Jedro

Zatrjevana procesna kršitev, tudi, če jo je sodišče druge stopnje zagrešilo, na zakonitost odločitve ni vplivala. V ostalem pa ne gre za pomembna pravna vprašanja, o katerih bi moralo Vrhovno sodišče odločati zaradi zagotovitve pravne varnosti. Tudi neenotnost prakse višjega sodišča ni izkazana, saj v zadevah, ki so citirane v predlogu, ne gre za situacije, ki bi jih bilo mogoče primerjati z obravnavano zadevo.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu vrnitev štipendije v znesku 28.725,68 EUR. Ugotovilo je, da toženec na delu pri tožeči stranki ni ostal toliko časa, kot je prejemal štipendijo, zato je presodilo, da je kršil pogodbo o štipendiranju. Posledica te kršitve je obveznost vrnitve stroškov, ki so tožeči stranki nastali s štipendiranjem.

2. Sodišče druge stopnje je pritrdilo sodišču prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da je bilo delovno mesto pravnega svetovalca, za katero je toženec s tožečo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ustrezno (VII. stopnja izobrazbe – specializacija po visokošolski izobrazbi, (prejšnja) visokošolska univerzitetna izobrazba, magistrska izobrazba (druga bolonjska stopnja) in podobna izobrazba pravne smeri ter 3 leta delovnih izkušenj na bančnem oz. finančnem področju ali v pravosodju). Sicer pa je po oceni sodišča druge stopnje toženec pogodbo o štipendiranju kršil ne le zato, ker ni ostal na delu toliko časa, kot je prejemal štipendijo, temveč tudi zato, ker doktorskega študija ni dokončal v roku.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil pravočasen predlog za dopustitev revizije. Utemeljuje ga s pomembnostjo pravnih vprašanj, o katerih naj odloči Vrhovno sodišče zaradi zagotovitve pravne varnosti ter enotne uporabe prava. Meni, da je presoja o tem, ali mu je bilo zagotovljeno ustrezno delovno mesto, zmotna. Tožeča stranka ga je štipendirala za dokončanje doktorskega študija. Podaljšanje roka za to je pogojevala z njegovo zaposlitvijo. Pred pridobitvijo doktorskega naziva ga je zaposlila na delovnem mestu pravnega svetovalca v oddelku za nadzor bančnega poslovanja v odseku bonitetna bančna regulativa za določen čas. Delovno mesto ni bilo ustrezno, saj je imel na dan sklenitve pogodbe o zaposlitvi izobrazbo VIII. stopnje (magister znanosti) in končan magistrski program v New Yorku, pravosodni izpit, opravljen v RS in v državi New York ter več kot 10 let delovnih izkušenj. Izpostavlja naslednja pravna vprašanja: ali je sodišče druge stopnje kršilo razpravno načelo iz 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) s tem, ko je brez kakršnekoli trditvene podlage tožeče stranke ugotovilo, da je „toženec kršil pogodbo o štipendiranju in oba aneksa s tem, ker ni doktoriral v postavljenem roku“ in storilo bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu ugotovilo, da je imel zagovor doktorske naloge 17. 8. 2009, zadnji postavljeni rok za dokončanje študija pa je bil 31. 7. 2009, ker je v resnici imel zagovor 17. 7. 2009, ali je mogoče šteti, da je štipenditor pri zaposlitvi štipendista prost pri izbiri delovnega mesta, na katerega bo štipendista zaposlil, v kolikor pogodba o štipendiranju ne določa niti obveznosti štipenditorja po zaposlitvi štipendista niti delovnega mesta, na katerega je štipenditor štipendista dolžan zaposliti, ali je mogoče šteti, da je štipendist kršil pogodbo o štipendiranju z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi kot posledico neustreznosti delovnega mesta (na katerem se zahteva nižja izobrazba), ali je mogoče šteti, da katalog delovnih mest določa le minimalne pogoje za zasedbo delovnega mesta in se delovno mesto šteje za ustrezno, četudi delavec te pogoje presega.

V zvezi s temi vprašanji citira tudi prakso Vrhovnega sodišča in sodišča druge stopnje, ki naj bi bila v nasprotju s stališči, zavzetimi v obravnavani zadevi, in sicer glede bistvenih kršitev II Ips 56/2011, II Ips 666/2009 in II Ips 598/2009, glede ostalih vprašanj pa Pdp 856/2005, Pdp 32/98 in Pdp 538/2003. 4. Predlog ni utemeljen.

5. Po določbi 367. a člena ZPP Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, zlasti v primerih, če gre za odločitev, ki odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča ali če sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, praksa višjega sodišča pa ni enotna ali če sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna.

6. Zatrjevana procesna kršitev, tudi, če jo je sodišče druge stopnje zagrešilo, na zakonitost odločitve ni vplivala, saj odločitve ni oprlo (le) na ugotovitev, da toženec doktorskega študija ni dokončal v roku. V ostalem pa ne gre za pomembna pravna vprašanja, o katerih bi moralo Vrhovno sodišče odločati zaradi zagotovitve pravne varnosti. Tudi neenotnost prakse višjega sodišča ni izkazana, saj v zadevah, ki so citirane v predlogu, ne gre za situacije, ki bi jih bilo mogoče primerjati z obravnavano zadevo.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da razlogi za dopustitev revizije, ki so navedeni v predlogu, niso utemeljeni, zato je predlog v skladu z določbo drugega odstavka 367. a člena ZPP zavrnilo.