Jedro

Zastaranje zahtevka za zamudne obresti od odškodnine za razlaščeno nepremičnino ne more začeti teči pred trenutkom, ko je razlastitveni zavezanec sploh pridobil možnost zahtevati plačilo odškodnine za razlastitev.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 559,98 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik je v pravdi zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za razlaščeni nepremičnini za čas od odvzema posesti do odmere odškodnine.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in toženki naložilo plačilo 19.565 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2015 dalje. Naložilo ji je tudi povračilo pravdnih stroškov tožniku.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo izpodbijano sodbo. Toženki je naložilo povračilo stroškov pritožbenega postopka tožniku.

4. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 425/2019 z dne 15. 5. 2020 je toženka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške revizijskega postopka.

**Dejanski okvir spora**

6. Dejanski okvir, pomemben za odločitev o reviziji, začrtujejo naslednje točke: - Tožnik je bil lastnik parc. št. 5630/8 in 5630/9, k. o. ..., ki sta bili predmet dejanske razlastitve najkasneje 31. 12. 1991, ko je toženka njegovemu pravnemu predniku odvzela posest zaradi rekonstrukcije ceste.

- Dejanski razlastitvi je sledila prava (pravna) razlastitev – odločba o razlastitvi z dne 17. 12. 2014 je postala pravnomočna dne 6. 1. 2015. - Toženka je nato sprožila nepravdni postopek za določitev odškodnine za razlaščeni parceli, v katerem je tožnik z nasprotnim predlogom, vloženim 21. 9. 2015, zahteval še zakonske zamudne obresti od odmerjene odškodnine od odvzema posesti (od 1. 1. 1992) dalje.

- Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 4. 10. 2016 odmerilo odškodnino in mu priznalo obresti od pravnomočnosti razlastitvene odločbe (od 7. 1. 2015).

- O obrestih za čas od odvzema posesti do pravnomočnosti razlastitvene odločbe ni odločalo v nepravdnem postopku, ampak je (sledeč tedanji sodni praksi) odločilo, da je treba o tem odločiti v pravdnem postopku.

- Višina dosojenega zneska zamudnih obresti (19.565 EUR) med strankama ni sporna.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

7. Sodišči nižjih stopenj sta zavrnili toženkin ugovor zastaranja. Pritožbeno sodišče meni, da bi institut zastaranja v obravnavanem primeru omejil tožnikovo pravico do sodnega varstva in zasebne lastnine. Če bi obveljalo toženkino stališče, bi tožnikov zahtevek iz naslova zamudnih obresti zastaral, še preden bi ga sploh lahko uveljavljal na sodišču. Tožniku ni mogoče očitati, da ni sprožil postopka razlastitve in določitve odškodnine, saj mu zakon tega sploh ni dopuščal. Njegova neaktivnost (oziroma neaktivnosti njegovega pravnega prednika) ne pomeni privolitve v odvzem nepremičnine brez izvedbe postopka razlastitve. Država je bila v zamudi s plačilom odškodnine že z dnem odvzema posesti na nepremičninah (sedmi odstavek 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah, v nadaljevanju ZJC-B1). Odmera odškodnine po stanju na dan odvzema posesti in cenah na dan odločbe ohranja vrednost tistega, kar bi tožnik moral prejeti že ob odvzemu posesti; zamudne obresti pa so odmena za prikrajšanje, ker denarja v tem času ni mogel uporabljati in oplemenititi.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

8. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

9. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali je pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje o nezastaranju tožnikovega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od odmene za nepremičnini, po katerih poteka javna cesta, naknadno pa je bil uveden postopek razlastitve po 19. členu ZJC-B, in sicer za čas od odvzema posesti, ter glede pravne podlage takega tožnikovega zahtevka.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku** _Revizijske navedbe_

