Jedro

V konkretnem primeru so podani utemeljeni razlogi za ugotovitev, da gre za nesporno zavajanje oziroma zlorabo postopka pridobitve mednarodne zaščite, in sicer precej iznad minimalnega praga, ki je glede na upravno in sodno prakso potreben za zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 30. 4. 2013 do dne 30. 7. 2013 na podlagi 4. odstavka 51. člena v povezavi z 2. alineo 1. odstavka 51. člena v zvezi s 5. in 6. točko 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka ugotavlja, da je tožnik dne 30. 4. 2013 prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Po presoji tožene stranke tožnik očitno zlorablja postopek mednarodne zaščite v smislu 5. in 6. točke 55. člena ZMZ, po katerih se med drugim šteje, da prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, če je zato imel možnost (5. točka) in da je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države (6. točka), ob upoštevanju podatkov v spisu predmetne upravne zadeve, iz katerega med drugim izhaja, da je tožnika 31. 3. 2013 obravnavala Policijska postaja Grosuplje (v nadaljevanju: PP Grosuplje) zaradi nezakonitega bivanja v Republiki Sloveniji. Nadalje iz policijske depeše PP Grosuplje z dne 3. 4. 2013 še izhaja, da je 31. 3. 2013 policija izvedla postopek zaradi suma, da je bilo v družini A.A. na naslovu B., storjeno kaznivo dejanje nasilja v družini (191. člen KZ-1). Policija je na podlagi zbranih obvestil v postopku ugotovila, da naj bi B.B. izvajal fizično nasilje nad A.A. in njenim sinom mld. C.C., zato mu je bila odvzeta prostost in odrejeno pridržanje ter dne 2. 4. 2013 s strani preiskovalnega sodnika odrejena sodna prepoved približevanja ženi in njenemu sinu na naslovu bivanja B. Policisti so v postopku ugotovili, da tožnik v Republiki Sloveniji nima urejenega B. statusa tujca. Njegova žena je sicer dne 29. 6. 2012 na UE Grosuplje vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, vendar je bil v postopku zaradi nesodelovanja tujca z organom izdan sklep o ustavitvi postopka, ki je dne 20. 11. 2012 postal dokončen. Na podlagi določil Zakona o tujcih (ZTuj-2) je lahko tujec bival v Republiki Sloveniji še 90 dni po dokončnosti omenjenega sklepa, to je v konkretnem primeru vključno do 17. 2. 2013, po tem datumu pa bi moral tožnik zapustiti območje Republike Slovenije, česar po podatkih njegovega potnega lista ni storil, saj je zadnji zabeležen vstop v Republiko Slovenijo razviden iz njegovega potnega lista na dan 19. 7. 2012 na mejnem prehodu Obrežje. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je tožnik potrdil, da je dne 19. 7. 2012 dejansko odšel do Karlovca in se istega dne vrnil v Republiko Slovenijo. V nadaljevanju obrazložitve ugotavlja, da je iz izpiska iz kazenske evidence razvidno, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje uboja po 1. odstavku 115. člena v zvezi s 3. odstavkom 22. člena, 3. odstavkom 29. člena in 34. členom KZ-1 na zaporno kazen 1 leta in 2 mesecev zapora ter je na posebno vprašanje, kako lahko navedeno pojasni, odgovoril, da je bil zaradi tega dogodka obsojen na 3,5-letno zaporno kazen zaradi poskusa uboja v prekoračenem silobranu, vendar je na njegovo pritožbo Višje sodišče sodbo razveljavilo ter bil nato izpuščen. Pri podaji prošnje je dogodek tudi opisal in dodal, da je bil za očitano mu kaznivo dejanje uboja oproščen; Mujo naj bi ga napadel z bejzbolsko palico in mu pri tem zlomil ključnico in arkado, tožnik pa naj bi pri tem skušal zbežati, vendar sta ga osebi ujeli in podrli na tla, od tega trenutka dalje pa se tožnik ne spominja ničesar in je šele na sodišču izvedel, da je eno osebo trikrat ali petkrat zabodel z nožem. Mujo in njegova družina ga sedaj iščejo in se mu za ta dogodek želijo maščevati. Na posebno vprašanje, ali se je še kdaj vrnil v BiH po prestani zaporni kazni v Sloveniji je odgovoril, da le enkrat in tedaj ostal tam 15 dni, da si je uredil svoj potni list, osebe, ki naj bi se mu maščevale pa tedaj niso vedele, da se nahaja doma. Na posebno vprašanje, ali misli, da se mu te osebe, v kolikor bi to dejansko želele, ne bi maščevale tudi v Sloveniji, je odgovoril, da te osebe vedo, da bodo v Sloveniji kaznovane, v kolikor se mu tukaj maščujejo. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnik po ugotovitvah policije že večkrat pravnomočno kaznovan zaradi kršitev določil Zakona o tujcih zaradi nezakonitega bivanja v Republiki Sloveniji, enkrat pa zaradi kršitve Zakona o osebnem imenu, ko je uporabil drugo ime kot svoje, poleg tega pa je bil enkrat že odstranjen iz Republike Slovenije, in sicer 26. 10. 2011 na mejnem prehodu Dobova. Dalje še ugotavlja, da je tožnik po ugotovitvah policistov ponovno storil prekršek in nezakonito bival v Republiki Sloveniji in ker so obstajale okoliščine, ki so kazale na nevarnost pobega in to, da Republike Slovenije ne bo zapustil v roku za prostovoljno vrnitev ter ob upoštevanju pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje in tožnikovo predhodno nezakonito bivanje v Republiki Sloveniji so ga policisti poskušali dne 2. 4. 2013 odstraniti iz države na mejnem prehodu Obrežje, vendar je zavrnil možnost, da bi v BiH odpotoval z avtobusom, zato je bil na podlagi odločbe Policije z dne 3. 4. 2013 nastanjen v Center za tujce v Postojni. Pozneje je tam 26. 4. 2013 z lastnoročno pisno vlogo zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, prošnjo na predpisanem obrazcu pa je podal 30. 4. 2013. Istega dne mu je bil ustno na zapisnik izrečen ukrep začasne omejitve gibanja na prostore Centra za tujce zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov po 5. in 6. točki 55. člena ZMZ, ker iz vseh navedenih dejstev in okoliščin izhaja, da tožnik zlorablja postopek mednarodne zaščite v smislu 5. točke ZMZ, saj se v Republiki Sloveniji nahaja že več let in je od dne 18. 1. 2012 poročen s slovensko državljanko, ki je zanj pri pristojnem organu poskušala pridobiti dovoljenje za bivanje, vendar je bil postopek ustavljen zaradi njegovega nesodelovanja. Tožnik se v lastnoročni izjavi in pri podaji prošnje za mednarodno zaščito kot razlog preganjanja v izvorni državi sklicuje na dogodke, ki se navezujejo na kaznivo dejanje uboja v letu 2010 in je pri podaji prošnje navedeni dogodek tudi opisal ter dodal, da je bil za očitano mu kaznivo dejanje uboja oproščen.

3. Posebej vprašan, zakaj misli, da bi se mu Mujo sedaj maščeval, je tožnik pojasnil, da zaradi premoženjskopravnega zahtevka, ki ga je Mujo uveljavljal v kazenskem postopku, vendar je bil kot oškodovanec napoten na pravdo. Mujo mu je tudi rekel, da ga bo našel, ko se bo vrnil v BiH in se mu maščeval. V BiH zakoni niso spoštovani, policija pa ne dela in je tudi podkupljiva. Tožena stranka ugotavlja, da se je navedeni dogodek, zaradi katerega naj bi bil tožnik ogrožen v izvorni državi, zgodil leta 2010. Po tem dogodku se je tožnik še vračal v BiH in spet v Slovenijo, v kolikor pa bi bil zaradi tega res ogrožen, bi po mnenju tožene stranke za mednarodno zaščito zaprosil že prej.

4. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da tudi iz ravnanja tožnika izhaja, da je za mednarodno zaščito zaprosil izključno zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj se je dne 2. 4. 2013 uprl odstranitvi iz države, ko so ga policisti na mejnem prehodu Obrežje napotili na avtobus za BiH, kar je tožnik zavrnil, zato so ga z odločbo z dne 3. 4. 2013 nastanili v Center za tujce, medtem ko je lastnoročno izjavo, da želi zaprositi za mednarodno zaščito potem podal šele 26. 4. 2013. Zato glede na ugotovljeno dejansko stanje tožena stranka ocenjuje, da je podan tudi sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu 6. točke 55. člena ZMZ, tako da so za omejitev gibanja nedvomno podani razlogi tako iz 5. kot iz 6. točke 55. člena ZMZ, po katerem za omejitev gibanja zadošča že sum zavajanja ali zlorabe postopka, medtem ko so v konkretnem primeru „podani utemeljeni razlogi za ugotovitev, da gre za nesporno zavajanje oziroma zlorabo postopka pridobitve mednarodne zaščite, in sicer precej iznad minimalnega praga, ki je glede na upravno in sodno prakso potreben za zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene“. Nadalje meni, da z odločitvijo v konkretnem primeru tožena stranka ni prestopila obsega oziroma mej prostega preudarka, ampak se je gibala znotraj njih. Prav tako meni, da je odločila v skladu z namenom danega pooblastila. V primeru omejitve gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka je namen zakonodajalca omejevati, če ne že preprečevati zlorabe postopka, v konkretnem primeru pa te zlorabe ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se tožniku omejilo gibanje. Če bi ga tožena stranka nastanila v katerem drugem oddelku Azilnega doma, bi tožnik lahko brez težav zapustil Azilni dom in se izognil odstranitvi iz Republike Slovenije ter tako onemogočil dokončno izvedbo začetega postopka, kar ne bi bilo v skladu z namenom ZMZ, ki omogoča, da se zaščita nudi ljudem, ki trpijo utemeljen strah pred preganjanjem iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, ali tistim, ki bi bili soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo v primeru vrnitve v izvorno državo. Kot najpomembneje pa navaja, da se prosilcem tekom postopka zagotovi osnovno oskrbo in zaščito, ne pa da se jim omogoča ilegalno prehajanje državnih mej zaradi uresničevanja drugih interesov. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito ter njegove navedbe in dejanja po oceni tožene stranke kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom, kar bi toženi stranki onemogočilo odločanje o njegovi prošnji, ampak bi morala postopek ustaviti.

5. Glede na vse navedeno tožena stranka ocenjuje, da so podani zadostni razlogi za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja na prostore Centra za tujce, ki je izrecen po celoviti preučitvi okoliščin, saj bo le s takšno omejitvijo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo odločilo o njegovi prošnji. Pri tem je še upoštevala, da se tožnik že vrsto let nahaja v Republiki Sloveniji in da je poročen s slovensko državljanko, ki mu je poskušala urediti bivanje v Sloveniji, vendar v postopku ni sodeloval, poleg tega pa je bil večkrat obravnavan za nezakonito bivanje v Republiki Sloveniji in v letu 2011 tudi že prisilno odstranjen, ob zadnjem poskusu odstranitve 2. 4. 2013 pa se je temu uprl, kar po oceni tožene stranke kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistema mednarodne zaščite, za katero ni zaprosil v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel možnost. 