Jedro

Zakon omejuje pritožbene razloge zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje in vračanje zadeve v novo sojenje le na pravilnost uporabe kasatoričnih pooblastil pritožbenega sodišča. To pomeni, da sme vrhovno sodišče v zvezi z razveljavitvenim sklepom presojati le razloge za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, ne pa tega, ali je sodišče druge stopnje morda napačno odločilo o razlogih za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje oziroma konkretno v tej zadevi o razlogih za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje glede odločanja mimo pritožbenih navedb toženke v zvezi s tožbenim zahtevkom in o pravici tožnice do zagovora pred izredno odpovedjo v skladu z določbo 85. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta.

II. Odločitev o stroških pritožbe tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 5. 11. 2021 nezakonita in odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. V razlogih te odločitve je med drugim navedlo, da ob upoštevanju sklepa sodišča druge stopnje Pdp 169/2022 z dne 23. 3. 2022 v isti zadevi ni bilo podlage, da bi sodišče zavrglo tožbo z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 5. 11. 2021, sicer pa je presodilo, da tožnici ni bil zagotovljen razumen rok za pripravo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in posledično, da je ta odpoved nezakonita.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo. Strinjalo se je s pritožbenimi navedbami o neustreznem tožbenem zahtevku in se pri tem sklicevalo na stališča v odločbah Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 163/2018 z dne 10. 9. 2019 ter VIII Ips 11/2023 z dne 18. 4. 2023. Vseeno je upoštevalo pravico dostopa do sodišča in presodilo, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo postavljenega zahtevka. Sodbo sodišča prve stopnje je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotkom, da bo moralo v skladu s procesnimi zahtevami, ki veljajo za delovne spore (36. člen ZDSS-1) tožnici omogočiti postavitev ustreznega tožbenega zahtevka. Kljub temu je zavzelo stališče tudi do presoje sodišča prve stopnje o kršitvi roka za zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in se v nadaljevanju sklicevalo tudi na stališče v sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 201/2013 z dne 17. 1. 2014, po katerem nespoštovanje zakonskega minimalnega roka za zagovor samo po sebi nima za posledice nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč je od okoliščin primera odvisno, ali je ta kršitev vplivala na delavčevo pravico do zagovora ali ne. V skladu s tem stališčem je pritrdilo pritožbi toženke in napotilo sodišče prve stopnje, da dodatno razišče dejstva v zvezi s tem. Obrazložilo je tudi, da ni moglo samo odpraviti ugotovljene postopkovne kršitve (odločanje mimo zahtevka) in samo dopolnjevati dokaznega postopka, saj namen instančnega odločanja ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Poleg tega bo moralo sodišče prve stopnje v primeru, če bo ugotovilo, da pravica do zagovora ni bila kršena, odločiti tudi o obstoju odpovednega roka in pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki še nista bila predmet sodne presoje.

3. Tožnica v svoji laični pritožbi navaja, da bi lahko sodišče druge stopnje samo odločalo o zadevi glede na vsa dokazila oziroma samo dopolnilo postopek. Nato navaja, da je bila z očitanimi kršitvami seznanjena že 20. 10. 2021, vendar kljub temu pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da ji ni bil dan zadosten čas za zagovor in v zvezi s tem, da bi si zagotovila zastopanje po pooblaščencu (ki pa ga očitno nima niti sedaj), opisuje svoje psihično stanje in opozarja na nekatere člene Ustave Republike Slovenije ter Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

4. Toženka v svoji pritožbi navaja, da izpodbija sklep v delu, v katerem je sodišče odločilo, da zadevo vrne sodišču prve stopnjev novo sojenje. Meni, da bi sodišče druge stopnje moralo storiti vse, kar je potrebno, da bi čim prej izdalo odločbo, saj se z vračanjem zadev v novo sojenje sodišču prve stopnje postopek po nepotrebnem podaljšuje. V zvezi z vprašanjem oblikovanja tožbenega zahtevka v prvi vrsti opozarja na to, da je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila le toženka, ne pa tudi tožnica, da toženka vprašanja oblikovanja zahtevka ni grajala, to pa pomeni, da se je sodišče druge stopnje spustilo v presojo teh okoliščin izven okvira pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. S tem je očitno nepravilno uporabilo določbe pravdnega postopka in preseglo svoja pooblastila, kljub temu, da je bilo v dosedanjem postopku tožnica tudi večkrat pozvana na dopolnitev zahtevka oz. spremembo tožbe, pa tega ni storila. V zvezi z razlogi sodišča druge stopnje glede zagovora tožnice opozarja na njene dosedanje navedbe, da je bilo njeno psihično stanje dejansko razlog za neodziv na razgovor oziroma zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dne 3. 11. 2021, da je bila z očitanimi kršitvami seznanjena že najkasneje 20. 10. 2021 (z vročitvijo sklepa o prepovedi opravljanja dela z dne 18. 10. 2021), da je bila tudi ob vročanju vabila povsem pasivna, da se sklicuje na to, da si ni mogla zagotoviti pooblaščenca, vendar tega še vedno ni storila itd. 5. Obe stranki sta podali tudi odgovor na pritožbo druge stranke. V svojem odgovoru tožnica med drugim navaja, da bi si lahko pridobila tudi brezplačno pravno pomoč, vendar izraža nezaupanje do te in neučinkovitost odvetnikov ob takšni pravni pomoči. 6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Namen pravnega sredstva iz 357.a člena ZPP je zagotoviti učinkovito uresničevanje ustavne pravice od sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ta pravica je lahko kršena, če sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko oziroma moralo storiti.

8. V skladu s tem namenom se sme sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 357.a člena ZPP v povezavi s 347. in 354 ter 355. členom ZPP).

9. Zakon torej omejuje pritožbene razloge zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje in vračanje zadeve v novo sojenje le na pravilnost uporabe kasatoričnih pooblastil pritožbenega sodišča. To pomeni, da sme vrhovno sodišče v zvezi z razveljavitvenim sklepom presojati le razloge za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, ne pa tega, ali je sodišče druge stopnje morda napačno odločilo o razlogih za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje oziroma konkretno v tej zadevi o razlogih za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje glede odločanja mimo pritožbenih navedb toženke v zvezi s tožbenim zahtevkom in o pravici tožnice do zagovora pred izredno odpovedjo v skladu z določbo 85. člena ZDR-1. 10. Pritožbi tožnice in toženke navedeni zakonski okvir popolnoma zgrešita, kljub temu, da je zakonska določba jasna in da v zvezi s tem že obstaja tudi obsežna sodna praksa Vrhovnega sodišča RS.1

11. Nobena od strank konkretno ne nasprotuje nosilnim razlogom sodišča druge stopnje za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, in sicer da sodišče druge stopnje ni moglo samo odpraviti ugotovljene kršitve odločanja mimo zahtevka in dopolnjevanja postopka pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v zvezi z zagotovitvijo zagovora, da namen instančnega odločanja ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo in temu, da bo moralo sodišče prve stopnje eventualno odločati tudi o obstoju spornega odpovedanega razloga in pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki še nista bila predmet sodne presoje.

12. Glede na navedeno in v skladu s četrtim odstavkom 357.a člena ZPP je vrhovno sodišče pritožbi zavrnilo.

13. Obenem je odločitev o stroških pritožbe, ki jih je priglasila toženka, pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

14. Sodišče je odločitev sprejelo v senatu, ki je razviden iz uvoda tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča RS Cp 22/2019 z dne 28. 3. 2019, Dsp 6/2019 z dne 6. 4. 2019, Dsp 1/2020 z dne 10. 2. 2020, Dsp 3/2020 z dne 25. 2. 2020, Dsp 4/2020 z dne 9. 6. 2020 itd.