Jedro

Za presojo odgovornosti zavarovalnega biroja ali zavarovalnice za škodo, povzročeno po zavarovanem tujem vozilu, je treba uporabiti zakon, ki je veljal v času škodnega dogodka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku pod tč. II. spremeni tako, da se sedaj glasi: "Toženi stranki sta nerazdelno dolžni plačati tožniku odškodnino v znesku 2.388,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.11.2007 do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V presežku se zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 9.773,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.11.2007 dalje do plačila proti obema toženima strankama zavrne." V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, na podlagi katerega bi bili toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožniku 47.611,11 EUR z obrestmi od 1.1.2004 dalje do plačila in mu plačevati mesečno rento v znesku 418,00 EUR. Nadalje je prvostopno sodišče drugotoženi stranki naložilo, da plača tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 2.388,04 EUR z obrestmi, v presežku pa zahtevek iz tega naslova proti drugotoženi stranki, v celoti pa zahtevek iz tega naslova proti prvotoženi stranki zavrnilo. Tožniku je naložilo, da tožencema povrne, vsakemu po 2.000,00 EUR pravdnih stroškov.

Proti sodbi se pritožuje tožnik, ki jo izpodbija v zavrnilnem delu, uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa jo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zadevo presojalo po določbah Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, ki pa v času nezgode še ni veljal. Takrat je veljal Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, upoštevajoč določbe tega zakona pa je prvotožena Z... d.d. pasivno legitimirana v tej pravdi. Pravno nepravilni pa so tudi razlogi prvostopne sodbe v zvezi z izčrpanostjo zavarovalne vsote. Po določilih ZTSPOZ sta namreč toženi stranki pasivno legitimirani na podlagi dejstva, da je tožniku škodo povzročilo vozilo tuje registracije, za katero obstaja veljavna mednarodna listina. Vozilo povzročitelja je bilo zavarovano pri pravni prednici A... AG, toženi stranki pa nista predložili nobenega dokaza o tem, da bi bila zavarovalna vsota po polici zavarovanja avtomobilske odgovornosti povzročitelja izčrpana. Toženki nastopata v imenu in za račun zavarovalnice povzročitelja, torej odgovarjata do višine zavarovalne vsote, za katero je bila sklenjena zavarovalna pogodba. Pritožba nadalje navaja, da so nepravilni tudi razlogi sodišča prve stopnje o zastaranju tožnikovih zahtevkov za povračilo škode v zvezi z izgubo na zaslužku in rente. Sklenjena poravnava o temelju zahtevka pretrga zastaranje tudi glede takrat neuveljavljane premoženjske škode. Tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožnik zvedel za škodo glede izgube na zaslužku že leta 1996 oziroma leta 2001 ni pravilno. Tožnikov primer je specifičen, saj se je njegovo zdravstveno stanje ves čas spreminjalo, ni pa tudi bil seznanjen s tem, kakšna škoda mu dejansko nastaja, glede na dohodke, ki jih je prejemal. Glede na dinamiko sprememb zdravstvenega stanja tožnika in spremembe okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev obstoja škode zaradi izgube na zaslužku, bi tožnik lahko škodo ugotovil šele z mnenjem izvedenca ekonomske stroke, katerega postavitev je predlagal, pa je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo. Končno pa je po mnenju pritožbe prvostopno sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo pri odmeri odškodnine tožniku za nepremoženjsko škodo. Posledično pa je napačno odločeno tudi o stroških postopka.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da je v konkretnem primeru treba uporabiti določbe Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. list SFRJ, št. 17/90 s spremembami in dopolnitvami). Ta zakon je namreč veljal v času škodnega dogodka. Navedeni zakon pa je v 3. odstavku 105. člena določal, da lahko oškodovanec vloži tožbo zoper biro in zoper zavarovalno organizacijo iz 1. odstavka istega člena (eno izmed zavarovalnih organizacij, ki se ukvarja z zavarovanjem proti avtomobilski odgovornosti). Tožnik je torej vložil upravičeno tožbo proti obema toženima strankama. V skladu z določbo 1. odstavka 105. člena navedenega zakona je tudi vložil odškodninski zahtevek pri prvotoženi stranki, kot eni izmed zavarovalnih organizacij, ki se ukvarja z zavarovanjem proti avtomobilski odgovornosti, kar je navedel že pod točko I. tožbe, čeprav se je pri tem napačno skliceval na določbo 965. člena Obligacijskega zakonika. V samem zahtevku prvotoženi stranki (priloga pod A7) pa je tožnik navedel, da podaja zahtevek v skladu z določbo 105. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja. Tudi prvotožena stranka je torej pasivno legitimirana v tem sporu in je zato pritožbeno sodišče na podlagi določbe 4. točke 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izreku pod tč. II. spremenilo tako, kot izhaja iz izreka drugostopne sodbe, obema toženima strankama solidarno je naložilo plačilo odškodnine tožniku v višini zneska še neizčrpane zavarovalne vsote.

V ostalem pa pritožba ni utemeljena. Do katerega zneska odgovarja biro oziroma zavarovalna organizacija iz 1. odstavka 105. člena Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja izhaja iz določbe 3. odstavka 103. člena tega zakona. Določba se nanaša na povračilo škode, povzročene z vozilom tuje registracije, ki je zavarovano in ima veljavno mednarodno listino o zavarovanju proti avtomobilski odgovornosti. V takem primeru priznavanje veljavnosti mednarodne listine o zavarovanju proti avtomobilski odgovornosti obsega garancijo biroja do zneska iz 93. člena navedenega zakona, to pa je zneska, ki ga je na podlagi določbe 1. odstavka 93. člena Zakona določal Zvezni izvršni svet oziroma v času škodnega dogodka Odlok o najnižjih zavarovalnih zneskih, na katere se mora skleniti zavarovanje proti avtomobilski odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam (Ur. list RS, št. 17/92), ki se sklicuje na določbo 93. člena prej navedenega zakona. Prvostopno sodišče je torej utemeljeno upoštevalo višino zavarovalne vsote iz navedenega odloka, opravilo ustrezno valorizacijo tega zneska (temu izračunu pritožba ne ugovarja) in nato ugotovilo, kolikšen del zavarovalne vsote še ni bil izčrpan s prejšnjimi plačili, ter nato tožniku prisodilo še preostanek zavarovalne vsote. Zmotno je stališče pritožbe tožnika, da toženi stranki nastopata v imenu in na račun zavarovalnice povzročitelja in da sta torej odgovorni do višine zavarovalne vsote, kot je bila dogovorjena v zavarovalni pogodbi. Če bi držalo stališče pritožbe, da toženi stranki nastopata v imenu in za račun zavarovalnice povzročitelja, potem ne bi bili pasivno legitimirani v tem sporu.

Glede na spredaj navedeno stališče pritožbenega sodišča glede višine zavarovalne vsote, pri čemer se pritožbeno sodišče sklicuje tudi na ustrezne razloge prvostopnega sodišča, je brezpredmetno pritožbeno izpodbijanje odmere višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Prvostopno sodišče jo je namreč odmerilo v višjem znesku, kot pa je še preostanka zavarovalne vsote. Enako velja tudi glede tožnikovega zahtevka za povrnitev premoženjske škode, če je zavarovalna vsota že izčrpana. Ne glede na to pa se pritožbeno sodišče strinja s prvostopnimi razlogi o tem, zakaj je tožnikov zahtevek za povrnitev premoženjske škode in plačilo rente zastaral. Vsebina sodne poravnave, sklenjene v postopku pod opr. št. III P 278/96 Okrožnega sodišča v Ljubljani, ne pritrjuje stališču pritožbe, da vsebina sodne poravnave pomeni pripoznavo zahtevka, uveljavljanega v predmetnem postopku. Iz sodne poravnave namreč izhaja, da je tožena stranka prevzela obveznost plačati tožniku v poravnavi navedeni znesek v popolno poravnavo tožbenega zahtevka iz zadeve pod opr. št. III P 278/96 in nič drugega. Tožbeni zahtevek v zadevi pod opr. št. III P 278/96 pa ni vključeval tudi zahtevka iz naslova izgube na zaslužku oziroma rente. Da je zmanjšano pridobitno sposoben, je tožnik zvedel v letu 1996, da je nesposoben za vsako delo pa iz odločbe invalidske komisije z dne 11.1.2001. Kasnejše zdravstvene spremembe pri tožniku na njegovo delovno sposobnost niso imele vpliva, glede na to, da je že od začetka leta 2001 vedel, da je povsem nesposoben za delo in zato tudi invalidsko upokojen. Najkasneje takrat bi lahko zahteval odškodnino zaradi izgube na zaslužku ter rento, od takrat do vložitve tožbe pa je minilo več kot tri leta in je torej zahtevek zastaran. V ostalem pa se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi v zvezi z navedenim sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, ki jih sprejema.

Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje glede vprašanja pasivne legitimacije prvotožene stranke, ne vpliva na prvostopni stroškovni izrek. Tožnik je namreč uspel proti prvotoženi stranki, enako kot proti drugotoženi stranki, le z neznatnim delom svojega zahtevka. Tudi v pritožbenem postopku je tožnik uspel le z neznatnim delom zahtevka in zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče pa je odločilo, da tudi toženi stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega odgovora, to pa zato, ker ta ni bil potreben za odločanje pritožbenega sodišča in ni v ničemer prispeval k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji.