Jedro

Delovno mesto pravni svetovalec, ki ga je tožeča stranka ponudila tožencu na podlagi pogodbe o štipendiranju, je bilo ustrezno. Toženec je s tem, ko je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, kršil pogodbo o štipendiranju ter pogodbo o strokovnem izpopolnjevanju, zato je tožbeni zahtevek na vračilo stroškov izobraževanja tožeče stranke utemeljen.

Toženec kot štipendist je kršil pogodbo o štipendiranju tudi s tem, ker ni doktoriral v postavljenem roku in bi zato moral vračati štipendijo že iz tega razloga. V 7. členu pogodbe o štipendiranju je bilo namreč določeno, da lahko banka v primeru, ko štipendist krši svoje obveznosti po pogodbi, sporoči, da odstopa od pogodbe in zahteva vračilo izplačane štipendije (podobno določbo pa je vseboval tudi Pravilnik o štipendiranju tožeče stranke).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe na njen račun plačati 28.725,68 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe in odločitev, da toženec sam nosi svoje stroške postopka, se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožuje toženec ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter samo odloči o tožbenem zahtevku. Niti pogodba o štipendiranju niti interni akti tožeče stranke, veljavni v času sklenitve Pogodbe o štipendiranju, ne določajo, na katerem delovnem mestu je tožeča stranka toženca dolžna zaposliti, v kolikor se za zaposlitev odloči. Obveznosti zaposlitve toženca tožeča stranka ni imela, kar je med strankama nesporno. V kolikor pa se je tožeča stranka odločila toženca zaposliti po zaključenem študiju, pa pri izbiri delovnih mest ni bila prosta. Toženec kot štipendist ne bi kršil pogodbe, če bi odklonil neprimerno delo. Definicije primernega dela sicer ne vsebuje niti pogodba o štipendiranju niti kolektivna pogodba tožeče stranke, Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) ali Obligacijski zakonik. ZDR pa v 90. členu določa ustrezno zaposlitev, iz katere so razvidni temeljni kriteriji ustrezne zaposlitve: vrsta in stopnja izobrazbe, delovni čas, kraj dela ter trajanje zaposlitve. V kolikor kriterija stopnje izobrazbe in trajanja delovnega razmerja nista izpolnjena, zaposlitev ni ustrezna.

Sodišče prve stopnje je kot edini kriterij upoštevalo kriterij kadrovskih potreb tožeče stranke, ki ga ZDR sploh ne omenja. Sodišče se v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do 2. in 3. člena Aneksa št. 2, ki kot razlog za vrnitev celotnega zneska izplačane štipendije določata primer, ko toženec ne bi sklenil ustrezne pogodbe o zaposlitvi in dela začel opravljati z dnem 1. 6. 2009 v oddelku A.. Toženec je pogoj zaposlitve, ki ga navaja Aneks št. 2, izpolnil, pri čemer Aneks št. 2 ne določa pogoja trajanja delovnega razmerja, zato obveznosti toženca na vrnitev štipendije ni. Četudi je kljub Aneksu št. 2 določba Pogodbe o štipendiranju, na podlagi katere je bil toženec v delovnem razmerju pri tožeči stranki dolžan ostati za celotno obdobje prejemanja štipendije, pa toženec ni dolžan skleniti delovnega razmerja in v njem ostati ne glede na to, na katero delovno mesto ga je tožeča stranka razporedila. To bi pomenilo, da je stopnja izobrazbe pri sklepanju pogodb o zaposlitvi s štipendisti nepomembna, kar je v nasprotju z načeli štipendiranja – da delodajalec štipendista po pridobitvi izobrazbe zaposli na delovnem mestu, ki ustreza pridobljeni izobrazbi v času študija. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v zadevah Pdp 583/2003 in Pdp 856/2005. Za presojo ustreznosti zaposlitve ni relevantno, kakšne so kadrovske potrebe delodajalca v trenutku, ko štipendist zaključi šolanje, prav tako pa tudi ne, da je stopnja izobrazbe, ki jo je pridobil toženec, po sistemizaciji delovnih mest pri tožeči stranki predvidena le za delovno mesto guvernerja, namestnika guvernerja in viceguvernerja. Toženec je ob sklenitvi pogodbe o štipendiranju imel zaključena že dva magisterija in 8 let delovnih izkušenj kot diplomiran pravnik.

