Jedro

Za opredelitev protipravnega ravnanja, kot enega od elementov civilnega delikta, zadostuje ugotovitev, da gre za dejanje, ki zmanjšuje vrednost in položaj, ki ga ima pravna oseba v določenem družbenem okolju.

Protipravnost je lahko izključena, če storilec dokaže resničnost svojih trditev ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost zatrjevanega. Protipravnost je izključena tudi v primeru, če se nekdo o kom žaljivo izrazi v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, politične dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožeči stranki v petnajstih dneh plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 325,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči dan po izteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožeči stranki plača odškodnino v znesku 5.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek in zahtevek za objavo sodbe v časopisu Večer in Delo pa je zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del sodbe se je toženec pravočasno pritožil. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe opozarja, da komentar 183. člena Obligacijskega zakonika (OZ), kot predpostavke odškodninske odgovornosti pri okrnitvi uglede pravne osebe določa: - okrnitev ugleda pravne osebe; - krivdo kot splošno predpostavko odškodninske odgovornosti; - in okoliščine primera, ki opravičujejo denarno odškodnino.

Sodišče se v sodbi ni opredelilo do vprašanja, ali je tožeči stranki (pravilno tožencu) mogoče očitati krivdo (vprašanje skrbnosti), v povezavi z izrečenimi vrednostnimi sodbami. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je ocenjevalo, ali je toženec imel zadostno dejansko podlago za izrečene izjave. Sodišče ni ugotavljalo, ali so podane okoliščine, ki opravičujejo prisojo denarne odškodnine. Navedenih okoliščin tožeča stranka ni zatrjevala in posledično ne dokazala in je zato sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka, ker je ni mogoče preizkusiti, razen tega pa je napačno uporabljeno materialno pravo. Absolutna bistvena kršitev določb postopka je bila storjena tudi s tem, ker je sodišče citiralo sodbe Ustavnega sodišča RS in ESČP, ki nakazujejo zavrnitev zahtevka, tožbenemu zahtevku pa je ugodilo. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe, ker je toženi stranki odvzelo možnost neposrednega zaslišanja zakonitega zastopnika tožnice in je s tem onemogočena pravilna ugotovitev dejanskega stanja. Namen toženca je bil opozoriti na problematiko pristranskosti agencij pri merjenju javnega mnenja. Tožečo stranko je toženec izpostavil zaradi političnega udejstvovanja in opredeljevanja njenega direktorja. Ni bil namen toženca škoditi tožeči stranki, pač pa opozoriti na poznan družbeni fenomen o vplivu analiz na javno mnenje. Direktor in lastnik tožeče stranke je kot politični komentator odkrito napadal in žalil toženca, ki je imel s tem zadostno dejansko podlago za vrednostno sodbo, da tožnica in njej podobne agencije javnega mnenja ne merijo, ampak ga poskušajo ustvariti. Tožeča stranka ni prerekala navedbe, da je hišna služba GG, pač pa le preneseni pomen, ki ga je temu tožeča stranka pridala sama. Zmotno je stališče, da so bile sporne izjave toženca izjave o dejstvih in ne vrednostne sodbe in da toženec ni dokazal njihove resničnosti. Pravo tožencu ne nalaga dokazati resnice. Toženec je dokazal, da je imel utemeljen razlog verjeti v izrečeno. Vztraja pri stališču, da razprava o tem, kako se usmerja volilno telo, o