Jedro

Stranka ne more predlaganja nekaterih dokazov, za katere je vedela že prej, zadržati za primer, če pravočasno predlagani dokazi ne bi zadoščali za dokazovanje njenih trditev oziroma če bi se izkazalo, da njena pravna naziranja (v konkretnem primeru, da je za odpoved pristojen nadzorni svet) niso pravilna.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev s stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2011, za ugotovitev trajanja delovnega razmerja do 31. 5. 2011 in za izplačilo plače za čas od odpovedi do 31. 5. 2011 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da je bil odpoklic tožnika z mesta člana uprave utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da zagovor ni bil potreben in da je odpoved podala upravičena pooblaščena oseba.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče izpodbijano sodbo oprlo na dokaz, konkretno pooblastilo uprave odvetniku za podajo odpovedi, s katerim je bila tožena stranka prekludirana. Kljub temu, da je tožnik ves čas postopka zatrjeval, da odpovedi ni podala upravičena oseba, je tožena stranka pooblastilo uprave podala šele po razveljavitvenem sklepu Vrhovnega sodišča. Zato zatrjuje relativno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) v zvezi z drugim odstavkom 362. člena ZPP in 286. členom ZPP, absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev Ustave RS (14., 22. in 23. člen). Nadalje meni, da za izdajo delne sodbe ni bilo pogojev, zlasti ne, ker je delna sodba zavrnilna. Za delno sodbo, kakršna je bila izdana, sodišče sploh ni izvedlo relevantnih dokazov. Ker tožnik ni mogel vedeti, kakšno sodbo bo sodišče izdalo, mu ni mogoče očitati, da bi moral na bistvene kršitve v zvezi z izvedbo dokazov opozoriti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, in ne šele v pritožbi. Ni namreč mogel vedeti, da bo izdana zavrnilna sodba, saj je pričakoval ugodilno. V tem primeru zaslišanje stranke in prič ne bi bilo potrebno. Sodišču nadalje očita, da se ni opredelilo do ključnih trditev, npr. do tega, da je tudi v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedeno, da jo podaja nadzorni svet (in ne uprava), kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa zato, ker je ugotovilo, da tožnik odpoklica ni izpodbijal, ni pa navedlo, v kakšni zvezi je to z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče bi moralo glede na razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotavljati obstoj hujših kršitev, ki v sklepu nadzornega sveta o odpoklicu niti niso navedeni, so pa bili razlog za odpoklic. Glede na tak razlog, golo dejstvo odpoklica ne zadošča za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj v pogodbi o zaposlitvi ni določbe, da se odpove v primeru odpoklica, ampak v njej piše, da se pogodba o zaposlitvi odpove, če bi prišlo do odpoklica iz razlogov, navedenih v 250. členu ZGD. Posledično meni, da je nepravilna tudi presoja glede zagovora, ki bi moral biti tožniku omogočen. Predlaga razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje, podredno pa spremembo ter ugoditev zahtevkom.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 362. člena ZPP in 286. členom ZPP. Sodišče druge stopnje je namreč zavrnilo tožnikov ugovor prekluzije glede predložitve pooblastila začasne uprave odvetniku A. A., ki ga je tožena stranka vložila v spis šele po razveljavitvenem sklepu Vrhovnega sodišča VIII Ips 162/2013 z dne 10. 12. 2013. Obrazložilo je, da tožena stranka s predložitvijo te listine ni bila prekludirana, ker je Vrhovno sodišče dalo sodišču prve stopnje napotilo, naj v ponovljenem postopku ugotovi, ali je odpoved podala upravičena oseba.

7. Vrhovno sodišče je v sklepu VIII Ips 162/2013 z dne 10. 12. 2013 opozorilo na pomembnost tožnikovega položaja ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tedaj je bil njegov položaj enak položaju vseh drugih zaposlenih, saj je bil s funkcije člana uprave odpoklican 9. 2. 2011, odpoved pa je bila podana 10. 3. 2011. Zato je sodišču prve stopnje naložilo, da v ponovljenem postopku ugotovi, ali je odpoved pogodbe o zaposlitvi sploh podala oseba, ki v skladu z 18. členom ZDR lahko nastopa v imenu delodajalca. Sodišči namreč določbe 18. člena ZDR nista uporabili in se do tega, ali je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala oseba, ki bi bila za to upravičena po citirani določbi, nista opredelili, saj je sodišče prve stopnje presojo o tem oprlo na 268. in 283. člen ZGD-1, sodišče druge stopnje pa pravne podlage niti ni navedlo. Glede na to, da tožnik ob odpovedi ni bil več član uprave, bi mu pogodbo o zaposlitvi lahko zakonito odpovedala le oseba, ki v skladu z 18. členom ZDR nastopa v imenu delodajalca, ki je pravna oseba; to pa je zastopnik pravne osebe, določen v zakonu ali aktu o ustanovitvi oziroma od njega pooblaščena oseba. Vrhovno sodišče je opozorilo tudi na izjemo, ki rešuje situacijo, ko določbe prvega odstavka 18. člena ZDR ni mogoče uporabiti in se smiselno uporabi tretji odstavek 18. člena ZDR (1).