6. V tožbi tožnik opozarja, da sum zavajanja in zlorabe postopka ne more biti samostojna pravna podlaga za omejitev gibanja, ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011. Meni, da je „sum zavajanja“ in zlorabe postopka lahko podlaga za odvzem osebne svobode le v povezavi z neko drugo podlago, samostojna podlaga pa le v primeru, če je podan „utemeljen sum, da gre za zlorabo in zavajanje postopka“. Meni, da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu ugotovila zgolj sum zavajanja in zlorabe postopka, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa na strani 3. Nasprotuje tudi stališču, da ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, saj je zaprosil za to v trenutku, ko je začutil, da je njegovo življenje ogroženo – to je bilo ob poskusu prisilne odstranitve iz Republike Slovenije. Zakon ne določa, da bi bilo potrebno besedno zvezo „v najkrajšem možnem času“ tolmačiti tako, kot na primer takoj ob prijetju s strani policije ali pa še istega dne. Poleg tega meni, da ni mogoče slediti stališču tožene stranke, da je za mednarodno zaščito zaprosil izključno, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj skuša le preprečiti izročitev državi, v kateri je ogroženo njegovo življenje zaradi želje po maščevanju. Namen ZMZ pa je ugotoviti, ali so tožnikove trditve resnične in ga obvarovati pred odstranitvijo v tako državo, pri čemer se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 531/09 z dne 1. 4. 2009. Kot logično izpostavlja dejstvo, da vsakdo, ki zatrjuje preganjanje oziroma ogroženost v izvorni državi vloži prošnjo za to, da bi dobil zaščito in hkrati zaradi tega, da ne bi bil odstranjen iz Slovenije. Kot zmotno označuje navedbo v izpodbijanem sklepu, da je v primeru omejitve gibanja namen zakonodajalca jasen, to je omejevati, če ne že preprečevati zlorabe postopka, pri čemer meni, da te zlorabe ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se je tožniku gibanje omejilo na prostore Centra za tujce, saj bi v nasprotnem primeru tožnik brez težav zapustil Azilni dom in se izognil odstranitvi iz Republike Slovenije ter s tem onemogočil izvedbo že začetega postopka, kar ne bi bilo v skladu z namenom ZMZ. Tožnik ob taki obrazložitvi meni, da si skuša tožena stranka zgolj olajšati delo, kar pa ni namen ZMZ in da tožniku gibanja ne želi omejiti v skladu z namenom zakona. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki ga je predložila hkrati z listinami predmetnega upravnega spisa, vztraja pri navedbah v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in se nanj v celoti sklicuje. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče je v skladu s 5. odstavkom 51. člena ZMZ opravilo glavno obravnavo in v dokaznem postopku vpogledalo listine predloženega upravnega spisa ter kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K 69211/2010, ki ga je sodišče pridobilo na lastno iniciativo na vpogled v skladu z 8. členom v povezavi z 2. odstavkom 51. člena ZUS-1, zaslišalo pa je tudi tožnika, ki je med drugim izpovedal, da je rojen ... 7. 