Jedro

Podlaga obveznosti zavarovalnega biroja in obdelovalne zavarovalne organizacije ni vnesena v 105. člen ZTSPOZ. Taka razlaga bi bila glede samega zavarovalnega biroja v direktnem nasprotju z določbo tretjega odstavka 103. člena ZTSPOZ. Tudi sicer 105. člen ZTSPOZ ureja le vprašanje pasivne legitimacije za obravnavanje odškodninskih zahtevkov in za vložitev tožbe. Zato je treba izhajati iz opredelitve, na čem temelji obveznost obeh toženk. To ni zavarovalna pogodba, ki jo je tuja zavarovalnica sklenila z lastnikom avtomobila nemške registracije, pač pa mednarodna pogodba (tako imenovani Londonski sporazum) in navedeni zakon, ki je bil oblikovan tudi glede na prevzete obveznosti iz mednarodne pogodbe. Ne prvi ne drugi akt ne omogočata razlage, da bi zavarovalna organizacija ali biro iz države, v kateri je prišlo do prometne nesreče s povzročiteljem z vozilom tuje registracije, odgovarjala do višine zavarovalne vsote, za katero je bila sklenjena zavarovalna pogodba v tuji državi. Podlaga njune obveznosti namreč ni pogodbene narave. Tožnik bi uspel uveljaviti višje jamstvo le, če bi direktno tožil tujo zavarovalnico in to le proti njej. Sam obseg jamstva obdelovalne zavarovalnice in zavarovalnega biroja v državi, v kateri je prišlo do prometne nesreče, pa je enak, saj ni najti nobenega utemeljenega razloga za različni jamstvi, in temelji na omejitvi iz 103. člena v zvezi s 93. členom ZTSPOZ.

Izrek

Revizija zoper odločitev o znesku 2.388,04 EUR in zoper odločitev o pravdnih stroških se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh povrniti toženkama 933,05 EUR stroškov revizijskega odgovora, od 16. dne dalje pa od tega zneska plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Tožnik se je v prometni nesreči 7. 10. 1993 hudo telesno poškodoval. Glede nepremoženjske škode in določene premoženjske škode je v prejšnji pravdi P 278/96 21. 12. 2002 sklenil sodno poravnavo. V sedaj obravnavani tožbi, vloženi 2. 3. 2005, je zahteval plačilo izgube na zaslužku za čas od 1993 do 2003 v višini 47.611,11 EUR, od 1. 1. 2004 dalje pa plačevanje rente po 418,00 EUR mesečno. V letu 2005 je moral iti na zamenjavo dela kolčne proteze in je zato tožbeni zahtevek zvišal za 12.162,00 EUR odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti, za strah in za potne stroške v zvezi s to novo škodo. Ker je nesrečo povzročil voznik avtomobila tuje registracije, je plačilo navedenih zneskov zahteval nerazdelno od prve toženke kot obdelovalne zavarovalnice in druge toženke kot zavarovalnega biroja. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode zaradi izgube na zaslužku in rente zastaral ter ga je zavrnilo. V zvezi z zahtevano odškodnino za plačilo nove škode pa je menilo, da je pasivno legitimirana le druga toženka, vendar je na voljo le še 2.388,04 EUR proste zavarovalne vsote. Zato je drugi toženki naložilo v plačilo navedeni znesek, presežni tožbeni zahtevek za plačilo še 9.773,96 EUR pa zavrnilo. Tožbeni zahtevek za plačilo nove škode proti prvi toženki je zaradi pomanjkanja njene pasivne legitimacije v celoti zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo. Pritrdilo je njegovemu stališču, da je pasivno legitimirana tudi prva toženka in zato še njej naložilo znesek 2.388,04 EUR v nerazdelno plačilo skupaj s prvo toženko. V ostalem je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev o zavrnitvi presežnega tožbenega zahtevka za plačilo nove škode (zaradi izčrpanja zavarovalne vsote) in zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo izgube na zaslužku ter plačevanje mesečne rente (iz enakega razloga in tudi zaradi zastaranja). Odločilo je še o pritožbenih stroških.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Vztraja pri svojem stališču, da je ugovor izčrpane zavarovalne vsote neutemeljen, ker da je treba upoštevati zavarovalno vsoto, za katero je bila avtomobilska odgovornost zavarovana pri tuji zavarovalnici, pa je sodišče tožnikov dokazni predlog o tem zavrnilo in s tem kršilo 213. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP). O zastaranju tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izgube na zaslužku in rente je napačno odločeno, ker sodna poravnava pomeni priznanje temelja tudi glede te vrste škode, zaradi česar je prišlo do pretrganja zastaranja. Tožnik ponavlja svoje trditve o pomenu in vsebini svoje vloge s 3. 10. 1998 v prejšnji pravdi, ki naj bi potrjevala,da je sodna poravnava zajemala tudi do tedaj znano premoženjsko škodo. S tem v zvezi očita sodišču druge stopnje kršitev prvega odstavka 360. člena ZPP, češ da ni odgovorilo na te trditve, pa tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju se ne strinja z odmero višine odškodnine za novo škodo in z odločitvijo o pravdnih stroških, saj je bil oproščen plačila stroškov postopka.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženkama, ki v odgovoru obrazloženo predlagata njeno zavrnitev.

