Jedro

Ker tožena stranka ni pojasnila, kaj bi o očitanih kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja izpovedala predlagana priča, oziroma ker je navedla le, da bi priča pojasnila dogajanje na zagovoru tožnice (kar je razvidno iz zapisnika z zagovora), je sodišče prve stopnje izvedbo tega dokaza utemeljeno zavrnilo.

Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Skladno s tem pravilom je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker toženi stranki ni naložilo v plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine po 1. odst. 118. člena ZDR, saj jih tožnica s tožbo ni zahtevala.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 6. 2009, ki jo je tožena stranka podala tožnici kot nezakonita razveljavi (1. tč. izreka); ugotovilo je, da pogodba o zaposlitvi z dne 25. 1. 2006 ni prenehala veljati dne 12. 6. 2009, ampak je prenehala veljati dne 8. 9. 2009, zato je tožena stranka dolžna tožnici za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja, to je delovno dobo, predvsem pa mesečno bruto plačo v višini 2.887,06 EUR oz. sorazmerni del v mesecu juniju in septembru 2009, ji po plačilu davkov in prispevkov od bruto mesečnih zneskov izplačati pripadajoče mesečne neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih plačil do plačila, v roku 15. dni in pod izvršbo (2. tč. izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova odškodnine po 118. čl. ZDR plačati znesek 9.382,94 EUR, v roku 15 dni in pod izvršbo (3. tč. izreka); višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 16.617,06 EUR pa je zavrnilo (4. tč. izreka). Sklenilo je, da se postopek v zvezi z reintegracijskim zahtevkom ustavi ter toženi stranki naložilo, da tožnici povrne njene stroške postopka v višini 1.678,32 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

