Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik niti v tožbi in pravočasno v postopku na prvi stopnji izrecno ni zatrjeval, da so dnevnice predstavljale del plače. Namen in pomen dnevnice opredeljujejo predpisi delovnega prava, ki je ne opredeljujejo kot sestavni del plače delavca, temveč je njen namen v povrnitvi njegovih stroškov prehrane na terenu ali na službeni poti izven sedeža delodajalca, ki mu je slednji ne zagotavlja. To pa pomeni, da se delavčevo premoženje v takšnih primerih lahko poveča za razliko med izplačano dnevnico in dejanskimi stroški prehrane, kar bi bilo treba upoštevati kot njegov prihodek pri izračunanju premoženjske škode oziroma rentnega zahtevka.
Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku pod II. spremeni tako, da se v četrti in peti vrsti tega dela izreka črtajo besede: „valorizirano z rastjo cen življenjskih potrebščin“.
V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem obsegu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Pravdni stranki sta dolžni sami kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) odškodnino v znesku 16.774,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 95.217,95 EUR od 26. 6. 2006 do 30. 10. 2006, od zneska 52.229,05 EUR od 31. 10. 2006 do 4. 6. 2010 in od zneska 16.774,05 EUR od 5. 6. 2010 dalje do plačila. Prisojena odškodnina predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 93.000,00 EUR (za telesne bolečine v zahtevanem znesku 17.000,00 EUR, za strah 7.000,00 EUR od zahtevanega zneska 15.000,00 EUR, za skaženost 15.000,00 EUR od zahtevanega zneska 25.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 54.000,00 EUR od zahtevanega zneska 60.000,00 EUR), vse ob upoštevanju že plačane odškodnine in za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega zaslužka v znesku 2.217,95 EUR od zahtevanega zneska 33.654,34 EUR ter mesečno rento v znesku 281,81 EUR od dneva vložitve tožbe dalje, pri čemer je še odločilo, da se rentni mesečni zahtevki valorizirajo z rastjo cen življenjskih potrebščin. V presežku je zahtevek kot neutemeljen zavrnilo, glede na uspeh v pravdi pa je toženki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožniku v znesku 2.967,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vročitve sodbe do plačila, vse v roku 15 dni.
2. Proti citirani sodbi sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi.
3. Tožeča stranka izpodbija celoten zavrnilni del sodbe ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in se v pritožbenem predlogu zavzema za spremembo izpodbijane sodbe v smeri celotne ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi zahtevku za nepremoženjsko škodo, v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo denarne rente pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vseh primeri pa toženki naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožniku v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
4. Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe glede prisojene nepremoženjske škode za vsako izmed zahtevanih oblik škod kot pretirane in previsoke, izpodbija tudi priznanje mesečne rente od 5. 6. 2007 dalje, ker da je toženka za temelj in višino rente izvedela šele ob prejemu izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke, graja prisojene obresti od nepremoženjske škode, ker da je sama nakazala tako prvi del odškodnine kot tudi drugi del, ko je imela podatke in dokumentacijo na podlagi katere je lahko odločila, graja pa tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se naj renta valorizira z rastjo cen življenjskih potrebščin. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in se v pritožbenem predlogu zavzema za „razveljavitev izpodbijanega dela sodbe, ko naj pritožbeno sodišče odloči na podlagi pritožbenih izvajanj tako, kot je predlagala toženka“. Priglaša pritožbene stroške.
5. Pravdni stranki na pritožbo druge nista odgovorili.
6. Pritožba toženke je delno utemeljena, sicer sta pritožbi neutemeljeni.
7. Po pregledu in preizkusu zadeve tako v smeri uveljavljanih pritožbenih razlogov, kot po uradni dolžnosti – drugi odstavek 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, razen v spremenjenem obsegu rentnega zahtevka. Vse dejanske okoliščine, ki so bistvenega pomena za odločitev tako o nepremoženjski, kot tudi premoženjski škodi je sodišče prve stopnje pravilno in v tolikšni meri ugotovilo, da je na podlagi teh lahko sprejelo pravilne materialnopravne zaključke – v razlogih izpodbijane sodbe citirana določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sprejeto odločitev je natančno in razumno obrazložilo, pri svojem delu pa tudi ni storilo ne očitanih in ne po uradnih dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb procesnega prava. Pritožbeno sodišče zato povzema razloge izpodbijane sodbe razen v spremenjenem obsegu kot pravilne, glede na pritožbena izvajanja pa dodaja: K pritožbi tožeče stranke:
8. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, in sicer v obsegu odločitve o premoženjski škodi v tem, da sodišče prve stopnje kot del dohodka tožnika za izračun mesečne rente ni štelo dnevnic kot izgubljeni dobiček in s tem del premoženjske škode, katere plačilo je tožnik zahteval v obliki denarne rente. V tej posledici sodišče prve stopnje tudi ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnika za dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke, ker da naj bi takšen predlog in s tem povezane trditve tožnika predstavljale novoto, nadalje pa sodišče ni obrazložilo, kaj konkretno od tistega, kar je tožnik zatrjeval glede dejanske vloge oziroma namena dnevnic, ki jih je tožnik dobival za delo v tujini, naj bi predstavljalo novost, vse ob dejstvu, da je tožnik tekom celotnega pravdnega postopka – že od tožbe dalje zatrjeval, da v konkretnem primeru dnevnice, ki jih je tožnik prejemal od delodajalca, niso predstavljale zgolj povračila za stroške dela v tujini, temveč so dejansko predstavljale tudi del plače, glede na škodni dogodek pa tudi del izgubljenega dobička. Zato je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da naj bi tožnik šele v vlogi z dne 16. 1. 2012 pričel zatrjevati, da je treba dnevnice upoštevati kot del plače tožnika, saj je že v tožbi pod točko 4 navedel, da je tožnik poleg osnovne plače prejemal tudi dnevnice, katerih vsota je na letni ravni znašala 2,614.354,00 SIT, hkrati pa je tožnik trditev o tem, da dnevnice niso predstavljale zgolj povrnitve stroškov dela v tujini, postavil tudi s tem, ko je mesečni znesek dnevnic prištel k osnovni plači in na takšni podlagi oblikoval svoj rentni zahtevek.
9. Takšnim pritožbenim očitkom ni moč pritrditi. Pravna podlaga za odločitev o izgubljenem zaslužku je podana v prvem in drugem odstavku 174. člena OZ in v skladu s citiranim določilom je sodišče prve stopnje tudi odločilo o premoženjski škodi in rentnem zahtevku. Res je, da je tožnik gradil zahtevek za izračun premoženjske škode in rente tudi ob upoštevanju dnevnic, ki jih je kot dataširani delavec v tujini prejemal poleg dohodka, in sicer so dnevnice v mesečnem znesku po zatrjevanjih v tožbi znašale 909,12 EUR, vendar tožnik niti v tožbi in pravočasno v postopku na prvi stopnji izrecno ni zatrjeval, da so dnevnice predstavljale del plače, kot sedaj smiselno prikazuje v pritožbi. Namen in pomen dnevnice opredeljujejo predpisi delovnega prava, ki je ne opredeljujejo kot sestavni del plače delavca, temveč je njen