Jedro

Pri odločanju o zahtevku za povrnitev odškodnine za negmotno škodo mora sodišče po eni strani upoštevati posebnosti konkretnega primera (tako imenovano načelo individualizacije odškodnine) kot tudi širše okvire in sodno prakso v drugih podobnih primerih, zato je potrebno upoštevati sorazmerje med konkretnimi okoliščinami, ki vplivajo na odmero odškodnine in so bile ugotovljene v tožničinem primeru in med odškodninami, dosojenimi v drugih podobnih primerih v državi.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu s p r e m e n i tako, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki iz naslova negmotne škode 3.081.935,00 SIT z z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.04.2002 dalje do plačila (namesto na prvi stopnji prisojenega zneska 4.281.935,00 SIT), skupaj torej 3.381.935,00 SIT, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne. Odločitev o stroških prvostopenjskega postopka se spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti 123.016,00 SIT stroškov prvostopenjskega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.04.2002 dalje do plačila. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 45.409,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.03.2003.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožeča stranka upravičena do odškodnine za negmotno škodo, ki jo je utrpela zaradi posledic prometne nezgode dne 19.01.1997, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke, v skupni višini 7.500.000,00 SIT ter do povrnitve materialne škode v višini 300.000,00 SIT. Ob upoštevanju revaloriziranega zneska 2.500.000,00 SIT, kolikor je tožena stranka tožeči stranki iz naslova te škode že poravnala in ki revaloriziran na dan sodnega odločanja znaša 3.218.065,00 SIT, je s sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati še 4.581.935,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 4.281.935,00 SIT (nematerialne škode) od 16.04.2002 dalje do plačila, od zneska 300.000,00 SIT (materialne škode) pa od 19.01.1997 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti 256.437,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka po pooblaščenki. Izpodbija prisojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in iz naslova telesnih bolečin, ki sta po mnenju pritožbe glede na aktualno sodno prakso dosojeni v pretirani višini. Pritožba opozarja, da je imela tožnica že pred nezgodo težave z gibali, zaradi česar se je tudi zdravila. Iz odločbe invalidske komisije je razvidno, da je bila invalidnost posledica bolezni, ne pa posledica poškodb v prometni nesreči. Pri odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjašnja življanjskih aktivnosti bi bilo zato te njene zdravstvene težave potrebno upoštevati. Glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pa pritožba opozarja, da je tožnica nepremično ležala le en dan, hospitalizirana je bila pet dni, nato pa je bila 21 dni v zdravilišču. Pritožba je delno utemeljena. Glede vzročne zveze med tožničino invalidsko upokojitvijo in posledicami poškodb v prometni nezgodi je prvostopenjsko sodišče na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je tožničino spremenjeno stanje hrbtenice zaradi poškodbe prvega ledvenega vretenca v prometni nesreči bistveno pripomoglo k temu, da je tožnica postala delni invalid in svojega dela ne zmore opravljati v polnem delovnem času. Zelo majhna verjetnost je namreč, da bi se blag išijas, v zvezi s katerim se je predhodno zdravila, v zadnjih petih letih brez poškodbe ledvenega vretenca razvil do stanja, kakršno je pri tožnici podano sedaj. V tem delu torej obrazložitev prvostopne sodbe temelji na jasnem in prepričljivem izvedeniškem mnenju, ki ga pritožba tožene stranke izrecno ne izpodbija, temveč izpostavlja le, da je invalidnost posledica bolezni. Utemeljena pa je po presoji pritožbenega sodišča pritožba glede višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za prestane telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev odškodnine za negmotno škodo mora sodišče po eni strani upoštevati posebnosti konkretnega primera (tako imenovano načelo individualizacije odškodnine) kot tudi širše okvire in sodno prakso v drugih podobnih primerih, zato je potrebno, kot to pritožba tožene stranke pravilno opozarja, upoštevati sorazmerje med konkretnimi okoliščinami, ki vplivajo na odmero odškodnine in so bile ugotovljene v tožničinem primeru in med odškodninami, dosojenimi v drugih podobnih primerih v državi. Pri dosoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je v obravnavani zadevi nedvomno potrebno upoštevati, da se je tožnica pred nezgodo sicer rekreativno, vendar relativno veliko ukvarjala s športom (tenisom, smučanjem, tekom, kolesarjenjem, planinarjenjem), kar ji sicer sedaj ni popolnoma onemogočeno, vednar pa teh aktivnosti ne more izvajati več z enako intenzivnostjo kot prej. Posledice prometne nesreče se kažejo pri tožnici v obliki okrnjene gibljivosti ledvenega dela hrbtenice, zaradi česar se je zmanjšal njen predklon in čuti bolečine v hrbtu ob opravilih, kjer prihaja do nenadnih tresljajev in pri opravilih, ki zahtevajo dalj časa prisiljen položaj telesa, to je pri dalj časa trajajoči vožnji z avtom, sedečem delu ali daljšem stanju na mestu. Vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje ob upoštevanju drugih podobnih primerov, ki jih je obravnavalo, da je tožnica iz tega naslova upravičena do odškodnine v višini 3.800.000,00 SIT in ne v višini 4.000.000,00 SIT, kot ji je prisodilo prvostopenjsko sodišče. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v obravnavanem primeru prisojena odškodnina v večji meri odstopa od drugih podobnih primerov. Tožnica je bila hospitalizirana po nezgodi en teden. Zelo hude bolečine je trpela pet dni, hude bolečine 75 dni, srednje bolečine pa še leto dni. Skupaj je bila v bolniškem staležu sedem mesecev in pol, v tem času je imela nameščen mavčni steznik dva meseca in pol (od 20.01.1997 do 09.04.1997), dober mesec dni pa je hodila z berglami (od 20.01.1997 do 26.02.1997). Ob upoštevanju, da je bila okrog 20-krat rentgensko slikana in tekom zdravljenja v zdravilišču na fizioterapiji ter kot rečeno, upoštevajoč druge podobne primere pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerna odškodnina v obravnavanem primeru, glede na 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) 2.000.000,00 SIT in ne 3.000.000,00 SIT, kolikor ji je prisodilo prvostopenjsko sodišče. Glede na povedano je pritožbeno sodišče prisojeno odškodnino iz naslova nematerialne škode znižalo za 1.200.000,00 SIT. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo prvostopenjsko odločbo, je moralo na podlagi 2.odst. 165.čl. ZPP odločiti o stroških vsega postopka. Stroške tožeče stranke je prvostopenjsko sodišče odmerilo na 548.432,00 SIT, stroške tožene stranke pa na 302.400,00 SIT. Po spremenjeni sodbi tako znaša uspeh vsake od strank v postopku 50%. Tožena stranka je glede na tak uspeh dolžna povrniti tožeči stranki 274.216,00 SIT pravdnih stroškov, tožeča pa toženi 151.200,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju stroškovnih zahtevkov je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti 123.016,00 SIT stroškov prvostopenjskega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.04.2002 do plačila. Pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 181.639,00 SIT (sodna taksa za pritožbo 91.639,00 SIT, sestava pritožbe 75.000,00 SIT, 20% DDV 15.000,00 SIT). Tožena stranka je v pritožbenem postopku uspela znižati prisojeno odškodnino za približno 25%, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da ji je tožeča stranka temu sorazmerni del stroškov dolžna povrniti z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe do plačila.