Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Kot pravica na tuji stvari stvarna služnost nujno pomeni omejevanje lastninske pravice lastnika služeče nepremičnine. Kakšna ravnanja pomenijo dopustno izvrševanje služnosti, je odvisno od vsebine služnosti, pri njihovi presoji pa je treba vselej izhajati iz interesa služeče nepremičnine.
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da sta toženca dolžna v 15 dneh opustiti poseganje v lastninsko pravico tožnikov na parc. št. 1206/5 k.o. M. s tem, da se vozila, ki vozijo po služnostni poti na njej ustavljajo ali vozijo vzvratno in s tem, da po služnostni poti vozijo vozila avtošol. S stroškovnim sklepom pa je sodišče tožencema (pravilno tožnikoma) naložilo, da sta dolžna povrniti tožnikoma (pravilno tožencema) pravdne stroške v znesku 1.302,64 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da so očitana dejanja tožencev in njihovih obiskovalcev v izrecnem nasprotju s priposestvovanjem služnosti, kot to izhaja iz prvostopne in drugostopne sodbe P 208/2003 in II Cp 7537/2006. Obe sodbi sta ugotovili, da je služnost s kratkotrajnim ustavljanjem vozil na služnostni poti neutemeljena, saj take služnosti toženci niso mogli priposestvovati, ker so bila dvoriščna vrata tožencev postavljena šele v letu 2003. Če bi toženca prestavila dvoriščna vrata za dolžino avtomobila globje na svoje zemljišče, do očitanih kršitev ne bi prišlo. Avtomobili ne bi stali na služnostni poti, obiskovalci, smetarji in drugi ne bi čakali na odpiranje vrat na nepremičnini tožnikov, ampak na nepremičnini tožencev. V času priposestvovanja toženci niso imeli dvoriščnih vrat, ki sedaj zahtevajo ustavljanje. Sodba ne vsebuje razlogov glede vožnje obiskovalcev v primerih, ko pri tožencih nikogar ni doma ali ko nočejo odpreti dvoriščnih vrat. Pritožba se sklicuje tudi na 24. člen Pravilnika o avtošoli, po katerem mora imeti vozilo, ki ga vozi kandidat označbo „L“ ter na 10. člen Pravilnika, ki določa, da se začetek in zaključek učne ure usposabljanja kandidatov za voznika prične in konča na kraju sedeža avtošole. Trdi, da je nesporno, da tožba meri na odstranitev ali prestavitev dvoriščnih vrat tožencev.
Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami in zaključki prvostopnega sodišča. Svoje pravno stališče je sodišče prve stopnje jasno in prepričljivo utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe, na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi sklicuje.
Prvostopno sodišče je zavrnilo zahtevek na opustitev poseganja v lastninsko pravico tožnikov, saj je ugotovilo, da sta toženca priposestvovala stvarno služnost hoje in vožnje z osebnimi vozili, komunalnimi vozili za potrebe gospodinjstva ter tovornimi vozili za potrebe vzdrževanja nepremičnine. Ravnanja, s katerimi tožeča stranka v tožbi opredeljuje vznemirjanje lastninske pravice (1. vznemirjanje zaradi odvoza smeti ali odlaganja smetnjaka, 2. vznemirjanje zaradi ustavljanja vozil na služnostni poti, 3. vznemirjanje zaradi vožnje vozil avtošole ter vožnje vozil vzvratno) ne pomenijo širjenja služnosti kot je bila priposestvovana. Glede vožnje vozil avtošole je sodišče še ugotovilo, da se toženka vozi s svojim avtomobilom, ki ima oznako avtošole, kar pa ne predstavlja širitve služnosti kot je bila priposestvovana. Vznemirjanja lastninske pravice s širitvijo služnosti za potrebe izvajanja pouka avtošole, pa sodišče ni ugotovilo.
Kot pravica na tuji stvari stvarna služnost nujno pomeni omejevanje lastninske pravice lastnika služeče nepremičnine (213. člen Stvarnopravnega zakonika (1)). Stvarna služnost pa se izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (219. člen SPZ). Kakšna ravnanja pomenijo dopustno izvrševanje služnosti, je odvisno od vsebine služnosti, pri njihovi presoji pa je treba vselej izhajati iz interesa služeče nepremičnine. Tožeča stranka s tožbo zatrjuje vznemirjanje, poseg v svojo lastninsko pravico in zanika, da bi imela tožena stranka upravičenje izvajati to vznemirjanje. Vznemirjanje mora biti torej protipravno, kar pomeni, da tožena stranka do tega nima pravice.
Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve prvostopnega sodišča o tem, da ob obstoječi služnostni pravici kot jo ima tožena stranka, zatrjevana ravnanja ne pomenijo širjenja služnostne pravice oziroma, da tožena stranka do zatrjevanjih ravnanj nima pravice. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodba ne vsebuje razlogov glede vožnje obiskovalcev v primerih, ko nikogar pri tožencih ni doma oziroma nočejo odpreti dvoriščnih vrat. Iz razlogov sodbe na strani 5 izhaja, da sodišče šteje, da ne gre za širitev služnosti, kadar nekdo z vozilom čaka, da se odprejo dvoriščna vrata in pot nadaljuje na dvorišče, ali pa se vrne proti glavni cesti, če se vrata ne odprejo (bodisi, da nikogar ni doma, bodisi, da mu tisti, ki je doma vrat ne odpre). Odgovor na pritožbeno trditev, da toženca služnosti z ustavljanjem vozil na služnostni poti nista mogla priposestvovati, kar naj bi izhajalo tudi iz sodb P 208/2003 in II Cp 7537/2006, je podan že v razlogih izpodbijane sodbe in je tak, da iz citiranih sodb ne izhaja, da je tožena stranka dolžna voziti brez ustavljanja.
Kot izhaja iz pritožbe, predstavlja jedro spora postavitev dvoriščnih vrat tožene stranke, ki bi morala biti potrditvah pritožbe postavljena globje na zemljišče tožene stranke in potem do očitanih kršitev ne bi prihajalo. S takimi pritožbenimi trditvami pa tožeča stranka v konkretnem primeru ne more uspeti. Pritožbena trditev, da tožba meri na odstranitev ali prestavitev dvoriščnih vrat tožencev, ni utemeljena, saj tak zahtevek niti v tej pravdi ni postavljen.
Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne pritožbeni razlogi na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP (2)). Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).
(1) Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ.
(2) Zakon o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008.