legitimnosti raziskav javnega mnenja, in o možnih manipulacijah, sodi v okvir politične razprave, za katero so ožje omejitve, kot za druge zadeve javnega interesa. Sodišče se ni argumentirano opredelilo do pojasnila toženca o napakah tožeče stranke pri napovedi in projekciji poslanskih sedežev. Napačno je sodišče sledilo zapisu v članku dr. MM, glede na napačno zapisan priimek pa se tožena stranka sprašuje, ali je sodišče članek sploh prebralo. Zapis dr. MM tudi ne more predstavljati nobenega dokaza v konkretnem postopku. Če bi se tožnik želel sklicevati na mnenje dr. M, bi se moral ta dokaz izvesti neposredno. V javnem interesu je, da se dvomi v kredibilnost merjenja rezultatov političnega javnega mnenja javno izpostavijo in v javni debati raziščejo. Tožena stranka je navedeno zatrjevala že v odgovoru na tožbo, vendar se sodišče do vsega tega ni opredelilo. Sodišče se je izven konteksta predmetne trditvene podlage opredeljevalo do domnevno nastale poslovne škode in pomešalo kriterija za dokazovanje in utemeljevanje poslovne in neposlovne škode. Povzelo je dokazne navedbe tožeče stranke o klicih in sumih, da je šlo za odpovedi pogodbe zaradi izjav toženca. Če bi tožeča stranka to zatrjevala, bi to morala dokazovati. Ker pa je zatrjevala neposlovno škodo, so bile te navedbe brezpredmetne. Direktor tožeče stranke je polemiziral z izjavo toženca, kar kaže, da tudi direktor tožeče stranke meša svojo vlogo kolumnista in zakonitega zastopnika tožeče stranke. Opozarja na merila za odmero odškodnine po komentarju OZ. V celotnem postopku ni bilo zatrjevanih in posledično ne dokazanih okoliščin, ki bi opravičevale prisojo odškodnine. V zaključku še navaja, da je tožeča stranka s tem, ko ima za direktorja osebo, ki se javno izpostavlja v politično jasno opredeljenih kolumnah, vzbudila velik dvom v njeno nepristranskost. Tožena stranka je imela pravico in dolžnost opozoriti na dejstvo, da je tožeča stranka na ta način „politično opredeljena“. Če direktor in lastnik tožeče stranke javno žali in zaničuje toženo stranko, to toženi stranki vsekakor daje pravico, da ima svoje mnenje o tem, kaj to pomeni za nepristranskost delovanja agencije, ki jo vodi. Tožena stranka je vrednostno sodbo podala v dobri veri. Njen namen je bil obvestiti in opozoriti javnost na anomalije, ki se dogajajo pri merjenju javnega mnenja. Poseg sodišča v svobodo izražanja tožene stranke ni bil nujno potreben in je v nasprotju z 10. členom EKČP. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da predstavlja pravno podlago za uveljavljanjani tožbeni zahtevek določba 183. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki daje pravni osebi pravico do denarne odškodnine, če je okrnjen njen ugled ali dobro ime. Ugled in dobro ime sta osebnostni pravici, ki ju naše pravo od uveljavitve OZ, to je od 1.1.2002 dalje, priznava tudi pravnim osebam. Za obstoj odškodninske odgovornosti po 183. členu OZ morajo biti izpolnjene vse z zakonom predpisane predpostavke za krivdno odgovornost iz 1. odst. 131. člena OZ, razen tega pa še okoliščine, ki opravičujejo prisojo odškodnine. Tudi pri tej odškodninski odgovornosti mora oškodovanec dokazati škodo, protipravnost ravnanja odgovorne osebe in vzročno zvezo, povzročitelj pa se odgovornosti razbremeni, če dokaže, da za nastalo škodo ni kriv, da ni ravnal niti naklepno niti iz malomarnosti (135. člen OZ), torej, da je ravnal z dolžno skrbnostjo, to je tisto skrbnostjo, ki se od njega v danih razmerah pričakuje.