10. Revidentka izpodbijanima sodbama očita neobrazloženost glede pravne podlage zahtevka za plačilo obresti in glede zastaranja. Sicer pa meni, da je po ZJC-B obveznost države kot razlastitvene upravičenke v celoti izpolnjena že s plačilom odmene v višini tržne vrednosti enakovredne nepremičnine. Tožniku je država plačala tržno vrednost zemljišča v času pravne razlastitve, torej že „oplemeniteno“ vrednost zemljišča. Ne obstaja pravna podlaga za prisojo zamudnih obresti kot oblike odškodnine za čas od odvzema posesti do izdaje razlastitvene odločbe. ZJC-B ne ureja dolžniške zamude, temveč le poenostavljen postopek razlastitve, ker gre zgolj za rekonstrukcijo obstoječe ceste. Zamuda, ki bi utemeljevala plačilo zamudnih obresti, nastopi šele, ko lastnik zahteva odškodnino po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi. V vsakem primeru pa je pravica do plačila zamudnih obresti zastarala po določbah 352. oziroma 347. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pri dejanskih razlastitvah je treba razlikovati med samo razlastitvijo in pravico do plačila odškodnine za razlastitev. Taki odškodninski zahtevki zastarajo po splošnih pravilih obligacijskega prava (odločba Vrhovnega sodišča II Ips 39/2016). Tožnikov pravdni prednik je za odvzem posesti vedel že od samega začetka, tj. leta 1992, ko je podal soglasje za parcelacijo, pa ni zahteval odškodnine. V škodno posledico je privolil. ZJC-B prav za primere poprejšnje dejanske razlastitve izrecno dovoljuje t. i. „obrnjen razlastitveni postopek“, zato država niti ni ravnala protipravno. Stališča, ki jih zavzemata sodišči nižjih stopenj, pomenijo neenako obravnavo z lastniki zemljišč, ki so sklenili pogodbo o odkupu nepremičnine namesto razlastitve, saj tam ni nobene podlage za izplačevanje zamudnih obresti. Izpodbijani sodbi naj bi tudi nasprotovali novejši sodni praksi in praksi Ustavnega sodišča (odločba Up-849/14).

_Navedbe iz odgovora na revizijo_

11. Tožnik navaja, da je razlaščenec v primeru, kadar je bila razlastitev nezakonita (prvotno zgolj „dejanska“, ne pa tudi „pravna“), upravičen do višje odškodnine (tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 874/2009). Dejanska in pravna razlastitev skupaj pomenita en sam razlastitveni postopek (II Ips 335/2017 in II Ips 157/2018). Revizijskemu stališču, da bi se državi moral priznati ugovor zastaranja, tožnik očita nevzdržnost in zlorabo pravic, saj je država sama povzročila dolgotrajno stanje dejanske razlastitve. Tožnik ni imel realne možnosti uveljavljanja svoje terjatve. Zastaranje zahtevka iz naslova obresti ne more teči, preden je sploh določena odmena v nepravdnem postopku, saj obresti ni mogoče izračunati, preden je znana glavnica. Dejansko gre za del iste odškodnine (za glavno in akcesorno terjatev). Pravna podlaga obrestnega zahtevka ni čista, saj ne gre za klasično obligacijsko razmerje. Razlaščenec do obresti ni upravičen zgolj zaradi protipravnega ravnanja države. Obresti imajo tudi nadomestitveno in kaznovalno funkcijo.

**Presoja utemeljenosti revizije**

12. Revizija ni utemeljena.

13. Revizijsko sodišče, katerega presoja je zamejena s prej navedenima dopuščenima vprašanjema, se ni ukvarjalo s temami, ki jih toženka v reviziji načenja onkraj dopuščenih vprašanj (očitki o kršitvah postopka, o tem, da je bil tožnikov pravni prednik seznanjen s posegi v razlaščeni parceli ter v geodetskih postopkih celo sodeloval z upravljavcem ceste, da je šlo v obravnavanem primeru samo za »malenkostno razširitev ali obnovo stare ceste, ali pa morda celo le za geodetsko izmero cestnega telesa«, ter da je s plačilom odškodnine za razlaščene nepremičnine obveznost razlastitvene upravičenke v celoti izpolnjena tudi v primerih razlastitev nepremičnin, ki so bile dotedanjim lastnikom že prej odvzete iz posesti) in s katerimi si še dodatno prizadeva za uspeh z revizijo.

