Jedro

Če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je izdal dovoljenje pristojni organ, lahko prizadeta oseba (oškodovanec) zahteva povrnitev škode, ki presega običajne meje. Pri določitvi višine odškodnine gre v skladu z ustaljeno sodno prakso odločilna teža ugotovitvama o oddaljenosti bivališča od vira emisij (ceste G1-3) in o obdobju izpostavljenosti, tako kumulativno gledano kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Prav tako pa so pomembne tudi druge okoliščine, kot so npr. doživljanje zatrjevanih neugodnosti in s tem v zvezi duševno stanje oškodovanca, razporejenost prostorov v hiši ter s tem v zvezi, ali so bili spalni prostori oziroma prostori, v katerih se oškodovanec večino dneva zadržuje, obrnjeni na cesto, morebitni drugi zunanji vplivi, ki so povečevali hrup zaradi tovornih vozil (bližina semaforiziranega križišča, poškodovanost cestišča, avtobusna postaja) in podobno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izrek glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati prvemu tožniku in drugi tožnici vsakemu po 3.800,00 (tri tisoč osemsto 00/100) EUR ter tretjemu tožniku 3.400,00 (tri tisoč štiristo 00/100) EUR, skupaj 11.000,00 (enajst tisoč 00/100) EUR odškodnine, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2008 dalje do plačila, ter jim v 15-ih dneh povrniti pravdne stroške v znesku 631,04 (šeststo enaintrideset 04/100) EUR, kasneje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne.

III.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniki) plačati skupaj 11.400,00 EUR odškodnine, vsakemu tožniku po 3.800,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2008 dalje do plačila. Prav tako je odločilo, da je toženka tožnikom dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 841,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev. Najprej graja zmotno uporabo materialnega prava, ki ga je sodišče prve stopnje zagrešilo, ko ni sledilo ugovoru zastaranja celotne odškodninske terjatve tožnikov. Tovrsten ugovor sodišče prve stopnje ni upoštevalo, saj je zaključilo, da so tožniki za odgovorno osebo in možnost vložitve tožbe zaradi prekomernih imisij izvedeli šele od svojega pooblaščenca, ki so ga obiskali v mesecu marcu 2008. Toženka s to pravno konkluzijo sodišča prve stopnje ne soglaša in izpostavlja naslednje okoliščine obravnavane zadeve: 1. tožniki so za zatrjevano škodo izvedeli najpozneje v začetku leta 2003, ko je hrup pri njihovi stavbi glede na ugotovitve izvedenca že presegal mejne in kritične vrednosti, 2. tožniki so dejansko ves čas vedeli za povzročitelja škode, saj je splošno znano dejstvo, da so tranzitne ceste, med katere spada tudi sporna cesta G1-3, v državni lasti, 3. o prekluziji v zvezi z ugovorom zastaranja ne more biti govora, saj tožniki v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah niti sami niso konkretizirano navedli, za katero obdobje sploh vtožujejo odškodnino. Podrejeno toženka nasprotuje odmeri višine prisojene odškodnine in zagovarja stališče, da je sodišče premalo upoštevalo okoliščino, da je stanovanje tožnikov od sporne ceste oddaljeno kar 52 metrov, zaradi česar je bila pri njih ugotovljena zelo nizka obremenjenost s hrupom. Meni, da prisojena odškodnina v predmetni zadevi nasprotuje ustaljeni sodni praksi določanja odškodnin v podobnih primerih. Končno pritožba graja odločitev o pravdnih stroških, ker sodišče v tej zvezi ni upoštevalo samo potrebnih stroškov (155. člen ZPP) in ni ravnalo po načelu vesti in poštenja (9. in 11. člen ZPP). Meni, da je ravnalo napak, ko je vsakemu tožniku posebej odmerilo stroške postopka, ki so jih imeli pred združitvijo zadev v enotno obravnavanje. Tožnikom je za udeležbo na prvem naroku za glavno obravnavo priznalo 1.200 točk, čeprav je na tem naroku združilo zadeve tožnikov v enotno obravnavo in bi jim glede na skupno sporno vrednost moralo priznati le 600 točk. Nadalje je tožnikom za udeležbo na drugem naroku neupravičeno priznalo 300, toženki pa le 100 točk. Storilo pa je tudi računsko napako pri seštevanju stroškov, saj je glede na lastno obrazložitev toženki priznalo prenizke stroške – 3.000, namesto 3.200 točk. 3. Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uradni preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo kršitev postopka v smislu drugega odstavka 350. v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP. Z relativnimi bistvenimi kršitvami določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) se pritožbeno sodišče ni bilo dolžno ukvarjati, saj jih toženka omenja zgolj pavšalno in brez kakršne koli vsebinske utemeljitve. Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva in na podlagi le-teh sprejelo pravilne materialnopravne zaključke o obstoju temelja odškodninskega zahtevka. Pravilna je tudi odločitev sodišča, da zahtevki tožnikov niso zastarali, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje, kar pa na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ni vplivalo.

