Jedro

Tožnik je bil, na podlagi komuniciranja med tožnikovim pooblaščencem in pooblaščencem tožene stranke, lahko prepričan, da ga tožena stranka še vedno šteje za svojega delavca oziroma, da šteje, da je pri njej v delovnem razmerju. Tožnik je za to, da mu je tožena stranka dejansko zaključila delovno razmerje, izvedel šele s sprejemom obvestila ZZZS o neurejenosti obveznosti zdravstvenega zavarovanja. Zato tožniku ni možno očitati, da je tožbo vložil prepozno, saj jo je vložil pred iztekom 30-dnevnega roka, odkar je izvedel, da ni več v delovnem razmerju pri toženi stranki (3. odstavek 204. člena ZDR).

Tožniku bi pogodba o zaposlitvi v skladu s 75. členom ZDR lahko zakonito prenehala veljati le na enega od v zakonu predpisanih načinov. Med temi načini ni ustne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je po zatrjevanju tožene stranke način, na katerega je prenehala tožnikova pogodba o zaposlitvi. Zato sta tožnikova pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje nezakonito prenehala.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni: - v prvem odstavku točke VI izreka delno spremeni tako, da se odškodnina za neizrabljen letni dopust, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožniku zniža z zneska 2.007,36 EUR na znesek 1.732,80 EUR in da se zavrne tožnikov zahtevek za plačilo zneska 274,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2013 dalje do plačila; - v točki VII izreka pa tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku znižajo z zneska 1.384,90 EUR na znesek 1.228,84 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 18,54 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja pri toženi stranki s 6. 3. 2013 nezakonito (točka I. izreka). Ugotovilo je, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo do vključno 5. 5. 2013, ko je prenehalo po 118. členu ZDR (prvi odstavek točke II. izreka). Zavrnilo je višji zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 6. 5. 2013 do 19. 9. 2013 (drugi odstavek točke II. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika za čas od 6. 3. 2013 do 5. 5. 2013 prijavi v matično evidenco pri ZPIZ-u, mu obračuna in izplača mesečno bruto plačo v višini 2.007,36 EUR, od navedenih mesečnih zneskov obračuna in plača davke in prispevke ter tako dobljene neto zneske izplača z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v naslednjem mesecu za pretekli mesec (prvi odstavek točke III. izreka). Zavrnilo je višji zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 6. 5. 2013 dalje (drugi odstavek točke III. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 8.029,44 EUR (prvi odstavek točke IV. izreka), zavrnilo pa je višji zahtevek za plačilo še 16.054,56 EUR s pp (drugi odstavek točke IV. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013 v znesku 250,00 EUR bruto, po odvodu davščin z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dobljenega neto zneska od 2. 7. 2013 dalje do plačila (prvi odstavek točke V. izreka), zavrnilo pa je višji zahtevek za plačilo zneska 500,00 EUR bruto in zamudne obresti od 6. 3. 2013 do 1. 7. 2013 (drugi odstavek točke V. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 8 dni plača odškodnino za neizrabljen letni dopust za leto 2012 in 2013 v znesku 2.007,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2013 (prvi odstavek točke VI. izreka). Zavrnilo je višji zahtevek za plačilo zamudnih obresti od 1. 1. 2013 do 9. 5. 2013 (drugi odstavek točke VI. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 8 dni povrne stroške postopka v znesku 1.384,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. dneva po prejemu sodbe do plačila (točka VII. izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da bi sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja pravnega interesa moralo zavrniti tožbo v tistem delu, o katerem je odločilo v točkah I. do IV. izpodbijane sodbe. Tožnik je sam izpovedal, da od 5. 3. 2013 dalje ni imel več želje za nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki. Pri tožniku gre za očitno zlorabo pravic, saj 5. 3. 2013 ni podpisal ponujenega sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, čeprav ni imel več želje nadaljevati delovno razmerje pri toženi stranki in od tega dne tudi ni prihajal na delo. Podrejeno tožena stranka uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, kdaj je tožnik izvedel, da mu je tožena stranka ustno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče bi ob pravilni oceni izvedenih dokazov moralo ugotoviti, da je direktorica tožene stranke A.A. 5. 