14. Naloga revizijskega sodišča je odgovoriti na dvoje med seboj povezanih vprašanj. Najprej, kakšna je narava tožnikovega zahtevka za plačilo zamudnih obresti od odškodnine za razlaščeni parceli od takrat, ko sta bili odvzeti iz posesti tožnikovega pravnega prednika, ter ali ni tak obrestni zahtevek, ki temelji na dogodku več kot 23 let pred vložitvijo obrestnega zahtevka, že zastaral. _Izhodišča presoje_

15. V obravnavanem primeru je prišlo do t. i. dejanske (de facto) razlastitve. Toženka je najkasneje 31. 12. 1991 tožnikovemu pravnemu predniku odvzela parc. št. 5630/8 in 5630/9, k. o. ..., ki sta bili takrat v njegovi lasti ter ju namenila rekonstrukciji javne ceste. Da je tako ravnanje protipravno in izraz oblastne samovolje, ni treba posebej utemeljevati. Vrhovno sodišče, ki se je že večkrat srečalo s tem pojavom, je glede vprašanj, kako obravnavati take primere, sprejelo rešitve, ki so se v novejši sodni praksi, predvsem v zadevah II Ips 335/2017 in II Ips 157/2018, izkristalizirala v stališča, ki jih je mogoče strniti v naslednje točke.

16. Ena od možnosti za ublažitev učinkov dejanske razlastitve, »ki naj na eni strani odpravijo oziroma ublažijo učinke dejanske razlastitve in na drugi razlastitvene upravičence silijo k uporabi predvidenih poti, […] je tudi ta, da razlastitvenemu zavezancu pripada odškodnina v višini valorizirane tržne vrednosti nepremičnin v času, ko je mogel z gotovostjo ugotoviti, da je izgubil lastninsko pravico, z obrestmi od dejanskega odvzema do plačila odškodnine kot odmena za nezmožnost uporabe«.2

17. V primeru t. i. dejanskih razlastitev ni nobene potrebe po dveh sodnih postopkih za določitev odškodnine in obresti od nje. »Že odločitev o višini odškodnine je pri predhodni dejanski razlastitvi, ki ji sledi „pravna“, drugačna kot v primeru, ko se razlastitveni upravičenec v celoti drži predpisanega postopka. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že zgoraj, je treba namembnost zemljišča in dejansko stanje, ki se upošteva pri izračunu odškodnine, v primeru predhodnih dejanskih razlastitev ustrezno razlagati, in sicer tako, da sodišče pri odmeri odškodnine upošteva namembnost zemljišč in dejansko stanje pred oziroma ob dejanskem odvzemu posesti. To narekuje tudi, da se odškodnina odmeri glede na tržne vrednosti nepremičnin v času, ko je razlastitveni zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da je oziroma bo izgubil lastninsko pravico (praviloma na dan odvzema iz posesti), in se valorizira na dan sojenja.«3

18. »Zamudne obresti so del terjatve za plačilo odškodnine, ki izvira iz […] sprva dejanske, nato pa še pravne razlastitve.« Dejanska razlastitev, ki sicer ni dopustna, in pravna, »prava ter edino dopustna razlastitev, opravljena v skladu z zakonom«, skupaj tvorita »en razlastitveni postopek, ki se je začel z dejanskim odvzemom posesti in se (lahko tudi precej) kasneje končal z izdajo razlastitvene odločbe«.4

19. Iz tega izhaja, da »ni podlage, da bi razlikovali položaj „pravnih, pravih“ razlaščencev, katerim bi odškodnino in obresti od nje sodišče odmerilo znotraj enega nepravdnega postopka, in položaj predhodnih „dejanskih“ razlaščencev, ki bi morali po koncu kasnejšega pravega razlastitvenega postopka poleg nepravdnega postopka za plačilo odškodnine sprožiti še pravdni postopek za plačilo obresti od nje za čas od dejanskega odvzema do izdaje razlastitvene odločbe. Njihov položaj je v bistvenem enak v tem, da je razlastitveni upravičenec vendarle sprožil ustrezen razlastitveni postopek (pa čeprav naknadno), ki je predpostavka nepravdnega postopka, in zato mora biti enaka tudi njihova obravnava.«5 _Presoja konkretnega primera_