namen v povrnitvi njegovih stroškov prehrane na terenu ali na službeni poti izven sedeža delodajalca, ki mu je slednji ne zagotavlja. V praksi pa se dogaja tudi drugače, in sicer, da delavec za stroške prehrane v obliki dnevnice prejme večje povračilo, kot so njegovi dejanski stroški prehrane, kar pomeni, da se s takšnim zneskom ne krijejo le neposredni (dejanski) stroški delavca za prehrano, temveč skušajo delodajalci zmanjšati svoje stroške dela tako, da delavcem raje izplačujejo manj na račun plače in več na račun stroškov dela, saj je to za njih, predvsem davčno gledano ugodneje. To pa pomeni, da se delavčevo premoženje v takšnih primerih lahko poveča za razliko med izplačano dnevnico in dejanskimi stroški prehrane, kar bi bilo treba upoštevati kot njegov prihodek pri izračunanju premoženjske škode oziroma rentnega zahtevka. Zato tudi opredelitev dnevnice v delovnopravni in davčni zakonodaji ne more biti odločilna, saj je njun namen drugačen od namena, ki ga zasleduje odškodninsko pravo, po katerem je izgubljeni dobiček obligacijsko pravni pojem. Zato je treba presojati, ali je nastala škoda zaradi izgubljenega dobička tako, kot to opredeljuje OZ. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v svoji odločbi II Ips 259/2007 z dne 14. 1. 2010. 10. Takšno naziranje pojma dnevnice pa nalaga tožniku ustrezno ravnanje. Tožnik namreč pravočasno v postopku na prvi stopnji, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe v točki 8, 15. in 16., niti ni zatrjeval, da so dnevnice predstavljale del plače oziroma ni trdil in tudi ne razmejil, kolikšen del dnevnice je porabil za prehrano za delo v tujini, kolikšen del dnevnice pa mu je ostal kot dohodek, ki mu je bil izplačan na takšen način v obliki dnevnice. Ravno zato, ker tožnik ni zadostil tako trditvenemu, kot dokaznemu bremenu, koliko od dnevnice je porabil za prehrano, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločitev, da je celotna dnevnica, pri čemer mora v osnovi izhajati iz njenega namena, predstavljala del plače. Iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje o premoženjski škodi in rentnem zahtevku pravilna, vsa tovrstna pritožbenega izvajanja tožnika pa so neutemeljena. Glede na podatke v spisu (tožba in navajanja na prvem naroku za glavno obravnavo) so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da je tožnik ves čas postopka zatrjeval, da dnevnice niso predstavljale zgolj povračila za stroške dela v tujini, temveč, da so dejansko predstavljale tudi del plače in glede na škodni dogodek tudi del izgubljenega dobička. Tožnik je šele v pripravljalni vlogi z dne 26. 10. 2011 začel zatrjevati, da so bistveni del plače predstavljale prav dnevnice in ne osnovna plača in da delodajalec tožniku z dnevnicami ni zgolj vračal stroškov temveč dejansko plačeval opravljeno delo, kar vse je v točki 8. pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje in tudi pojasnilo, da prepozno in posledično nedovoljeno zatrjevanje tožnika predstavljajo njegove trditve, da se delavčevo premoženje lahko poveča za razliko med izplačano dnevnico in dejanskimi stroški prehrane, kar bi bilo treba upoštevati kot prihodek, pri čemer še vedno ni razmejil, kolikšen del dnevnice je porabil za stroške prehrane, ki mu je delodajalec ni plačeval. V svoji izpovedbi je sicer tožnik pojasnil, da je za hrano dnevno porabil le do 5,00 do 10,00 EUR, ostanek dnevnice pa mu je ostal (list. št. 155 v spisu), vendar izpovedba stranke predstavlja le dokaz, ki naj bi potrdil pravočasno trditev stranke, ki pa v obravnavanem primeru ni bila podana.
