Jedro

Pritožba utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo v mejah postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena v zvezi s 339. členom ZPP). Na podlagi sklepa pritožbenega sodišča je bilo dolžno odločiti o prvi točki tožbenega predloga, v kateri je tožnica vtoževala razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožbeni predlog samo preoblikovalo in odločilo o ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Pravilna je pritožbena navedba, da tožbeni zahtevek (niti tisti, ki ga je v prvi točki tožbe postavila tožnica, niti tisti, ki ga je oblikovalo sodišče prve stopnje samo) ni bil postavljen v skladu s procesnimi pravili. Zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zahtevek za ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, temveč le za ugotovitev enostranskega dejanja delodajalca, kar ni v skladu s 181. členom ZPP; takšna formulacija povzame le pravno konkluzijo o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki spada v obrazložitev razlogov sodbe, ne pa bistvenega - odločitve o (nadaljnjem) obstoju delovnega razmerja med strankama ali dajatvenem zahtevku na podlagi zatrjevane nezakonitosti; posebna odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne spada v izrek sodbe. Prav tako ni razloga za razveljavitev odpovedi; gre za enostranski akt delodajalca, zato njegova razveljavitev ne more imeti nobenega dejanskega ne pravnega učinka.

Pritožba pravilno navaja, da tridnevni rok za pripravo na zagovor ni absolutni pogoj za zakonitost odpovedi. Nespoštovanje roka za pripravo na zagovor samo po sebi še nima za posledico nezakonitosti odpovedi, saj je od okoliščin primera odvisno, ali je ta kršitev vplivala na pravico do zagovora. Pritožba zato utemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni raziskovalo dejstev v smeri razjasnitve, kako je tožnici omogočen čas za pripravo zagovora (torej v trajanju dveh delovnih dni) vplival na pravico do zagovora.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 11. 2021 nezakonita (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi sodišče moralo tožbo zavreči, ker tožbeni zahtevek ni bil oblikovan v skladu s procesnimi pravili. Ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ugotovitev o obstoju pravice ali pravnega razmerja v smislu 181. člena ZPP. Tožnica ni zatrjevala, da ima od vložitve ugotovitvene tožbe pravno korist in ni kompleksno uveljavljala vseh pravic v zvezi z nezakonitostjo odpovedi. Sodišče je kršilo prvi odstavek 2. člena ZPP, ki ga obvezuje, da mora odločiti v mejah postavljenega zahtevka. Samo ne bi smelo konkretizirati (npr. z navedbo datuma odpovedi) in dopolnjevati tožbenega zahtevka. V zvezi z rokom za zagovor pritožba navaja, da je ta pričel teči 29. 10. 2021. Kot drugi delovni dan roka se šteje 30. 10. 2021, saj je tožnica redno opravljala delo tudi ob sobotah. Sodišče je izdalo sodbo presenečenja. Ni raziskovalo dejstev v smeri razjasnitve vpliva tožnici omogočenega časa za pripravo zagovora na zakonitost odpovedi. Tridnevni rok za pripravo na zagovor ni absolutni pogoj za zakonitost odpovedi. Tudi sicer je tožnica le pavšalno ugovarjala, da ji je bila kršena pravica do zagovora v razumnem roku. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje njenim navedbam in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki sicer na zagovor ni pristopila, ni bil zagotovljen rok treh delovnih dni za pripravo na zagovor, zato je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 11. 2021 nezakonita.

7. Pritožba utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo v mejah postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena v zvezi s 339. členom ZPP). Na podlagi sklepa pritožbenega sodišča Pdp 169/2022 z dne 23. 3. 2022 je bilo dolžno odločiti o prvi točki tožbenega predloga z dne 17. 12. 2021, v kateri je tožnica vtoževala razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožbeni predlog samo preoblikovalo in odločilo o ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 11. 2021 nezakonita.

8. Pravilna je pritožbena navedba, da tožbeni zahtevek (niti tisti, ki ga je v prvi točki tožbe z dne 17. 12. 2021 postavila tožnica, niti tisti, ki ga je oblikovalo sodišče prve stopnje samo) ni bil postavljen v skladu s procesnimi pravili. V zadevi VIII Ips 163/2018 z dne 10. 9. 2019 je Vrhovno sodišče RS obrazložilo: zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zahtevek za ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, temveč le za ugotovitev enostranskega dejanja delodajalca, kar ni v skladu s 181. členom ZPP; takšna formulacija povzame le pravno konkluzijo o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki spada v obrazložitev razlogov sodbe, ne pa bistvenega - odločitve o (nadaljnjem) obstoju delovnega razmerja med strankama ali dajatvenem zahtevku na podlagi zatrjevane nezakonitosti; posebna odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne spada v izrek sodbe. To stališče je v zadevi VIII Ips 11/2023 z dne 18. 4. 2023 nadgradilo z obrazložitvijo, da prav tako ni razloga za razveljavitev odpovedi; gre za enostranski akt delodajalca, zato njegova razveljavitev ne more imeti nobenega dejanskega ne pravnega učinka.