20. Vrhovno sodišče ne vidi razlogov za odstop od omenjenih stališč, še zlasti ne, ker bi bila drugačna razlaga, po kateri za čas od dejanskega začetka uporabe oziroma od dejanske razlastitve do izdaje odločbe v razlastitvenem postopku razlastitveni zavezanec ne bi bil upravičen do plačila ustrezne denarne odmene, neskladna z ustavnimi jamstvi lastnine (33. člen Ustave).6

21. Dosledna nadaljnja izpeljava omenjenih stališč lahko pripelje le do sklepa, da gre tudi v obravnavanem primeru, četudi so bile zamudne obresti od odškodnine za razlaščeni parceli dosojeni v pravdnem postopku, za »en sam razlastitveni postopek, ki se je začel z dejanskim odvzemom posesti« (najkasneje 31. 12. 1991). To, da je tožnik vložil tožbo, je namreč le posledica napotitvenega sklepa iz nepravdnega postopka, v katerem je z nasprotnim predlogom zahteval še zakonske zamudne obresti od odmerjene odškodnine od odvzema posesti. To je bilo tudi v skladu s takratnim stališčem Vrhovnega sodišča.7 Vendar dejstvo, da je tožnik, ker je bil pač napoten na pravdo, zahtevek za plačilo zamudnih obresti uveljavljal s tožbo ter je bilo o njem odločeno v pravdnem postopku, v ničemer ne vpliva na pravno naravo obrestnega zahtevka in na njegovo zastaranje.

22. Gre namreč za zamudne obresti, kot jih urejajo splošna pravila civilnega prava (378. člen OZ, pred njim pa 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Njihov namen je predvsem disciplinirati dolžnika, hkrati pa z njihovim plačilom upniku zagotoviti odmeno (nadomestilo) za uporabo upnikovega denarja.8 Upnik, ki dobi plačilo terjatve šele z zamudo, je za čas zamude prikrajšan, saj v tem času dolžnik neupravičeno razpolaga z njegovim denarjem. Gre za denarno terjatev, ki je tipično akcesorne narave, vezana je namreč na glavno terjatev, v obravnavanem primeru na odškodnino za razlaščeni parceli.

23. Ko je tako, tudi ni težko razumeti, zakaj zamudne obresti od terjatve, ki bi morala biti plačana vsaj že davnega leta 1992, niso zastarale. Odgovor je namreč preprost. Terjatev, četudi bi morala biti plačana že v prejšnjem stoletju, je bila (kot t. i. »nečista« terjatev) določena šele v nepravdnem postopku, po tem, ko sta bili parceli končno de jure razlaščeni. Pred tem tožnik ni imel nobene možnosti zahtevati zamudne obresti. Najprej, ne on in pred njim tudi ne njegov pravni prednik nista mogla začeti razlastitvenega postopka. Začetek tega postopka je bil izključno v rokah tožene stranke – s tem pa tudi možnosti zahtevati odškodnino (odmeno) za razlaščeni parceli. Ker brez razlastitve tudi ni odškodnine, je vsakršen zahtevek za zamudne obresti od take, še nedoločene odškodnine ne samo iluzoren, temveč tudi logično nevzdržen. Kdaj bo tožnik pridobil možnost zahtevati zamudne obresti, je bilo tako odvisno le od ravnanja tožene stranke.

_O neutemeljenosti preostalih argumentov tožene stranke_

24. Revizijski očitek, da je zahtevek za zamudne obresti zastaral, ker da je tožnikov prednik za poseg tožene stranke, torej za škodo in povzročitelja vedel že »od samega začetka, tj. od leta 1992,« ter da je v škodno posledico privolil, je neutemeljen. Nepomembna je najprej že trditev o lastnikovi privolitvi, saj je ne spremlja za tak primer bistveno pojasnilo, da je bila zatrjevana privolitev brezpogojna, torej brez pogojevanja, da se plača odškodnina (odmena). Predvsem pa tožnikov zahtevek ni odškodninski, temveč gre za zahtevek za plačilo zamudnih obresti od odškodnine (odmene) za razlaščeni parceli.9 Pojasnjeno je že bilo, da so zamudne obresti del terjatve za plačilo odškodnine, ki izvira iz sprva dejanske, nato pa še pravne razlastitve.10

