Jedro

Tožena stranka je odločila samo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, ne pa tudi o vrnitvi oziroma odstranitvi tožnika, med tem ko je sestavni del izreka v izpodbijanem aktu tudi odločitev o vrnitvi oziroma odstranitvi tožnika. To pa pomeni, da mora tožena stranka v takem primeru presojati tudi tveganje z vidika načela nevračanja oziroma prepovedi nečloveškega ravnanja iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se druga prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je A. A., roj. ... v kraju Casablanca, državljan Kraljevine Maroko, zavrne kot očitno neutemeljena. Določila mu je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Če oseba iz 1. točke izreka v roku iz 2. točke izreka ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic, se jo s teh območij odstrani. Določena mu je bila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če oseba zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 19. 10. 2023 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Iz dokumentacije upravne zadeve je razvidno, da je prosilec v Republiki Sloveniji predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, in sicer dne 11. 8. 2023. Ker je dne 12. 8. 2023 samovoljno zapustil azilni dom, je bil postopek s sklepom z dne 21. 8. 2023 ustavljen. Sklep je postal pravnomočen dne 1. 9. 2023. Prosilec je dne 2. 10. 2023 ponovno nezakonito vstopil na ozemlje Republike Slovenije. Osebno se je zglasil v azilnem domu, kjer je podal ponovno namero za mednarodno zaščito. Dne 19. 10. 2023 je nato podal svojo drugo prošnjo za mednarodno zaščito.

3. Ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito je navedel, da je po veroizpovedi musliman, po narodnosti pa Kazaoui. Njegova ciljna država je bila Slovenija. Prosilec je navedel, daje Maroko zapustil, saj tam ni našel dela. Prosilec je na osebnem razgovoru najprej ponovil svoje osebne podatke. Pri sebi v času razgovora ni imel osebnih dokumentov. V Maroku ima rojstni list, osebno izkaznico in potni list pa je izgubil v Turčiji. V postopek je predložil sliko napotnice za magnetno resonanco glave, sliko vozniškega dovoljenja št. ..., ki je bilo izdano ... ter sliki zdravniških preiskav iz Casablance. Po narodnosti je Arabec. V Maroku je zaključil sedem razredov osnovne šole. Šolanja ni nadaljeval, saj sta bila njegova starša ločena in je moral delati. Delati je pričel pri 17. letih. Opravljal je različna dela Delal je v mehanični delavnici, kjer ni bil plačan, saj je tam bil vajenec, nato je dva dni montiral stene, kakšno leto dni pa je prodajal zelenjavo. Pri tem je zaslužil 100 evrov na mesec. Nato se je vpisal v poklicno šolo za električarja. Ko je zaključil šolo, je opravil še izpit za avto ter nato odšel v Turčijo. Ko je bil vprašan, kako si je lahko privoščil življenje v Turčiji, je povedal, da je v Maroku opravljal delo v nekem podjetju, kjer je zaslužil 150 evrov na mesec. Ko je bil vprašan, zakaj tega ni omenil že prej, je dejal, da je to podjetje bilo situirano v Turčiji ter da ni razumel, kaj točno je bil vprašan. V proizvodnji je delal tri mesece. Za letalsko karto do Turčije je plačal 300 evrov. Denar je privarčeval, pomagali so mu tudi starši, oziroma oče, ki mu je dal 200 evrov. V Turčiji je zapravil 50 lir na dva dni. Plačan pa je bil 150 lir na dan. Ko je bil vprašan, zakaj je predhodno dejal, da je bil v Turčiji plačan 150 evrov na mesec je dejal, da je že prej rekel, da je bil plačan 150 lir na dan ter krivdo za napako pripisal prevajalcu, češ, da ga je ta narobe razumel zaradi dialekta Prevajalec je pojasnil, da prosilca dobro razume. V Turčiji je tri mesece delal, mesec dni pa je tam samo prebival V tem času je živel od prihrankov. V Grčijo je nato odšel peš. Tam se je zadržal 15 dni. Uradna oseba je prosilcu predočila, da je ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je bil v Grčiji pet mesecev Prosilec je povedal, da je takrat po pomoti napisal, da je bil v Grčiji pet mesecev. Spomni se, da je bil v vsaki državi, z izjemo Turčije, po zgolj nekaj dni.