1982 v ..., BiH in da se v Republiki Sloveniji nahaja vse od konca leta 2001 oziroma začetka leta 2002, ko je prišel kot delavec s sezonsko vizo in si jo je približno 3 leta podaljševal tudi za turistične namene, nato pa je bil brez urejenega bivalnega dovoljenja tu vse do leta 2008 in potem spet od leta 2009 dalje. Posebej vprašan glede svojega trenutnega statusa tožnik odgovori, da si je na vse načine poskušal urediti dovoljenje za bivanje, tudi preko soproge, vendar neuspešno. Na vprašanje, da opiše kakšno je njegovo bivanje v Centru za tujce v Postojni glede pogojev same namestitve, higienskih razmer in prehrane ter sprejemanja obiskov in telefonskih klicev in uporabe drugih komunikacijskih sredstev in gibanja na prostem je tožnik odgovoril, da je sama namestitev sicer v redu, prav tako v pretežnem delu tudi hrana, higienske razmere pa so slabše, gibanje na prostem pa je omejeno na eno do dve uri dnevno; znotraj prostorov lahko z vsemi neomejeno komunicira in tudi komunikacije preko telefona so praktično neomejene do 22-ih zvečer, na voljo je tudi posebna telefonska govorilnica, ni pa mogoče prostorov zapustiti in iti ven. Na posebno vprašanje glede morebitnih zdravstvenih posebnosti tožnika in razpoložljive zdravstvene pomoči v primeru, če bi jo potreboval je tožnik odgovoril, da mu center nudi vso zdravstveno pomoč, vendar je tožnik zaenkrat zdrav in nima nobenih zdravstvenih težav. Na posebno vprašanje, da iz izpodbijanega sklepa in podatkov upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik v Center nameščen že prej, še preden mu je bil izrečen sedaj izpodbijani ukrep začasne omejitve gibanja in kako to lahko pojasni, je tožnik odgovoril, da je bil že 31. 3. 2013 po nesrečnem dogodku prepeljan na Policijsko postajo Grosuplje od doma, kjer so ga policisti prijeli in odpeljali na 24-urno pridržanje na Policijsko postajo Moste, od tam pa na sodišče, kjer je bil tudi zaslišan, zoper njega pa ni bil odrejen pripor, pač pa ga je policija odpeljala na PP Grosuplje, kjer je podal izjavo, od tam pa v Novo mesto ter na državno omeje z Republiko Hrvaško, da bi ga zaradi odstranitve iz države namestili na avtobus za BiH, vendar so ga zaradi nasprotovanja tožnika vrnili nazaj na PP Grosuplje, kjer je bil izpolnjen določen obrazec in tožnik odpeljan v Center in bil tam nameščen skoraj mesec dni brez odločbe, šele po tem, ko se je preko prijatelja obrnil za pomoč na PIC je prišel v stik z določenimi ljudmi, ki so mu pomagali. Dodatno je še navedel, da si je ves čas trajanja opisanih postopkov pri policiji prizadeval zaprositi za mednarodno zaščito, vendar neuspešno. Na posebno vprašanje, ali je tožnik, ki je sam omenil, da je bil v navedenem obdobju zaslišan tudi pri preiskovalnemu sodniku ter ali je tedaj zaprosil za azil pri sodniku, odgovoril, da preiskovalnemu sodniku ni omenjal prošnje za mednarodno pomoč, ker je bil prepričan, da bo po opravljenem zaslišanju izpuščen lahko odšel domov. Na nadaljnje vprašanje, ali mu je bil po zaslišanju pri preiskovalnem sodniku izročen zapisnik o zaslišanju, je tožnik odgovoril, da mu je preiskovalni sodnik izdal sklep o 30-dnevni prepovedi približevanja soprogi in starejšemu sinu, nadalje vprašan, če ima navedeni sklep pri sebi pa se je zavezal, da ga bo do konca delovnega časa posredoval sodišču po faxu ali po elektronski pošti (priloga A4). Na posebno vprašanje, ali lahko tožnik natančneje opiše omenjeni dogodek, ki ga omenja kot „nesrečni dogodek“ tožnik odgovori, da je pravzaprav mislil na spor s svojo soprogo, ki jo je v prepiru enkrat udaril in dvakrat sina, zato se je ustrašila in poklicala policijo. Na posebno vprašanje, da je listina, ki se nahaja v upravnem spisu opremljena z datumom 26. 4. 2013 in ki se mu predoči z vprašanjem, če je to njegova vloga, je tožnik izrecno potrdil, da je to njegova vloga za mednarodno pomoč. Na posebno vprašanje, ali se pogoji bivanja v Centru za tujce kakorkoli razlikujejo po tem, ko mu je bil vročen izpodbijani sklep, je tožnik odgovoril, da so pogoji vseskozi enaki, kot pred tem, ko je bival v Centru brez izpodbijanega sklepa. Na posebno vprašanje, kako to, da je v prošnji navedel, da so mu že na sodišču pred zaključkom kazenskega postopka povedali, da mu ne bodo ostali dolžni in zakaj ni že po odpustu iz zapora dne 26. 