25. Zato je zgrešeno tudi revizijsko sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-849/14. Obravnavani primer in tisti, ki ga je imelo pred seboj Ustavno sodišče, nista primerljiva. Razlikujeta se namreč v bistveni okoliščini. V obravnavanem primeru gre za vprašanje zamudnih obresti od odškodnine za razlastitev, medtem ko je šlo v zadevi Up-849/14 za vprašanje zastaranja terjatve pritožnic za plačilo odškodnine zaradi protipravnega ravnanja toženke (ki se je kazalo v opustitvi dolžne uvedbe in izvedbe razlastitvenega postopka in odmere odmene), ki sta ga sodišči (prve in druge stopnje) obravnavali z vidika splošnih določb odškodninskega prava.11

26. Ker so bile predmet tega postopka zamudne obresti od odškodnine za razlastitev, tudi ni podobnosti z zadevo Vrhovnega sodišča št. II Ips 39/2016. Vrhovno sodišče se je tedaj ukvarjalo z vprašanjem zastaranja zahtevka za plačilo odškodnine za razlastitev, medtem ko gre v obravnavanem primeru za vprašanje zastaranja zamudnih obresti od že dosojene odškodnine.12

27. ZJC-B je v 19. členu uredil položaj dejanskih razlastitev s posebnim postopkom razlastitve. V sedmem odstavku tega člena se je dotaknil tudi pravice zahtevati odškodnino za razlaščene nepremičnine. Ta določba se glasi: »Dosedanji lastnik nepremičnine, za katero zaradi gradnje javne ceste ni bila plačana odškodnina po takrat veljavnih predpisih oziroma za katero se tedanji lastnik pravici do odškodnine ni odpovedal, lahko po pravnomočnosti odločbe zahteva plačilo odškodnine ali nadomestno nepremičnino.« Besedilo je skopo in pove samo, od kdaj dalje lahko prejšnji lastnik nepremičnine, za katero zaradi gradnje javne ceste ni bila plačana odškodnina, zahteva plačilo take odškodnine. Določba je pomembna zgolj z vidika začetka teka zastaranja zahtevka za odškodnino. Zato je nikakor ni mogoče razlagati tako, kot si prizadeva revidentka.

**Odločitev o reviziji**

28. Ker je odgovor na obe revizijski vprašanji pozitiven (sodišči prve in druge stopnje sta pravilno odločili tako o pravni podlagi zamudnih obresti kot o tem, da zahtevek za njihovo plačilo ni zastaral), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člena ZPP) (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

29. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker toženka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka), medtem ko je tožniku dolžna povrniti njegove stroške revizijskega postopka (III. točka izreka). Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo13 in upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR skupaj znašajo 559,98 EUR (priglašenih 750 točk za odgovor na revizijo, materialni stroški v višini 2% - 15 točk, 22 % DDV).

**Sestava senata in glasovanje**

30. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te sodbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Glasi se: „Dosedanji lastnik nepremičnine, za katero zaradi gradnje javne ceste ni bila plačana odškodnina po takrat veljavnih predpisih oziroma za katero se tedanji lastnik pravici do odškodnine ni odpovedal, lahko po pravnomočnosti odločbe zahteva plačilo odškodnine ali nadomestno nepremičnino.“ 2 Glej t. 31 sklepa št. II Ips 335/2017 z dne 26. 4. 2018 (enaka je t. 10 sklepa št. II Ips 157/2018 z dne 22. 11. 2018). Vrhovno sodišče se je tu sklicevalo na svoj sklep v zadevi št. II Ips 874/2009, kjer je »odprlo več možnosti, ki naj na eni strani odpravijo oziroma ublažijo učinke dejanske razlastitve in na drugi razlastitvene upravičence silijo k uporabi predvidenih poti« (t. 30, 31). 3 Glej t. 33 sklepa št. II Ips 335/2017, kjer Vrhovno sodišče v opombi pojasni, da zamudne obresti praviloma ne opravljajo valorizacijske funkcije. 4 Glej t. 34 sklepa št. II Ips 335/2017. 5 Prav tam. 6 Tu velja posebej izpostaviti odločbi Ustavnega sodišča v zadevah št. U-I-133/13, U-I-134/13 (odločba z dne 11. 2. 2016) in št. U-I-186/16 (odločba z dne 22. 3. 2018). V prvi je bila predmet izpodbijanja določba osme alineje prvega odstavka 59.a člena Energetskega zakona (Ur. l. RS, št. 27/07), ki je investitorju omogočala, da je na podlagi gradbenega dovoljenja smel še pred izdajo odločbe o razlastitvi ali odločbe o ustanovitvi služnosti v javno korist uporabljati nepremičnino za gradnjo energetske infrastrukture v tolikšnem obsegu, kot bi smel po izdaji navedene odločbe. Ustavno sodišče je ocenilo, da bi morala biti zaradi spoštovanja načela sorazmernosti lastnikom zemljišča zagotovljena posebna denarna odmena za uporabo zemljišča za čas od začetka dejanske gradnje energetske infrastrukture in do izdaje odločbe o razlastitvi (t. 33 navedene odločbe). »Zakonodajalec [namreč] ni določil, da bi lahko pristojni organi pri določitvi odškodnine upoštevali še "posebno žrtev" lastnikov nepremičnin, pri katerih je do posega v lastninsko pravico prišlo pred izdajo odločbe o razlastitvi ali odločbe o ustanovitvi služnosti ali pred pridobitvijo pravice do posesti v skladu s petim odstavkom 59. člena EZ.« (t. 34 navedene odločbe). V odločbi št. U-I-186/16 pa je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila druga alineja prvega odstavka 54. člena Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (Ur. l. RS, št. 80/10– 57/12) v neskladju z Ustavo, ker zakonodajalec ni predvidel plačila ustrezne denarne odmene za čas od dejanskega začetka uporabe do izdaje odločbe v razlastitvenem postopku ali pridobitve pravice do posesti (evidenčni stavek). 7 To stališče, sicer v sklepu št. II Ips 15/2011 z dne 15. 9. 2011 izraženo samo obiter, je bilo s kasnejšo sodno prakso opuščeno (glej sklepa št. II Ips 335/17 in št. II Ips 157/18). 8 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 8/2018 z dne 10. 7. 2018, t. 33, sklep št. II Ips 256/2010 z dne 12. 12. 2013, t. 10, op. 5, ter sodbo in sklep št. II Ips 288/2003 z dne 16. 9. 204, jedro. 9 Termin odškodnina je enakozvočnica, ki prekriva dva pravna pojma: odškodnino po splošnih določbah odškodninskega prava, torej kot nadomestilo za protipravno povzročeno škodo, in odškodnino kot denarno nadomestilo (odmeno) za odvzem ali omejitev lastninske pravice v javno korist (odškodnina za razlastitev). Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-849/14 z dne 27. 9. 2018, evidenčni stavek. 10 Glej t. 34 sklepa št. II Ips 335/2017. 11 Ustavno sodišče v svoji odločbi v 30. točki pojasnjuje, da je »[s] pojmom odmena [...] torej poimenovano denarno nadomestilo, do katerega je zavezanec za razlastitev upravičen zaradi odvzema ali omejitve lastninske pravice. S pojmom odškodnina pa je poimenovano denarno ovrednotenje premoženjske škode, do katerega je oškodovanec upravičen zaradi protipravnega ravnanja oškodovalca po splošnih načelih odškodninskega prava.« In še (v 32. točki): »V ustavni pritožbi [pritožnice] opozarjajo, da „nikoli niso uveljavljale zahtevka iz naslova denarnega nadomestila za omejeno lastninsko pravico, pač pa zahtevek iz naslova škode iz delikta […], ki še traja […]“. Poleg tega v odgovoru na odgovor na ustavno pritožbo posebej poudarjajo, „da bo učinkovito varstvo pravic posameznika zagotovljeno šele, ko bodo morali za svoje kršitve zakonodaje […] kršitelji plačati odškodnino, ne da bi sočasno pridobili stvarno pravico, s čimer bodo prisiljeni poleg plačila odškodnine končno izpeljati zakonsko predpisane postopke […]“. Ustavno sodišče zato šteje, da je bila predmet spora odškodnina zaradi protipravne opustitve dolžnega ravnanja nasprotne stranke.« 12 V sklepu št. II Ips 39/2016 z dne 19. 3. 2018 je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da zahtevek za plačilo odškodnine za razlaščeno nepremičnino zastara po splošnih pravilih o zastaranju. 13 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami.