Jedro

Presoja višine odškodnine - raven hrupa v tej zadevi je bila relativno visoka, čeprav je stanovanjska hiša, v kateri so v relevantnem obdobju od 17. 4. 2005 do 1. 11. 2008 prebivali tožniki, od ceste oddaljena kar 52 metrov. V tem obdobju sta prvi tožnik in druga tožnica večino časa preživela doma, tretji tožnik pa je bil do konca novembra 2005 zaposlen v Mariboru kamor se je vsakodnevno vozil (7 mesecev), zatem je bil kot samozaposlen večino časa doma (29 mesecev), od maja 2008 pa zaradi ponovne zaposlitve odsoten po 8 ur dnevno (6 mesecev).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako: da se v I. točki izreka te sodbe odločitev o pritožbi spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu spremeni tako, da se zneska 3.800,00 EUR nadomestita z zneskom 3.000,00 EUR, znesek 3.400,00 EUR nadomesti z zneskom 2.900,00 EUR, in temu ustrezno spremeni odločitev o pravdnih stroških, tako da se po navedeni spremembi sodba sodišča prve stopnje glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati prvemu tožniku in drugi tožnici vsakemu po 3.000,00 EUR ter tretjemu tožniku 2.900,00 EUR, skupaj 8.900,00 EUR odškodnine, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2008 dalje do plačila, ter jim v 15-ih dneh povrniti pravdne stroške v znesku 203,27 EUR, kasneje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“ da se v III. točki izreka te sodbe odločitev o stroških pritožbenega postopka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe plačati 64,37 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev te obveznosti.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe plačati 82,62 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev te obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna plačati vsakemu tožniku odškodnino v znesku 3.800,00 EUR, skupaj torej 11.400,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2008 dalje, ter jim povrniti nastale pravdne stroške v znesku 841,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila. V presežku je tožbene zahtevke zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženka dolžna plačati prvemu tožniku in drugi tožnici vsakemu po 3.800,00 EUR ter tretjemu tožniku znesek 3.400,00 EUR, skupaj 11.000,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2008 dalje do plačila ter jim povrniti pravdne stroške v znesku 631,04 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. V preostalem je pritožbo zavrnilo. Odločilo je še, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 474/2011 z dne 19. 1. 2012 ugodilo predlogu toženke in revizijo dopustilo glede višine odškodnine, odmerjene posameznemu tožniku.

4. Toženka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da odškodnine in stroške ustrezno zniža, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z določitvijo višine odškodnin, ki so, upoštevaje konkretne okoliščine primera, odmerjene bistveno previsoko in mimo kriterijev iz 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami; v nadaljevanju OZ). Trdi, da bi primerna odškodnina za prvega tožnika in drugo tožnico znašala 1.500,00 EUR in za tretjega tožnika 1.100,00 EUR (tj. za 2.300,00 EUR manj od prisojenih). Navedla je, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v Pomurju vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu, ampak tudi drugim vrstam emisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše obdobje. Po mnenju revidentke odločitev odstopa od primerljivih zadev Višjega sodišča v Mariboru (sklicuje se na odločbe I Cp 792/2011 z dne 26. 6. 2011, I Cp 443/2011 z dne 14. 7. 2011, I Cp 1132/2010 z dne 27. 10. 2010, I Cp 1585/2010 z dne 27. 10. 2010, I Cp 1247/2010 z dne 27. 10. 2010, I Cp 1532/2008 z dne 4. 11. 2008, I Cp 895/2010 z dne 25. 8. 2010, I Cp 976/2009 z dne 24. 6. 2009, I Cp 240/2011 z dne 13. 9. 2011) in od prakse Vrhovnega sodišča (sklicuje se na odločbe II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008, II Ips 409/2009, II Ips 301/2010, II Ips 303/2010 in II Ips 161/2011). Sodišče ni upoštevalo, da so tožniki v primerjavi z drugimi oškodovanci navedli bistveno manj nevšečnosti ter da je bila obremenitev s hrupom nizka, saj so bile pri hiši tožnikov dosežene le mejne (ne pa tudi kritične) vrednosti hrupa v nočnem času, od leta 2007 dalje pa tudi v večernem času.