Določba 183. člena OZ kot pravno priznano škodo določa kršitev ugleda in dobrega imena pravne osebe. Gre za varstvo vrednosti, ki jo ima pravna oseba v družbi. Civilni predpisi pojma ugleda in dobrega imena ne opredeljujejo, zato si sodna praksa pomaga s kazenskopravnim pojmovanjem teh terminov. Treba pa je poudariti, da je civilna odgovornost strožja od kazenske in da civilno sodišče ni vezano na morebitno oprostilno sodbo kazenskega sodišča. Za opredelitev protipravnega ravnanja, kot enega od elementov civilnega delikta, ni treba, da so podani vsi znaki točno določenega kaznivega dejanja (glej II Ips 784/2007). Zadostuje ugotovitev, da gre za dejanje, ki zmanjšuje vrednost in položaj, ki ga ima pravna oseba v določenem družbenem okolju. Ni sporno, da je poslovna dejavnost tožeče stranke merjenje javnega mnenja. Kredibilnost, verodostojnost in objektivnost meritev javnega mnenja so ključnega pomena za uspešno delovanje tožeče stranke. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča, da je z navedbami, da je tožeča stranka hišna služba GG, da javnega mnenja ne meri, pač pa ga posluša ustvarjati, zaradi česar naj mu bralci ne verjamejo, toženec raziskave tožeče stranke označil za politično prirejene in pristranske in s tem tožečo stranko vrednostno diskreditiral na trgu. Gre za očitek, da tožeča stranka ne deluje v skladu s strokovnimi standardi. Izraz, da je tožeča stranka hišna služba GG je treba razlagati v povezavi s preostalim besedilom, da tožnica javnega mnenja ne meri, pač pa ga poskuša ustvarjati. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je taka oznaka žaljiva. Povprečen bralec jo lahko razume le tako, da delovanje tožnice služi interesom imenovanega politika. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča, da povzete navedbe predstavljajo protipravno ravnanje toženca, s katerim je tožeči stranki nastala škoda v obliki okrnjenega ugleda in dobrega imena.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z nadaljnjo presojo sodišča prve stopnje, da se toženec odgovornosti ni uspel razbremeniti. Zaradi odsotnosti specialnih določb se tudi pri posegih v ugled in dobro ime izključitev protipravnosti presoja po kriterijih iz Kazenskega zakonika RS. Protipravnost je lahko izključena, če storilec dokaže resničnost svojih trditev ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost zatrjevanega. Protipravnost je izključena tudi v primeru, če se nekdo o kom žaljivo izrazi v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, politične dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Kot je bilo že povedano, je trditveno in dokazno breme za razbremenitev odgovornosti na toženi stranki. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da toženec resničnosti zatrjevanih dejstev ni dokazal in tudi ne, da je imel utemeljen razlog verjeti tistemu, kar je trdil. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe (glej 2. odst. na 8. strani sodbe) opredelilo do navedbe tožene stranke o napačno napovedani zmagi stranke A. Tožnica je res napačno napovedala volilni izzid, vendar je bila njena napoved v primerjavi z drugimi agencijami, najbližja dejanskemu volilnemu rezultatu, kljub temu pa je toženec poimensko izpostavil le tožnico. V tem delu sodbe je sodišče prve stopnje na enem mestu res napačno zapisalo priimek dr. MM, vendar ta napaka ne utemeljuje vprašanja, ali je sodnica navedeni članek tudi prebrala. Neupoštevna je tudi pritožbena navedba, da zapis dr. MM ne predstavlja ustreznega dokaza, že zato ne, ker tožena stranka tega ugovora ni pravočasno podala (286.b člen ZPP). Protipravnosti toženčevega ravnanja ne izključuje niti okoliščina, da direktor, ki je hkrati lastnik tožeče stranke, piše kolumne, v katerih naj bi bil žaljiv do toženca. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da povprečen bralec ne ve, da je lastnik in direktor tožeče stranke tudi pisec kolumen v drugem časopisu in tudi s presojo, da kritičnost in morebitna žaljivost njegovih zapisov v kolumnah, protipravnosti toženčevega ravnanja ne izključujeta in tudi ne utemeljujeta sklepanja, da so rezultati prikazanega javnega mnenja prirejeni. Ni se mogoče strinjati s stališčem pritožbe, da so napadi direktorja in lastnika tožnice predstavljali zadostno dejansko podlago za vrednostno sodbo, da tožeča stranka rezultatov ne meri, pač pa ustvarja. Naš pravni red daje vsakomur kazensko in civilno-pravno zaščito pred nedopustnimi posegi drugega, le izjemoma, pa dovoljuje samopomoč, to je povzročitev škode drugemu zato, da bi obvaroval lasten interes (glej 138. in 139. člen OZ). Neupoštevna je pritožbena navedba, da je bil namen toženca opozoriti na anomalije pri merjenju javnega mnenja. Ta namen iz uporabljenih izrazov ne izhaja, saj gre zgolj za trditve brez vsakršnih argumentov. Tožena stranka je šele v obravnavanem postopku opozorila na možnost vpliva objavljenih javnih raziskav na oblikovanje javnega mnenja, pri čemer je svoje stališče izrazila na nežaljiv način in ga oprla na strokovno literaturo. Pravilna je tudi opredelitev sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ne gre za izjave političnega boja. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno izpostavilo, da je tožeča stranka gospodarski in ne politični subjekt. Sodišče je upoštevalo, da so naročniki tožnikovih storitev tudi politični subjekti, pri katerih je deloval politik GG. Vendar pa ta okoliščina ne zadostuje za opredelitev toženčeve izjave za politične, torej takšne, ki je podana proti političnemu nasprotniku za dosego političnih ciljev. Sicer pa tudi, če bi šteli, da je bila žaljiva izjava podana pri izvajanju politične dejavnosti toženca, protipravnost ni izključena, saj način izražanja in vsebina izjave kažeta na toženčev zaničevalni namen. Vprašanje kdo so lastniki tožnika za odločitev o odškodninski odgovornosti toženca ni odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje s tem, ko tega vprašanja ni dovolilo zastaviti zakonitemu zastopniku, ni prekršilo določb postopka in tudi s tem ne, ko ni dovolilo vprašanj o povezavah zakonitega zastopnika tožnice s politikom GG. Tudi morebiten obstoj takšnih povezav tožencu ne daje upravičenja, da brez argumentov izreče besede, ki predstavljajo okrnitev ugleda in dobrega imena tožnice. Razen tega pa tudi niso dovoljeni tako imenovani informativni dokazi, s katerimi bi se ugotovila dejstva, ki jih stranke ne zatrjujejo.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ugotovljene okoliščine opravičujejo izrek denarne odškodnine. Navedbe o obstoju okoliščin je tožeča stranka podala v pripravljalni vlogi z dne 14.4.2008 in 13.10.2009 in je zato netočna pritožbena navedba, da je sodišče odločalo brez potrebne trditvene podlage. Ni se tudi mogoče strinjati z navedbo, da je sodišče pomešalo kriterije za utemeljitev poslovne in neposlovne škode. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo funkcijo, ki jo je toženec opravljal v času podane izjave in njen močan vpliv na mnenje tako strokovne kot laične javnosti. Razen tega je sodišče prve stopnje ugotovilo in upoštevalo odziv javnosti na podane toženčeve izjave, kar tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zadostuje za sklep o izkazani predpostavki za izrek odškodninske posledice.

Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne tisti, na katerih obstoj mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi 1. odst. 360. člena ZPP je odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala na podlagi 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP sama nositi nastale ji pritožbene stroške in povrniti pritožbene stroške, ki so z vložitvijo odgovora na pritožbo nastali nasprotni stranki. Na podlagi 1. odst. 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZodvT, Ur. list RS, št. 67/08) je bila nagrada odmerjena po doslej veljavni Odvetniški tarifi. Ob upoštevanju vrednosti izpodbijanega dela sodbe je odvetnik tožnice za sestavo odgovora na pritožbo upravičen do nagrade v vrednosti 500 točk (tar. št. 18 v zvezi s tar. št. 21) in do povračila 20 % DDV, skupaj torej do nagrade v vrednosti 600 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR, predstavlja znesek 275,40 EUR. Nadalje je tožeča stranka upravičena do povračila stroška sodne takse v vrednosti 50,00 EUR. V pritožbenem postopku so tožeči stranki nastali stroški v znesku 325,40 EUR, ki jih mora tožena stranka plačati v 15-ih dneh, sicer se bodo obračunale še zakonske zamudne obresti (277. člen OZ).