Jedro

Zakonitost sklepa o odpoklicu tožnika kot člana uprave tožene stranke ni pomembna za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti pravice do odpravnine. Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je potrebno upoštevati določbe pogodbe o zaposlitvi, v katerih je določeno, da ima tožena stranka v primerih, če bi prišlo do odpoklica delavca iz razlogov, navedenih v 250. členu ZGD, pravico, da tožniku nemudoma odpove delovno razmerje. Razlogi, navedeni v 250. členu ZGD, so med pogodbenicama izrecno dogovorjeni kot dodatni odpovedni razlogi. Do odpoklica tožnika je prišlo zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti, kar pa je zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek: na ugotovitev, da je tožena stranka tožniku dne 10. 3. 2011 nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 5. 2008 (spremenjeno z aneksi), ter da se odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavi; na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 10. 3. 2011 ni prenehalo in je trajalo do 31. 5. 2011. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati sorazmerni del mesečne plače za mesec marec 2011, mesečno plačo za mesec april 2011 ter mesečno plačo za maj 2011 v zneskih, zmanjšanih za davke in prispevke in zakonske zamudne obresti od neto zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih iz 3. točke tožbenega zahtevka (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da bo o ostalih tožbenih zahtevkih za plačilo odškodnine oziroma podrejeno odpravnine odločeno s končno sodbo (II. točka izreka sklepa). Izrek o stroških je pridržalo za končno sodbo (III. točka izreka sklepa).

2. Zoper delno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Navaja, da niso podani pogoji za izdajo zavrnilne delne sodbe z vsebino, kot je odločilo sodišče. Tožnik sicer načeloma ne nasprotuje delni sodbi glede vprašanja obstoja/prenehanja delovnega razmerja in izplačila plač do izteka pogodbe o zaposlitvi, vendar pa meni, da so podani razlogi za izdajo delne sodbe v tej fazi postopka, izključno v primeru, če bi sodišče z delno sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku v tem delu. Sodišče prve stopnje bi moralo oceniti, da odvetnik A.A. ni imel pooblastila uprave tožene stranke za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj so navedbe in pooblastilo B.B. in C.C. prepozne, poleg tega pa navedena nista imela dovoljenja banke D. za opravljanje funkcije člana uprave tožene stranke in tudi nista vložila zahteve za pridobitev tega dovoljenja. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa tudi izhaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2011 podal odvetnik A.A. izključno v imenu nadzornega sveta, ne pa uprave tožene stranke. Za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja, da bi bili podani pogoji za izdajo delne sodbe, bi sodišče moralo vsaj dokončati zaslišanje tožnika, zaslišati predlagane priče, predvsem pa opraviti poizvedbe pri banki D. glede vložitve zahteve in pridobitve licence banke D. za B.B. in C.C.. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje vsem dokaznim predlogom tožene stranke nekritično sledilo. Izpodbijana delna sodba ne bo pripomogla k hitrejši rešitvi zadeve, tožena stranka pa z novimi trditvami in dokaznimi predlogi zavlačuje predmetni postopek, kar sodišče s svojo pasivnostjo dopušča. Sodišče prve stopnje je izpodbijano delno sodbo nezakonito oprlo na trditve in dokazni predlog, glede katerega je bila tožena stranka prekludirana, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, izrecno je tudi napisalo, da se s stališčem Višjega delovnega in socialnega sodišča v sodbi Pdp 468/2014 ne strinja. Sodišče prve stopnje je prezrlo in se ni opredelilo do očitnega protislovja in nedoslednosti v navedbah in dokaznih predlogih tožene stranke, zakaj ni že v prvem postopku navajala prekludiranih dejstev in dokaznih predlogov. Tožena stranka je šele v ponovljenem postopku „prilagodila“ dejansko stanje, kar pa je bilo prepozno in bi sodišče moralo ugoditi ugovoru prekluzije. Krivda je izključno na strani tožene stranke in se ne more sklicevati na presenečenje. Sodišče prve stopnje je sedaj prav na navedbe in dokazne predloge, glede katerih bi morala biti tožena stranka prekludirana, oprlo oceno.

Relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka predstavlja tudi odločitev sodišča, da se je nezakonito oprlo na stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 468/2014, čeprav je v izpodbijani sodbi izrecno poudarilo, da se s tem stališčem ne strinja. Tolmačenje, po katerem, naj bi sodnik prve stopnje bil vezan sprejeti stališče instančnega sodišča, s katerim se povrh ne strinja, je napačno.

