Jedro

Tožnik odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prejel, pač pa ga je direktorica nagnala iz njegove pisarne - predhodno so zamenjali ključavnico na vratih - in mu rekla, da ga ne želi več videti. Rok za vložitev tožbe bi ob takem ravnanju lahko pričel teči s tem dnem, če ne bi bilo prav nobenega dvoma, da toženka tožniku prekinja delovno razmerje. Toženka se je s tožnikom oziroma njegovim pooblaščencem za ureditev delovnopravnih vprašanj - o načinu in datumu prenehanja delovnega razmerja - dogovarjala še kasneje, po tem dogodku, zato je bil tožnik upravičeno v dobri veri, da delovno razmerje še traja.

V popravljeni tožbi je tožnik ponovil vse, kar je navedel v prvotni, nepopolni tožbi in jo dopolnil, kot mu je s sklepom naložilo sodišče. Namen izročanja vlog sodišču v več izvodih je seznanitev stranke z navedbami, ki jih nasprotna stranka podaja v vlogi. Tej zakonski zahtevi je bilo zadoščeno, zato je revidentkin očitek kršitve v zvezi z nepopolno vlogo neutemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja tožnika pri toženki z dnem 6. 3. 2013, ugotovilo trajanje delovnega razmerja do 5. 5. 2013, toženki naložilo, da tožnika za čas od 6. 3. 2013 do 5. 5. 2013 prijavi v matično evidenco pri ZPIZ, mu obračuna in izplača mesečno bruto plačo v višini po 2.007,36 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in odvodom davkov in prispevkov, odškodnino namesto reintegracije v višini 8.029,44 EUR, sorazmerni del regresa za leto 2013 v znesku 250,00 EUR bruto ter odškodnino za neizrabljen letni dopust za leto 2012 in 2013 v znesku 2.007,36 EUR. V presežku je zahtevke zavrnilo. Ugotovilo je, da je toženka tožnika nezakonito odjavila iz zavarovanja, ne da bi mu pred tem odpovedala pogodbo o zaposlitvi, oziroma ne da bi pred tem prišlo do kateregakoli drugega zakonitega načina prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Toženka mu je dne 5. 3. 2013 prepovedala prihajati na delo, zaklenila vrata njegove pisarne in zamenjala ključavnico, nato pa se z njegovim pooblaščencem preko svoje pooblaščenke dogovarjala o ureditvi medsebojnih razmerij, med drugim tudi o načinu in datumu prenehanja delovnega razmerja. Dne 15. 4. 2013 je tožnik prejel obvestilo ZZZS, da je odjavljen iz zavarovanja, in sicer že s 6. 3. 2013. Sodišče je štelo, da je tožba, vložena 10. 5. 2013, pravočasna, saj je tožnik šele 15. 4. 2013, ko je prejel obvestilo ZZZS izvedel, da mu je prenehalo delovno razmerje. Sodišče je ob ugotovljeni nezakonitosti pogodbo o zaposlitvi na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) na tožnikov predlog razvezalo s 6. 5. 2013 in mu prisodilo odškodnino v višini njegovih štirih povprečnih plač.