Zoper navedeno sodbo in sklep, smiselno zoper ugodilni del sodbe in stroške postopka (2. odst. sklepa) se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Poudarja, da je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo s strani toženke predlaganih dokazov in sicer ni izvedlo dokaza z izvedencem organizacijske stroke niti ni zaslišalo vseh, s strani tožene stranke predlaganih prič (npr. prokurista). V predmetnem sporu je bila odločilna odločba z dne 1. 3. 2004, iz katere izhajajo delovne naloge, odgovornosti in pristojnosti tožnice. Ker so bile izpovedbe prič glede vsebine tožničinih nalog v popolnem nasprotju, bi bilo mnenje izvedenca ključno za popolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnica je zanikala, da bi kot skrbnik sploh imela kakšno obveznost povezano z izpolnjevanjem naročil kupcem, medtem ko so tudi priče V., B. in B., na katerih izjave je sodišče oprlo odločitev, dale popolnoma nasprotujoče si izjave. Tako je priča V. zatrjeval, da je imela tožnica izključno komercialno funkcijo, priča B. pa, da je imela izključno tehnične zadolžitve, da je bila na nek način tehnolog, je izpovedal tudi priča B.. Navedene priče niso verodostojne, saj gre za tožničine dolgoletne sodelavce in so priče tudi do tožene stranke gojile določene zamere, ker je toženka z njimi prekinila delovno razmerje. Pa tudi sicer so pri izpovedbi izhajale iz prakse, ki je bila uveljavljena v času njihove zaposlitve. Organizacija se res ni spremenila, so se pa spremenili izvajalci, kar tudi vpliva na način dela in razdelitev nalog. Izpovedbe vseh navedenih prič pa popolnoma zanikajo vsebino odločbe z dne 1. 3. 2004, vključno s pričo V., ki je to odločbo kot direktor v letu 2004 podpisal. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo izpovedbe zdajšnjega direktorja tožene stranke K. in priče P., saj je njuna vsebina skladna z vsebino odločbe, oba sta bila tudi neposredno udeležena v procesu dela v obdobju očitanih kršitev. Ker sodišče ni navedlo razlogov, zaradi katerih ni upoštevalo njunih izpovedb, ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih jo je potrebno razveljaviti. Odločitev sodišča, da tožnica ni odgovorna, ker je opustila nadzor in usklajevanje aktivnosti za zadolženi program, kar je imelo za posledico napačne dobave, je zato v nasprotju z jasno zapisanimi zadolžitvami tožnice. Tožnici se je v zvezi z napakami pri dobavah kupcem v maju 2009 očitala tudi opustitev obvestitve direktorja. Do te kršitve – opustitve se sodišče sploh ni opredelilo in je to očitano kršitev kar prezrlo. Za odgovornost tožnice tudi niso pomembni dogodki pred in po maju 2009. Šlo je namreč za organizacijo dela, v kateri je bilo potrebno poiskati tiste pomanjkljivosti, ki so dopuščale napake pri dobavah. Zaradi pomanjkanja motivacije je tožnica odklonila sodelovanje v procesu iskanja in odpravljanja pomanjkljivosti. Očitek sodišča, da toženka tožnici ni izdala nobenega pisnega opozorila ni utemeljen. Izdajanje pisnih opozoril bi bilo neprimerno in se vodilnim delavcem tudi sicer v praksi ne izdaja. Direktor toženke je tožnico prosil za sodelovanje na prvem skupnem sestanku vodilnih delavcev takoj po nastopu funkcije. Tožnica je sodelovanje zavrnila z besedami, da več kot toliko se ne more delati. Tožnico so tudi na korekten način opozarjali, katere naloge so prednostne, pa na opozorila ni odreagirala. Ugotovitev sodišča, da je tožnica dala poročilo, je v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi. V sodnem spisu ni nobenega takšnega poročila, kot je bilo zahtevano. Tožnica kot skrbnica kupca E. bi morala dati najbolj podrobno poročilo, pa tega ni storila. Kratek zapis brez ustrezne in zahtevane vsebine je tožnica posredovala referentki v komerciali, ki pa v zvezi s poročilom ni imela nobenih zadolžitev, iz delovnega procesa pa se je nato umaknila z zlorabo bolniške odsotnosti. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je toženka storila vse, da tožnico zadrži na delu, ter da jo je skušala motivirati za delo s ponudbo najrazličnejših ugodnosti. Tožnica je predlagala sporazumno prenehanje delovnega razmerja, vendar toženka na sporazum ni mogla pristati, ker je tožnico potrebovala. Tožnica je z opustitvami dejansko skušala izsiliti razdrtje pogodbe z zahtevano odpravnino. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, ko je zavrnilo predlagani dokaz z izvedencem, obenem pa je izvedlo zaslišanje s strani tožnice predlaganih prič, ki z zadevo niso bile seznanjene. Nadalje je bistveno kršilo določbe postopka, ker je odločilo v nasprotju s tožbenim zahtevkom. Tožnica ni zahtevala ugotovitve nezakonitosti, tudi ni zahtevala, naj se ugotovi, da pogodba o zaposlitvi dne 12. 6. 2009 ni prenehala veljati, ni zahtevala mesečne plače, temveč le eno bruto plačo. Poleg tega je sodišče tožnici prisodilo od mesečnih plač zamudne obresti od zapadlosti posameznih zneskov plač do plačila, čeprav je tožnica v tožbi zahtevala zamudne obresti do poziva na delo, datuma poziva na delo pa ni mogoče opredeliti. Obrestni zahtevek je nerazumljiv in bi ga moralo sodišče zavrniti. Sodišče pa je nepravilno uporabilo materialno pravo tudi iz razloga, ker je štelo, da bi morala tožena stranka tožnici izdati predhodno pisno opozorilo. Tožnica ni zahtevala reintegracije oz. je ta del tožbenega zahtevka umaknila, zato ne more zahtevati odškodnine po 118. čl. ZDR. Pogoj za odškodnino po tem členu je tudi ugotovljena nezakonitost odpovedi, tožnica pa ni zahtevala ugotovitve nezakonitosti. Prisojena odškodnina je tudi po višini neprimerna. Sodišče je tožnico nagradilo za vse toženi stranki povzročene težave, ker le ta ni takoj pristala na odpravnino v višini 15.000,00 EUR. Sodišče je za podlago odmere odškodnine upoštevalo leta zaposlitve tožnice pri toženi stranki in njeno plačo ter je naredilo izračun na podlagi 109. čl. ZDR, kar je nezakonito. Sodišče bi moralo ta zahtevek zavrniti iz razlogov, ker je tožnica sama predhodno zahtevala, da naj ji preneha pogodba o zaposlitvi, tožnica je postala s.p., na zagovoru je povedala, da nima več motivacije za delo, ni pa vedela, kako naj iztrži odpravnino. Pri višini prisojene odškodnine bi moralo sodišče upoštevati tudi priznanje tožnice, da si je vzela bolniško zato, ker ji način dela ni ustrezal. Odsotnost z dela ob zlorabi bolniškega staleža pomeni, da tožnica ni imela namena, niti volje po ohranitvi pogodbe o zaposlitvi.

Tožnica v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka vse pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Zoper zavrnilni del sodbe se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnica zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi. Prvenstveno poudarja, da sodišče ni odločilo, da je v primeru zamude, tožena stranka dolžna tožnici plačati tudi zakonske zamudne obresti. Nadalje meni, da ZDR v primeru 118. čl. ni imel v mislih izplačila odškodnine, ki bi ustrezala sporazumnemu prenehanju delovnega razmerja iz poslovnega razloga. Več kot očitno je, da v primerih, kot je konkreten, delavec zapade ne le v socialno in finančno stisko, temveč pride tudi do hudih psihičnih obremenitev, zato mora delodajalec temu ustrezno nositi posledice svoje nezakonite odpovedi. Tožnica takoj po odpovedi ni bila zmožna iskati zaposlitve, sedaj pa je samozaposlena, kar pomeni, da je po več kot 14. letih vestnega dela pri toženi stranki, odvisna izključno od situacije na trgu dela. Meni, da ji zato pripada bistveno višja odškodnina. Zbanalizirati izredno odpoved zaposlenega iz več kot očitno šikanoznih razlogov na odpoved iz poslovnih razlogov je nesprejemljivo. Sodišče na podlagi 118. čl. ZDR lahko dosodi največ 18 mesečnih plač. V kolikor bi veljal ekvivalent, da se omenjena odškodnina poračunava z odpravnino, ki pripada delavci pri odpovedi iz poslovnih razlogov, potem bi ob upoštevanju najvišje možne postavke, to je tretjine plače, za 18 plač, delavec moral opravljati delo 54 let. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnice prereka vse pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere se sklicuje tožena stranka in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi in življenjski, dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. Drugačne pritožbene navedbe v tej smeri pomenijo izpodbijanje dokazne ocene, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša, zato jih pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene. V nadaljevanju zato odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe, podane v tej smeri.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe.

Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (med ostalim) tudi iz razloga, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZDR).

Tožena stranka je tožnici dne 12. 6. 2009 (priloga A4) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je bila med strankama sklenjena dne 25. 1. 2006 in sicer zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, to je iz razloga, navedenega v 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka je tožnici očitala, da je nepravočasno izpolnila naročilo kupca E. (naročilo z dne 6. 5. 2009) o neizpolnitvi pa ni obvestila direktorja družbe niti kupca, zaradi česar je pri kupcu prišlo do motenj v proizvodnem procesu (1. tč.), da na zahtevo direktorja družbe ni dala poročila o kršitvi iz 1. tč. odpovedi (2. tč.), da je zavračala sodelovanje z direktorjem družbe in odklanjala delovne naloge, dane s strani direktorja ter zaradi zamujanja predaje ponudb kupcem (3. tč.), ter ni poskrbela za porabo nabavljenega materiala, zaradi česar je nastala zaloga neuporabljenega materiala v vrednosti več kot 200.000,00 EUR (4. tč.). Tožnica je vse očitke zanikala. Trdila in dokazovala je, da je delo opravljala strokovno in kvalitetno, ter v skladu s svojimi delovnimi zadolžitvami. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnici očitane kršitve niso dokazane, zato je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo.

K pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Očitek tožene stranke v pritožbi, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka ni utemeljen. Tožena stranka je predlagala zaslišanje Z.K., direktorja tožene stranke, J.P., vodjo komerciale in I.S., prokurista. Sodišče prve stopnje je zaslišalo tako Z.K., kot J.P., medtem ko tožena stranka za I.S. ni pojasnila, kaj naj bi ta priča vedela povedati v zvezi s samimi kršitvami oz. kako bi pripomogla k ugotavljanju ali je tožnica dejansko storila očitane kršitve ali ne. Tožena stranka je sicer navedla, da bi predlagana priča lahko pojasnila, kako je bilo na zagovoru tožnice, ker pa je to jasno razvidno iz zapisnika zagovora (priloga A3) je sodišče ta dokaz utemeljeno zavrnilo. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, zakaj se je sodišče odločilo, da ne izvede predlaganega dokaza z izvedencem organizacijske stroke, prav tako je sodišče logično in natančno pojasnilo, zakaj v zvezi z nalogami, za katere je bila zadolžena tožnica verjame tožnici ter pričam V., B. in B.. Kaj pomeni zapis delovnih nalog v odločbi z dne 1. 3. 2004 (priloga B1) je sodišče natančno povprašalo priče, ki so to odločbo sestavile. Njihove izpovedbe niso kontradiktorne in so v nasprotju s prepričanjem tožene stranke tudi podprte z listinskimi dokazi (npr. A6 - diagram poteka delovnega procesa), pri čemer je L.B., ki je bil vodja proizvodnje v času očitane kršitve izpovedal, da je bila organizacija dela enaka, kot pred nastopom dela novega direktorja. Resda je navedene priče predlagala tožnica, vendar je prav iz tega razloga sodišče prve stopnje njihovo pričanje še posebej pazljivo ocenilo in tako na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka (8. čl. ZPP) odločilo, da je tožničin zahtevek v glavnem utemeljen. Tožena stranka v pritožbi izpodbija kredibilnost navedenih prič z razlogom, da so bile te priče tožničini dolgoletni sodelavci in ker je tožena z njimi prekinila delovno razmerje, gojijo do nje določene zamere, zaradi česar so pričale v korist tožnice. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim pojasnjuje, da je povsem življenjsko, da je tožnica v zvezi z delom, ki ga je bila dolžna opravljati, predlagala priče, ki so bili njeni dolgoletni sodelavci in so bili zato z njenim delom seznanjeni, pri tem pa poudarja, da tožena stranka na obravnavi navedenih prič ni izprašala o tem, ali do tožene stranke gojijo kakšne zamere in je zato pričakovati, da njihovo pričanje ne bo verodostojno. Ob tovrstni neaktivnosti tožene stranke v procesu pred sodiščem prve stopnje, tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča, v pritožbi ni uspela vnesti dvoma v verodostojnost prič, katerih izpovedbam glede dela, ki ga je bila dolžna opravljati tožnica, je utemeljeno sledilo tudi sodišče prve stopnje.

Nadalje pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je predmet konkretnega postopka izključno izredna odpoved, ki jo je kot enostransko izjavo volje podala tožena stranka tožnici. Zato se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do vseh obširnih pritožbenih navedb tožene stranke, ki se nanašajo na zatrjevano prizadevanje tožene stranke, da tožnici omogoči čim boljše pogoje dela zato, da slednja ne bi zapustila podjetja (torej pred izdajo izredne odpovedi), saj so za rešitev tega individualnega delovnega spora popolnoma brezpredmetne. Iz navedenega razloga jih tudi sodišče prve stopnje ni bilo dolžno upoštevati pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke in posledicah, ki jih le ta prinese v zvezi reparacijskim zahtevkom, če sodišče ugotovi, da je bila odpoved podana nezakonito.

Sodišče prve stopnje je glede 1. tč. izpodbijane odpovedi (nepravilnosti glede izpolnjevanja naročila podjetja E.) ob dejstvu, da tožena stranka ni ugotovila niti koliko je bilo zamude, koliko izdelkov ni bilo dobavljenih, niti ni raziskala, zakaj je sploh prišlo do zamude (navedenega ni vedela povedati niti v postopku pred sodiščem prve stopnje) na podlagi izpovedi tožnice in prič V.V., M.B. in L.B. pravilno zaključilo, da je očitek tožene stranke v tem delu izredne odpovedi neutemeljen. Tožena stranka namreč ni, tudi če bi bila tožnica zadolžena za ukrepanje, uspela dokazati, da bi tožnica zamudo lahko preprečila ali se dogovorila za kakšno drugo rešitev.