Sodišče se v sodbi sploh ni opredelilo do trajanja zaposlitve in se je zato ne da preizkusiti. Zaposlitev na delovnem mestu pravnega svetovalca je bila neustrezna tudi zato, ker mu tožeča stranka ni ponudila pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, temveč za določen čas. Pri tem pa je bilo trajanje delovnega razmerja odvisno od vrnitve delavca tožeče stranke na delo. Sodišče se tudi ni opredelilo do pridobljenih izkušenj toženca. Imel je 10 let delovnih izkušenj, za delovno mesto pravnega svetovalca pa so bila zahtevana 3 leta delovnih izkušenj. Sodišče prve stopnje pa je napačno navedlo, da se je za delovno mesto pravni svetovalec zahtevala VII. stopnja izobrazbe – specializacija po visokošolski izobrazbi oziroma prejšnji visokošolski univerzitetni izobrazbi, magistrska izobrazba. Zahtevala se je namreč VII. stopnja izobrazbe, brez specializacije. S tem je sodišče storilo kršitev po 15. točki 339. člena ZPP. Storilo pa je tudi kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, ko na eni strani ugotavlja, da štipenditor ne sme ponuditi štipendistu kateregakoli delovnega mesta, po drugi strani pa ugotovi, da je tožeča stranka svoje obveznosti izpolnila že s tem, ko je toženca zaposlila na delovnem mestu, za katerega se zahteva dve stopnji nižja izobrazba.

Tožencu delovno razmerje ni prenehalo po njegovi krivdi, temveč po krivdi tožeče stranke, ker mu ni zagotovila ustreznega delovnega mesta. Toženec zato ni dolžan povrniti stroškov izobraževanja po Pogodbi o strokovnem izpopolnjevanju z dne 2. 6. 2009. Skladno s 4. členom le-te je toženec zavezan k vračilu stroškov izobraževanja, v kolikor preneha pogodba o zaposlitvi pred potekom časa iz razlogov na njegovi strani.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo izpostavila, da se je toženec prostovoljno javil na razpis in podpisal pogodbo, del katere so bili tudi pogoji štipendiranja. Stranki sta z Aneksom št. 2 bolj določno opredelili obveznost v skladu s kadrovskimi potrebami tožeče stranke, pri čemer slednja ni imela dolžnosti, da v aneksu opredeli trajanje delovnega razmerja. Enako izhaja iz odločbe Pdp 856/2005, na katero se sklicuje sam toženec. Sklicevanje na to odločbo, v kateri je šlo za opravljanje pripravništva, je sicer neustrezno. Tudi ni mogoče enačiti štipendij za pridobitev dodiplomske in podiplomske izobrazbe in obveznosti, ki izhajajo iz teh razmerij, pa tudi ne „zunanjih“ štipendistov, ki kandidirajo na razpisane štipendije, in štipendistov, ki so pri tožeči stranki zaposleni in z njo kot delodajalcem sklenejo posebne dogovore o plačevanju šolnin in vplivu izobrazbe na njihovo zaposlitev po vrnitvi na delovno mesto. Sodišče je sicer v sodbi ustrezno pojasnilo svojo odločitev glede ustreznosti delovnega mesta, tako z vidika izobrazbe in izkušenj štipendista kot tudi z vidika trajanja delovnega razmerja. Zato ni mogoče govoriti o neustreznem delovnem mestu in kršitvi štipendijske pogodbe in načel štipendiranja s strani tožeče stranke. Toženec je želel zapustiti delovno mesto in s tem kršil svoje pogodbene obveznosti, zato je dolžan tožeči stranki vrniti tudi sredstva za izobraževanje, ki ga mu je tožeča stranka omogočila med trajanjem delovnega razmerja. Sodišče je tudi pravilno povzelo katalog delovnih mest tožeče stranke glede zahtevane stopnje izobrazbe za delovno mesto pravni svetovalec.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

V izpodbijani sodbi ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 339. člena ZPP. V sodbi je sodišče prve stopnje pravilno povzelo vsebino listin, predvsem kataloga delovnih mest, in to upoštevalo pri svoji odločitvi. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe jasen, sodba podrobno obrazložena, razlogi v njej pa niso v nasprotju sami s seboj. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da štipenditor ne sme ponuditi štipendistu kateregakoli delovnega mesta ni v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da je tožeča stranka svoje obveznosti v konkretnem primeru izpolnila. Toženec navedeno bistveno kršitev postopka v bistvu uveljavlja zaradi nestrinjanja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa v nobenem primeru ni absolutna bistvena kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je toženec dolžan tožeči stranki povrniti 28.725,68 EUR iz naslova pogodbe o štipendiranju in pogodbe o strokovnem izpopolnjevanju. Med strankama je sporno predvsem, ali je bilo delovno mesto pravni svetovalec, ki ga je tožeča stranka ponudila tožencu na podlagi pogodbe o štipendiranju z dne 8. 8. 2006 in aneksov z dne 22. 10. 2008 in 12. 5. 2009, ustrezno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo navedeno delovno mesto ustrezno in je toženec s tem, ko je dne 25. 11. 2009 podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, kršil pogodbo o štipendiranju z obema aneksoma ter pogodbo o strokovnem izpopolnjevanju, zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo, dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo delovno mesto pravni svetovalec, ki ga je tožeča stranka ponudila tožencu, ustrezno. Dne 1. 6. 2009, ko je toženec podpisal pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pravni svetovalec v oddelku A., …, je imel pridobljeno izobrazbo magister znanosti in 10 let ter 8 mesecev delovnih izkušenj v pravosodju. Kot je razvidno iz kataloga delovnih mest, je za delovno mesto pravni svetovalec predpisana VII. stopnja izobrazbe – specializacija po visokošolski strokovni izobrazbi, (prejšnja) visokošolska univerzitetna izobrazba, magistrska izobrazba (druga bolonjska stopnja) in podobna izobrazba pravne smeri ter 3 leta delovnih izkušenj na bančnem oz. finančnem področju ali v pravosodju. Katalog delovnih mest je torej predpisoval le minimalne pogoje, ki jih mora izpolnjevati kandidat, ki se na določeno delovno mesto zaposli. Toženec jih je v celoti izpolnjeval, zato ga je tožeča stranka na tem delovnem mestu tudi zaposlila. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi tožencu morala biti ponujena pogodba za nedoločen čas in da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trajanja delovnega razmerja po pogodbi, ki je bila tožniku ponujena. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, da je imela tožeča stranka kot štipenditor dolžnost s štipendistom skleniti pogodbo o zaposlitvi, za določen ali nedoločen čas. Pritožbeno sodišče pa poudarja, da toženec v času sklepanja pogodbe za delovno mesto pravni svetovalec sploh še ni razpolagal z nazivom doktor znanosti, zato se neutemeljeno sklicuje na to, da bi mu morala biti ponujena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto, za katerega se zahteva doktorat, za nedoločen čas. Pogodba o zaposlitvi se je skladno z Aneksom št. 2 z dne 12. 5. 2009 namreč sklepala ravno zato, da je bil tožencu lahko podaljšan rok za dokončanje doktorskega študija do 31. 7. 2009. Pogodba o štipendiranju je v 6. členu vsebovala obveznosti štipendista. V 6. alinei je bilo določeno, da se štipendist zavezuje ostati v delovnem razmerju z banko (ali po predhodnem soglasju banke z ustrezno državno ustanovo oz. univerzo v Republiki Sloveniji) najmanj toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo, pri čemer se v izpolnitev obveznosti všteva tudi pripravništvo. Iz te določbe je razviden temeljni namen oziroma značilnost štipendijskega razmerja – štipendist se v zameno za prejemanje štipendije zaveže vključiti v delovni proces štipenditorja najmanj za toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo, in tako „odsluži“ prejeta sredstva. S Pogodbo o štipendiranju se je toženec v 4. alinei 6. člena zavezal izpolniti program študija do 30. 9. 2008. Rok za dokončanje študija je bil z aneksom z dne 22. 10. 2008 podaljšan do 31. 3. 2009, z aneksom št. 2 z dne 12. 5. 2009 pa do 31. 7. 2009 (pod pogojem, da toženec kot štipendist s tožečo stranko sklene ustrezno pogodbo o zaposlitvi in delo začne opravljati 1. 6. 2009 v oddelku A.). Tožeča stranka je torej toženca kot potencialen in zaposljiv kader planirala že za 30. 9. 2008, a je nato ugodila toženčevi prošnji za podaljšanje roka študija do 31. 3. 2009. Ko je toženec 14. 4. 2009 ponovno podal prošnjo za podaljšanje roka študija, je tožeča stranka potrebovala kader, zato mu je za podaljšanje roka študija upravičeno postavila pogoj, da sklene pogodbo za delovno mesto pravni svetovalec, in s tem delovala tudi v njegovo korist. Toženec kot štipendist je namreč kršil Pogodbo o štipendiranju in oba aneksa že s tem, ker ni doktoriral v postavljenem roku. Zadnji postavljeni rok za dokončanje študija (v Aneksu št. 2) je bil 31. 7. 2009. Iz prilog B31 in B32 pa je razvidno, da tudi do tega roka toženec ni doktoriral – zagovor doktorske dizertacije je imel 17. 8. 2009, doktorat znanosti pa mu je bil podeljen šele dne 1. 3. 2010. Toženec bi torej moral vračati štipendijo že iz razloga, ker študija ni dokončal v roku. V 7. členu pogodbe o štipendiranju je bilo namreč določeno, da lahko banka v primeru, ko štipendist krši svoje obveznosti po pogodbi, sporoči, da odstopa od pogodbe in zahteva vračilo izplačane štipendije (podobno določbo pa je vseboval tudi Pravilnik o štipendiranju v B.).

