugotovitve sodišča, da si je tožnica dnevno vzela le 20 minut za malico in dvakrat po 10 minut za kavo, že to predstavlja kršitev obveznosti delavca (kršitev prvega odstavka 154. člena ZDR) in zakonito podlago za opozorilo po 83. členu ZDR. To namreč skupaj pomeni ne le 30 minut dovoljenega dnevnega odmora, temveč 40 minut, oziroma na letni ravni daljšo odsotnost, ki jo delodajalec ni dolžan tolerirati. Opozorilo pred odpovedjo po 83. členu ZDR je predvideno za vsako kršitev. V prvostopenjski sodbi manjka tudi dokazna ocena pisne izjave tožnice oziroma njenega priznanja na zagovoru dne 13. 5. 2009 ter 3. 9. 2009. Dne 13. 5. 2009 je tožnica priznala, da si za malico vzame praviloma po 45 minut in da poleg tega hodi v skladišče na odmor za kavo in da se včasih sprehodi tudi do garderobe, na zagovoru 3. 9. 2009 pa je ponovno priznala, da njena malica presega dovoljenih 30 minut, poleg tega pa ob jutrih in po malici še vedno hodi v skladišče na kavo. Podano je nasprotje med tem, kar se v prvostopenjski sodbi navaja o vsebini listin v spisu in dejansko vsebino teh listin, ko sodišče tožničini priznanji razlaga kot, da si je za malico vzela le po 20 minut in dvakrat po 10 minut za kavo. Sodišče je prezrlo izpoved N. M. oziroma ni dokazno ocenilo njene izpovedi, da sta se s tožnico maja 2009 dogovorili, da je izhod za malico 30 minut in ne več. To ima za posledico bistveno kršitev določb postopka. Sodba sodišča prve stopnje je nerazumljiva in brez razlogov o odločilnih dejstvih tudi glede izostajanja tožnice v povprečju 2,5 do 3 ure vsakodnevno. Sodišče je namreč prezrlo, da je bila priča V. neprepričljiva. To je bilo zlasti razvidno ob soočenju s pričo M., itd. Protispisni so tudi zaključki, da direktorica in nadrejeni niso obrazložili, koliko časovno znašajo opravila, ki jih treba opraviti izven trezorja. Ne le C. temveč tudi S., direktorica, M. in K. so izpovedali, da so sprejemljivi izhodi le povprečno po 10 minut, vendar ne več kot skupno 30 minut dnevno. Izhodi tožnice so bili vsaj enkrat daljši od izhodov V. na enakem delovnem mestu. Drugostopenjsko sodišče se v sodbi ni opredelilo do pritožbenega stališča, da si tožnica vzame 20 minut za malico in dvakrat po 10 minut za kavo in da že v tem obstaja podlaga za opozorilo po 83. členu ZDR. Drugostopenjsko sodišče se tudi ni izjavilo do pritožbenega ugovora, da mora pravo veljati za vse enako, saj ima delodajalec vsekakor pravico, da prepreči škodo in da tudi zaradi krajših izostankov delavcu izreče opozorilo pred odpovedjo. V zvezi z materialnopravnim razlogovanjem sodišč druge in prve stopnje tožena stranka ponuja primerjavo z delovnem mestu vpisničarke na sodišču oziroma navaja tudi, da so zaključki sodišča enostavno skregani z osnovnim logičnim razlogovanjem. Pri tem sta sodišči poleg priče C. prezrli tudi izpoved V. S., M. K., direktorice tožene stranke ter M., ki so potrdile, da je izhodov lahko največ 30 minut dnevno, dokazno pa tudi nista ocenili, da je na primer na dan, ko je bila tožnica zalotena pri kajenju, njena odsotnost trajala le nekaj minut. Kršitev kajenja je tako huda, da bi sodišči morali zakonitosti in utemeljenosti odpovedi preizkusiti tudi po pravilih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