O ugovoru zastaranja

6.Ugovor zastaranja odškodninskega zahtevka zaradi sukcesivno nastajajoče škode, ki bi naj imel za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka in ga toženka v pritožbi ponovno podaja, ni utemeljen.

7. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno sledilo ugovoru toženke, ki ga je ta podala še pravočasno v vlogah pred prvim narokom za glavno obravnavo, v katerih je navedla, da „ugovarja triletni zastaralni rok, v katerem v smislu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zastarajo odškodninske terjatve“. Sodišče je temu ugovoru sledilo in tožnikom dosodilo odškodnino za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe (352. člen OZ).

8. Pritožbeno sodišče glede preostalega dela terjatve v zvezi z zastaranjem ugotavlja, da sta tako stranki postopka kot tudi sodišče prve stopnje izhajali iz predpostavke, da gre v danem primeru za sukcesivno nastajajočo nepremoženjsko škodo, t.j. za bodočo škodo, ki bo kontinuirano (sukcesivno) nastajala tudi v bodoče. Vendar pa je takšno stališče po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno. V danem primeru ne gre za t.i. bodočo škodo v pravem pomenu besede. Iz tožbenih trditev izhaja, da bo škoda trajala do izgradnje avtoceste - G1-3 (AC), na katero bo preusmerjen promet. Dejansko je škoda prenehala z izgradnjo AC dne 1. 11. 2008. Ugotoviti torej je, da je vsa škoda tožnikom nastala oziroma jim je bila znana pred koncem postopka na prvi stopnji. Ne gre torej za bodočo (nepremoženjsko) škodo, saj slednja izvira iz zaključenega škodnega ravnanja, t.j. vsakokratnih imisij, povzročenih z vsakodnevnim prekomernim tranzitnim prometom, pri čemer tožniki zahtevajo odškodnino le za ta čas (in ne tudi za čas po prenehanju imisij). (1) Ker torej ne gre za bodočo nepremoženjsko škodo oziroma za škodo, ki bi kontinuirano nastajala tudi še v bodoče, je ugotoviti, da so brezpredmetni zaključki sodišča prve stopnje o tem, kdaj takšna vrsta škode zastara in zakaj v konkretnem primeru ni zastarala. S tem pa je odpadla tudi potreba po odgovarjanju na vsa (obširna) pritožbena izvajanja v tej smeri.

9. Zaradi vseh navedenih dejstev sodišče druge stopnje zaključuje, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da odškodninski zahtevek tožnikov ob vložitvi tožbe ni zastaral, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje ter je pritožba v tej smeri neutemeljena.

O višini odškodnine

10. Tožnikom je bila prisojena denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v njihovo pravico do zdravega življenjskega okolja, ki je ustavna pravica (72. člen Ustave RS). Normativna konkretizacija te pravice je vsebovana v tretjem odstavku 133. člena OZ, ki ureja odškodninsko odgovornost opravljalca splošno koristne dejavnosti in opredeljuje mejo med pravno priznano in pravno nepriznano škodo. V primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je izdal dovoljenje pristojni organ, lahko prizadeta oseba (oškodovanec) zahteva povrnitev škode, ki presega običajne meje. Da je prišlo do nastanka takšne škode, je sodišče prve stopnje nedvoumno ugotovilo in tudi obsežno obrazložilo v razlogih izpodbijane sodbe – glej 5. in 6. stran izpodbijane sodbe. Na podlagi izvedenskega mnenja Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor, ki mu pravdni stranki nista oporekali, je prišlo do sklepa, da so bile pri tožnikih ves sporni čas (od 17. 4. 2005 do 1. 11. 2008) presežene kritične oziroma mejne vrednosti hrupa, ki je izviral iz prometa na cesti, oddaljeni 52 metrov od stanovanjske hiše, v kateri živijo tožniki. Gre za takšen obseg motenj in nelagodja, ki presega normalne (običajne) meje kvarnih vplivov splošno koristne dejavnosti in ga zato prizadete osebe niso dolžne tolerirati. Tožniki so zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja trpeli duševne bolečine – psihično nelagodje, kot so motnje spanja in nenaspanost, kar se je navzven odražalo v obliki nespečnosti, razdražljivosti, nezbranosti pri delu, poleg tega je bilo onemogočeno zračenje bivalnih prostorov, otežena komunikacija, gledanje televizije, poslušanja radia, gibanje okrog stanovanjske hiše ipd.. Zaradi vseh teh dejavnikov so tožniki živeli v nezdravem življenjskem okolju, okolju, ki zaradi povzročenega hrupa nad dovoljenimi vrednostmi, ni zagotavljalo normalnih bivalnih pogojev in je kvarno vplivalo na njihovo zdravje.

11.Pri določitvi višine odškodnine gre v skladu z ustaljeno sodno prakso odločilna teža ugotovitvama o oddaljenosti bivališča od vira emisij (ceste G1-3) in o obdobju izpostavljenosti, tako kumulativno gledano kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Prav tako pa so pomembne tudi druge okoliščine, kot so npr. doživljanje zatrjevanih neugodnosti in s tem v zvezi duševno stanje oškodovanca, razporejenost prostorov v hiši ter s tem v zvezi, ali so bili spalni prostori oziroma prostori, v katerih se oškodovanec večino dneva zadržuje, obrnjeni na cesto, morebitni drugi zunanji vplivi, ki so povečevali hrup zaradi tovornih vozil (bližina semaforiziranega križišča, poškodovanost cestišča, avtobusna postaja) in podobno.(2)

12. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da je bivališče tožnikov od sporne ceste oddaljeno 52 metrov, obdobje izpostavljenosti imisijam, za katero so tožniki upravičeni do odškodnine, pa je trajalo 42 mesecev. V neposredni bližini hiše tožnikov je železniški prehod, vsled česar so tovornjaki v tem delu bodisi zavirali bodisi pospeševali, kar je povzročalo dodaten hrup. Iz priloženih fotografij v spisu (A4 in A7 - A14) je še razvidno, da so okna stanovanjskih prostorov obrnjena pravokotno na cesto. Prvi tožnik in druga tožnica sta bila ves kritični čas upokojena in sta večino časa preživela doma. Tretji tožnik pa je do konca novembra 2005 bil zaposlen v Mariboru, kamor se je vsakodnevno vozil. Zatem je bil samozaposlen in večino časa doma (odsoten le ob priložnostnih sestankih), od maja 2008 pa je ponovno zaposlen in odsoten po osem ur dnevno. Izhajajoč iz tako ugotovljenih dejanskih okoliščin, ki v pritožbi niso izpodbijane in jih sodišče druge stopnje v celoti povzema, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina prvemu tožniku in drugi tožnici v višini 3.800,00 EUR primerna satisfakcija za dejanski obseg nastale škode. Pri tretjem tožniku pa pritožbeno sodišče ni moglo prezreti okoliščine, da je le-ta bil v določen obdobju (najprej do novembra 2005 in kasneje od maja 2008, kar skupaj v kritičnem obdobju znaša 11 mesecev in pol) zaradi službe dnevno odsoten od doma, zaradi česar je bil v tem obsegu krajši čas izpostavljen hrupu kot prvi tožnik in druga tožnica. Pritožbeno sodišče je zato zanj nekoliko znižalo prisojeni znesek odškodnine in mu iz tega naslova prisodilo 3.400,00 EUR.

13. Tako odmerjena odškodnina je v skladu s sodno prakso prisojanja odškodnin v podobnih (primerljivih) zadevah, v njej pa sta po prepričanju pritožbenega sodišča upoštevani tudi obe temeljni načeli odškodninskega prava - načelo individualizacije in objektivizacije odškodnine.(3) V zvezi s primerjavami s sodnimi odločbami, ki jih v pritožbi zrcali toženka, pritožbeno sodišče pripominja, da pri odmeri višine odškodnine ni mogoče zanemariti pomena načela individualizacije. Slednje sodišču nalaga,da za vsakega oškodovanca upošteva njegovo subjektivno prizadetost zaradi objektivnih okoliščin. Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ne predstavlja matematično izračunane pavšalne odškodnine zgolj glede na objektivne okoliščine, kakor je razumeti nekatere pritožbene navedbe, zato je zneskovna primerjava prisojenih odškodnin v podobnih primerih nezadostna. Glede na različno osebno doživljanje hrupa je lahko tudi v isti stanovanjski hiši stanujočim prisojena različna odškodnina. Objektivne okoliščine lahko zato pomenijo le okvirno vodilo, znotraj katerega pa mora sodišče ustrezno težo dati tudi subjektivnim okoliščinam, kot so npr. starost oškodovanca, življenjski slog, morebitne zdravstvene omejitve ipd..