5. Revizija proti odločitvi o znesku 2.388,04 EUR in proti odločitvi o pravdnih stroških ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

6. Tožnik je v začetku revizije opredelil obseg izpodbijanja pritožbene sodbe z opisom, da je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločitvi prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka proti obema toženkama za plačilo 47.611,11 EUR in za plačilo zahtevane mesečne rente ter o zavrnitvi celotnega tožbenega zahtevka za plačilo 12.162,00 EUR. Toženki v odgovoru na revizijo utemeljeno opozarjata, da gre za napačno opredelitev drugostopenjske sodbe. Take sodbe pritožbenega sodišča namreč ni. Že prvostopenjsko sodišče tožbenega zahtevka v zvezi z novo škodo ni v celoti zavrnilo, saj je del zahtevanega zneska v višini 2.388,04 EUR naložilo v plačilo drugi toženki, pritožbeno sodišče pa je enak znesek naložilo v nerazdelno plačilo še prvi toženki. V tem delu je tožnik s pritožbo uspel in zato nima pravnega interesa za njegovo izpodbijanje.

7. Odločba o pravdnih stroških v sodbi se po prvem odstavku 128. člena ZPP šteje za sklep. Po prvem odstavku 384. člena ZPP je revizija dovoljena proti tistemu sklepu pritožbenega sodišča, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep o pravdnih stroških nima narave takega sklepa, zato po ustaljeni sodni praksi revizija proti odločitvi o pravdnih stroških ni dovoljena.(1)

8. Pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da je treba v tej zadevi glede na čas prometne nesreče uporabiti še določbe Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. l. SFRJ,. št. 17/90, 82/90; v nadaljevanju ZTSPOZ), pa tudi njegova razlaga 105. člena navedenega zakona, ki utemeljuje pasivno legitimacijo tako obdelovalne zavarovalnice (prva toženka) kot zavarovalnega biroja (druga toženka). To je bil tudi razlog za tožnikov delni uspeh v pritožbenem postopku. Vendar pa je pravilna tudi nadaljnja razlaga pritožbenega sodišča, da in zakaj obe toženki odgovarjata le do višine zavarovalne vsote, ki jo po 93. členu navedenega zakona določa poseben odlok o najnižjih zavarovalnih zneskih, za katere se mora skleniti zavarovanje avtomobilske odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam. V času nesreče je najnižja zavarovalna vsota znašala 6.000.000 SIT (Ur. l. RS, št. 17/92). Za vozilo tuje registracije je v tretjem odstavku 103. člena ZTSPOZ določeno še, da priznavanje veljavnosti mednarodnih listin in dokazov (zelena karta) pomeni tudi garancijo biroja za obveznosti, ki temeljijo na teh listinah, do zneska iz 93. člena istega zakona. Določba je uvrščena v 103. člen, saj ta v prvem odstavku določa pristojnosti biroja v zvezi s priznavanjem mednarodnih listin in dokazov.

