Jedro

Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnini za njiju uveljavljata z eno tožbo. Zato se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Tudi če gre za sicer morda nejasna določila, lahko stranki sami to nejasnost odstreta z med njima skladnim razumevanjem morda večpomenskega določila. Med strankama določilo petega odstavka 3. člena pogojev zavarovanja AO-plus-92, v pomenu, kot ga je razlagalo (drugače) sodišče druge stopnje, ni bilo sporno. Zato ob sojenju na drugi stopnji ni bilo pogojev za pripisovanje drugačnega pomena določilu o rizičnih izključitvah med drugim tudi v primeru hitrostnih voženj po "za ta namen določenih stezah" od tistega, ki sta mu ga glede atributa "določenosti" pripisovali stranki.

Izrek

Revizija zoper vmesno sodbo sodišča druge stopnje v delu odločitve o podlagi tožbenega zahtevka glede plačila odškodnine za premoženjsko škodo (to je za znesek 245.000,00 SIT s pripadki) se zavrže. V ostalem se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu odločitve o podlagi tožbenega zahtevka glede plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo in v delu odločitve o stroških pritožbenega postopka tako spremeni, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v delu odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka nad zneskom 245.000.00 SIT s pripadki potrdi.

Tožnik P. O. je dolžan plačati toženi stranki-zavarovalnici 169.000,00 SIT njenih stroškov revizijskega postopka v 15 dneh pod grožnjo izvršbe.

Obrazložitev

Tožnik se je poškodoval 8.4.1993 ob padcu z motorjem, ki mu ga je posodil prijatelj. Še pred vložitvijo tožbe je zahteval od tožene stranke plačilo odškodnine iz AO-plus zavarovanja (splošni pogoji AO-plus-92), vendar je tožena stranka odklonila plačilo odškodnine z obrazložitvijo, da se je tožnik poškodoval med vožnjo na motokros progi (pri smetišču B.) in da gre po splošnih pogojih za rizično izključitev škode v primerih, ko pride do nje med drugim tudi "pri sodelovanju na treningih in na hitrostnih vožnjah po tovarniških dvoriščih, avtodromih in drugih za ta namen določenih stezah". Tožnik je to zanikal in zatrjeval, da ni vozil po poligonu za motokros, ker takega poligona v C. ni, temveč je vozil po navadni poljski poti. Sicer pa ni vedel in niti ni mogel vedeti, da naj bi bila pot, po kateri se je peljal k svojemu znancu, proga za motokros, saj ni bila označena kot takšna, tožnik pa ni motokrosist, ki bi mu to bilo znano. Zato je s tožbo zahteval od tožene stranke plačilo odškodnine - in sicer po vseh spremembah in "skrčitvi" zahtevka nazadnje v znesku 3.745.000,00 SIT s pripadki (od tega 3.500.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo in 245.000,00 SIT za premoženjsko škodo).

Sodišče prve stopnje je 17.2.1998 prvič z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odgovorna tožniku za nastalo škodo iz naslova AO-plus zavarovanja. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval na motokros progi (in ne na "poljski poti"), vendar je pomembno, da ni dokazano, da bi tožnik po tej progi "hitrostno preizkušal" motor, temveč je le peljal z motorjem po motokros progi. Za take primere škode pa ni izključeno zavarovalno kritje po pogojih AO-plus zavarovanja.

Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 6.1.2000 takšno vmesno sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotkom, da s pomočjo izvedenca razreši vprašanje hitrosti tožnikove vožnje in tako ugotovi ali je šlo za hitrostno vožnjo ali pa le za navadno vožnjo ob slučajnem prečkanju steze za motokros.

Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem dokaznem postopku nato s sodbo z dne 17.5.2001 zavrnilo tožbeni zahtevek. Ugotovilo je, da je bila proga, po kateri je peljal tožnik, namenjena za vadbo motoristov s kros motorji in da se je tožnik preizkušal v hitrostni vožnji na kros progi ter ocenjeval sebe in motor, čeprav ni nikoli tekmoval in čeprav ni nihče meril hitrosti. Zato je po splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti njegov zahtevek za plačilo odškodnine izključen iz zavarovalnega kritja.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in z vmesno sodbo odločilo, daje tožena stranka odgovorna za tožniku v škodnem dogodku dne 8.4.1993 nastalo škodo na podlagi AO-plus zavarovanja. Tako je odločilo potem, ko je v celoti sprejelo kot pravilne vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, vendar je bilo mnenja, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo določilo petega odstavka 3. člena pogojev AO-plus zavarovanja, po katerem je izključena odgovornost tožene stranke za škodo le v primeru, ko je do nje prišlo pri sodelovanju med drugim tudi na hitrostnih vožnjah po le za ta namen določenih stezah. Ni že vsako zemljišče, ki ga motoristi običajno uporabljajo za preizkušnjo v hitrostni vožnji, šteti kot za motokrosistično hitrostno vožnjo "določeno" stezo, ki je dejansko športni objekt - torej za motokros opremljena in urejena površina. Pomembno je, ali je proga legalizirana ali pa jo uporabljajo motoristi le "na črno". Tožnik pa se je poškodoval pri hitrostni vožnji po za vadbo motoristov s kros motorji nelegalno uporabljeni progi, ki ni bila za to "določena", zaradi česar kritje ni izključeno.

Zoper vmesno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Kot revizijska razloga uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita, da je iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje napravilo drugačen pravni zaključek in da "taka obrazložitev sodišča ni obrazložena", saj je sodišče druge stopnje svojo presojo v splošnih pogojih določenega termina o "vnaprej določenih stezah" očitno črpalo iz nekih formalnopravnih podlag, ki pa jih ni navedlo. Tožena stranka šteje izpodbijano odločitev za popolno presenečenje. Zadeva je že bila enkrat prej v reševanju na drugi stopnji, vendar tega vprašanja sodišče tedaj sploh ni načenjalo, čeprav je bilo dejstvo, ki je po stališču sodišča druge stopnje sedaj postalo odločilno, znano že takrat. Sploh pa vsebina splošnih pogojev med strankama nikoli ni bila sporna in tožeča stranka ni gradila odgovornosti tožene stranke s sklicevanjem na dejstvo, da motokros steza nima upravnih dovoljenj za obratovanje. Če bi bilo to odločilno, bi bil potemtakem ves dokazni postopek nepotreben. S pristopom sodišča druge stopnje k rešitvi te zadeve je kršeno tudi načelo kontradiktornosti, razlaga določil splošnih pogojev pa materialnopravno zmotna. Ne more biti dvoma o tem, da je športna vožnja izvzeta iz zavarovalnega kritja. Zavarovalnica ne more vplivati na pravno ureditev stez, zato pa je z uvrstitvijo teh omejitev v splošne pogoje zavarovanja upravičenec ustrezno posvarjen, da se lahko odloči sprejeti riziko takih voženj ali pa jih dodatno zavarovati. Tožena stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožnikove pritožbe in potrditve sodbe sodišča prve stopnje, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper odločitev o podlagi tožbenega zahtevka glede plačila odškodnine za premoženjsko škodo ni dovoljena, v ostalem pa je utemeljena.

O sklepu pod I. točko izreka: Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnini za njiju uveljavljata z eno tožbo. Zato se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost tožnikovega zahtevka za povrnitev njegove premoženjske škode znaša 245.000,00 SIT in torej ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije. V premoženjskih sporih je namreč po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000,00 SIT.

Revizijsko sodišče je vprašanje dovoljenosti tega dela revizije presojalo po določbah novega ZPP, saj je sodišče prve stopnje izdalo sodbo po njegovi uveljavitvi 14.7.1999 (prehodna določba prvega odstavka 498. člena tega zakona). V tem obsegu je torej revizija tožene stranke vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (nedovoljena revizija po določbi drugega odstavka 374. člena ZPP) in jo je zato bilo treba v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP s sklepom zavreči. O sodbi pod II. točko izreka: Tožena stranka sicer očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar adekvatno tega očitka ne obrazloži. Če je sodišče druge stopnje na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje "napravilo drugačen pravni zaključek", ni s tem v ničemer kršilo določb pravdnega postopka, saj je imelo za takšno ravnanje izrecno pooblastilo v določbi 4. točke 358. člena ZPP, ki je ena izmed predvidenih podlag za spremembo prvostopne sodbe v postopku na drugi stopnji. Tudi nadaljnji revizijski očitek s tem v zvezi, da "obrazložitev sodišča ni obrazložena", ne narekuje spričo svoje tavtološke naravnanosti nekega drugačnega sklepanja, medtem ko očitek, da je sodišče druge stopnje črpalo svojo presojo iz nekih formalnopravnih podlag, ki pa jih ni navedlo, niti ni razumljiv. Tako se izkaže, da uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan.

