Jedro

190. člen OZ, ki ureja neupravičeno obogatitev, določa, da je dolžan prejeto vrniti tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega. Predpostavke neupravičene obogatitve so tako: obogatitev - prikrajšanje (na račun drugega), vzročna zveza in odsotnost pravne podlage za prehod premoženja. Tožeča stranka vseh teh predpostavk ni zatrjevala - ni npojasnila oziroma navedla ne vzročne zveze med prikrajšanjem in obogatitvijo, ne prehoda premoženja brez pravnega temelja. Ves čas postopka je namreč navajala ravno obratno, in sicer, da je podlaga njenega zahtevka ustni dogovor o plačilu DDV (torej pogodbena podlaga) in na tem dogovoru utemeljevala svoj zahtevek.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 2.036,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za presojo revizije, razveljavilo sklep o izvršbi in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 298.610,80 EUR s pripadki. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: - Pravdni stranki sta 4. 9. 1998 sklenili pogodbo o opravljanju gospodarskih javnih služb. Z njo sta ugotovili, da je tožena stranka na podlagi investicij lastnica infrastrukturnih objektov in naprav, ki se vodijo v poslovnih knjigah tožeče stranke.

- 31. 8. 2004 sta pravdni stranki sklenili pogodbo o prenosu, s katero je tožeča stranka na toženo stranko prenesla osnovna sredstva, ki so se vodila v poslovnih knjigah tožeče stranke in ki so bila last tožene stranke.

- Tožeči stranki je bilo s strani davčnega organa zaradi prenosa osnovnih sredstev naloženo plačilo DDV v višini vtoževanega zneska.

- Med pravdnima strankama ni bilo ustnega dogovora, da bo DDV plačala tožena stranka.

6. Tožeča stranka je na podlagi računov od tožene stranke zahtevala plačilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). Trdila je, da s pogodbo o prenosu osnovnih sredstev ni bil zajet. 7. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da med pravdnima strankama ne obstaja dogovor ali druga pravna podlaga, na podlagi katere bi bila tožena stranka dolžna plačati vtoževani DDV.

8. Tožeča stranka v reviziji navaja, da povzema svojo pritožbo.(1) Vrhovno sodišče poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski odločbi, zato je treba z njo izpodbijati predvsem razloge te odločbe. Samo prepis pritožbenih navedb v reviziji praviloma ne more pripeljati do uspeha stranke v revizijskem postopku, saj takšno ravnanje povsem prezre odgovore sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe. Revizijsko sodišče se v nadaljevanju zato opredeljuje le do tistih očitkov, ki izpodbijajo razloge sodišča druge stopnje. Poleg tega s povzemanjem pritožbenih navedb revidentka izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje, ki ne more biti več predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. čelna ZPP).

9. Revizija sodišču druge stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je v svoji obrazložitvi zapisalo, da je bila v postopku zaslišana priča M. Ž. Očitek ni utemeljen. Drži, da se je drugostopenjsko sodišče sklicevalo na izpovedbo M. Ž., ki v postopku nikoli ni bil zaslišan, vendar je pri zapisu imena zagrešilo le očitno pisno pomoto. V obravnavani zadevi je bil zaslišan M. Z. Pritožbeno sodišče se je sklicevalo na njegovo zaslišanje v zadnjem odstavku na 4. strani svoje obrazložitve, ko je zapisalo, da iz njegove izpovedbe izhaja, da je tožeča stranka zadržala vstopni DDV. Navedena očitna pisna pomota sodišča druga stopnje ne predstavlja bistvene kršitve določb ZPP.

10. Neutemeljen je tudi očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker naj sodišči prve in druge stopnje ne bi navedli razlogov o zatrjevani neupravičeni obogatitvi tožene stranke. Drži, da je tožeča stranka zatrjevala svoje prikrajšanje (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 20. 6. 2007), ko je navedla, da je morala davek na dodano vrednost plačati sama, vendar pa zgolj prikrajšanje na eni strani in obogatitev na drugi strani še nista dovolj za utemeljenost zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve. 190. člen Obligacijskega zakonika, ki ureja neupravičeno obogatitev, določa, da je dolžan prejeto vrniti tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega. Predpostavke neupravičene obogatitve so tako: prikrajšanje, obogatitev (na račun drugega), vzročna zveza in odsotnost pravne podlage za prehod premoženja. Drži stališče pritožbenega sodišča, da tožeča stranka vseh teh predpostavk ni zatrjevala. Ni namreč pojasnila oziroma navedla ne vzročne zveze med prikrajšanjem in obogatitvijo (v tem smislu je mogoče razumeti tudi obrazložitev sodišča druge stopnje, da tožeča stranka ni trdila, da je DDV poravnala namesto tožene stranke), ne prehoda premoženja brez pravnega temelja. Ves čas postopka je namreč navajala ravno obratno, in sicer, da je podlaga njenega zahtevka ustni dogovor o plačilu DDV (torej pogodbena podlaga) in na tem dogovoru utemeljevala svoj zahtevek.

11. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Toženi stranki je dolžna povrniti 1.652,48 EUR stroškov odgovora na revizijo z 22 % DDV v višini 363,55 EUR in materialnimi stroški v višini 20,00 EUR, skupaj torej 2.036,03 EUR. Višjih stroškov Vrhovno sodišče toženi stranki ni priznalo, saj zanje ni podlage v Odvetniški tarifi (ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi).

Op. št. (1): Pri tem povzema njen celoten vsebinski del.