11. Tudi ni moč pritrditi pritožbenemu očitku, da toženka ni konkretno prerekala trditev tožnika zaradi vštetega zneska dnevnic, temveč je zgolj zahtevala, da se o vprašanju rente angažira izvedenec ekonomske stroke. Res je, da toženka ni izrecno ugovarjala, da dnevnice v celoti ne gredo v izračun zaslužka tožnika, vendar je glede na pravočasno trditveno podlago prerekala rentni zahtevek v celoti. Toženka je tako ugovarjala višini rentnega zahtevka, ki pa je bila sestavljena tako iz osnovne plače kot iz celotne dnevnice, ki jo je delodajalec dajal tožniku. Ravno s tem, ko je toženka ugovarjala postavljenemu rentnemu zahtevku v celoti – torej postavljeni višini tega, je, čeprav ne izrecno, ugovarjala vštetju celotne dnevnice glede na pravno interpretacijo te v dohodek tožnika. Tožnik namreč niti potem, ko je sodišče prve stopnje s sklepom določilo izvedenca finančne stroke, ni razmejil, kolikšen del dnevnice je porabil za prehrano in kolikšen del mu je ostal kot njegov dohodek, ki bi glede na že navedeno lahko bil tudi podlaga za izračun premoženjske škode in rentnega zahtevka. Smiselno očitani bistveni kršitvi določb procesnega prava (ker sodišče ni dopustilo dokaza po dopolnitvi izvedenskega mnenja in da v razlogih ni pojasnilo katere trditve naj bi predstavljale novoto) nista podani, zato glede na vse navedeno pritožbeno sodišče vsa obširna pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na odločitev o premoženjski škodi, kot neutemeljena zavrača. 12. Glede na dejanske ugotovitve o poškodbi tožnika, trajanju in intenziteti strahu in duševnih bolečin zaradi skaženosti ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar vse je sodišče prve stopnje povzelo po dveh izvedenskih mnenjih izvedencev medicinske stroke – travmatologa in psihiatra, ko pritožba ne pove, v čem in v kakšnem obsegu naj bi sodišče prve stopnje te dejanske ugotovitve zmotno ali nepopolno ugotovilo, je po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tožniku prisodilo povsem pravično in primerno zadoščenje za vse oblike uveljavljanih škod, ki jih pritožba graja, v na prvi stopnji odmerjenih zneskih. Tako je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo intenziteto in trajanje tako primarnega kot sekundarnega strahu, ki ga je trpel tožnik, ob upoštevanju dejstva, da je strah, ki ga je tožnik utrpel med samim dogodkom bil takšne intenzitete, da mu je povzročil trajno duševno motnjo v obliki osebnostne spremenjenosti in mu je za to obliko škode prisodilo primerno odškodnino v znesku 7.000,00 EUR. Tolikšna odškodnina je za to obliko škode tudi skladna s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih in s smernicami in merili iz 179. člena OZ.
13. Že glede na razloge izpodbijane sodbe o prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti so neutemeljena pritožbena izvajanja tožnika, ki se zavzema za prisojo celotnega zahtevanega zneska za to obliko škode (25.000,00 EUR), kot tudi pritožbena izvajanja toženke, da je prisojena odškodnina previsoka. Sodišče prve stopnje je namreč povsem v pravi meri upoštevalo obseg trajne skaženosti zaradi amputirane leve noge in tožnikovo duševno podoživljanje tega ter na zunaj vidno oziroma opazno skaženost. Tako ni moč pritrditi pritožbenemu očitku, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo skupnega vpliva dogodka na tožečo stranko. V razlogih namreč pravilno zaključuje, da se je tožnik zaradi posttravmatske stresne motnje trajno osebnostno spremenil, kot je ugotovil izvedenec psihiater, vendar na to trajno osebnostno spremenjenost ne vpliva zgolj dejstvo skaženosti, temveč tudi druge postavke, ki sicer predstavljajo pravno priznano škodo. Prisojena odškodnina za to obliko škode je zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v znesku 15.000,00 EUR primerna in predstavlja pravično denarno zadoščenje.
14. Glede na trajne posledice utrpele poškodbe, ki sta jih ugotovila tako izvedenec travmatolog, kot izvedenec psihiater, in kar je povsem pravilno povzelo sodišče prve stopnje, ki je upoštevalo tudi izpovedbo tožnika, in, kako te trajne posledice vplivajo na tožnikovo vsakdanje življenje, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča na prvi stopnji prisojena odškodnina za to obliko škode v znesku 54.000,00 EUR povsem pravilna in predstavlja primerno denarno zadoščenje. Tako ni moč pritrditi ne pritožbi tožnika, da je na prvi stopnji prisojena odškodnina za to obliko škode prenizka oziroma pritožbi toženke, da je pretirana in previsoka. Tudi ni moč pritrditi pritožbenemu očitku tožnika, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo dejstva zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika, ki izhaja iz obeh izvedenskih mnenj in da je vzelo neko srednjo oceno iz obeh mnenj. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno povzelo oceno intenzivnosti in trajanja duševnih bolečin zaradi splošnega zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika tako po izvedencu travmatologu, kot tudi izvedencu psihiatru, saj, kot pravilno trdi pritožba, ugotovitve izvedencev medsebojno niso matematično primerljive, ker obsegajo različne sfere prizadetosti oziroma omejenosti tožnika. Zato je sodišče prve stopnje, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe v točki 13, pravilno upoštevalo, da je tožniku poleg zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi same telesne poškodbe – amputacija leve noge pod kolenom, prišlo še do dodatnega bistvenega zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi posttravmatske stresne motnje, ki je vodila tudi v trajno osebnostno spremenjenost. Vse navedeno je namreč narekovalo prisojo odškodnine v znesku, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje.