9. Tožnik skuša v reviziji doseči razlago, da opisana omejitev ne velja niti za zavarovalni biro niti za obdelovalno zavarovalno organizacijo, ker ni vnesena v 105. člen ZTSPOZ. Taka razlaga bi bila glede samega zavarovalnega biroja v direktnem nasprotju z določbo tretjega odstavka 103. člena ZTSPOZ. Tudi sicer 105. člen ZTSPOZ ureja le vprašanje pasivne legitimacije za obravnavanje odškodninskih zahtevkov in za vložitev tožbe. Zato je treba izhajati iz opredelitve, na čem temelji obveznost obeh toženk. To ni zavarovalna pogodba, ki jo je tuja zavarovalnica sklenila z lastnikom avtomobila nemške registracije, pač pa mednarodna pogodba (tako imenovani Londonski sporazum) in navedeni zakon, ki je bil oblikovan tudi glede na prevzete obveznosti iz mednarodne pogodbe. Ne prvi ne drugi akt ne omogočata razlage, da bi zavarovalna organizacija ali biro iz države, v kateri je prišlo do prometne nesreče s povzročiteljem z vozilom tuje registracije, odgovarjala do višine zavarovalne vsote, za katero je bila sklenjena zavarovalna pogodba v tuji državi. Podlaga njune obveznosti namreč ni pogodbene narave. Tožnik bi uspel uveljaviti višje jamstvo le, če bi direktno tožil tujo zavarovalnico in to le proti njej. Sam obseg jamstva obdelovalne zavarovalnice in zavarovalnega biroja v državi, v kateri je prišlo do prometne nesreče, pa je enak, saj ni najti nobenega utemeljenega razloga za različni jamstvi, in temelji na omejitvi iz 103. člena v zvezi s 93. členom ZTSPOZ.

10. Tožnik samemu izračunu prostega dela zavarovalne vsote iz 93. člena ZTSPOZ ni ugovarjal. Zato je bil še prosti znesek 2.388,04 EUR pravilno naložen v nerazdelno plačilo obema toženkama, presežni tožbeni zahtevek za plačilo še 9.773,96 EUR odškodnine za novo škodo pa zavrnjen. V taki situaciji ni več pravno pomembno, ali odmera za telesne bolečine in strah v zvezi z novo nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 4.130,00 EUR pomeni pravično denarno odškodnino v smislu 200. člena ZOR, saj več ni mogoče prisoditi.

11. Izčrpana zavarovalna vsota pomeni tudi, da tožniku za druge oblike škode ni mogoče ničesar več prisoditi. Zato so pravilni razlogi pritožbenega sodišča v prvem odstavku na zadnji strani pritožbe, da je to (poglavitni) razlog za zavrnitev tožnikove pritožbe glede odločitve o zahtevanem plačilu za izgubo na zaslužku in za plačevanje rente. Kljub temu je pritožbeno sodišče dodalo razloge o pravilnosti presoje prvostopenjskega sodišča o zastaranju tega dela tožbenega zahtevka, o pomenu sodne poravnave v prejšnji pravdi, kaj vse je zajemala itd. Tožnik se v reviziji obširno ukvarja z izpodbijanjem teh razlogov, ki jim očita materialnopravne in procesne napake. Ker gre za izpodbijanje dodatnih razlogov, te navedbe ne morejo biti pravno pomembne. Revizijsko sodišče le na kratko pojasnjuje, da so tudi dodatni razlogi materialnopravno pravilni, zatrjevane procesne kršitve pa neutemeljene. Tožnik je dobil odgovor pritožbenega sodišča glede zatrjevanega pretrganja zastaranja (392. člena ZOR) v razlogih v prvem odstavku na zadnji strani sodbe, da sodna poravnava ni zajemala tudi v sedanji pravdi zahtevane premoženjske škode. Relativno procesno kršitev iz 223. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP bi moral tožnik opredeljeno in konkretno uveljavljati že v pritožbi, ne pa šele prvič v reviziji (primerjaj 1. in 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP).

12. Revizijsko sodišče je na podlagi 377. in 378. člena ZPP delno zavrglo, delno pa zavrnilo tožnikovo revizijo, kar zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških. O stroških revizijskega odgovora obeh toženk je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in odvetniške tarife.

Op. št. (1): Pravno mnenje občne seje VSRS s 15. 12. 1998, II Ips 609/2000 in mnoge druge.