Enako velja tudi za vse nadaljnje očitke, ki so razvidni iz izredne odpovedi in za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so neutemeljeni. Tožena stranka v pritožbi v zvezi z nadaljnjimi očitki skuša tudi nadomestiti pomanjkljivo trditveno podlago iz postopka pred sodiščem prve stopnje, kar je nedovoljeno. Tako v zvezi z očitkom pod tč. 2 navaja, da tožnica ni dostavila takšnega poročila, kot je bilo zahtevano, saj bi morala tožnica kot skrbnica kupca E. podati najbolj podrobno poročilo, pa tega ni storila. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi direktorja tožene stranke pravilno zaključilo, da je tožnica s pomočjo komercialne referentke edina pripravila pisno poročilo. Kako naj bi poročilo izgledalo in kako podrobno naj bi bilo, tožena stranka ni navajala ne v izredni odpovedi ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato tudi v pritožbi tega ne more storiti, saj takšne navedbe po določbi 337. člena ZPP ter v zvezi s 1. in 2. odstavkom 286. člena ZPP pomenijo nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti pritožbe ne upošteva. Tožena stranka namreč ni izkazala, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti v roku iz 1. odst. 337. čl. ZPP.

Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje so očitki pod tč. 3 izredne odpovedi tako splošni in nekonkretizirani, da jih ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka iz navedenega razloga tudi v zvezi s to točko v pritožbi z navedbami o tem, kako je tožnica zavrnila sodelovanje z direktorjem in odklanjala delovne naloge, skuša nadomestiti pomanjkljive navedbe v izredni odpovedi. Tudi te navedbe zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče iz istega razloga, kot zapisano zgoraj, ni upoštevalo.

Tožena stranka dejanskih ugotovitev sodišča, ki se nanašajo na tč. 4 izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v pritožbi ne izpodbija, zato se pritožbeno sodišče tudi v tem delu v celoti sklicuje na obrazložitev, kot jo je podalo sodišče prve stopnje.

Poleg navedenega pritožbeno sodišče poudarja, da mora za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec dokazati "utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved" (drugi odstavek 82. člena ZDR). V povezavi z 2. alineo prvega odstavka 111. člena ZDR to pomeni, da mora biti (ob ugotovljeni zahtevani obliki krivde – naklep/huda malomarnost) in ugotovljeni hujši kršitvi pogodbenih ali drugih obveznosti, hujša kršitev po obsegu, intenzivnosti, pomenu in morebitnih drugih okoliščinah konkretnega primera takšna, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Način storitve in vrsta kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti morata biti taki, da pomembno vplivata na razmerje med delavcem in delodajalcem. Gre predvsem za takšno porušenje ali bistveno omajanje medsebojnih razmerij strank pogodbe o zaposlitvi, da njuno nadaljnje sodelovanje ni več mogoče. Tožena stranka niti v izredni odpovedi, niti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala, da je zaupanje delodajalca do delavke porušeno do take mere, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Narava in teža očitanih kršitev (ki sicer niso dokazane) nista objektivno tako zavržni, torej takšni, da bi v vsakem človeku povzročili tolikšno mero nezaupanja, da bi bila odpoved brez odpovednega roka sankcija, ki bi bila sama po sebi umevna. Prav iz tega razloga ZDR omogoča tako izpeljavo disciplinskega postopka, kot tudi postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ali iz razloga nesposobnosti. Izredna odpoved je le ultima ratio, saj ima za delavca hude posledice. Glede na odsotnost tovrstnih navedb tožene stranke ter ob upoštevanju interesov obeh pogodbenih strank, ob pravilni uporabi materialnega prava glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče ocenjuje, da tudi v kolikor bi bile očitane kršitve nedvomno ugotovljene, nadaljevanje delovnega razmerja za toženo stranko očitno ni postalo objektivno nevzdržno do te mere, da s tožnico ne bi mogla ohraniti delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tako je zaključiti, da manjka tudi bistven element za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je le ta tudi iz tega razloga nezakonita.

Tožena stranka nadalje neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s tožbenim zahtevkom. Ob primerjavi dikcije tožbenega zahtevka, kot ga je tožnica oblikovala v tožbi in modificirala na glavni obravnavi dne 9. 2. 2010 in izreka sodbe, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da obstajajo določene razlike, ki pa ne predstavljajo prekoračitve zahtevka, pač pa le bolj določno in jasno oblikovanje izreka. Ne drži zato, da tožnica ni zahtevala ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tega, da ji le ta dne 12. 9. 2009 ni prenehala veljati, da ni zahtevala mesečnih plač, niti zakonskih zamudnih obresti do plačila. Iz tožbenega zahtevka, kot ga je postavila tožnica, vse navedeno smiselno izhaja, zato sodišče tožbenega zahtevka ni prekoračilo, ko je izrek sodbe le jasneje oblikovalo.