Izpodbijana sodba nima ocene odločilnih pravno pomembnih dejstev o vprašanju ali sta C.C. in B.B. bila člana uprave tožene stranke v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklep nadzornega sveta z dne 9. 2. 2011 o imenovanju C.C. in B.B. za „začasna“ člana uprave nima nobenih učinkov in je neveljaven. Tožnik je na to ves čas opozarjal. Njuno imenovanje je brez učinka, glede na to, da nikoli nista pridobila dovoljenja banke D. za opravljanje funkcije člana uprave in tudi nikoli ni bila vložena zahteva za izdajo tega dovoljenja. Sodišče prve stopnje se sklicuje na določbo drugega odstavka 273. člena ZGD-1, kjer je določeno, da nadzorni svet izmed svojih članov lahko imenuje začasnega člana uprave, vendar pa prezre določbo 65. člena ZBan-1, ki določa, da funkcijo člana uprave posamezne banke lahko opravlja le oseba, ki pridobi dovoljenje banke D. za opravljanje funkcije člana uprave. Njuno imenovanje za člana uprave torej ni imelo pravnih učinkov, nikoli nista postala zakonita zastopnika tožene stranke in posledično na odvetnika A.A. nista mogla prenesti več pooblastil, kot sta jih sama imela. Glede upoštevanja določil ZBan-1 sodišče prve stopnje zaključuje, da bi bilo v tem postopku nerelevantno ugotavljati, da C.C. in B.B. nikoli nista izpolnjevala pogojev za opravljanje funkcije člana uprave banke in da gre za statusno pravno vprašanje, za katero delovno sodišče ni pristojno. Sodišče prve stopnje prezre razlogovanje Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 162/2013, v katerem je bilo izpostavljeno, da gre pri vprašanju, ali je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala upravičena oseba v prvi vrsti za delovnopravno in ne statusno pravno vprašanje.

Izpodbijana sodba tudi nima razlogov in je ni moč preizkusiti v delu, ki se nanaša na vprašanje ali je imel odvetnik A.A. v času podaje odpovedi pooblastilo s strani C.C. in B.B.. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2011 jasno izhaja, da je imel odvetnik A.A. le in izključno pooblastilo predsednika nadzornega sveta. Tožena stranka tudi ni zatrjevala odločilnega dejstva, da sta C.C. in B.B. pooblaščencu A.A. sploh podala naročilo, da naj tožniku poda odpoved, saj je imel le splošno odvetniško pooblastilo. Sodba sodišča prve stopnje je torej obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka, v bistvenih delih arbitrarna, pomanjkljivo obrazložena, deloma nerazumljiva. Tožniku je z izpodbijano sodbo kršena pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS in pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.

Navaja, da je zmotna ugotovitev, da med strankama ni sporen sam odpoklic tožnika z mesta člana uprave, ker tožnik sklepa nadzornega sveta ni izpodbijal. Tožnik namreč ravno v tem postopku nasprotuje in izpodbija zakonitost sklepa nadzornega sveta o krivdni razrešitvi z mesta člana uprave. Glede tega vprašanja so razlogi sodbe nelogični ter neobrazloženi in je ni mogoče preizkusiti.

Nepravilen je zaključek v sodbi in ga pritožba izrecno izpodbija, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi samega odpoklica in da je to razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je naveden v 6. in 7. odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi. Razlog za odpoved ni odpoklic sam po sebi, ampak so to lahko le razlogi za odpoklic. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi so domnevno hujše oziroma grobe kršitve obveznosti tožnika. V konkretnem primeru torej ni mogoče drugače zaključiti, kot da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ne pa odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (zaradi samega odpoklica). Posledično je nepravilna in napačna tudi ocena, da v konkretnem primeru zagovor nima nobenega smisla in ga toženi stranki ni bilo potrebno izvesti. V konkretnem primeru ne gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ampak za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri tožena stranka zatrjuje, da so bile s strani tožnika podane hujše kršitve obveznosti člana uprave. Sodba tudi nima razlogov kdaj je prišlo do prenehanja delovnega razmerja na podlagi odpovedi z dne 10. 3. 2011. V 6. odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi je navedeno, da ima tožena stranka pravico, da „ ... nemudoma odpove delovno razmerje ...“. To pomeni, da tožena stranka lahko poda odpoved glede na sodno prakso v osmih dneh, ne pa da jo odpove s takojšnjim učinkom - to je brez odpovednega roka. V 5. odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi je predviden 4-mesečni odpovedni rok in če bi bila sama odpoved zakonita, bi lahko prenehala po izteku odpovednega roka tj. najkasneje 31. 5. 2011. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi vročevalec (odvetnik A.A.) ni potreboval pooblastila za vročanje odpovedi.