3. 2013 od tožnika zahtevala, da zapusti poslovne prostore tožene stranke, da mu je takrat tudi prepovedala prihajati na delo. Tožnik je navedenega dne odšel iz poslovnih prostorov tožene stranke in se na delo ni več vrnil. Ustna izjava direktorice in konkludentna ravnanja tožene stranke, glede na to, da tožnik po 5. 3. 2013 ni več prišel na delo in od tožene stranke tudi ni zahteval, da mu delo omogoči, ne dopušča nobenega dvoma, da je delodajalec tožniku 5. 3. 2013 prekinil pogodbo o zaposlitvi. V kolikor bi tožnik imel kakšen dvom glede tega, bi naslednjega dne prišel na delo ali pa od tožene stranke zahteval, da mu da delo. Izpodbijana sodba glede bistvenih razlogov v zvezi s pravočasnostjo tožbe nima nobenih razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadaljnji poizkusi družbenikov za sporazumno urejanje razmerij s tožnikom ne vpliva na podaljšanje roka iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Tožnik je na sodišče 10. 5. 2013 (prejeto 13. 5. 2013) vložil drugačno tožbo, kot je bila kasneje v odgovor vročena toženi stranki. Tožnik kljub pozivu sodišča prve stopnje z dne 14. 5. 2013 prvotno vložene tožbe ni popravil v skladu s pozivom sodišča. Tožnik tožbe z dne 10. 5. 2013 ni vložil v zadostnem številu izvodov za nasprotno stranko, saj ta tožba toženi stranki nikoli ni bila vročena v odgovor in se v spisu nahaja samo v enem izvodu. Za pravilno dopolnitev tožbe z dne 10. 5. 2013 bi tožnik sodišču prve stopnje moral poslati še en izvod tožbe, česar pa ni storil, zato bi sodišče prve stopnje tožbo z dne 10. 5. 2013 moralo zavreči. Tožbo vloženo 27. 4. 2013, ki je nova in popolnoma drugačna, bi sodišče prve stopnje moralo šteti za samostojno tožbo, ki pa je bila glede zahtevkov, o katerih je bilo odločeno v točkah I. do IV. izpodbijane sodbe, zagotovo vložena prepozno. Samo v primeru, če bi tožnik tožbo z dne 10. 5. 2013 vložil v zadostnem številu izvodov, bi sodišče prve stopnje tožbo vloženo 27. 4. 2013 lahko štelo za popravo tožbe z dne 10. 5. 2013. Dosojena odškodnina po 118. členu ZDR je pretirana. Pri njeni odmeri sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik med trajanjem delovnega razmerja brez soglasja tožene stranke opravljal konkurenčno dejavnost, da je bil tožnik v spornem obdobju družbenik tožene stranke in da je tožnik sam povedal, da od 5. 3. 2013 dalje ni imel več želje nadaljevati delovno razmerje pri toženi stranki, kljub temu pa ni želel podpisati sporazuma, ki mu ga je ponudila tožena stranka. Pri odločanju o odškodnini za neizrabljen letni dopust sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnik pri toženi stranki ni dal zahtevka za izrabo letnega dopusta za leto 2012 in da si je tožnik kot edini zaposleni sam označil, kdaj koristi letni dopust. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je tožnik izrabil sorazmerni del letnega dopusta za leto 2013 in da je od 5. 3. 2013, ko ni prihajal na delo, izkoristil vse dni še neizkoriščenega letnega dopusta. Posledično nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže v delu, o katerem je bilo odločeno v točkah I. do IV. izreka, da zavrne zahtevek, o katerem je bilo odločeno v točki VI. izreka, da podrejeno v točki IV. in točki VI., bistveno zniža dosojene zneske oziroma jih zavrne, zgolj podrejeno tožena stranka predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično predlaga tudi spremembo odločitve o stroških postopka.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da v zvezi z dogodki 5. 3. 2013 ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče B.B.. Tožena stranka je z zaslišanjem te priče želela dokazovati, da je bil tožnik 5. 3. 2013 nedvoumno in jasno obveščen o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Navedeno je lahko odločilno dejstvo v tem sporu, saj bi v primeru, če bi bilo to res, tožnik tožbo moral vložiti v roku 30 dni po 5. 3. 2013. Zaradi navedenega se je pritožbeno sodišče odločilo, da na podlagi 355. člena ZPP dopolni postopek tako, da na pritožbeni obravnavi zasliši predlagano pričo B.B. ter ponovi dokaze z zaslišanjem tožnika in takratne direktorice tožene stranke A.A..

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja, moralo zavreči, ker tožnik ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe. Tožena stranka se pri tem sklicuje na tožnikovo izpovedbo, da od 5. 3. 2013 dalje ni imel več želje po nadaljevanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Tožnik je ob zaslišanju izpovedal, da je zaradi ravnanja, ki ga je bil deležen, ne more več sodelovati s toženo stranko oz. njeno direktorico. Dejansko je tožnik s takšno izjavo le utemeljeval, zakaj uveljavlja sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Razlogovanje, ki ga glede pravnega interesa ponuja pritožba, bi pomenilo, da bi delodajalec lahko vedno ugovarjal pomanjkanju pravnega interesa, če bi delavec v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja predlagal sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

Prav tako je povem zgrešena pritožbena teza, da popravljene oz. dopolnjene tožbe z dne 24. 5. 2013 ni možno obravnavati kot popravek tožbe, ki jo je tožnik vložil dne 10. 5. 2013, glede katere ga je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 14. 5. 2013 pozvalo, da jo popravi. Res je sicer, da je bilo z navedenim sklepom tožniku med drugim naloženo tudi to, da tožbo dopolni in popravi tako, da vloži še en izvod tožbe z vsemi prilogami. Vendar pa je bilo z istim sklepom tožniku tudi naloženo, da naj tožbo dopolni in popravi z navedbo okoliščin, pomembnih za ugotavljanje pravočasnosti tožbe in stvarne pristojnosti sodišča prve stopnje, glede zahtevka za plačilo odškodnine, ter da pojasni ali ta zahtevek uveljavlja kot primarni ali podredni zahtevek. Ob takšnem sklepu torej seveda ne bi zadoščalo, če bi tožnik le vložil še en izvod tožbe z dne 10. 5. 2013, temveč je tožnik ravnal pravilno, ko je tožbo dopolnil v zahtevani smeri in takšno dopolnjeno tožbo vložil v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Sicer pa se tožena stranka spreneveda, ko navaja da ji (nepopolna) tožba z dne 10. 5. 2013 nikoli ni bila vročena. Iz odredbe predsednice senata z dne 27. 5. 2013 je razvidno, da sta bili toženi stranki poslani tako popravljena tožba (to je tožba z dne 24. 5. 2013) kot kopija prvotno vložene tožbe (torej tožba z dne 10. 5. 2013). Iz vročilnice je razvidno, da je bilo oboje toženi stranki vročeno 30. 5. 2013, skupaj s pozivom, da odgovori na tožbo. V popravljeni tožbi z dne 24. 5. 2013 je tožnik ponovil vse bistvene navedbe iz prvotne tožbe z dne 10. 5. 2013 in jih dopolnil glede vprašanj na katera je opozorilo sodišče prve stopnje. Že v tožbi z dne 10. 5. 2013 je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, do katerega je prišlo 6. 3. 2013 ter plačilo regresa za letni dopust za leto 2013 in plačilo odškodnine za neizrabljen dopust, kar vse je tudi predmet tožbenega zahtevka v dopolnjeni tožbi z dne 24. 5. 2013. Tožnik je ob koncu naroka za glavno obravnavo, potem ko je bilo opravljeno tudi zaslišanje direktorice tožene stranke, na posebno vprašanje, ali je po 5. 3. 2013 sam še imel željo nadaljevati z delovnim razmerjem pri toženi stranki, sicer res odgovoril, da so bile razmere takšne, da ne. Vendar pa ta odgovor ne pomeni, da tožnik nima več pravnega interesa za izpodbijanje nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ter za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja. Odsotnost želje, da se dejansko vrne nazaj na delo, ne pomeni, da delavec ne more zahtevati ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Nasprotno, ravno odsotnost takšne želje je osnova za zahtevek, da se v skladu z 118. členom ZDR ugotovi trajanje delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje, kar je tožnik tudi storil. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da izpodbijana sodba nima razlogov glede pravočasnosti tožbe. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo zakaj šteje, da je tožnik dokazal, da je za prenehanje delovnega razmerja izvedel šele 15. 4. 2013. Očitno je, da se tožena stranka s temi razlogi ne strinja, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Glede pravočasnosti tožbe je med strankama sporno, ali bi tožnik sodno varstvo v skladu s 3. odstavkom 204. člen ZDR moral zahtevati v roku 30 dni od 5. 3. 2013, kot je menila tožena stranka, ali pa v roku 30 dni od 15. 4. 2013, kot je menil tožnik. V konkretnem primeru pri vprašanju kdaj je začel teči rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR ni bistveno, ali je bila tožniku pogodba o zaposlitvi pravilno oziroma zakonito odpovedana, temveč gre pri tem za dejansko vprašanje, kdaj je tožnik izvedel za kršitev pravice (kršitev je bila v tem, da je prišlo do prenehanja delovnega razmerja, na podlagi sicer enostranskega ravnanja tožene stranke), saj je od takrat dalje začel teči prekluzivni 30-dnevni rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR. Tožnik je imel pri toženi stranki dvojno vlogo, po eni strani je bil pri njej v delovnem razmerju, po drugi stranki pa je bil tudi družbenik tožene stranke in je bila zaradi tega tudi njegov delovno pravni položaj očitno nekoliko specifičen. Zaradi takšnega položaja tožniku ni bilo potrebno evidentirati prisotnosti na delu, očitno je tudi, da se ni vsakodnevno javljal v poslovnih prostorih tožene stranke, temveč je delo lahko opravljal na terenu in po lastni presoji. V kolikor tožnik ne bi imel takšnega specifičnega položaja, potem bi bilo povsem jasno, da tožnik po 5. 3. 2013 ne bi mogel imeti nobenih dvomov glede tega, da je tožena stranka enostransko posegla v njegovo delovno razmerje, tako da je prišlo do prenehanja tega razmerja. Direktorica tožene stranke je tožnika nagnala iz njegove pisarne, predhodno pa so že zamenjali ključavnico na vratih, in mu rekla, da ga noče več videti.

