Jedro

V situaciji, ko stranka sicer formalno uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar ob tem ne navaja nobene (pravno pomembne) dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, je načeloma možna tudi odločitev brez glavne obravnave.

Ker je pritožnik tudi v pritožbi samo pavšalno (brez navedbe razlogov) navedel, da naj bi bilo dejansko stanje med njim in toženko sporno, pri tem pa tudi tu ni navedel nobene (pravno pomembne) dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, opozoril pa ni niti na kakšne druge specifične okoliščine, ki bi ob nespornem dejanskem stanju zahtevale, da se mu omogoči izjavljanje na glavni obravnavi, po presoji Vrhovnega sodišča ni uspel ovreči, da so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za uporabo možnosti iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo št. 2142-4654/2023/19 (1222-16) z dne 30. 11. 2023, s katero je toženka zavrnila drugo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod. Hkrati je odločila, da če tožnik ne bo zapustil območja Republike Slovenije, držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v navedenem roku, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče pritrdilo toženki, da je v obravnavanem primeru podan razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz prve alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Glede obstoja tega razloga se je na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo na utemeljitev v odločbi toženke. Ocenilo je, da je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal nobenega razloga za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Glede odločitve v zvezi s subsidiarno zaščito pa je poudarilo, da je bistveno, da tožnik ni izkazal resne škode v smislu intenzivnosti in narave dejanj resne škode, ki bi ustrezale standardom iz sodbe Sodišča EU v zadevi M'Bodj. Poleg tega, da bi morala biti izkazana zadostna intenzivnost resne škode v smislu nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, bi po presoji sodišča resna škoda tudi morala biti povzročena z ravnanjem tretje osebe in ne zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti sistema izvorne države, česar pa tožnik očitno ni izkazal. 3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijano sodbo vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Trdi, da je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje med njim in toženko sporno, predlagal je tudi svoje zaslišanje, a Upravno sodišče glavne obravnave ni izvedlo in ga ni zaslišalo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali bi Upravno sodišče moralo izvesti glavno obravnavo in na njej zaslišati pritožnika. Upravno sodišče je v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da pritožnika ni zaslišalo, ker je bilo njegovo zaslišanje predlagano kot dokaz pod prvo točko tožbe, ki se nanaša zgolj na njegove navedbe o tem, o čemer je tožena stranka doslej že odločila.1 Opustitev izvedbe glavne obravnave je utemeljilo z navedbo, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za izvedbo glavne obravnave po drugem odstavku 71. člena ZMZ-1, niti predlagani dokaz s pritožnikovim zaslišanjem ni pomemben za odločitev, saj pritožnik ni navedel, v čem bi njegovo zaslišanje lahko prispevalo k drugačni ugotovitvi pravno relevantnega dejanskega stanja, ki pa med strankama glede na vsebino tožbe niti ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

7. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja,2 da je izvedba glavne obravnave kot pravice, povezane z zagotovitvijo poštenega sodnega postopka in učinkovitega sodnega varstva, utemeljena v ustavni ureditvi Republike Slovenije, ki je v ničemer ne omejujeta ne Listina, ne Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Tudi neposredni učinek določb Procesne direktive in Uredbe Dublin III ne omejuje pravice do glavne obravnave v upravnem sporu oziroma izvedbe tega procesnega dejanja v zadevah mednarodne zaščite niti v Republiki Sloveniji niti v drugih državah članicah Evropske unije.

8. Pravica do glavne obravnavne je tudi v upravnem sporu samostojna človekova pravica, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. Ta pravica sicer ni absolutna, vendar pa Upravno sodišče lahko opusti njeno izvedbo samo v primerih, ki jih izrecno določa zakon, opirajoč se na ustavnoskladno razlago take zakonske določbe in ob upoštevanju pravnega načela, da je izjeme od uresničevanja človekovih pravic treba razlagati restriktivno.3 Vrhovno sodišče je tako že poudarilo, da Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. Če pa so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, mora sodišče to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti. Iz te obrazložitve mora izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna.4