Podan pa je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava - in sicer določbe prvega odstavka 99. člena ob nastanku konkretnega obligacijskega razmerja še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (glej prehodno določbo 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika). Vprašanje, katero določbo ZOR bo sodišče uporabilo pri razlagi pogodbe (v danem primeru pogodbe, sklenjene po vnaprej natisnjeni vsebini oziroma splošnih pogojev zavarovanja), je vselej pravno vprašanje. Po določbi prvega odstavka 99. člena ZOR se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Za odstop od tega pravila morajo biti podani razlogi, ki terjajo razlago pogodbe. Prvi pogoj za razlago pogodbenih določil pa je ta, da so sploh sporna med strankama. Tudi če gre za sicer morda nejasna določila, lahko stranki sami to nejasnost odstreta z med njima skladnim razumevanjem morda večpomenskega določila. Med strankama pa določilo petega odstavka 3. člena pogojev zavarovanja AO-plus-92 oziroma identično določilo 2. točke drugega odstavka 2. člena pogojev zavarovanja AO-92 (oboje v prilogi B3 spisa) v pomenu, kot ga je razlagalo (drugače) sodišče druge stopnje, ni bilo sporno. Zato ob sojenju na drugi stopnji ni bilo pogojev za pripisovanje drugačnega pomena določilu o rizičnih izključitvah med drugim tudi v primeru hitrostnih voženj po "za ta namen določenih stezah" od tistega, ki sta mu ga glede atributa "določenosti" pripisovali stranki.

Ne glede na doslej obrazloženo pa bi bila (sicer nepotrebna) drugačna razlaga sodišča druge stopnje napačna, saj bi bile po njej nelogično izvzete iz kritja tiste škode, ki bi nastale na homolgiranih in urejenih dirkališčih oziroma stezah (in s tem manj rizične), krite pa škode na neurejenih in "divjih" dirkališčih oziroma stezah - kar bi bilo v nasprotju s temeljnim namenom izključitve povečanih rizikov in dodatnega zavarovanja teh s povečanimi premijami. Razlaga sodišča druge stopnje pa končno nima opore niti v pravilih v gramatikalni razlagi, saj v obravnavanem primeru sicer formalnopravno neurejena steza ni imela "določenega" nobenega drugega namena kot njene uporabnosti prav in zgolj za hitrostne motokros vožnje.

Ker je sodišče druge stopnje sprejelo kot pravilne vse pravno odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (o kraju in načinu tožnikove vožnje), materialno pravo pa je iz že zgoraj navedenih razlogov zmotno uporabilo, je bilo treba reviziji v njenem dovoljenem delu ugoditi in skladno temu obsegu sodbo sodišča druge stopnje ustrezno spremeniti (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Pretežni uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku spričo pretežne spremembe drugostopne sodbe je narekoval tudi spremembo odločitve o pritožbenih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnika, ki s pritožbo pretežno ni uspel (154. člen ZPP), je vsebovana v odločitvi o glavni stvari, medtem ko tožena stranka, ki na pritožbo tožnika ni odgovorila, pritožbenih stroškov ni priglasila in zato o njih ni bilo treba odločiti. Je pa tožena stranka upravičena do povrnitve njenih stroškov revizijskega postopka, ki so ji bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in z Zakonom o sodnih taksah od zneska, s katerim je v postopku z izrednim pravnim sredstvom uspela - in to v obsegu, razvidnem po posamičnih postavkah iz njeni reviziji priobčenega stroškovnika na list št. 112 spisa.