2. Sodišče druge stopnje je prisojeni znesek odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2012 in 2013 znižalo na 1.732,80 EUR ter v presežku zahtevek zavrnilo. Znižalo je tudi znesek prisojenih stroškov postopka, v preostalem pa je pritožbo toženke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da je bila tožba vložena pravočasno, saj je bil tožnik ne glede na ravnanja toženke od 5. 3. 2013 dalje, zlasti zaradi dogovorov o rešitvi spornih razmerij, vključno z delovnim, vse do obvestila ZZZS lahko v dobri veri, da delovno razmerje še traja. Toženka je pogodbo o zaposlitvi prekinila na nezakonit način, saj je tožnika le odjavila iz zavarovanja, ne da bi obstajal katerikoli od zakonskih razlogov za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje zavreči tožbo, ki je tožnik kljub pozivu sodišča ni vložil v dveh izvodih, je zavrnilo z obrazložitvijo, da je tožnik ravnal v skladu s sklepom sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo je pravočasno revizijo vložila toženka, ki uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da odločitev sodišča glede pravočasnosti vložene tožbe ni pravilna, saj naj bi tožnik že 5. 3. 2013 vedel, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati. Od 5. 3. 2013 ni prihajal na delo, nikoli ni zahteval, naj mu toženka zagotovi delo, sporazumne odpovedi ni želel podpisati in je tudi sam izjavil, da nima več interesa za nadaljevanje delovnega razmerja. Sam je izpovedal, da je imel zaklenjeno pisarno, izključena telefona in tudi kombija ni imel več na razpolago. Zato je njegova izpoved, da mu direktorica ni rekla, da mu odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, neverodostojna. Ker se do tega sodišče ni opredelilo, mu očita kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Sicer pa tudi meni, da bi moralo glede na opisane ugotovitve sodišče tožbo zavreči, saj tožnik ni imel pravnega interesa za vložitev tožbe. Direktorica mu je dala jasno vedeti, da z njim prekinja delovno razmerje in naj na delo več ne prihaja in tožnik je to voljo spoštoval. Revidentka očita sodišču druge stopnje tudi bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je ugotovilo konkludentna ravnanja toženke, ki kažejo na odpoved pogodbe o zaposlitvi, nato pa zaključilo, da je bil tožnik še vedno v dobri veri glede obstoja delovnega razmerja. To po njenem mnenju predstavlja nasprotje med razlogi sodbe. Pogodba o zaposlitvi lahko preneha veljati tudi na podlagi ustnih izjav ali konkludentnih ravnanj delodajalca, ki ne puščajo nobenega dvoma, da je delodajalec delavcu prekinil pogodbo o zaposlitvi (tako tudi sklep VDSS Pdp 540/2012). Nadalje revidentka meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči, saj le ta ni bila popravljena tako, kot je bilo tožniku naloženo in v skladu s pozivom sodišča, saj je tožnik dne 13. 5. 2013 vložil drugačno tožbo, kot je bila kasneje vročena toženki v odgovor. Najmanj, kar je, te vloge sodišču ni dostavil v zadostnem številu izvodov. Le če bi tožnik vložil tožbo z dne 13. 5. 2013 v zadostnem številu izvodov, bi sodišče lahko tožbo, vloženo 27. 5. 2013, štelo kot popravo tožbe. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo pritožbi in zavrnitev zahtevka v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje oziroma razveljavitev tudi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo navaja, da se navedbe toženke nanašajo v glavnem na dejansko stanje, v ostalem pa meni, da je revizija neutemeljena in predlaga zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, o katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija sodišču neutemeljeno očita bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in v njih ni nobenega nasprotja, saj so popolnoma jasni. Sodišče druge stopnje je kljub obstoju konkludentnih dejanj toženke od 5. 3. 2013 dalje, ki bi lahko kazala na nezakonito prekinitev delovnega razmerja presodilo, da je bila tožba vložena pravočasno, saj je ugotovilo tudi dejstva, zaradi katerih je bil tožnik lahko v dobri veri glede trajanja delovnega razmerja. To pomeni, da je na podlagi ugotovljenih dejstev (ki jih v reviziji ni več mogoče izpodbijati) naredilo materialnopravno presojo o pravočasnosti vložitve tožbe. Nasprotovanje tej presoji zato pomeni uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava in ne absolutne bistvene kršitve, kot jo zmotno opredeljuje revidentka.

8. Tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se sodišču druge stopnje očita neutemeljeno. Očitana kršitev je podana, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takega nasprotja v sodbi sodišča druge stopnje ni zaslediti, niti sodišču druge stopnje tega revidentka ne očita. Z očitkom, da se sodišče ni opredelilo do po njenem mnenju neverodostojne izpovedi tožnika, dejansko nasprotuje povsem jasni dokazni oceni, ki jo nekorektno označuje kot pomanjkljivo in nekonsistentno. Nasprotovanje dokazni oceni pa pomeni uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga.

9. Neutemeljeno se revidentka zavzema tudi za to, da bi moralo že sodišče prve stopnje tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči. Če tožnik po tem, ko mu je direktorica prepovedala prihajati na delo in je zaklenila vrata njegove pisarne, ni več prihajal na delo, to ne pomeni, da se je s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi strinjal. Da se ni, kažejo kasnejši dogovori med strankama, ki niso privedli do sporazuma. Ker je toženka kljub temu tožnika odjavila iz zavarovanja s 5. 3. 2013, je tožnikov pravni interes za vložitev tožbe izkazan že zaradi vprašanja zakonitosti takega ravnanja, ki nima podlage v zakonu.

10. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

11. Po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 lahko ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je tožnik za kršitev pravice izvedel 15. 4. 2013, kljub temu, da mu je bil s strani toženke 5. 3. 2013 prepovedan vstop v pisarno in zamenjana ključavnica na vratih njegove pisarne. Tožnikov delovnopravni položaj je bil specifičen, saj je delo opravljal na terenu, ni evidentiral prihodov in odhodov, niti se ni vsakodnevno javljal v poslovnih prostorih. Ves čas od 5. 3. 2013 do 12. 4. 2013 so potekala pogajanja med pooblaščencema strank o ureditvi spornih lastniških razmerij in tudi delovnega razmerja. Tako sta se stranki po telefonu in elektronski pošti še 26. 3. 2013 pogajali o datumu prenehanja delovnega razmerja oziroma sklenitvi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi in tudi iz elektronskega sporočila z dne 27. 3. 2013 posredno izhaja, da so sporna samo še lastniška razmerja, obstoj delovnega razmerja pa ne. O tem, da je delovno razmerje prenehalo, je bil tožnik obveščen 15. 4. 2013, ko je prejel obvestilo ZZZS z dne 11. 4. 2013, da je bilo zavarovanje zaključeno s 6. 3. 2013. 12. Ne glede na dogodke z dne 5. 3. 2013, po katerih se tožnik v poslovne prostore toženke ni več vrnil, revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 za vložitev tožbe ni začel teči že s tem dnem. Tožnik odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ta mora biti po prvem odstavku 87. člena ZDR-1 pisna in z obrazloženim razlogom) ni prejel, pač pa ga je direktorica 5. 3. 2013 nagnala iz njegove pisarne - predhodno so zamenjali ključavnico na vratih - in mu rekla, da ga ne želi več videti. Rok za vložitev tožbe bi ob takem ravnanju lahko pričel teči s tem dnem, če ne bi bilo prav nobenega dvoma, da toženka tožniku prekinja delovno razmerje (podobno tudi sklep VS RS VIII Ips 186/2007 z dne 23. 9. 2008). Vendar pa je sodišče tak dvom ugotovilo. Toženka se je s tožnikom oziroma njegovim pooblaščencem za ureditev delovnopravnih vprašanj - o načinu in datumu prenehanja delovnega razmerja - dogovarjala še po 5. 3. 2013 in se z njim pogajala vse do 12. 4. 2013, zato je bil tožnik upravičeno v dobri veri, da delovno razmerje še traja. Da mu je prenehalo, je izvedel 15. 4. 2013 (dejanska ugotovitev), zato je tožba, vložena 10. 5. 2013, pravočasna.

13. Drugo vprašanje, ki ga še izpostavlja revizija (sama nezakonitost prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni sporna), se nanaša na postopanje sodišča prve stopnje s tožbo. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, je tožnik ravnal tako, kot mu je bilo naloženo s sklepom z dne 14. 5. 2013, zato ni bilo razloga za zavrženje (prvotne) tožbe. V popravljeni tožbi je ponovil vse, kar je navedel v prvotni, nepopolni tožbi (ki je kot take niti ni bilo mogoče obravnavati) in jo dopolnil, kot mu je s sklepom naložilo sodišče: z navedbo okoliščin, pomembnih za ugotavljanje pravočasnosti tožbe glede prenehanja delovnega razmerja, z navedbo dejstev in okoliščin, pomembnih za ugotavljanje stvarne pristojnosti glede zahtevka za plačilo odškodnine in s pojasnilom v zvezi z zahtevkom za plačilo odpravnine (ali gre za primarni ali podredni zahtevek). Glede na obseg dopolnitve ne bi zadoščalo in tudi ne bi imelo nobenega smisla, da bi tožnik vložil še en izvod prvotne nepopolne tožbe, ki je brez dopolnitve sploh ne bi bilo mogoče obravnavati, zlasti, ker je v dopolnjeni in popravljeni tožbi ponovil vse, kar je navedel v prvotni tožbi. Namen izročanja vlog sodišču v več izvodih je seznanitev stranke z navedbami, ki jih nasprotna stranka podaja v vlogi, saj mora sodišče po 5. členu ZPP dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Tej zakonski zahtevi je bilo zadoščeno, zato je revidentkin očitek kršitve v zvezi z nepopolno vlogo neutemeljen.

14. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

15. Tožnik na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP krije sam svoje stroške odgovora na revizijo.