Kljub tem konkludentnim dejanjem tožene stranke, pa je bil tožnik tudi po 5. 3. 2013 še vedno lahko v dobri veri, da je še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, čeprav dela ni opravljal. Ves čas od 5. 3. 2013 pa do 12. 4. 2013 so potekala pogajanja med pooblaščencema obeh strank, ki se niso nanašala le na ureditev lastniških razmerjih med strankama, temveč tudi na vprašanje delovnega razmerja. Tako je iz elektronskega sporočila tožnikovega pooblaščenca z dne 26. 3. 2013, naslovljenega na pooblaščenko tožene stranke (priloga A3) razvidno, da tožnik soglaša (sporočilo je vezano na predhodna telefonska razgovora istega dne in na posvet s tožnikom), da mu delovno razmerje pri toženi stranki sporazumno preneha in sicer najprej 5. dan pred sklenitvijo sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Navedeno pomeni, da je tožena stranka (resda preko svoje pooblaščenke) tožniku še 26. 3. 2013 dala vedeti, da šteje, da je tožnik še zaposlen pri njej. Tudi iz naslednjega sporočila pooblaščenke tožene stranke z dne 27. 3. 2013, naslovljenega na tožnikovega pooblaščenca, je vsaj posredno razvidno, da obstoj delovnega razmerja med strankama ni sporen. Pooblaščenka tožene stranke namreč odgovarja, da je ostalo odprto le še vprašanje čolna in konkurenčne klavzule. Iz tega je možno sklepati, da ostale postavke iz predhodnega elektronskega sporočila tožnikovega pooblaščenca (kombi, stroji, stroji na posodo, delovno razmerje) niso sporne. Bilo bi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki velja tudi v delovnih razmerjih, če bi od tožnika zahtevali, da v času, ko se z delodajalcem pogaja za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, in mu ta s tem sporoča, da šteje, da je delavec še vedno v delovnem razmerju, vloži tožbo za ugotovitev, da mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo. Vložitev takšne tožbe bi bila nelogična v času, ko stranki v medsebojni komunikaciji očitno štejeta, da delovno razmerje še obstoji in se zato dogovarjata o sporazumnem prenehanju. Do sporazumnega prenehanja delovnega razmerja očitno ni prišlo zgolj zaradi tega, ker se stranki nista mogli dogovoriti o drugih spornih vprašanjih.