4. Maroko je zapustil pred desetimi ali 11. meseci. Ne spomni se točnega datuma, podatke je imel na telefonu, vendar so mu ga pred mesecem dni v azilnem domu ukradli. Ko je bil vprašan, če je poskušal najti delo v kakšnem drugem maroškem kraju, je prosilec povedal, da v Maroku ni delal. Ko je bil znova vprašan, s čem se je v Maroku ukvarjal, je ponovil, da je delal v mehanični delavnici, montiral stene in prodajal zelenjavo. Vse to je počel v Casablanci. Na ponovno vprašanje, če si je delo poskušal najti v drugem mestu v Maroku, je odgovoril pritrdilno. Za ta namen je odšel v več krajev. Odšel je v Marakeš, kjer je ostal približno šest dni ter se vrnil v Casablanco. Po desetih dneh je odšel v Fes. Zopet se je vrnil v Casablanco, kjer je ostal leto dni. Odšel je v Tangir. Po dveh dneh pa v Elarich, kjer je ostal kakšen teden ter se nato vrnil v Casablanco. V nobenem od omenjenih mest službe ni našel. Odšel je tudi v kraj Elouioun, kjer je ostal leto dni pri sorodnikih, saj je mislil, da bo lahko delal na morju. Ker pa ni imel papirjev za to, tudi tega dela ni mogel opravljati. V Maroku prebivajo tudi njegova mati, dva brata in ena sestra po materini strani ter dva brata po očetovi strani. Uradna oseba je prosilcu predočila, da je ob podaji prve prošnje navedel, da ima v Maroku tri brate in dve sestri. Povedal je, da je s tem mislil tri brate po materini strani. Dve sestri ima po očetovi strani ter eno po mamini.

5. V zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo je navedel, da je odšel, ker tam ni dela. Dodal je, da ima epilepsijo, o čemer ima tudi dokazila. Poleg tega želi pomagati tudi svojim staršem. Če bi v Maroku našel delo, bi tam ostal. V Maroko se ne želi vračati, saj bi stanje bilo enako. Ko je bil vprašan, kolikokrat je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, je dejal, da je to naredil dvakrat, vendar predhodno ni imel razgovora. Povedal je, da na razgovor ni prišel, saj je prejel negativno odločitev. Prevajalec v azilnem domu mu je rekel, da je na papirju pisalo, da ga čaka izgon in,da mora Slovenijo zapustiti v roku treh dni.

6. Glavni (in praktično edini) razlog, da je prosilec odšel iz države, je ekonomske narave, ki izvira iz domnevne nezmožnosti najdbe zaposlitve. Pristojni organ izpostavlja, da omenjene prosilčeve težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, saj namreč niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. V postopkih priznanja mednarodne zaščite se namreč ugotavlja m presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi, zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1, in sicer na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini Prosilčevih navedb pa ne gre povezati z nobenim od omenjenih zakonsko določenih razlogov preganjanja, kakor tudi ne gre zaključiti, da bi mu bile v izvorni državi trajno in sistematično kršene njegove človekove pravice.