5. V odgovoru na revizijo tožnica predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Do kršitve načela ustnosti oziroma neposrednosti s tem, ko je tožnica ob izpovedi brala že pred tem pripravljeno pisno izjavo, ni prišlo. Ta izjava (v spisu – list. št. 137) namreč predstavlja le del tožničine izpovedi, in sicer manjši del. To je razvidno iz pisne izjave in zapisnika o zaslišanju tožnice, ki je sicer odgovarjala tudi na neposredna vprašanja sodišča in pooblaščencev obeh strank. Še več. Pisna izjava oziroma tožničina izpoved na podlagi te pisne izjave, se ne nanaša na odločilna dejstva, zlasti dejstva v neposredni povezavi z očitanimi izostanki iz trezorja po opozorilu z dne 12. 5. 2009. Zato ta izjava oziroma povzemanje izjave ob zaslišanju že glede na njeno vsebino niti ni moglo povzročiti posledic, ki jih skuša temu pripisati tožena stranka.

9. Neutemeljen je revizijski očitek, da že sodba sodišča prve stopnje nima razlogov in ni sposobna pritožbenega preizkusa, ker v njej ne bi bilo dokazne ocene glede tožničinega priznanja na pogovoru 13. 5. 2009 in zagovoru 3. 9. 2009. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno povzelo tožničino izjavo dne 13. 5. 2009, vendar dodalo tudi komentar te izjave (ki ga je tožnica podala ob zaslišanju na sodišču), in sicer da si za malico vzame 45 minut, v tem času pa je zajet tudi čas za kavo in službene obveznosti v dveh pisarnah oziroma je v nadaljevanju na podlagi izpovedi tožnice štelo (dokazna ocena), da si je za malico vzela po 20 minut dnevno in dvakrat po 10 minut za kavo, dnevno torej največ 40 minut in da tožena stranka nasprotnega ni dokazala. Glede na to je tudi pritožbeno sodišče pravilno in utemeljeno zavrnilo pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče dodaja, da zagovor delavke pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2009 ne more biti odločilnega pomena, saj se ta zagovor nanaša na očitane kršitve v redni odpovedi in ne v opozorilu; kot izhaja iz obeh sodb pa do vsebinske presoje kršitev v redni odpovedi sploh ni prišlo, saj je bila ugotovljena že neutemeljenost opozorila pred odpovedjo. Tudi sicer tožnica glede odsotnosti za malico in kavo v tem zagovoru smiselno ni povedala kaj drugega, kot je izpovedala pred sodiščem. Zato v zvezi s tem ni utemeljen revizijski očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

10. Enako v zvezi s kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP velja tudi za revizijski ugovor, češ da sta se N. M. in tožnica že v maju 2009 dogovorili, da bo tožničin izhod za malico 30 minut in ne več, sodišči druge in prve stopnje pa izpovedi N. M. nista ocenili. Iz izpovedi te priče namreč ne izhaja, da se nanaša na pogovor s tožnico pred vročitvijo opomina pred odpovedjo. Ob pogovoru s tožnico dne 13. 5. 2009, neposredno po vročitvi pisnega opozorila pred odpovedjo z dne 12. 5. 2009 pa se tak eventualni dogovor ne more nanašati na kršitve, ki se tožnici očitajo v opozorilu, temveč na morebitne bodoče kršitve, ki pa so lahko povezane le s kasnejšo redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 9. 2009. Kot navedeno sodišči druge in prve stopnje teh kršitev nista obravnavali, saj glede na presojo o neutemeljenosti opozorila pred odpovedjo to sploh ni bilo potrebno.

11. Ker gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitve, sodišči druge in prve stopnje tudi nista bili dolžni presojati zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici pod pogoji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Predmet sodne presoje je lahko le tista odpoved, s konkretnimi razlogi te odpovedi, ki jo delodajalec v predpisani obliki izreče delavcu.

12. Sodno preverjanje neutemeljenosti opozorila pred odpovedjo ni izključeno – glede na določbo 204. člena ZDR sicer ne s samostojno tožbo, temveč v postopku presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (1).