15.Pritožbeno sodišče pa še poudarja, da ne samo odškodnine prisojene na prvi stopnji za vsako posamezno uveljavljano obliko škod, temveč odškodnina kot celota v znesku 93.000,00 EUR predstavlja tisto primerno odškodnino za tožniku nastalo celotno škodo v obravnavanem škodnem dogodku, ki je skladna s smernicami in merili iz 179. in 182. člena OZ ter s sodno prakso v podobnih primerih.
K pritožbi toženke:
16. Glede na razloge te sodbe o zavrnitvi pritožbenih izvajanj tožnika po prisoji višjih odškodnin in utemeljitvi, da so na prvi stopnji prisojene odškodnine za izpodbijane oblike škode pravične in primerne, je zavrniti tudi vsa pavšalna pritožbena izvajanja toženke, da so na prvi stopnji prisojene odškodnine za vse zahtevane oblike škode previsoke, zato jih pritožbeno sodišče kot neutemeljena zavrača. Odškodnino za telesne bolečine je sodišče prve stopnje prisodilo v zahtevanem znesku, vendar tudi v tem obsegu pavšalna pritožbena zatrjevanja toženke ne morejo biti uspešna. Trajanje in intenzivnost telesnih bolečin ob upoštevanju vseh nevšečnosti, ki so bile intenzivne in dolgotrajne, je odmerjena odškodnina pravična in primerna ter skladna s smernicami iz 179. in 182. člena OZ, prav takšna pa je tudi odškodnina prisojena tožniku za strah. Dejstvo je, da je bil tako primarni kot sekundarni strah tožnika intenziven in dolgotrajen, ki je tožniku sopovzročil trajno duševno motnjo, zato pritožbena zavzemanja za znižanje te odškodnine, niso utemeljena.
17. Prav tako je neutemeljena pritožbena graja o priznanju rente od 5. 6. 2007 dalje, ker da je toženka za temelj in višino rente izvedela šele ob prejemu izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke. Le-ta je namreč ugotovil višino rente, ki tožniku pripada, medtem ko glede na zakonsko podlago o premoženjski škodi oziroma rentnemu zahtevku pripada slednje tožniku od njenega nastanka dalje, tako kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.
18. Glede na razloge izpodbijane sodbe v točki 18, je povsem neutemeljena pavšalna pritožbena graja obrestnega dela zahtevka od prisojene nepremoženjske škode. Toženka je namreč v zamudo s plačilom svoje obveznosti prišla po izteku 15 dnevnega roka od sprejema odškodninskega zahtevka, to je dne 26. 6. 2006, ker pa je prvi nesporni del odškodnine plačala že dne 30. 6. 2006, to pomeni, da je že takrat imela medicinsko dokumentacijo, na podlagi katere je lahko sprejela odločitev o delnem plačilu odškodnine, zato ta pritožbena izvajanja niso utemeljena.
19. Pritrditi pa je pritožbenemu očitku toženke, da se rentni zahtevki ne valorizirajo z rastjo cen življenjskih potrebščin, kot je sodišče prve stopnje nekritično sledilo tožbenemu zahtevku. Za to ni zakonske podlage niti ni takšnega stališča sprejela sodna praksa. V tem obsegu je pritožbeno sodišče sledilo utemeljeni pritožbi toženke in je izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe – 5. točka 358. člena ZPP.
20. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče pritožbama razen v navedenem obsegu pritožbi toženke, ni moglo priznati uspeha, saj pritožbeni razlogi niso podani, zato ju je kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje – 353. člen ZPP.
21. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, razen toženke v neznatnem obsegu in ne o glavni stvari, zato sta dolžni sami kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.