11. 2011 vložil prošnje za mednarodno zaščito je tožnik odgovoril, da se v Sloveniji ni počutil kakorkoli ogroženega, v Bosni pa niso vedeli, da je bil tožnik izpuščen iz zapora, saj je bil obsojen na 3,5 leta zapora, v Sloveniji pa se ni počutil ogroženega, ker so tu drugačni predpisi kot v Bosni. Na nadaljnje vprašanje, zakaj ni v pritožbi, vloženi po pooblaščenem odvetniku zoper odločbo o namestitvi v Centru za tujce dne 2. 4. 2013 navedel, da se ne more vrniti v BiH, temveč je celo navedel, da je Republiko Slovenijo že večkrat zapustil in da se redno vrača v BiH, kar lahko potrdi tudi njegov brat, je tožnik odgovoril, da je iz žigov v njegovem potnem listu razvidno, da je v tem času potoval v BiH samo enkrat, večkrat pa je bil na Hrvaškem. Na nadaljnje vprašanje, zakaj ni že v pritožbi zoper odločbo o vrnitvi navedel, da se v BiH ne more vrniti, ker mu bo tam življenje ogroženo, je tožnik odgovoril, da ni osebno kontaktiral z odvetnico, pač pa preko svojega prijatelja Boruta in tako niti ne ve, kaj vse je odvetnica napisala v pritožbi. Glede na navedeno je po presoji sodišča odločitev tožene stranke, ki je na podlagi 2. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 4. odstavkom 51. člena ZMZ odločila na podlagi diskrecijskega pooblastila za odločanje po prostem preudarku pravilna in zakonita, sodišče pa glede tega razloga sledi utemeljitvi tožene stranke v izpodbijanem sklepu v skladu z določilom 2. odstavka 71. člena ZUS-1, zato ne ponavlja razlogov, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijanem sklepu, kot je predhodno povzet, pravilno in v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa navedla že tožena stranka, ki je odločila po prostem preudarku. Ko odloča po prostem preudarku, pa mora upravni organ odločati v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je bilo pooblastilo zakonodajalca dano.

10. Obseg in meje presoje sodišča v primeru, ko je upravni organ, kot v konkretnem primeru tožena stranka, pooblaščen odločati po prostem preudarku, določa 3. odstavek 40. člena ZUS-1. Sodišče v takem primeru preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen. V konkretnem primeru tožena stranka, ki se je pri svoji odločitvi oprla na 4. odstavek 51. člena v povezavi z 2. alineo 1. odstavka 51. člena v zvezi s 5. in 6. točko 55. člena ZMZ po presoji sodišča ni prekoračila meje prostega preudarka na navedeni pravni podlagi. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka pravilno v skladu s podatki predloženega upravnega spisa celovito ugotovila in v zadostni meri obrazložila relevantne oziroma ključne dejanske in pravne razloge oziroma okoliščine glede načina in meje uporabe prostega preudarka v tem primeru. Tožena stranka se je opredelila tudi do nujnosti ukrepa in je ocenila, da ne bi bilo mogoče doseči istega legitimnega cilja, če bi se ukrep izvajal, kje drugje, kot v Centru za tujce, tožnik pa v tožbi ni argumentiral ali predložil kakšnega dokaza, ki bi navedeno ugotovitev lahko postavili v drugačno perspektivo. Iz povedanega sledi, da čeprav je izpodbijani akt obrazložen, ta napaka ni takšna, da bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve glede na vsebino tožbenih ugovorov in tožnikovo izpovedbo na glavni obravnavi (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1).

11. Pravilnost odločitve tožene stranke je sodišče preverilo na glavni obravnavi in ugotovilo tudi na podlagi zaslišanja tožnika, ki je na ustni javni glavni obravnavi dne 15. 5. 2013 med drugim sam izpovedal, da za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji predhodno ni zaprosil zato, ker se tu ni počutil kakorkoli ogroženega vse odkar je bil izpuščen iz zapora dne 26. 11. 2011, čeprav se v dejanskem pogledu v zvezi z razlogi za priznanje mednarodne zaščite sklicuje prav na dogodek, zaradi katerega je tedaj zoper njega tekel kazenski postopek, v katerem naj bi bil tožnik po lastnih navedbah oproščen obtožbe, vendar glede te okoliščine drugače izhaja iz podatkov kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K 69211/2010, in sicer iz sodbe pod navedeno opr. št. z dne 16. 3. 2012, s katero je bil tožnik spoznan za krivega, „ker je v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in v prekoračenem silobranu poskusil drugemu vzeti življenje s tem, da je dne 1. 9. 2010 okoli 22.00 ure na makadamskem parkirišču v bližini ... v Ljubljani, z nožem na preklop z dolžino rezila najmanj 10 cm, večkrat zabodel Ž.Ž. v predel vratu in prsnega koša, pri čemer je le-ta utrpel plitvo rano pod desnim krakom spodnje čeljusti, rado nad desno ključnico s prerezanjem vrška gornjega režnja pljuč, penetrantno rano na prednji strani prsnega koša desno z vreznino gornjega režnja desne polovice pljuč, ravno pod levim rebernim lokom z vrezno poškodbo jeter in črevesnega oporka in rano na levi strani hrbta, zaradi česar je bilo v nevarnosti njegovo življenje, za vselej pa bo ostal skažen, le zaradi pravočasne zdravniške pomoči Ž.Ž. pa je dejanje ostalo pri poskusu, pri tem pa so osebnostna struktura B.B., njegov strah pred lastno agresijo in dogajanje, ki ga je doživel kot prizadetost in razočaranje, prizadeli njegovo čustveno dojemanje do take mere, da je bila njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana, s svojim ravnanjem pa je prekoračil obrambo, ki je bila nujno potrebna, da je od sebe odvrnila istočasen protipraven napad s strani Ž.Ž., ki ga je neposredno pred tem udaril najprej v ramo, nato po obrazu tako, da mu je zbil na tla očala, zaradi česar je B.B. pričel bežati, takrat pa ga je Ž.Ž. udaril po hrbtu, da je B.B. padel na tla, nato pa ga je Ž.Ž. še prijel za vrat in dvignil, takrat pa je B.B. iz žepa izvlekel nož in Ž.Ž. večkrat zabodel v vitalne dele telesa, s tem pa prekoračil mejo sorazmernosti med napadom in obrambo. S tem je storil poskus kaznivega dejanja uboja po 1. odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, v zvezi s 3. odstavkom 29. člena KZ-1 in v zvezi s 3. odstavkom 22. člena KZ-1. Po 1. odstavku 115. člena KZ-1 se obdolžencu ob upoštevanju omilitvenih določil 1. alineje 50. člena KZ-1 in 2. točke 51. člena KZ-1 izreče kazen 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora. Po 1. odstavku 56. člena KZ-1 se obdolžencu v izrečeno kazen všteje čas prestan v priporu od 23.45 ure dne 1. 9. 2010 do 13.00 ure dne 26. 10. 2011“.

12. V zvezi s tožbeno navedbo, da „sum zavajanja in zlorabe postopka“ sam po sebi ne more biti samostojna pravna podlaga za izrek izpodbijanega ukrepa začasne omejitve gibanja tožniku glede na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi I Up 1116/2009 z dne 3. 3. 2011, pač pa je samostojna podlaga samo v primeru, če je podan „utemeljen sum, da gre za zlorabo in zavajanje postopka“, pri čemer izpostavlja citirani del obrazložitve tožene stranke na strani 3 izpodbijanega sklepa, sodišče sicer pritrjuje tožniku, vendar pri tem ne more prezreti, da je poleg v tožbi citiranega dela obrazložitve tožene stranke (na strani 3 izpodbijanega sklepa), potrebno upoštevati tudi nadaljevanje besedila obrazložitve (na strani 3 in 4 izpodbijanega sklepa), še zlasti v delu, ki se glasi: //... medtem ko so v konkretnem primeru glede na vse zgoraj navedeno, podani utemeljeni razlogi za ugotovitev, da gre za nesporno zavajanje oziroma zlorabo postopka pridobitve mednarodne zaščite, in sicer precej iznad minimalnega praga, ki je glede na upravno in sodno prakso potreben za zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene...//.

13. Glede na vse zgoraj navedeno je odločitev tožene stranke pravilna, zato je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.