Jedro

„Drobitveni pristop“ sodne prakse k presoji vrednosti spornega predmeta je bil presežen z uveljavitvijo ZPP-D. Z novelo spremenjeni peti odstavek 367. člena ZPP namreč dopušča ugotovitev vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe tudi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov zahtevkov, ki so še sporni. Tudi v obravnavanem primeru, ko gre za zahtevke za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki sicer ne temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi, gre za medsebojno povezane zahtevke, saj vsa škoda in zanjo zahtevana odškodnina izvirata iz istega škodnega dogodka.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka vlaga predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena njena pritožba in potrjena sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu. Ta se nanaša na zavrnitev zahtevka za nepremoženjsko škodo v znesku 24.000,00 EUR, premoženjske škode 31.436,39 EUR in mesečne rente v znesku 1.784,10 EUR. Predlaga, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede vprašanj: Ali je mogoče plačane dnevnice šteti v sklop izgubljenega dobička in s tem za del premoženjske škode? Ali zgolj pavšalno prerekanje dejstev in dokazov, ki jih je navedla tožeča stranka, zadošča v smislu določbe 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)? Ali je sodišče pri presoji odškodnine iz naslova nepremoženjske škode ustrezno uporabilo materialno pravo (upoštevno sodno prakso)?

2. Predlog ni dovoljen.

3. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (dovoljena revizija – drugi odstavek 367. člena ZPP). Če revizija po tem kriteriju ni dovoljena, jo lahko Vrhovno sodišče dopusti (tretji odstavek 367. člena ZPP), razen če zakon določa, da revizije ni ali če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000 EUR (četrti odstavek 367. člena ZPP). Po 41. členu ZPP se v primeru, če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, vrednost spornega predmeta določi po seštevku vrednosti vseh zahtevkov, če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, pa po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

4. Sodna praksa je do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D) v skladu z določilom 41. člena ZPP vrednost zahtevkov za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode dosledno presojala ločeno, saj zahtevki za povrnitev te škode ne temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi. Od tako ugotovljene vrednosti posameznih zahtevkov je bila odvisna tudi pravica do revizije (prvi odstavek 39. člena ZPP). Takšen „drobitveni pristop“(1) sodne prakse k presoji vrednosti spornega predmeta in z njim povezanih procesnih institutov je bil predmet kritik teorije, presežen pa je bil z uveljavitvijo ZPP-D. Z novelo spremenjeni peti odstavek 367. člena ZPP namreč dopušča ugotovitev vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe tudi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov zahtevkov, ki so še sporni. Vrhovno sodišče ocenjuje, da gre v obravnavanem primeru za medsebojno povezane zahtevke, saj vsa škoda in zanjo zahtevana odškodnina izvirata iz istega škodnega dogodka.

5. Tožnik predlaga dopustitev revizije glede zavrnitve zahtevka za nepremoženjsko škodo v znesku 24.000,00 EUR, premoženjske škode 31.436,39 EUR in mesečne rente v znesku 1.784,10 EUR. Upoštevajoč določilo 40. člena ZPP znaša vrednost zadnje navedenega zahtevka 107.046 EUR, vrednost celotnega izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se v skladu s petim odstavkom 367. člena ZPP ugotavlja s seštevkom vrednosti (delov) zahtevkov, ki so še sporni, pa 162.482,39 EUR. Revizija je zato dovoljena po zakonu (drugem odstavku 367. člena ZPP) in je Vrhovno sodišče ne more dopustiti.

6. Glede na to je Vrhovno sodišče nedovoljen predlog za dopustitev revizije zavrglo.

7. Tožnik v predlogu za dopustitev revizije sicer navaja razloge, ki po njegovem mnenju kažejo na njegovo dovoljenost, pri čemer se sklicuje na dosedanjo sodno prakso o ločeni presoji dovoljenosti revizije za vsak posamezen zahtevek, izvirajoč sicer iz istega življenjskega dogodka. Čeprav je sprememba sodne prakse utemeljena v spremembi zakona (sprejemu ZPP-D), Vrhovno sodišče pojasnjuje, da predlagateljevemu predlogu tudi sicer ne bi bilo mogoče ugoditi. Že zgolj vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se tiče zahtevka za povrnitev premoženjske škode, namreč presega 40.000,00 EUR, kar kaže na nedovoljenost predloga v tem delu, medtem ko glede odločitve o nepremoženjski škodi pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani.

Op. št. (1): Jan Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 220 in 221.