9. Pritožbeno sodišče je v sklepu Pdp 169/2022 z dne 23. 3. 2022 dalo sodišču prve stopnje napotilo, naj o tožbenem predlogu za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi odloči po vsebini, saj je štelo, da je tak predlog oblikovalne narave in zato primeren za obravnavo. To stališče glede na citirano obrazložitev v kasnejši zadevi VIII Ips 11/2023 ni bilo pravilno. Ne glede na navedeno toženčev predlog v pritožbi za zavrženje tožbe ni utemeljen.

10. Od uveljavitve Zakona o delovnih razmerjih dalje (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) so delovna sodišča dopuščala in vsebinsko obravnavala (tudi) tožbene zahtevke za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za razveljavitev odpovedi. To nenazadnje izhaja tudi iz judikata VIII Ips 163/2018, ki ugotavlja, da je dotedanja praksa dopuščala odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (vendar brez potrebe in dejansko tudi nepravilno). Stališče, da tudi predlog za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more biti predmet tožbenega zahtevka, je bilo izrecno sprejeto v sodni odločbi VIII Ips 11/2023. Ta je bila izdana dne 18. 4. 2023, torej po sprejemu sklepa Pdp 169/2022 z dne 23. 3. 2022, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica predlog za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ga je podala v tožbi z dne 17. 12. 2021, oblikovala v skladu s tedanjo sodno prakso.

11. Pravica do dostopa do sodišča bi bila okrnjena, če je delavec oblikoval tožbeni zahtevek v skladu s prevladujočo sodno prakso, nato pa bi bila zaradi naknadne spremembe te sodne prakse tožba zavržena ali bi bil npr. tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi nesklepčnosti, ne da bi bila delavcu dana možnost, da tožbeni zahtevek prilagodi (smiselno prim. II Ips 261/2014). V tej luči je treba razlagati tudi obravnavani primer. Pritožbi zato ni mogoče ugoditi tako, da bi pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo. Drži sicer, da je sodišče prve stopnje tožnico že s sklepom z dne 27. 12. 2021 pozvalo k popravi tožbe (k postavitvi izvršljivega tožbenega zahtevka in ustrezni dopolnitvi tožbenih navedb), vendar je pritožbeno sodišče že v sklepu Pdp 169/2022 pritrdilo takratni pritožbeni navedbi tožnice (kot laika), da je bila tako oblikovana zahteva za popravo tožbe presplošna, saj 36. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) zahteva, da mora sodišče, ki naloži delavcu popravo ali dopolnitev vloge, tega poučiti o tem, kako naj odpravi pomanjkljivosti vloge (prim. Pdp 1232/2007 idr).

12. Ker je sodišče prve stopnje odločilo mimo postavljenega zahtevka, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (357. člen ZPP). To bo najprej moralo skladno s procesnimi zahtevami, ki veljajo za delovne spore (36. člen ZDSS-1), tožnici omogočiti postavitev tožbenega zahtevka, ki bo skladen s sodno prakso, ki se je oblikovala na področju tožbenih zahtevkov v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V primeru tako postavljenega zahtevka bo moralo ponovno odločiti o zakonitosti izpodbijane odpovedi in za ta primer se pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredeljuje tudi do ostalih pritožbenih navedb.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo kršitev drugega odstavka 85. člena ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Obrazložilo je, da je bilo vabilo na zagovor, ki je bil določen za dne 3. 11. 2021, tožnici vročeno 29. 10. 2021; ker 30. in 31. 10. 2021 ter 1. 11. 2021 niso bili delovni dnevi, bi bil rok iz citirane določbe ZDR-1 zagotovljen, če bi bil datum zagovora 5. 11. 2021. Pritožba utemeljeno nasprotuje prvostopenjski presoji o pričetku teka roka z dnem 2. 11. 2021. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da 13. 10. 2021 vabila na zagovor ni bilo mogoče izročiti naslovniku (tožnici) ali odraslemu članu gospodinjstva, zato ji je vročevalec pustil v hišnem predalčniku obvestilo, da mora prevzeti pošto v 15-dnevnem roku. To pomeni, da je skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP fikcija vročitve pošte nastopila 28. 10. 2021, rok za zagovor pa je pričel teči 29. 10. 2021 (prvi delovni dan roka).

14. Pritožba navaja, da je kot drugi delovni dan roka treba šteti 30. 10. 2021 glede na to, da se je pri toženki delo opravljalo tudi ob sobotah in ga je na sobote redno opravljala tudi tožnica.1 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbena navedba in dokazna predloga v zvezi z njo (urnik za julij 2021 in zaslišanje direktorice o tej okoliščini) predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer bi bilo treba navedbo šteti kot neutemeljeno. Pritožbeno sodišče je v namreč v zadevi Pdp 261/2019 (v kateri je prav tako tožen dom upokojencev) obrazložilo: namen določitve roka v delovnih dneh je v tem, da je rok daljši; to, da je delavec en dan v vikendu delal, drugi dan pa imel prosto, ne pomeni, da se lahko dan, ko je delal, upošteva kot delovni dan za štetje roka; takšna logika bi privedla do situacije, ko za delavca, ki bi delal oba dneva v vikendu, ne bi bilo nobene razlike med rokom, ki je določen v delovnih dnevih in rokom, ki je določen v koledarskih dnevih; glede rokov delavci ne smejo biti različno obravnavani.