7. Pristojni organ navaja, da iz prosilčevih navedb glede slabih možnosti za zaposlitev v Maroku (kar je rezultiralo v ekonomski stiski), ne gre razbrati, da bi slednje bile posledica delovanja tretjih akterjev (npr. države itd.), kakor tudi ne, da bi le-te bila rezultat kršenja človekovih pravic ali namernega uničenja njegove ekonomske eksistence. Povedal je, da je sam denar služil z opravljanjem raznovrstnih del: prodajo zelenjave ter postavljanjem montažnih sten. Poleg tega je kot vajenec delal tudi v mehanični delavnici, vendar je zatrjeval, da za to ni prejemal plačila. Iz navedenega torej izhaja, da je bil prosilcu dostop do trga dela v Maroku omogočen. Nanj niso bili usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice, saj je prosilec dejansko dostopal do trga dela ter zanj tudi prejemal neko plačilo. Četudi je to bilo po njegovi lastni subjektivni presoji prenizko, pa prosilec z ničemer ni izkazal, da bi slednje bil odraz namernih diskriminatornih ali škodoželjnih ukrepov s strani državnih akterjev. Poleg tega pa prosilec v postopku tudi ni zatrjeval, in tega tudi ne gre razbrati iz njegovih izjav, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic. Prosilec se je denimo v Maroku šolal, opravil je tudi poklicno izobraževanje za električarja. Čeprav je zatrdil, da je moral šolanje (pred poklicnim izobraževanjem) prekiniti, pa je slednje pripisal potrebi po delu in ne sistemskim omejitvam, ki bi bile posledica diskriminacije. Prosilec ravno tako ni navajal, da bi mu bil onemogočen dostop do zdravnika oziroma ostalih javnih institucij. Prosilec je tekom postopka navedel, da bi v Maroku ostal, če bi tam našel zaposlitev, kar nakazuje, da je njegov razlog za odhod izključno ekonomske narave. Prosilec je v postopku torej izpostavljal zgolj splošno sistemsko hibo (slabe možnosti za zaposlitev), ki je prisotna v njegovi izvorni državi ter nikakor ni izkazal, da je bil sam, v smislu zagotavljanja pravic in dostopa do storitev, vključno s trgom dela, kakorkoli postavljen v bistveno slabši položaj kot ostali prebivalci Maroka. Iz tega razloga je mogoče zaključiti, da ni izkazal obstoja vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja, kot je ta določena v 27. členu ZMZ-1. 8. Kar zadeva pa zatrjevano diagnosticirano epilepsijo, pristojni organ izpostavlja, da zdravstveno stanje prosilca samo po sebi ne more biti razlog za podelitev mednarodne zaščite, še zgolj ker prosilec v zvezi s tem ni izpostavil ničesar konkretnega (ni navajal, da bi imel omejitve pri dostopanju do zdravstvenih storitev ipd.). Pristojni organ zato meni, da so podani razlogi za zavrnitev prosilčeve prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. Glede na navedeno je pristojni organ na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo alinejo 52. člena ZMZ-1 zavrnil prosilčeve prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno.

9. V tožbi tožnik pravi, če v postopku ni zatrjeval, da mu je bil onemogočen dostop do socialni storitev in izvajanja osnovnih pravic, bi morala tožena stranka v ugotovitvenem postopku v zadostni meri izpolniti obveznost sodelovanja s prosilcem v tem smislu, da bi mu postavila pravno-relevantna podvprašanja in da bi v sodelovanju s prosilcem razčistila dejansko stanje. To pomeni, da pri ugotavljanju tveganja za preganjanje ali resno škodo pristojni organ ni nujno vezan in omejen na tista dejstva, ki jih samoiniciativno navede prosilec, še posebej ne, če so določena relevantna dejstva o državi izvora prosto dostopna in bi jih organ (ali sodišče) moral(o) priznati. Ustavno sodišče je odločilo, da mora v azilnem postopku pristojni organ po uradni dolžnosti paziti, da nevednost in neukost prosilca ne bi vplivali na zagotovitev pravic, ki mu gredo po zakonu.Po stališču Ustavnega sodišča RS mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca. Dejstvo, da tožnik v matični državi ni zaprosil za denarno socialno pomoč ni razlog, da tožnik denarne socialne pomoči ni dobil. Če država ne nudi denarne socialne pomoči, potem oseba zanjo ne bo prosila. V zvezi s tem bi morala tožena stranka pridobiti informacije iz izvorne države. Predlaga, da naslovno sodišče odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v novo odločanje.

10. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da mednarodna zaščita ni namenjena reševanju ekonomskih težav posameznikov, kot je to navajala tožeča stranka. Tožeča stranka je imela tako na prošnji kot na osebnem razgovoru možnost, da predstavi vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njen strah pred preganjanjem ali resno škodo. Tožena stranka je zelo dobro raziskala navedbe tožeče stranke s številnimi podvprašanji, kar izkazuje tudi zapisnik o osebnem razgovoru zapisan na osmih straneh. Tožena stranka dodaja tudi, da iz vidika presoje o obstoju razlogov preganjanja in resne škode, v okviru postopka mednarodne zaščite ni bistveno, kakšna je ekonomska preživitvena sposobnost prosilca za mednarodno zaščito, saj je ta predmet obravnave v okviru humanitarnih razlogov in ne razlogov za podelitev mednarodne zaščite.

11. Tožba ni utemeljena.

12. V tej zadevi lahko sodišče v bistvenem delu sledi utemeljitvi tožene stranke in zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1 v zvezi s petim odstavkom 71. člena ZMZ-1 in neposrednim učinkom določbe 46(3) člena Procesne direktive 2013/32/EU). Tožnik ni izkazal nobenega razloga za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Zato toženi stranki niti ni bilo treba ugotavljati, da ne obstaja vzročna zveza med dejanji preganjanja in razlogi za preganjanje. Kar pa zadeva odločitev glede subsidiarne zaščite, je bistveno, da tožnik ni izkazal resne škode v smislu intenzivnosti in narave dejanj resne škode, ki bi ustrezale standardom iz sodbe Sodišča EU v zadevi M'Bodj. Poleg tega, da bi morala biti izkazana zadostna intenzivnost resne škode v smislu nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, bi resna škoda tudi morala biti _"povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države."_1 Tega pa tožnik očitno ni izkazal. 13. Sodišče pa obrazložitev izpodbijane odločbe popravlja tudi v delu, kjer tožena stranka ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 z dne 15. 6. 2016, pravi, da v okviru postopka mednarodne zaščite ni bistveno, kakšna je ekonomska preživetvena sposobnost prosilca, saj je ta predmet obravnave v okviru humanitarnih razlogov in ne razlogov za podelitev mednarodne zaščite, pri čemer se je Vrhovno sodišče sklicevalo na uvodno izjavo št. 15 iz Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU.

14. Stališče Vrhovnega sodišča drži v povezavi z že citiranim delom sodbe Sodišča EU v zadevi M'Bodj. Vendar pa je tožena stranka v zadevi I Up 151/2016 odločila samo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, ne pa tudi o vrnitvi oziroma odstranitvi tožnika, med tem ko je sestavni del izreka v izpodbijanem aktu tudi odločitev o vrnitvi oziroma odstranitvi tožnika. To pa pomeni, da mora tožena stranka v takem primeru presojati tudi tveganje z vidika načela nevračanja oziroma prepovedi nečloveškega ravnanja iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah.2 Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko to oceno tveganja opravila, četudi tega ni pravno pravilno umestila v okvir materialnega prava. Zato ta tehnična pomanjkljivost oziroma napaka v pravno-formalni obrazložitvi ne more biti razlog za nezakonitost izpodbijanega akta.

15. V okviru načela nevračanja namreč lahko pridejo v poštev tudi humanitarni pomisleki, kajti iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da bi določba 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) oziroma člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano nečloveško ali ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in je odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja.3 Omenjena sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna z ustreznimi prilagoditvami, če na primer izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja,4 ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.5 Upoštevajoč navedeno Upravno sodišče zaključuje, da glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko v primeru vrnitve v izvorno državo tožnik v konkretnem primeru očitno ni izkazal pogojev za varstvo z vidika 3. člena EKČP, upoštevajoč standarde iz odločitve ESČP v zadevah _Budina v. Russia in Larioshina v. Russia_.6 Tožnik v upravnem postopku ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen ("_arguable claim_") glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah.