Tožnik meni, da v predmetnem postopku ni zagotovljena potrebna mera nepristranskosti sodišča in sorazmernosti med strankami v postopku, zato v primeru razveljavitve sodbe predlaga, da pritožbeno sodišče vrne zadevo v odločanje pred spremenjeni senat. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe v celoti in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Meni, da so bile izpolnjene predpostavke za izdajo delne sodbe. Vprašanje o tem, kdo je na strani tožene stranke na podlagi 18. člena ZDR upravičena oseba za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, se je odprlo šele na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS, ki je ob razveljavitvi pravnomočne sodbe, ki je potrjevala zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dalo sodišču prve stopnje navodilo, da mora oceniti, ali je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala upravičena oseba.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče delno sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu že večkrat odločalo, zadnjič je s sodbo opr. št. I Pd 24/2014 z dne 13. 2. 2014 ugodilo tožbenemu zahtevku na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2011, ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 10. 3. 2011, ampak je trajalo do 31. 5. 2011. Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna in plača plačo za mesec marec, april in maj 2011 ter plača odškodnino zaradi neuporabe osebnega avtomobila v zasebne namene. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine oziroma podrejeno odškodnine ob prenehanju delovnega razmerja. Na pritožbo tožnika in tožene stranke je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 468/2014 z dne 17. 7. 2014 pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino zaradi neuporabe osebnega vozila v zasebne namene, v ostalem delu je pritožbama tožnika in tožene stranke ugodilo in nespremenjeni izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je tožena stranka podala 10. 3. 2011, obstoj delovnega razmerja do 31. 5. 2011, ko bi se mu pogodba o zaposlitvi veljavno iztekla, izplačilo plače za to obdobje, odškodnino zaradi neuporabe službenega avtomobila v zasebne namene, odškodnino za neizrabljeni letni dopust za leto 2010 in 2011, dodatek za delovno dobo za čas od 1. 6. 2008 do 10. 3. 2011, odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja in povrnitev pravdnih stroškov. Kot podredni tožbeni zahtevek je vtoževal odškodnino zaradi neutemeljenega odpoklica z mesta člana uprave tožene stranke.

8. V ponovljenem postopku se je sodišče prve stopnje na podlagi 314. člena ZPP odločilo, da glede zahtevka na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi izda delno sodbo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je bila tožniku podana odpoved iz razloga, navedenega v šestem in sedmem odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi, torej zaradi tožnikovega odpoklica. Odpoklic direktorja predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer razlogi za odpoklic niso bistveni. Glede ugovora tožnika, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je bila podana s strani nadzornega sveta oziroma s strani odvetnika, ki ga je pooblastil predsednik nadzornega sveta je sodišče prve stopnje upoštevalo kot nov dokaz - pooblastilo odvetniku A.A. s strani začasne uprave. Zavrnilo je trditve tožnika, da podpisnika pooblastila C.C. in B.B. nikoli nista postala člana uprave.

9. V skladu s 314. členom ZPP sodišče lahko izda delno sodbo med drugim takrat, ko je na podlagi obravnavanja eden izmed več zahtevkov oziroma del zahtevka zrel za končno odločbo. Ker so bili po oceni sodišča prve stopnje zahtevki tožnika glede ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, trajanja delovnega razmerja ter plačila reparacije zreli za odločitev, je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča lahko izdalo delno sodbo, zato so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje lahko delno sodbo izdalo le v primeru ugoditve zahtevku neutemeljene. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni dokončalo zaslišanje tožnika, zaslišalo predlaganih prič, imenovalo izvedenca grafologa. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na obstoječi dokazni situaciji in jo tudi v zadostni meri obrazložilo. Tožnik je kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavljal prepozno, saj bi jo moral v skladu s 286.b členom ZPP uveljavljati takoj, ko je to mogoče in ne šele v pritožbi.

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker je izpodbijano delno sodbo oprlo na trditve in dokazni predlog, glede katerega je bila tožena stranka prekludirana. Vrhovno sodišče RS je v razveljavitvenem sklepu VIII Ips 162/2013 dalo sodišču prve stopnje navodilo, da v ponovljenem postopku ugotovi, ali je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala upravičena oseba. Tožena stranka je zato predložila pooblastilo začasne uprave odvetniku A.A., zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pooblastila začasne uprave ne bi smelo upoštevati.