5. Sodišče je izvod dopuščene revizije skupaj s predlogom za dopustitev revizije in sklepom o dopustitvi revizije vročilo nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami; v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Temelj toženkine odškodninske odgovornosti predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnikov, ki so živeli ob regionalni cesti G1-3 na relaciji Pesnica – Vučja vas in zaradi katerega so v obdobju 42 mesecev, to je od 17. 4. 2005 do 1. 11. 2008, trpeli psihično neugodje (nespečnost, nezbranost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine(1). Sledeč revidentkinim navedbam je na podobni dejanski in pravni podlagi vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Nekaj deset zadev je že bilo predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem, tako da je le-to dobilo vpogled v široko paleto dejanskih okoliščin posameznih primerov, ki so jih nižja sodišča upoštevala, a so jim pri odmeri odškodnine dala različno težo. 8. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora odškodnina za nepremoženjsko škodo odražati na eni strani subjektivno prizadetost posameznika, na drugi strani pa vzpostavljati sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Pri določitvi višine pravične odškodnine je treba vzeti v obzir individualne značilnosti vsakega primera posebej in jih ovrednotiti na način, ki bo ustvarjal ustrezno razmerje med škodami različnega obsega.

9. Že revidentka je opozorila na odločitve Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje oseb, ki so živele ob Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti in ki so bile zaradi preusmeritve tranzitnega prometa po osamosvojitvi Republike Slovenije od leta 1991 do leta 2000 izpostavljeni prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov(2). V teh zadevah so bile prisojene odškodnine v razponu do 2.000.000 SIT (8.345,85 EUR) oziroma do 2.100.000 SIT (8.763,14 EUR), kar je tedaj predstavljalo 10 do 11 povprečnih neto plač. Višina odškodnine v posameznem primeru je bila v odločilni meri odvisna od oddaljenosti bivališča od Cankarjeve in Tišinske ulice in od časa dejanske izpostavljenosti v območju prekomernih imisij. Najvišja odškodnina je bila prisojena tožnikom, ki so živeli v neposredni bližini ceste, po kateri je potekal tovorni promet, in ki so bili prekomernim imisijam izpostavljeni prek celega dneva in celotno obdobje desetih let. Osebam, katerih domovi so bili bolj oddaljeni od ceste, oziroma so bile prekomernim obremenitvam izpostavljene krajši čas, je bila prisojena sorazmerno nižja odškodnina.

10. Tem kriterijem je Vrhovno sodišče sledilo tudi pri odločanju v obravnavani in v tej podobnih zadevah. Kot je pravilno navedlo sodišče druge stopnje, gre odločilna teža ugotovitvama o oddaljenosti bivališča od ceste G1-3 in o obdobju izpostavljenosti, tako kumulativno gledano kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Tako so bili najbolj obremenjeni tisti, ki se nahajajo v neposredni bližini omenjene ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 metrov in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. V zvezi s tem revidentka utemeljeno opozarja, da je bilo obdobje izpostavljenosti, gledano kot celota, v obravnavani in tej podobnih zadevah znatno krajše kot v "murskosoboških" zadevah in bi se to moralo odraziti v višini prisojene odškodnine. Ne glede na to ni mogoče premosorazmerno upoštevanje te okoliščine v smislu "ker so bili tožniki v tistih zadevah izpostavljeni imisijam deset let, tu pa le nekaj manj kot pet let, so upravičeni do nekaj manj kot polovico manjše odškodnine". Odmera odškodnine za nepremoženjske škode že nasploh ni matematična operacija, proti takemu izračunu v obravnavanem primeru pa govorita še vsaj dva razloga. Kot prvo se je intenzivnost imisij tako v obravnavanih kot v "murskosoboških" zadevah skozi čas spreminjala in je najvišjo raven dosegla prav v obdobju zadnjih nekaj let pred preusmeritvijo prometa na novozgrajeno avtocesto. V obravnavanem primeru so bile od leta 2005 dalje dosežene in v letu 2008 presežene kritične nočne vrednosti, in od leta 2006 dalje dosežene in leto kasneje presežene mejne vrednosti dan-večer-noč. Poleg tega škodne posledice nedovoljenih imisij na nepremoženjskih dobrinah po naravi stvari ne nastajajo sorazmerno s časom izpostavljenosti, ampak je večji obseg škodnih posledic nastopil po krajšem obdobju izpostavljenosti, manjši pa pozneje.