Štipendijsko razmerje je po svoji naravi obligacijsko razmerje, ki ga stranke lahko prosto urejajo, pri tem pa morajo spoštovati temeljna načela obligacijskega prava (predvsem dolžnost izpolnitve obveznosti, načelo vestnosti in poštenja ter enake vrednosti dajatev). Neutemeljena in v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava je pritožbena navedba, da je toženec izpolnil svojo obveznost iz Aneksa št. 2 („skleniti ustrezno pogodbo“) že s tem, ko se je zaposlil pri tožeči stranki, ker trajanje delovnega razmerja v Aneksu št. 2 ni bilo določeno. S tem aneksom je bila Pogodba o štipendiranju spremenjena le v delu roka za dokončanje študija, v preostalem delu pa je ostala v veljavi nespremenjena. V 3. členu Aneksa št. 2 je bilo še določeno, da je toženec kot štipendist v primeru, če ne izpolni obveznosti zaposlitve z dnem 1. 6. 2009 v oddelku Nadzor bančnega poslovanja, dolžan tožeči stranki vrniti celoten znesek izplačane štipendije skladno s 7. členom Pogodbe o štipendiranju. Toženec je prava vešča stranka, zato se je po oceni pritožbenega sodišča nedvomno zavedal svojih obveznosti po Pogodbi o štipendiranju in obeh aneksih. Pogodbo o zaposlitvi je odpovedal predčasno in samovoljno, zato mora skladno z Aneksom št. 2 in Pogodbo o štipendiranju vrniti celoten znesek izplačane štipendije, kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženec vrniti stroške izobraževanja po Pogodbi o strokovnem izpopolnjevanju z dne 2. 6. 2009, katerih višina med strankama niti ni bila sporna. V 6. odstavku 4. člena Pogodbe o strokovnem izpopolnjevanju je bilo namreč določeno, da mora delavec v primeru, da mu preneha pogodba o zaposlitvi pred pretekom časa, za katerega je sklenjena, iz razlogov na njegovi strani, vrniti stroške izpopolnjevanja, ki jih je krila tožeča stranka v 12 mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).