8. Vrhovno sodišče s tem ni odprlo novih vidikov in pravnih podlag spora, zaradi česar bi tožena stranka dobila možnost navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v smislu drugega odstavka 362. člena ZPP. Tožnik je že v tožbi zatrjeval, da nadzorni svet ni bil pristojen za podajo odpovedi glede na določbo 18. člena ZDR ter 266. in petega odstavka 281. člena ZGD-1. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev v sodbi sodišča prve stopnje, se je tudi tožena stranka zavedala pomembnosti vprašanja, ali je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala upravičena oseba. Trdila je, da je odpoved utemeljeno podal predsednik nadzornega sveta oziroma po njegovem pooblastilu odvetnik. Šele v ponovljenem postopku je tožena stranka navedla, da je imel odvetnik, ki je podal odpoved v imenu nadzornega sveta, enako pooblastilo tudi s strani začasnih članov uprave B. B. in C. C. 9. Po drugem odstavku 362. člena ZPP smejo na prvem naroku nove glavne obravnave stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Sicer pa mora stranka po prvem odstavku 286. člena ZPP najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranke lahko v skladu s četrtim odstavkom 286. člena ZPP tudi na poznejših narokih navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Pogoj nekrivde iz 286. člena ZPP zajema tudi položaje, ko je stranka za določena dejstva in dokaze sicer že vedela, vendar jih sodišču ni predložila, ker še ni mogla pričakovati, da bodo relevantni. Sodišča kot opravičljiv razlog za naknadno navedbo novih dejstev in dokazov upoštevajo tudi možnost, da stranka nekih dejstev predhodno ni navedla, ker se ob zbranem procesnem gradivu v predhodnem postopku še niso izkazala kot relevantna (2). Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za nobeno od teh situacij. Tožena stranka bi glede na tožbene trditve lahko dejstva in dokaze, ki jih je navedla in predložila šele po razveljavitvenem sklepu Vrhovnega sodišča, navajala in predložila pravočasno, torej še pred prvim narokom za glavno obravnavo. Stališče Vrhovnega sodišča glede osebe, ki je pooblaščena v imenu delodajalca podati odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne predstavlja okoliščine, ki bi utemeljevala navajanje dejstev in predložitev dokaza po preteku rokov iz 286. člena ZPP. Stranka ne more predlaganja nekaterih dokazov, za katere je vedela že prej, zadržati za primer, če pravočasno predlagani dokazi ne bi zadoščali za dokazovanje njenih trditev oziroma če bi se izkazalo, da njena pravna naziranja (v konkretnem primeru, da je za odpoved pristojen nadzorni svet) niso pravilna. Dejstva v zvezi z osebo, ki je pristojna podati odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma vprašanje, ali je to za tožnika, po tem, ko ni bil več član uprave, nadzorni svet, so bila pomembna že v prvotnem postopku, ves čas od vložitve tožbe dalje in takšna niso postala šele po tem, ko se je o pravni podlagi izreklo Vrhovno sodišče(3). Ker je tožena stranka za ta dejstva ves čas vedela oziroma razpolagala s temi dokazi, ni mogoče šteti, da jih brez svoje krivde (v smislu 286. in 362. člena ZPP) ni mogla navesti že na prvem naroku in zanje predložiti dokazov.

10. Ker sta sodišči nižjih stopenj zagrešili relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje, je moralo Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP razveljaviti obe sodbi in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje kršitev odpravi in o zadevi ponovno odloči brez upoštevanja prepozno preložene listine.

11. Glede na navedeno vrhovno sodišče na druge revizijske navedbe ne odgovarja.

12. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

(1) Prim. VIII Ips 57/2013 z dne 14. 10. 2013, VIII Ips 79/2013 z dne 30. 9. 2013)

(2) Prim. II Ips 347/2010 z dne 30. 1. 2014

(3) Enako VIII Ips 27/2006 z dne 7. 11. 2006