Jedro

Zaradi tožnikovega ravnanja in nezakonitega bivanja v Republiki Sloveniji so bili izpolnjeni predpisani pogoji za omejitev njegovega gibanja, tožena stranka pa prostega preudarka ni uporabila v nasprotju z njegovim namenom in njegove meje ni prekoračila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-122/2013/3 (1313-14) z dne 3. 5. 2013, s katerim je bilo tožniku na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) omejeno gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 30. 4. 2013 od 18.25 ure do dne 30. 7. 2013 do 18.25 ure.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in se sklicuje na določbe: drugega odstavka 71. člena ZUS-1, 51., 55. in 63. člena ZMZ. Po presoji sodišča prve stopnje so bili razlogi za omejitev gibanja pravilno ugotovljeni in v zadostni meri obrazloženi. Tožena stranka je v zadostni meri obrazložila okoliščine glede načina in meje uporabe prostega preudarka.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijani sklep tožene stranke odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je napačna presoja upravnega sodišča, da tožena stranka pri svoji odločitvi ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za ukrep omejitve gibanja. Opozarja na dejstvo, da je za mednarodno zaščito zaprosil v trenutku, ko je začutil, da je njegovo življenje ogroženo, in sicer ob poskusu njegove prisilne vrnitve v Bosno in Hercegovino. Ni mu mogoče očitati, da za mednarodno zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času. Ni podan utemeljen sum zavajanja in zlorabe postopka mednarodne zaščite. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožbenega ugovora, da prošnje za mednarodno zaščito ni vložil izključno zato, da bi preprečil prisilno odstranitev iz države. Poskuša namreč preprečiti izročitev državi, v kateri je njegovo življenje ogroženo, ker se mu bo verjetno maščevala oseba, s katero se je fizično spopadel in bil nato zaradi poskusa uboja v Sloveniji zaprt. Zato je nezakonita omejitev gibanja na podlagi 6. točke prvega odstavka 55. člena v povezavi z drugo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu (za mednarodno zaščito) začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov, navedenih med drugim tudi v 5. točki (prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost) in 6. točki (prosilec je vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države) prvega odstavka 55. člena ZMZ.

7. Kot izhaja iz predloženih spisov in iz tožnikovega zaslišanja na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, je tožnika dne 31. 3. 2013 obravnavala Policijska postaja Grosuplje zaradi nezakonitega bivanja v Republiki Sloveniji. Tožnik, ki kot ujec po lastnih navedbah v Republiki Sloveniji prebiva od konca leta 2001, še vedno nima urejenega statusa. V času od 1. 9. 2010 do 26. 10. 2011 je bil zaprt v Sloveniji zaradi poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1. Od 18. 1. 2012 je poročen s slovensko državljanko, ki je zanj vložila na Upravni enoti Grosuplje prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, vendar je bil postopek zaradi njegovega nesodelovanja z organom ustavljen s sklepom, ki je 20. 11. 2012 postal dokončen. Na podlagi Zakona o tujcih (ZTuj-2) je lahko kot tujec bival v Republiki Sloveniji še 90 dni po dokončnosti omenjenega sklepa, to je vključno do 17. 2. 2013, po tem datumu pa bi moral zapustiti območje Republike Slovenije, česar pa po podatkih njegovega potnega lista ni storil. Policisti so ga poskušali dne 2. 4. 2013 odstraniti iz države na mejnem prehodu Obrežje, vendar je zavrnil možnost, da bi v Bosno in Hercegovino odpotoval z avtobusom, zato je bil na podlagi odločbe policije z dne 3. 4. 2013 nastanjen v prostore Centra za tujce v Postojni. Dne 26. 4. 2013 pa je z lastnoročno pisno vlogo zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, prošnjo na predpisanem obrazcu pa je podal 30. 4. 2013. Istega dne mu je bil ustno na zapisnik izrečen ukrep začasne omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov po 5. in 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ.

8. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka z omejitvijo tožnikovega gibanja na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi z drugo alinejo prvega odstavka 51. člena in s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Tožena stranka je tudi po presoji Vrhovnega sodišča v skladu s podatki predloženega upravnega spisa celovito ugotovila in v zadostni meri obrazložila relevantne dejanske in pravne razloge oziroma okoliščine glede načina in meje uporabe prostega preudarka v tem primeru.

9. Zaradi tožnikovega ravnanja in nezakonitega bivanja v Republiki Sloveniji so bili izpolnjeni predpisani pogoji za omejitev tožnikovega gibanja, tožena stranka pa prostega preudarka ni uporabila v nasprotju z njegovim namenom in njegove meje ni prekoračila. Po lastnih izjavah tožnik v Sloveniji biva že od leta 2001, zaradi nezakonitega bivanja so ga pristojni slovenski organi večkrat obravnavali, v letu 2011 je bil odstranjen iz Slovenije, ob zadnjem poskusu odstranitve dne 2. 4. 2013 na mejnem prehodu Obrežje pa se je odstranitvi iz države uprl, zaradi česar je bil nastanjen v center za tujce, šele 26. 4. 2013 pa je prvič izjavil, da želi zaprositi za mednarodno zaščito. Vse to kaže, da tožnik zlorablja sistem mednarodne zaščite, saj za mednarodno zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ), pa je za to imel možnost. Njegova ravnanja kažejo tudi na to, da je za mednarodno zaščito zaprosil zato, da bi preprečil vrnitev v izvorno državo (6. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ), saj mu je kot tujcu brez urejenega statusa po ZTuj-2 grozila odstranitev iz Slovenije. Torej sta razloga za omejitev gibanja na teh podlagah podana.

10. Pravilna je tudi ocena tožene stranke, ki ji je pritrdilo tudi prvostopenjsko sodišče, da je bilo treba tožniku gibanje omejiti, ker je, če ga ne bi, glede na njegovo dosedanje ravnanje utemeljeno pričakovati, da bi samovoljno zapustil azilni dom, kar pa bi toženi stranki onemogočilo nadaljevanje postopka in meritorno odločitev o njegovi prošnji. Tožena stranka se je tudi opredelila do nujnosti ukrepa in je ocenila, da ne bi bilo mogoče doseči istega legitimnega cilja, če bi se ukrep izvajal kje drugje, kot v centru za tujce, tožnik pa v tožbi ni navajal in tudi ni predložil dokazov, ki bi navedene ugotovitve lahko izpodbili. Torej je ukrep omejitve gibanja nujen in sorazmeren.

11. Glede na razloge, navedene v 9. in 10. točki te obrazložitve, tožnikove navedbe, da za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji prej ni zaprosil zato, ker se ni počutil ogroženega vse do izpustitve iz zapora, v katerem je prestajal zaporno kazen do 26. 10. 2011, in da pa se v primeru vrnitve v izvorno državo boji, da se mu bo oškodovanec iz kazenske zadeve, v kateri je bil kaznovan in je v Sloveniji prestajal zaporno kazen, maščeval, ker mu policija v izvorni državni ne bi nudila zadostnega varstva, ne morejo vplivati na drugačno odločitev sodišča glede omejitve tožnikovega gibanja.

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.