13. Iz opozorila v skladu s 83. členom ZDR z dne 12. 5. 2009 med drugim izhaja, da je bilo ob kontroli prisotnosti na delovnem mestu v delu meseca marca in aprila ugotovljeno, da „delavka vsakodnevno krši svoje obveznosti na način, da brez dovoljenja neposredno nadrejenega za nedopustno daljše časovno obdobje zapušča svoje delovno mesto, izostaja v povprečju med 2,5 in 3 urami, onemogoča normalen tek delovnega procesa, delodajalcu povzroča veliko škodo, da so za njeno delovno mesto izjemoma predvideni začasni izhodi, upoštevaje naravo dela, da enkraten izhod ob normalnem opravljanju dela nikakor ne more presegati več kot 10 minut, itd.“ Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem po izvedbi številnih dokazov ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala tega, da je tožnica nedopustno in daljše časovno obdobje zapuščala svoje delovno mesto ter neupravičeno izostajala v povprečju med 2,5 in 3 urami, temveč je obratno štelo, da je tožnica dokazala, da so bile njene odsotnosti iz trezorja povezane z nalogami, ki jih je morala opraviti izven trezorja. Vseeno je ugotovilo tudi, da se je tožnica dnevno krajši čas zadržala v pogovoru s sodelavci na kavi ali na drugem oddelku in se pri tem oprlo na izpoved tožnice o odsotnosti za malico in kavo po cca 40 minut dnevno. Glede tega je presodilo, da „to ne predstavlja tako resne kršitve, ki bi narekovala utemeljenost opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.“

14. Sodišče prve stopnje (s katerega presojo se je strinjalo sodišče druge stopnje) je torej presodilo, da tožena stranka ni uspela dokazati daljših neupravičenih odsotnosti tožnice iz trezorja, vendar dejansko tudi, da je tožnica krajši čas neupravičeno izostajala (izostanek cca 40 minut dnevno namreč ni upravičen, saj presega predviden čas za odmor – prvi odstavek 154. člena ZDR) in s tem kršila pogodbeno obveznost, ki pa ni tako resna, da bi narekovala utemeljenost opozorila pred odpovedjo.

15. S takšno presojo se revizijsko sodišče ne strinja, saj ob ugotovitvi te kršitve, ki je vsebovana tudi v opisu očitanih ravnanj (ne gre sicer za daljše, temveč krajše, vendar še vedno nedopustne odsotnosti), ni utemeljen nadaljnji zaključek, da ta kršitev ni tako resna, da bi „narekovala utemeljenost opozorila pred odpovedjo.“ Takšno stališče je v nasprotju z namenom, ki ga zakon zasleduje z institutom pisnega opozorila pred odpovedjo – da delavca odvrne od nadaljnjih kršitev delovnih obveznosti. V tem smislu lahko delodajalec pisno opozori delavca na kakršnokoli kršitev delovnih obveznosti. Presoja sodišča v kasnejšem sporu o odpovedi je v tem primeru omejena le na kontrolo, ali je do kakršnekoli kršitve, zaradi katere je bila podano pisno opozorilo, sploh prišlo in ali ni bilo opozorilo podano iz sicer protipravnih razlogov, oziroma ali je bilo sploh podano.

16. Že ob ugotovitvi, da je tožnica dejansko samovoljno zapuščala prostore trezorja, pa četudi le za krajša časovna obdobja, je bil torej podan razlog za pisno opozorilo. Kot navedeno je že vsaka (lažja) kršitev lahko tudi razlog za pisno (ali ustno) opozorilo.

17. Glede na navedeno je bila presoja sodišč druge in prve stopnje o teži kršitev, ki so lahko razlog za pisno opozorilo pred odpovedjo materialno pravno napačna, prav iz tega razloga pa sodišči tudi nista ugotavljali, ali so tudi sicer podani razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki jih tožena stranka tožnici očita v sami redni odpovedi. Zato in v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje – z napotkom, da presodi utemeljenost redne odpovedi tudi z upoštevanjem očitanih kršitev v sami odpovedi.

18. Odločitev o stroških odgovora na revizijo temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-45/07 z dne 17. 5. 2007.