11. Neutemeljene so revizijske navedbe o upoštevnosti dejstva, da so bili prizadeti tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, v obravnavanih primerih pa ne. Ker je vir nedovoljenih imisij v obeh skupinah primerov predstavljal znatno povečan obseg tovornega prometa, opisani razliki v ugotovljenem dejanskem stanju, ki je bil podlaga za prisojo odškodnine v prvi in v obravnavani skupini, ni mogoče pripisati pravno upoštevne teže. Na drugačno stališče v obravnavani zadevi poleg tega ne more vplivati niti revidentkino sklicevanje na odločitve pritožbenega sodišča in na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 409/2009. Stališče pritožbenega sodišča o višini primerne odškodnine za Vrhovno sodišče samo po sebi ni zavezujoče. Prepričuje lahko le s težo argumentov, teh pa revidentka ni navedla in se zato z njimi ni treba posebej soočiti. Ker se je raznolikost in razsežnost zadev pokazala šele, ko je Vrhovno sodišče prejelo več revizij zoper sodbe, izdane v podobnih primerih, v zgornji obrazložitvi pa so navedeni argumenti, ki so narekovali sprejeto odločitev, niti sklicevanje na sodbo II Ips 409/2009 ne more privesti do drugačne odločitve.

12. Ob upoštevanju navedenega predstavlja primerno odškodnino za prvega tožnika in drugo tožnico odmera v višini 3.000,00 EUR in za tretjega tožnika 2.900,00 EUR. Takó odmerjene odškodnine so skladne z odmerami odškodnin v doslej razsojenih zadevah(3), upoštevaje zlasti okoliščino, da je bila raven hrupa v tej zadevi relativno visoka, čeprav je stanovanjska hiša, v kateri so v relevantnem obdobju od 17. 4. 2005 do 1. 11. 2008 prebivali tožniki, od ceste oddaljena kar 52 metrov. V tem obdobju sta prvi tožnik in druga tožnica večino časa preživela doma, tretji tožnik pa je bil do konca novembra 2005 zaposlen v Mariboru, kamor se je vsakodnevno vozil (7 mesecev), zatem je bil kot samozaposlen večino časa doma (29 mesecev), od maja 2008 pa zaradi ponovne zaposlitve odsoten po 8 ur dnevno (6 mesecev). Očitku, da so tožniki v primerjavi z drugimi oškodovanci navedli bistveno manj nevšečnosti, ni mogoče dati nobene teže, saj gre za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo, tako da se prvemu tožniku in drugi tožnici prisojeni znesek odškodnine zniža na 3.000,00 EUR ter tretjemu tožniku na 2.900,00 EUR (prvi odstavek 380. člena ZPP), sicer je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

14. Ker je sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je bilo potrebno odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Vrhovno sodišče je glede odmere potrebnih stroškov pravdnega postopka upoštevalo pravnomočno odločitev drugostopenjskega sodišča, ki je tožnicama priznalo 2.861,38 EUR stroškov in toženki 1.568,80 EUR. Glede na spremenjeno odločitev znaša uspeh tožnikov približno 40 % (8.900 EUR od zahtevanih 3 x 7.511,27 EUR) in so upravičeni do povračila 1.144,55 EUR, toženkin uspeh pa 60 % in je tako upravičena do povračila 941,28 EUR njenih stroškov. Po medsebojnem pobotanju terjatev je toženka dolžna tožnikom povrniti 203,27 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje skupaj s pravnomočno prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Znižanje prisojene odškodnine je terjalo tudi spremembo odločitve o stroških pritožbenega postopka. Toženka je po določbah 1. točke Tar. št. 21 in tretjem odstavku 13. člena Odvetniške tarife (OT) upravičena do 637,5 točk, kar znaša 292,61 EUR (glej odmero na list. št. 87). Glede na njen uspeh s pritožbo 22 %(2.500 EUR od izpodbijanih 11.400 EUR) so ji torej tožniki dolžni povrniti znesek 64,37 EUR v roku petnajst dni od vročitve te sodne odločbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka (prvi odstavek 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ).

16. Ker je toženka delno uspela tudi z revizijo, je sodišče tožnikom naložilo, da ji povrnejo ustrezen del njenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Toženka je po določbah 3. točke Tar. št. 21 OT upravičena do 600 točk, kar znaša 275,40 EUR (glej odmero na list. št. 102). Ker je z revizijo uspela s približno 30 % (2.100 EUR od izpodbijanih 6.900 EUR), so ji tožniki dolžni povrniti 82,62 EUR stroškov. Le-te so dolžni plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku od vročitve te sodne odločbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka (prvi odstavek 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ).

Op. št. (1): Prim. sodbi II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (2): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 z dne 9. 7. 2008. Op. št. (3): Prim. odločbe II Ips 129/2011 z dne 14. 7. 2011 in II Ips 46/2012 z dne 20. 3. 2012.