Tožniku ni možno očitati, da je tožbo vložil prepozno, saj jo je vložil takoj po tistem, ko je izvedel, da ga je tožena stranka odjavila iz zavarovanj. Odjava tožnika iz zavarovanja je bila pri ZZZS vložena 8. 4. 2013, s tem da je bilo zavarovanje zaključeno s 6. 3. 2013. Tožnik je bil o tem obveščen z obvestilom Zavoda za zdravstveno zavarovanje z dne 11. 4. 2013, tožbo pa je vložil 10. 5. 2013, torej očitno pred iztekom 30-dnevnega roka, odkar je izvedel, da ni več v delovnem razmerju pri toženi stranki. Glede na to, da je bil tožnik še 26. 3. 2013, na podlagi komuniciranja med obema pooblaščencema, lahko prepričan, da ga tožena stranka še vedno šteje za svojega delavca oziroma, da šteje, da je pri njej v delovnem razmerju, je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da je tožnik za to, da mu je tožena stranka dejansko zaključila delovno razmerje, izvedel šele s sprejemom obvestila Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije o neurejenosti obveznosti zdravstvenega zavarovanja. Glede na vse navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik tožbo vložil v roku iz 3. odstavka 204. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče ni upoštevalo vloge tožene stranke z dne 23. 1. 2014. Te vloge ni možno šteti za pravočasno dopolnitev pritožbe, saj je podana po poteku pritožbenega roka. Prav tako pritožbeno sodišče ni upoštevalo izpovedbe priče B.B., zaslišanega na pritožbeni obravnavi, v delu, ki se nanaša na to, da naj bi bila za sestanek 5. 3. 2013 za tožnika pripravljena tudi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (poleg predloga za sporazumno odpoved). Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni pravočasno, to je najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo, navajala, da bi takrat za tožnika pripravila pisni odpravek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da mu ga je takrat tudi skušala vročiti. Gre za popolno novoto, ki jo je tožena stranka prvič navedla šele v vlogi z dne 23. 1. 2013, torej po izteku pritožbenega roka.

Tožena stranka bi že v postopku pred sodiščem prve stopnje lahko navajala, da je B.B. za tožnika pripravil (natisnil) tudi pisni odpravek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da mu ga je skušal vročiti. Tožena stranka je sicer pravočasno predlagala zaslišanje priče B.B., vendar priče ni možno zasliševati povsem izven pravočasno podanih trditvenih podlag strank. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje trdila zgolj to, da je direktorica tožene stranke tožniku 5. 3. 2013 ustno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in samo glede takšne ustne odpovedi, pa tudi glede prepovedi prihajati na delo in okoliščini, da je B.B. poklical policijo, je tožena stranka predlagala, da se B.B. zasliši kot pričo. Tožena stranka bi domnevni obstoj pisnega odpravka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (v prepozni vlogi z dne 23. 1. 2014 se navaja celo, da je bila ta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku osebno vročena) lahko zatrjevala že takrat, ko je prvič predlagala zaslišanje priče B.B.. Okoliščina, da naj bi tožena stranka šele kasneje v računalniku našla pisni odpravek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi bila tožniku vročena, ni opravičljiv razlog, da ni pravočasno navajala, da naj bi bila takšna odpoved tožniku vročena oziroma zanj pripravljena in da ni pravočasno predlagala, da se glede tega zasliši B.B., ki naj bi to vlogo tožniku vročil (tako se zatrjuje v vlogi z dne 23. 1. 2014).