16. Ob tem sodišče ugotavlja, da je bil osebni razgovor pred izdajo izpodbijanega akta dne 27. 11. 2013 izpeljan pravilno, da so bila vsa relevantna dejstva celovito obravnavana in razčiščena s tožnikom in da se je tožnik imel možnost v polni meri izjaviti in braniti v postopku. Pred samo izvedbo osebnega razgovora je potekala priprava na osebni razgovor v trajanju 30 minut ob prisotnosti tolmačke. Osebni razgovor z vprašanji in odgovori tožnika je trajal 30 minut, zapisnik (v vsebinskem delu) je obširen, saj vsebuje 7 strani, zaslišanju pa je sledilo branje zapisnika v trajanju 20 minut. Tožnik se je imel možnost izjaviti tudi ob podaji prošnje dne 11. 8. 2023, kjer se je posebno vprašanje nanašalo na razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito.

17. Tudi upoštevajoč navedbe v tožbi, tožnik ni izkazal, da bi imel zahtevek, ki ne bi bil očitno neutemeljen glede mednarodne zaščite in prepovedi vračanja. Problem dostopa do socialnih storitev, to je denarne socialne pomoči, tožnik omenja prvič v upravnem sporu, pri čemer je to povsem posplošena navedba, ki jo tožnik ne poveže s kakšno njegovo materialno-pravno pravico v kontekstu mednarodne zaščite in vračanja v izvorno državo. Zato sodišče ne vidi podlage za obveznost tožene stranke, da bi morala pridobiti določene informacije o stanju v Maroku in da bi morala v sodelovanju s tožnikom dodatno ugotoviti pravno relevantno dejansko stanje. Na tej podlagi (prvi odstavek 63. člena ZUS-1) je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Sodišče ni zaslišalo tožnika, saj tožnik predlaga zaslišanje kot dokaz pod prvo točko tožbe, ki pa se nanaša zgolj na navedbe tožnika o tem, o čemer je tožena stranka do sedaj že odločila. Poleg tega sodišče ni našlo napak ali pomanjkljivosti v izvedbi osebnega razgovora v upravnem postopku in v zagotavljanju možnosti tožnika, da se brani in izjavi v upravnem postopku, ampak je sodišče lahko presodilo zakonitost izpodbijanega akta na podlagi vpogleda v spis ob upoštevanju neposrednega učinka določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah.7 Poleg tega je ob tem upoštevalo, da niso izpolnjeni pogoji za izvedbo glavne obravnave po določbi drugega odstavka 71. člena ZMZ-1 niti predlagani dokaz z zaslišanjem tožnika ni pomemben za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), saj tožnik ni navedel, v čem bi novo zaslišanje lahko prispevalo k drugačni ugotoviti pravno relevantnega dejanskega stanja, ki pa med strankama glede na vsebino tožbe niti ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1 v zvezi z interpretacijami Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 158/2023 z dne 14. 6. 2023, odst. 13, I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022, odst. 16). Sodišče je pri zavrnitvi predloga za zaslišanje tožnika na glavni obravnavi upoštevalo tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.8 1 C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 35; glej tudi odst. 36, 41. 2 Po tej določbi se nikogar ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen (med drugim) nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Glej tudi 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah. 3 Decision as to the admssibility Budina against Russia, App. no. 45603/05, 18. 6. 2009; M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 219-220. 4 Glej mutatis mutandis: M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 252-254, 263. V tej zadevi je bil pomemben dejavnik za interpretacijo prepovedi nečloveškega ravnanja dejstvo, da je Grčijo kot državo članico EU vezala Direktiva o sprejemu 2013/33/EU prosilcev za azil. 5 Glej mutatis mutandis: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, App. no. 8319/07 and 11449/07, 28. 6. 2011, odst. 278-283. 6 Enako je sodišče odločilo tudi v zadevi I U 1004/2018-6 z dne 16. 5. 2018. 7 Glej: Moussa Sacko, C-348/16, odst. 44; Alheto, C-585/16, odst. 116, 126; Torubarov, C-556/17, odst. 54-56). 8 Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal, App. Nos. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, odst. 190-191.