11. Glede pritožbenega ugovora, da je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo ali sta bila C.C. in B.B. člana uprave, se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta imenovana kot člana nadzornega sveta s sklepom z dne 9. 2. 2011 bila imenovana za začasna člana uprave, glede na določbo drugega odstavka 273. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in naslednji), ki določa, da lahko nadzorni svet največ za eno leto imenuje svojega člana za začasnega člana uprave, ki nadomešča manjkajočega ali zadržanega člana uprave. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da vprašanje ali sta začasna člana uprave izpolnjevala pogoje za opravljanje funkcije članov uprave banke za vprašanje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni relevantno, temveč gre v smislu odločanja o zakonitosti korporacijskega sklepa o imenovanju, za statusno pravno vprašanje, ki ni v pristojnosti delovnega sodišča. 12. Glede pritožbenih ugovorov, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov in sicer glede dejstva, da odvetnik A.A. v času odpovedi ni imel pooblastila za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani C.C. in B.B., pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri obrazložilo, da je bil odvetnik A.A. pooblaščen tako s strani nove uprave kot nadzornega sveta, da v smislu določbe 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) poda tožniku izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pooblaščenec delodajalca pa ni dolžan predložiti pooblastila ob podaji odpovedi, kar pa ne pomeni, da pooblastilo ni obstajalo, ker ni bilo predloženo. Dokazni predlog, da bi izvedenec grafolog potrdil neobstoj pooblastila je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, saj tožnik ni konkretiziral, kako bi lahko izvedenec prišel do takega zaključka.

Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da tako iz pooblastila nadzornega sveta in pooblastila začasne uprave izhaja, da sta oba organa izrazila voljo, da se upravičenja za odločanje o delovnih razmerjih prenese na odvetnika A.A.. Začasna uprava in nadzorni svet tožene stranke sta namreč odvetnika A.A. pooblastila za postopke, ki so se v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku vodili zoper več delavcev, ki so tudi sprožili spor pred delovnim sodiščem.

13. Tožnik neutemeljeno izpodbija zakonitost sklepa o odpoklicu. Tožnik sklepa o odpoklicu z mesta člana uprave z dne 9. 2. 2011 ni izpodbijal. Zakonitost sklepa tudi ni pomembna za vprašanje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niti za vprašanje pravice do odpravnine. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi je potrebno upoštevati 6. in 7. odstavek 1. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 5. 2008. V 6. odstavku 1. člena je določeno, če bi prišlo do odpoklica delavca iz razlogov, navedenih v 250. členu Zakona o gospodarskih družbah, ima družba pravico, da ob upoštevanju navedenih razlogov tožniku nemudoma odpove delovno razmerje. Razlogi, navedeni v 250. členu ZGD so med pogodbenicama izrecno dogovorjeni kot dodatni odpovedni razlogi (7. odstavek 1. člena). Med strankama ni sporno, da je do odpoklica prišlo zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti, kar pa je zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sporno je le, ali so navedene hujše kršitve obveznosti tožnika, zaradi katerih je bil odpoklican, dejansko obstajale ter ali je bil sklep o odpoklicu zakonit. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedena vprašanja v smislu 6. in 7. odstavka 1. člena pogodbe o zaposlitvi niso pomembna, zato jih sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, ugotavljanje obstoja hujših kršitev pa bo predmet presoje glede zahtevka za plačilo odpravnine. Tožniku zato tudi ni bila kršena pravica do zagovora, ker zagovor obstoja razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne bi mogel spremeniti (tako tudi sodba in sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 12/2013 z dne 14. 5. 2013).

14. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da sodba nima razlogov o tem, kdaj je prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (tč. 12 obrazložitve) izhaja, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi 10. 3. 2011, kar pomeni, da je odpoved učinkovala takoj, kar je skladno z določbo 1. člena pogodbe o zaposlitvi (6. odstavek).

15. Pogodba o zaposlitvi se v 6. in 7. odstavku 1. člena res sklicuje na 250. člen ZGD. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi delne sodbe pojasnilo, da gre za očitno pomoto, saj je navedeni člen veljal v prejšnjem ZGD, ter da je sklicevanje tožene stranke v odpovedi pogodbe o zaposlitvi na 268. člen ZGD-1 zato pravilno.

16. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da odvetnik A.A. ni imel pooblastila za vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odvetnik A.A. je bil s strani začasne uprave in nadzornega sveta pooblaščen za vodenje in odločanje v postopkih prenehanja delovnega razmerja, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča bil pooblaščen za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

17. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2011, zakonita, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

18. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevanih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje in ker niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).