Glede na to, da je tožena stranka pravočasno navajala, da je bila tožniku ustno odpovedana pogodba o zaposlitvi in da je to dokazovala z zaslišanjem priče B.B., bi prav tako lahko pravočasno predlagala, da se glede domnevnega obstoja in vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pričo zasliši, ne glede na to, da tožena stranka po lastnem zatrjevanju takrat ni uporabljala računalnika, v katerem je bil shranjen zapis izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi sicer so navedbe tožene stranke o poskusu vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, skrajno neverodostojne in skoraj onkraj meja dopustnega pravdanja. Naravnost neverjetno je, da tožena stranka ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje nikoli ne bi navajala, da je tožnik raztrgal vročeno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in to vpričo direktorice, B.B. in še dveh policistov. V kolikor bi bilo to res, bi o tem govorila vsaj direktorica ob svojem zaslišanju pred sodiščem prve stopnje. Naravnost neverjetno je tudi, da tega tožena stranka ne bi navajala v svojih prejšnjih vlogah, saj bi tako dramatičen dogodek gotovo že prej opisala, zlasti še, če bi mu res prisostvovala kar dva policista.

Ob ugotovitvi, da je tožnik tožbo vložil pravočasno in da do prenehanja delovnega razmerja s 6. 3. 2013 ni prišlo na nobenega od z zakonom predvidenih načinov, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da sta tožnikova pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje nezakonito prenehala s 6. 3. 2013. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi v skladu s takrat veljavnim 75. členom ZDR lahko zakonito preneha veljati le na enega od v zakonu predpisanih načinov. Med temi načini pa ni ustne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je po zatrjevanju tožene stranke način, na katerega je prenehala tožnikova pogodba o zaposlitvi.

Ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ima za posledico utemeljenost reintegracijskega in reparacijskega dela tožbenega zahtevka. Tožnik je v skladu s 1. odstavkom 118. člena ZDR predlagal, da sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje in mu za ta čas prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja. Prvi odstavek 118. člena ZDR namreč določa, da če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, lahko na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter mu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je sicer predlagal, da sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje, to je do 19. 9. 2013, vendar je sodišče prve stopnje tožniku delovno dobo utemeljeno priznalo le do 5. 5. 2013, saj je tožnik z 6. 5. 2013 začel opravljati dejavnost kot samostojni podjetnik. Nihče ne more imeti hkrati dveh delovnih razmerij, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 6. 5. 2013 do 19. 9. 2013 ter višji zahtevek iz naslova priznanja pravic iz delovnega razmerja za navedeno obdobje. Sicer pa se tožnik zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe niti ne pritožuje, pritožba tožene stranke zoper ugodilni del reparacijskega in reintegracijskega zahtevka pa je neutemeljena. Ugoditev temu delu tožbenega zahtevka je posledica predhodne ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Pritožba niti ne ugovarja višini dosojene bruto plače, sicer pa je ta ugotovljena iz podatkov o tožniku izplačanih plačah pred prenehanjem delovnega razmerja, kakor so razvidne iz plačilnih list. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je tožniku na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi dosodilo denarno odškodnino v višini štirih povprečnih plač tožnika, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Prvi odstavek 118. člena ZDR namreč določa, da sodišče v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Dosojena denarna odškodnina v višini štirih povprečnih plač tožnika ustreza standardu ustrezne denarne odškodnine tudi ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik v preteklosti edini družbenik in direktor tožene stranke in da je bil tudi ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi njen tretjinski družbenik. Dejstvo, da je tožnik kršil konkurenčno prepoved in da ni želel nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki (to je celo pogoj za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi) pa ne morejo biti okoliščine, ki bi vplivale na višino ustrezne denarne odškodnine.

Tožena stranka sicer navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija "v celoti", vendar pa ne predlaga nobenega posega v prvi odstavek točke V izreka, s katerim je bil tožniku dosojen sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013 v znesku 250,00 EUR bruto. Tudi v obrazložitvi pritožbe tožena stranka ne navaja, zakaj bi bila ta odločitev napačna. Zaradi navedenega zadošča, da pritožbeno sodišče ugotovi, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku na podlagi 4. odstavka 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) dosodilo sorazmerni del regresa za letni dopust. Glede na to, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi prenehalo 5. 5. 2013, je bil tožnik upravičen do 1/3 pripadajočega letnega dopusta za to leto in posledično do 1/3 regresa za letni dopust, kar znaša 250,00 EUR bruto.