9. Poleg tega je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, da je glavna obravnava v upravnem sporu namenjena tudi odločanju o tem, katere dokaze je treba izvesti za razjasnitev spornega dejanskega stanja. Zato izvedba glavne obravnave ni odvisna od presoje, katere dokaze je mogoče oziroma potrebno izvesti na glavni obravnavi, temveč je (tudi) to presojo treba opraviti prav na sami glavni obravnavi. Presoja, ali so izpolnjeni pogoji za izvedbo predlaganih dokazov na glavni obravnavi, po izrecnem stališču Ustavnega sodišča tako ni dopustni izjemni razlog, da bi Upravno sodišče odreklo izvedbo glavne obravnave.5 Ob tem je potrebno poudariti, da sodišču sicer ni treba izvesti predlaganih dokazov, če za njihovo zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi,6 vendar pa sama presoja, da pogoji za izvedbo predlaganega dokaza niso izpolnjeni, ne more biti razlog, zaradi katerega bi se v primeru, ko stranke nasprotujejo dejanskemu stanju, lahko odreklo izvedbo glavne obravnave.7

10. Dalje je Vrhovno sodišče tudi že pojasnilo,8 da se lahko na seji nadzor Upravnega sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti obrazložitve glede ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v (listinske) dokaze pa terja izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave).

11. Vrhovno sodišče pa poudarja, da je že sprejelo stališče, da je v situaciji, ko stranka sicer formalno uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar ob tem ne navaja nobene (pravno pomembne) dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, načeloma možna tudi odločitev brez glavne obravnave.9

12. V obravnavanem primeru pa pritožnik v tožbi ne samo, da ni navedel nobene (pravno pomembne) dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, ampak niti ni uveljavljal, da v izpodbijanem upravnem aktu dejansko stanje ne bi bilo pravilno in popolno ugotovljeno ali da bi bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, le predlagal je svoje zaslišanje. Glede na navedeno je Upravno sodišče jasno in izrecno ter v skladu s zakonsko predpisanimi izjemami obrazložilo, zakaj ni opravilo glavne obravnave.

13. Upravno sodišče je po presoji Vrhovnega sodišča v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi pravilno opozorilo, da je pritožnik v tožbi prvič omenjal splošen problem dostopa do socialnih storitev (tj. do denarne socialne pomoči), pri čemer gre za povsem posplošeno navedbo, ki je ni povezal s kakšno materialno-pravno pravico v kontekstu mednarodne zaščite in vračanja v izvorno državo. V tej zvezi je Upravno sodišče tudi pravilno izpostavilo, da ne vidi podlage za obveznost toženke pridobiti določene informacije o stanju v Maroku in v sodelovanju s pritožnikom dodatno ugotoviti pravno relevantno dejansko stanje.

14. Ker je pritožnik tudi v pritožbi samo pavšalno (brez navedbe razlogov) navedel, da naj bi bilo dejansko stanje med njim in toženko sporno, pri tem pa tudi tu ni navedel nobene (pravno pomembne) dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, opozoril pa ni niti na kakšne druge specifične okoliščine, ki bi ob nespornem dejanskem stanju zahtevale, da se mu omogoči izjavljanje na glavni obravnavi, po presoji Vrhovnega sodišča ni uspel ovreči, da so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za uporabo možnosti iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 15. Po obrazloženem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Konkretno: da je vložil prvo prošnjo za mednarodno zaščito 11. 8. 2023, da je toženka postopek ustavila s sklepom z dne 21. 8. 2023, ker je azilni dom samovoljno zapustil in da je dne 19. 10. 2023 podal ponovno prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je toženka zavrnila kot očitno neutemeljeno. 2 Prim. s sklepoma I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022 ter I Up 208/2022 z dne 22. 2. 2023. 3 Prim. npr. sklepe Vrhovnega sodišča X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020, X Ips 59/2020 z dne 18. 11. 2020, 14. in 15. točka obrazložitve, in X Ips 64/2021 z dne 1. 12. 2021. 4 Odločba Ustavnega sodišča, št. Up-360/16, 14. točka obrazložitve ter sklep VSRS I Up 301/2023 z dne 17. 1. 2024. 5 Glej citirano odločbo Ustavnega sodišča, št. Up-360/16, ter odločbo št. Up-1021/19, Up-1035/19 z dne 9. 11. 2021. 6 Npr. sodišče zavrne dokazni predlog, s katerim bi se dokazovala dejstva, ki niso pravno relevantna, dejstva, ki niso predmet dokazovanja ali dejstva, ki so že dokazana, prav tako ni dolžno izvesti dokazov, ki so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva, ipd. 7 Glej tudi sklep VS RS X Ips 24/2021 z dne 2. 6. 2021. 8 Prim. s sklepom X Ips 60/2021 z dne 10. 11. 2021. 9 Prim. s sklepoma VS RS I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022, 16. točka obrazložitve, in I Up 158/2023 z dne 14. 6. 2023, 13. točka obrazložitve.