14. Glede pritožbenega očitka, ki meri na domnevno veliko oddaljenost bivališča tožnikov od sporne ceste (52 metrov), sodišče druge stopnje pojasnjuje, da ta oddaljenost ni tolikšna, da bi zaradi nje imisije hrupa, ki so jih morali trpeti tožniki, bile bistveno nižje ali celo zanemarljive. Slednje potrjujejo tako izpovedbe samih tožnikov (l. št. 70 - 73) kot tudi izvedensko mnenje, v katerem je ugotovljeno, da je hrup na naslovu tožnikov vseskozi presegal mejne in se več ali manj gibal okrog kritičnih vrednosti. Ob tem je pomembno upoštevati tudi okoliščino, da med hišo tožnikov in sporno cesto ni bilo nobenih hiš, ograj ali drugih ovir, ki bi lahko vplivali na jakost hrupa iz ceste (glej fotografije pod A7 – A14).

15. Prav tako neutemeljena in protispisna je pritožbena graja, da je druga tožnica hrup pričela čutiti šele konec leta 2005. Druga tožnica je namreč v okviru svojega zaslišanja le pojasnila, da je hrup oziroma škoda tega leta postala „nevzdržna“ (l. št. 71), kar sta izrecno potrdila tudi prvi in tretji tožnik (l. št. 70 in 72).

O pravdnih stroških

16. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče tožnikom do združitve postopkov priznalo stroške za vsako tožbo in pripravljalno vlogo posebej. Tožniki namreč v predmetni zadevi niso enotni sosporniki (196. člen ZPP), zaradi česar imajo, ne glede na to, da so člani iste družine, pravico vložiti samostojno tožbo in so upravičeni tudi do povrnitve takšnih, za pravdo potrebnih stroškov.

17. Prav pa ima pritožba v delu, ko pravi, da je sodišče prve stopnje tožnikom neupravičeno priznalo 1.200 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo z dne 20. 8. 2007 in zgolj 100 točk toženki za zastopanje na naroku za glavno obravnavo z dne 2. 12. 2009. Pritožbeno sodišče je v tem delu izpodbijano sodbo popravilo in tožnikom priznalo 600 točk (vrednost spornega predmeta po združitvi zadev: 22.533,81 EUR, 1. točka tar. št. 20 v zvezi z tar. št. 18 OT) in toženki 300 točk (2. točka tar. št. 20 v zvezi z tar. št. 18 OT). Prav tako je sodišče druge stopnje popravilo računsko napako pri seštevku pravdnih stroškov toženke. Ti znašajo 3.200 in ne 3.000 točk, kot je izračunalo sodišče prve stopnje – sedmi odstavek na 8. strani sodbe). Iz navedenega sledi, da znašajo stroški tožnikov 3.670 točk oziroma skupaj 2.861,38 EUR (upoštevaje izvedenino, sodne takse, kilometrino in 20 % DDV – glej 8. stran izpodbijane sodbe) in stroški toženke 3.200 točk oziroma skupaj 1.568,80 EUR (upoštevaje stroške kilometrine in materialne stroške – glej 9. stran izpodbijane sodbe). Glede na 48,82 % uspeh tožnikov v postopku je toženka dolžna tožnikom povrniti 631,04 EUR pravdnih stroškov.

18. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka (351. člen v zvezi z 358. členom ZPP).

19. Toženka je s pritožbo uspela v zanemarljivem obsegu (3,51 %), zato je dolžna sama nositi svoje stroške v pritožbenem postopku (drugi odstavek 154. v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

Op.št.(1): Prim. s sodbo VS RS II Ips 68/2011 z dne 30. 6. 2011 Op.št.(2): Prim. s sodbama VS RS II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op.št.(3): Prim. z najnovejšimi sodbami VS RS - II Ips 456/2010, II Ips 301/2010 in II Ips 98/2011. Judikati vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje pritožba (II Ips 409/2009, II Ips 148/2007 in naslednji – 7. in 8. stran pritožbe), so v tem oziru starejši, hkrati pa obravnavajo dejanske stanove, ki nisi v celoti identični obravnavanemu.