Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica storila očitani kršitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 6. 2009 nezakonita, ustavilo pa je postopek v zvezi z reintegracijskim zahtevkom ter razvezalo pogodbo o zaposlitvi z 8. 9. 2009 in naložilo toženi stranki, da prizna tožnici delovno razmerje za čas od 12. 6. do 8. 9. 2009 s pripadajočo plačo in plača odškodnino po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) v višini 9.382,94 EUR. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR zaradi štirih očitanih kršitev. Sodišče je ugotovilo, da tožnici ni mogoče očitati neustreznega reagiranja pri reševanju problema zamude naročila z dne 6. 5. 2009, da tožena stranka ni dokazala kršitve neoddaje poročila direktorju v zvezi s to zamudo, očitki glede zavračanja sodelovanja z direktorjem in zalogo neuporabljenega materiala pa so tako splošni, da jih ni mogoče preizkusiti. Ker je tožnica reintegracijski zahtevek umaknila, ji je sodišče priznalo delovno razmerje do dneva, ko je pridobila status samostojnega podjetnika, s pripadajočo plačo. Delno je ugodilo odškodninskemu zahtevku po 118. členu ZDR in sicer do višine odpravnine, ki bi jo prejela v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke (in tudi pritožbo tožnice) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča glede očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je odločilo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka in je imelo tudi podlago za odločitev o odškodnini po 118. členu ZDR, pri čemer je kot orientacijsko komponento upoštevala (poleg drugih okoliščin) tudi višino odpravnine, ki bi tožnici pripadla v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi „bistvene kršitve postopka po 339. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)“ in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da že sodišče prve stopnje ni odločalo v mejah postavljenega zahtevka, ker tožnica ni zahtevala ugotovitve nezakonitosti odpovedi, ni zahtevala, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati 12. 6. 2009, prisodilo ji je mesečne plače, čeprav je zahtevala samo eno plačo, obresti pa ji je prisodilo do plačila, čeprav jih je zahtevala samo do poziva na delo. Sodišče druge stopnje je bistveno kršilo določbe ZPP tudi s tem, ko se ni opredelilo do pritožbenih navedb o tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pogodbe o zaposlitvi ter odločbe z dne 1. 3. 2004 ter o zatrjevani nemotiviranosti tožnice za delo in ugodnostih, ki ji jih je tožena stranka ponujala. Odškodnino po 118. členu ZDR je sodišče prisodilo, čeprav tožnica zahtevka na reintegracijo ni podala. Sodišče prve stopnje niti z eno besedo ni omenilo odločbe z dne 1. 3. 2004 in pogodbe o zaposlitvi, ki zelo jasno opredeljujeta tožničine delovne naloge. O tem, ali je tožnica storila očitane kršitve ni mogoče presojati, v kolikor se ne izhaja iz obveznosti, odgovornosti in pooblastil, ki jih je tožnica prevzela kot vodja skrbnikov. Ker sta sodišče prve in druge stopnje odločbo in pogodbo obšli, sta zmotno presojali dejansko stanje in zato 110. in 111. člena ZDR nista uporabili pravilno. Višini odškodnine ne bi oporekala, če ne bi bile še druge v postopku ugotovljene okoliščine in dejstva: da je tožnica sama izrazila željo, da prekine delovno razmerje, da ji je tožena stranka ponujala dodatne ugodnosti in da je tožnica dejansko izsiljevala takšno ali drugačno odpoved. Želja tožnice je bila prekiniti delovno razmerje, ker je že imela novo dejavnost, za delo pri toženki pa ni imela več časa niti interesa.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6. Tožena stranka uveljavlja bistvene kršitve postopka po 339. členu ZPP, ne da bi izrecno navedla, za katere kršitve naj bi šlo. Iz revizijskih navedb pa izhaja, da bi šlo lahko le za dve kršitvi: prekoračitev tožbenega zahtevka pred sodiščem prve stopnje in bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP.

7. Po določbi drugega odstavka 370. člena ZPP je zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka revizija dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodišče druge stopnje. Zato revizije, ki uveljavlja to kršitev v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni mogoče upoštevati.

8. Navedbe, da se sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb so protispisne, enako kot tudi navedbe, da je sodišče odločalo preko oziroma mimo tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do vseh pritožbenih navedb, ki so bile za odločitev bistvene, izrecno pa je obrazložilo tudi (stran 6 izpodbijane sodbe), da so za odločitev o zakonitosti odpovedi okoliščine, ki jih tožena stranka ponavlja v reviziji, brezpredmetne. S tako obrazložitvijo se revizijsko sodišče strinja.

9. Povsem brez podlage in v nasprotju z obrazložitvijo sodb sodišča prve in druge stopnje je revizijska trditev, da sodišče prve stopnje ni „niti z eno besedo omenilo odločbe z dne 1. 3. 2004 in pogodbe o zaposlitvi“ ter da tožnica ni postavila reintegracijskega zahtevka. Ne samo da sta obe sodišči odločbo in pogodbo omenili, tudi dokazno ocenili sta jo v primerjavi z drugimi izvedenimi dokazi. Iz tožbe povsem jasno izhaja, da je tožnica postavila reintegracijski zahtevek, le da je tekom postopka predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z vsemi posledicami v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Revizijske navedbe, s katerimi želi tožena stranka utemeljiti zmotno uporabo materialnega prava, pomenijo le uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Prepričanje tožene stranke o zakonitosti odpovedi temelji namreč na drugačni dokazni oceni, kot pa jo je sprejelo sodišče, pri čemer se revizija omejuje le na nestrinjanje z odločitvijo o dveh kršitvah (iz 1. in 2. točke izredne odpovedi: neustrezno reagiranje pri reševanju problema zamude naročila in neoddaja poročila direktorju v zvezi s to zamudo). Odločitvi glede preostalih dveh očitanih kršitev revizija ne oporeka.

12. Iz dejanskega stanja, ki ga je sodišče ugotovilo na podlagi obsežnega dokaznega postopka in ga tožena stranka v reviziji povzema le deloma, izhaja jasna dokazna ocena: tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica storila kršitvi, očitani v 1. in 2. točki odpovedi z dne 12. 6. 2009. Ob taki dejanski ugotovitvi pa je pravilna odločitev, da ni dokazan odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR in zato tudi presoja pravilne uporabe določbe prvega odstavka 110. člena ZDR ni potrebna.

13. Kot je bilo že navedeno, je povsem neutemeljen ugovor tožene stranke, da je sodišče nepravilno uporabilo določbo 118. člena ZDR, ker da tožnica ni postavila reintegracijskega zahtevka. Bistvo sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 118. člena ZDR je v tem, da delavec kljub ugotovljeni nezakonitosti odpovedi, ne želi več nadaljevati delovnega razmerja. Zato v reviziji navajanih okoliščin ni mogoče upoštevati, višini prisojene odškodnine pa tožena stranka izrecno „ne oporeka“.

14. Ker po presoji revizijskega sodišča zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna, je v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.