15. S sklicevanjem na judikata VIII Ips 68/2013 in VIII Ips 37/2012 pritožba zmotno zatrjuje, da bi se tožnica morala na kršitev pravice do zagovora v razumnem roku sklicevati že pri toženki v postopku odpovedi. Citirana judikata obravnavata drugačno dejansko stanje, in sicer je delavec po pisni seznanitvi z razlogom za odpoved podal zagovor kljub temu, da mu ni bil zagotovljen rok treh delovnih dni za pripravo nanj in se na to v samem postopku odpovedi tudi ni skliceval, niti ni bilo ugotovljeno, da zaradi kršitve roka delodajalcu ni mogel predočiti dejstev, ki bi bila ovira za podajo odpovedi. Takšne okoliščine v obravnavanem sporu niso bile ugotovljene.

16. Glede na to, da je rok za zagovor pričel teči 29. 10. 2021, sta do 3. 11. 2021, ko naj bi se opravil zagovor, potekla le dva delovna dneva. Pritožba pravilno navaja, da tridnevni rok za pripravo na zagovor sicer ni absolutni pogoj za zakonitost odpovedi. V zadevi VIII Ips 201/2013 je Vrhovno sodišče RS obrazložilo, da nespoštovanje roka za pripravo na zagovor samo po sebi še nima za posledico nezakonitosti odpovedi in da je od okoliščin primera odvisno, ali je ta kršitev vplivala na pravico do zagovora (prim. tudi Pdp 1092/2012 idr). Pritožba zato utemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni raziskovalo dejstev v smeri razjasnitve, kako je tožnici omogočen čas za pripravo zagovora (torej v trajanju dveh delovnih dni) vplival na pravico do zagovora. To bo moralo raziskati v ponovljenem sojenju, kar je nadaljnji razlog za razveljavite sodbe (prvi odstavek 355. člena ZPP). Zmotna je pritožbena navedba, da je tožnica le pavšalno ugovarjala kršitev pravice do zagovora v razumnem roku in da ni podala takih navedb, na podlagi katerih bi se ta očitek lahko presojal. Iz njenih trditev izhaja, da je bilo psihično stanje razlog, da se ni odzvala vabilu na zagovor, da ji ni bil omogočen primeren čas za pripravo obrambe, da si v enem dnevu ni mogla najti zastopnika, ki bi bil prava vešča oseba, da zaradi zdravstvenega stanja ni razumela, kaj bi delodajalec rad, saj je bila v hudi psihični stiski, blodnjava, neorientirana in neprisebna (v potrditev navedb o zdravstvenem stanju je predložila v tožbi listine). Te trditve, vključno z njeno izpovedjo in po potrebi dodatnim zaslišanjem, bo sodišče prve stopnje moralo presoditi v ponovljenem postopku.

17. Po mnenju pritožbe je treba šteti, da je bila tožnici pravica do zagovora v razumnem roku zagotovljena in je imela več kot dovolj časa za pripravo nanj tudi zato, ker je bila z očitano kršitvijo oziroma začetkom postopka izredne odpovedi seznanjena že 20. 10. 2021, ko ji je bil vročen sklep o prepovedi opravljanja dela, oziroma 16. 10. 2021, ko jo je A. A. seznanila, da bi se morala zglasiti na delovnem mestu 1. 10. 2021. Ta pritožbena navedba in v zvezi z njo podani dokazni predlogi (sklep o prepovedi opravljanja dela, dokazila o njegovi vročitvi, zaslišanje A. A.) predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

18. Pritožba navaja, da je sodišče izdalo sodbo presenečenja, saj je postopek vodilo v smeri vsebinske presoje zakonitosti odpovedi in ne primernosti roka za zagovor, zaradi česar je toženec verjel, da primernost roka za zagovor ni sporna in o tem ni že v prvem sojenju podal tako obsežnih navedb kot v pritožbi. Pritožbena navedba ni utemeljena. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je (le) v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvena. O čem takem v obravnavanem sporu ni mogoče govoriti. Tožnica je v tožbi zatrjevala kršitev pravice do razumnega časa za zagovor po drugem odstavku 85. člena ZDR-1, zato sodba, ki jo je sodišče prve stopnje oprlo na kršitev te določbe, ne more predstavljati za toženca presenečenje.

19. Pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti ugotovljene postopkovne kršitve (odločanje mimo zahtevka), v zvezi s katero je v ponovljenem sojenju povezana tudi dolžnost postavitve ustreznega tožbenega zahtevka. Prav tako ne more samo dopolnjevati dokaznega postopka, saj namen inštančnega odločanja ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Poleg tega bo moralo v primeru, če bo v ponovnem sojenju sodišče prve stopnje ugotovilo, da pravica do zagovora ni bila kršena, odločiti tudi o obstoju odpovednega razloga in pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki še nista bila predmet sodne presoje.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Iz 1. točke izpodbijane odpovedi sicer izhaja, da je bila 30. 10. 2021 začasno nezmožna za delo.