K pritožbi tožnice in pritožbi tožene stranke glede odškodnine po 118. čl. ZDR: Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi glede odškodnine po 118. čl. ZDR. Glede odškodnine po 118. členu ZDR je treba prvenstveno izhajati iz njene narave. Povezuje se z nadaljevanjem izpolnjevanja obveznosti obeh strank iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana, pri čemer iz volje tožeče stranke ali ugotovljenega interesa strank izhaja, da s ponovno vzpostavitvijo delovnega razmerja ni mogoče več doseči namena pogodbe o zaposlitvi. Gre za odškodnino, ki pomeni odmero oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu – torej nadomestilo za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje. Zaradi (posebne) narave odškodnine po 118. čl. ZDR se pri odločanju o njej ni mogoče neposredno opreti oziroma uporabiti vseh institutov civilnega (obligacijskega) prava. V prvi vrsti ta odškodnina predstavlja odškodnino za bodočo ocenjeno škodo oziroma neko pravično denarno odškodnino, glede katere kriterije oblikuje sodna praksa. Tožnica je s tem, ko je namesto zahtevka po reintegraciji postavila zahtevek po 118. čl. ZDR, konkludentno pokazala, da ne želi več nadaljevati delovnega razmerja, zato je imelo sodišče, ob dejstvu, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podlago, da odloči po 1. odst. 118. čl. ZDR.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o odškodnini pravilno upoštevalo tudi izhodišča, ki so pomembna za odmero odškodnine po višini. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odškodnine upoštevalo vse potrebne elemente, ki lahko vplivajo na njeno odmero. Resda je sodišče prve stopnje napravilo izračun o tem, kolikšna višina odpravnine bi tožnici pripadala, če bi ji tožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kar je nedvomno pomembna orientacijska komponenta pri odmeri odškodnine po 118. čl. ZDR. Vendar pa je iz tako napravljenega izračuna ter nadaljnje obrazložitve razvidno, da je sodišče pri odločitvi upoštevalo tudi leta dela tožnice pri toženi stranki, višino njene mesečne plače, starost ter dejstvo, da se je tožnica samozaposlila in zato zaradi ravnanja tožene stranke ni tako prizadeta kot v primeru, če bi bila še vedno brez dela. Drži sicer navedba tožnice, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožnica kot samozaposlena odvisna izključno od situacije na trgu dela, in da se posla šele priučuje, to pa iz razloga, ker tožnica tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala. Vsaka stranka mora v postopku navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke ter predlagati ustrezne dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. čl. v zvezi z 212. čl. ZPP). Tožnica takšnih dejstev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala, zato je sodišče odločilo na podlagi dejstev in dokazov, s katerimi je razpolagalo. Glede na navedeno se izkažeta za neutemeljeni tako pritožba tožnice kot tožene stranke, ki se nanašata na odmero odškodnine po 118. čl. ZDR.

Tožnica v pritožbi še poudarja, da sodišče ni odločilo, da je v primeru zamude s plačilom odškodnine, tožena stranka dolžna tožnici plačati tudi zakonske zamudne obresti, kar je nepravilno. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišču prve stopnje o zakonskih zamudnih obrestih, ki bi jih morala plačati tožena stranka, v kolikor odškodnine ne bi plačala v 15. dneh, ni bilo dolžno odločiti, saj tožnica skupaj z odškodninskim zahtevkom po 118. čl. ZDR ni postavila tudi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti, v primeru zamude. V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (2. čl. ZPP). Če bi sodišče prve stopnje odločilo tako, kot želi tožnica v pritožbi, bi ravnalo v nasprotju s prej citirano določbo ZPP.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako pravdni stranki ne navajata nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajali izpodbijano sodbo ter izpodbijani del sklepa in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen, 365. člen ZPP).

Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, odgovora na pritožbi pa nista bistveno prispevala k rešitvi zadeve, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).