Pač pa se tožena stranka delno utemeljeno pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku iz naslova odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2012 in 2013 dosodi odškodnino v višini 2.007,56 EUR. Za upravičenje do te odškodnine ni bistveno, da tožnik pri toženi stranki ni vložil pisne zahteve za izrabo letnega dopusta za leto 2012 in da mu takšna izraba ni bila zavrnjena. Tožnik je ob nezakonitem prenehanju delovnega razmerja še imel pravico do izrabe preostalega (neizrabljenega) dela letnega dopusta za leto 2012 v trajanju 9 dni in do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta za leto 2013, za katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da znaša 10 dni. Tožnik ni bil dolžan celotnega dopusta za leto 2012 izrabiti v letu 2012, temveč je imel pravico, da v skladu z 2. odstavkom 163. člena ZDR preostanek letnega dopusta (nad dvema tednoma) izrabi do 30. 6. 2013. V postopku je bilo ugotovljeno, da si je tožnik sam odrejal, kdaj bo na dopustu, vendar pa to ne pomeni, da tožena stranka ni bila dolžna voditi evidence o izrabi tega dopusta. Tožena stranka ni predložila nobenih dokazov, da je bil tožnik v letu 2012 in v času do 5. 3. 2013 na dopustu dlje, kot je navajal sam, zato je sodišče prve stopnje kot podlago za odločitev o tem delu tožbenega zahtevka utemeljeno vzelo tožnikove navedbe, da mu je po izrabi dela dopusta v času zimskih šolskih počitnic v letu 2013 ostalo še 9 dni neizkoriščenega letnega dopusta iz leto 2012. Navedeno pomeni, da pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo, da je bil tožnik v času zimskih počitnic 5 dni na dopustu. Dejansko se pritožba zavzema za to, da bi sodišče to odsotnost upoštevalo kot izrabo letnega dopusta za leto 2013, sodišče prve stopnje pa je pravilno štelo, da je tožnik s tem porabil del neizrabljenega dopusta za leto 2012. Ni možno slediti pritožbenemu stališču, da bi tožnik ves preostali del letnega dopusta lahko izkoristil v času od 5. 3. 2013, do dneva sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka pri tem ne upošteva dejstva, da je tožnika s 6. 3. 2013, resda za nazaj, odjavila iz zavarovanj. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je ravnanje tožene stranke nepredvidljiv razlog, zaradi katerega tožnik preostalega pripadajočega letnega dopusta ni mogel izrabiti. Ob neprerekanem pritožbenem zatrjevanju, da je bil tožnik upravičen do 30 dni letnega dopusta, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da sorazmerni del letnega dopusta za leto 2013 znaša 10 dni.

Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik upravičen do odškodnine za neizrabljen letni dopust v trajanju 19 delovnih dni, vendar je pri tem zmotno tožniku dosodilo odškodnino v višini ene povprečne mesečne plače. To bi bilo utemeljeno le v primeru, če bi tožniku ostalo toliko neizrabljenega letnega dopusta, da bi bil cel mesec odsoten z dela. Tožnik je zahtevek za plačilo odškodnine oblikoval ob upoštevanju vrednosti delovne ure 11,40 EUR. V 19 dneh je bilo 152 delovnih ur, kar pomeni, da je tožnik upravičen do odškodnine v višini 1.732,80 EUR in ne v višini 2.007,36 EUR kot mu je dosodilo sodišče prve stopnje.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v prvem odstavku točke VI izreka delno spremenilo tako, da je odškodnino za neizrabljen letni dopust za leti 2012 in 2013 znižalo z zneska 2.007,36 EUR na znesek 1.732,80 EUR in da je zavrnilo višji zahtevek za plačilo zneska 274,56 EUR.

Delno pa je pritožba utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na odmero stroškov postopka glede denarnega zahtevka, ki ni povezan s prenehanjem delovnega razmerja. Ne le, da se je zaradi delne ugoditve pritožbi tožene stranke, spremenil tožnikov uspeh, temveč sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je glede teh stroškov tudi tožena stranka upravičena do povrnitve uspehu sorazmernega dela utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Tožnik je iz naslova plačila sorazmernega dela regresa za letni dopust in odškodnine za neizrabljen letni dopust vtoževal 2.757,36 EUR, dosojen pa mu je znesek 1.982,80 EUR. Navedeno pomeni, da tožnikov uspeh glede tega dela tožbenega zahtevka znaša 71,91 %, kar pomeni, da je upravičen do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih stroškov, ob enem pa je tudi tožena stranka upravičena do povrnitve 28,09 % utemeljeno priglašenih stroškov postopka, v zvezi z denarno terjatvijo iz naslova regresa za letni dopust in odškodnine za neizrabljen letni dopust. Utemeljeno priglašeni stroški vsake od strank glede tega dela tožbenega zahtevka so pred sodiščem prve stopnje znašali 375,15 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT 159,90 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 ZOdvT 147,60 EUR, 22 % DDV 67,65 EUR). Tožnik je upravičen do povrnitve 71,91 % tega zneska, kar znaša 269,77 EUR, tožena stranka pa do povrnitve 28,09 % tega zneska kar znaša 105,38 EUR.

Po medsebojni kompenzaciji obeh zneskov se pokaže, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti še 164,39 EUR. Navedenemu znesku je potrebno prišteti pravilno odmerjeni nagradi v zvezi s tožbenim zahtevkom glede obstoja delovnega razmerja. Ti stroški znašajo 1.064,45 EUR (nagrada za postopek 443,30 EUR, nagrada za narok 409,20 EUR, pavšalni znesek za materialne izdatke po tar. št. 6002 20,00 EUR, 22 % DDV v višini 191,95 EUR).

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka moralo upoštevati, da je sodišče tožniku dosodilo nižjo denarno odškodnino po 118. členu ZDR, kot pa jo je zahteval. Tožnik je uspel z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, zato je upravičen do povrnitve celotnih utemeljeno priglašenih stroškov postopka v zvezi s tem zahtevkom. Tožena stranka v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka sama krije svoje stroške postopka, saj 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Vse navedeno pomeni, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 1.228,84 EUR. Pritožbeno sodišče je zato odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku spremenilo tako, da jih je z zneska 1.384,90 EUR znižalo na znesek 1.228,84 EUR.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanjem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela le glede denarnega zahtevka za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust, tako da je na podlagi pritožbe izpodbijani del, ki se nanaša na regres za letni dopust in odškodnino za neizrabljeni dopust, znižan z zneska 2.257,36 EUR na znesek 1.982,80 EUR, kar pomeni, da pritožbeni uspeh tožene stranke glede tega dela tožbenega zahtevka znaša 12,16 % in je tožena stranka upravičena do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Ti znašajo 382,32 EUR (nagrada za postopek 167,38, nagrada za narok 126,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih storitev 20,00 EUR in 22 % DDV 68,94 EUR). Temu je potrebno prišteti še kilometrino na relaciji C. - D. - C. v višini 25,44 EUR (106 km x 2 x 0,12 EUR). Skupno torej 407,76 EUR. Tožena stranka je upravičena do povrnitve 12,16 % tega zneska, kar znaša 49,58 EUR.

Sorazmerno z uspehom, pa je do povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov upravičen tudi tožnik. Utemeljeno priglašeni prevozni stroški tožnika znašajo 29,04 EUR (132 km x 2 x 0,12 EUR). K temu pa je potrebno dodati še poštne stroške v višini 2,00 EUR. Pri uspehu tožnika je potrebno upoštevati, da je bila zavrnjena tudi pritožba tožene stranke glede prenehanja delovnega razmerja, zato je tožnik upravičen do povrnitve celotnih utemeljeno priglašenih stroškov pritožbenega postopka v višini 31,04 EUR.

Po medsebojni kompenzaciji obeh zneskov se pokaže, da je tožnik toženi stranki dolžan povrniti pritožbene stroške v znesku 18,54 EUR.