Jedro

V obravnavanem primeru bi institut zastaranja omejeval pravico do sodnega varstva tožnika in pravico do zasebne lastnine. Država, ki je tožnika dejansko razlastila, šele po več kot 10 letih pa speljala tudi pravno razlastitev, je ravnala nezakonito. Tožniku ni mogoče očitati, da ni sprožil postopka razlastitve (kateremu bi sledil postopek za določitev odškodnine za razlaščene nepremičnine), saj mu zakon tega ni dopuščal. Lastnik je ostal le na papirju. Država ni trdila, da je ob odvzemu posesti ponudila odškodnino takratnemu lastniku. Razlastitveni zavezanec ima možnost zahtevati zakonske zamudne obresti za čas od odvzema posesti do pravnomočnosti odločbe o razlastitvi. Če bi obveljalo stališče toženke, bi tožnikov zahtevek iz naslova obresti zastaral prej, preden bi ga lahko uveljavljal na sodišču. Zastaranje zanj ni moglo začeti teči prej, preden bi lahko zahteval odškodnino od države.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 559,98 EUR njenih stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišča razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 19.565,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2015 dalje (točka I izreka) in mu povrniti 1.663,18 EUR njegovih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Proti sodbi se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Najprej uveljavlja procesno kršitev. Sodba nima razlogov, ali so ti med seboj nejasni in med seboj v nasprotju. Odločilna dejstva, ki so relevantna, niso navedena, še manj presojana. Sodbe se ne da preizkusiti. Ni mogoče razumeti, ali je sodišče tožbeni zahtevek sploh obravnavalo na način, kot si ga je samo zastavilo v sklepu o nadaljevanju postopka glede plačila zamudnih obresti. Zaključilo je, da predpisi o razlastitvi nimajo določb za plačilo zamudnih obresti ter da je zahtevek za plačilo zamudnih obresti za čas zatrjevanega in nezakonitega ravnanja državnega organa civilni obligacijski zahtevek po 190. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki ga bo potrebno obravnavati po pravilih pravdnega postopka. V sodbi je nerazumljivo in nejasno spremenilo stališče. Razlogi, navedeni v točki 8 sodbe so v nasprotju z razlogi v pravnomočni odločbi (delni sklep N 61/2015). Ne glede na njihovo nejasnost je odločitev sodišča, da zahtevka ne presoja po splošnih pravilih obligacijskega prava, torej ne ugotavlja oziroma presoja (ne)obstoja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, tudi materialnopravno nepravilna. Sodišče je že samo uvodoma pojasnilo, da se postopek, v katerem tožnik zahteva plačilo zamudnih obresti, nadaljuje po končanju nepravdnega postopka. Kljub temu pa ni niti povzelo niti se ni opredelilo do vseh relevantnih dejstev in navedb, s katerimi je toženka (v nepravdnem postopku predlagateljica) ves čas (obeh) postopkov nasprotovala zahtevku za plačilo dodatne odškodnine v višini zamudnih obresti za obdobje 23 let. Sodišče povzema zgolj nekatere navedbe iz odgovora na tožbo in sicer ugovor zastaranja, dejstvo, da je prednik tožnika soglašal s parcelacijo zaradi rekonstrukcije ceste in tudi bil seznanjen s posegom. Sodišče le našteje za katere predpostavke odškodninske odgovornosti toženka trdi, da ne obstojijo, konkretnih dejstev, v tej smeri pa ni navedlo, ni ugotavljalo in se ni do njih opredelilo. Sodba o tem nima razlogov. Poleg nasprotnih navedb iz odgovora na tožbo je toženka podala še veliko drugih relevantnih dejanskih trditev, nasprotnih pravnih stališč in se sklicevala na objavljeno sodno prakso. Avtomatično oziroma pavšalno priznanje zamudnih obresti za čas od odvzema posesti ni nikoli (še bilo) priznano na tako poenostavljen način kot je v izpodbijani sodbi. Toženka je zaradi preglednosti vseh dotedanjih navedb na prvem naroku v nadaljevanju postopka celo predložila povzetek bistvenih navedb oziroma relevantnih trditev in navedla, kje v spisu N 61/2015 se nahajajo. Med drugim je tako uveljavljala, da je potrebno ugotoviti dejansko prikrajšanje lastnika nepremičnine, da tožnik ni bil lastnik nepremičnin, ki so bile leta 1992 ob vedenju njegovega prednika odvzete, temveč je to postal šele leta 2002 in 2006, utemeljevala zakaj ni mogoče govoriti o zamudi in posledično zamudnih obresti pred pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi, dalje, kaj obsega tako imenovana pravična odškodnina po predpisih zaradi razlastitve. Relevantna okoliščina, do katere se sodišče ni opredelilo je, da je tik ob nepremičninah že prej potekala glavna cesta Koper - Buje in da je šlo le za malenkostno rekonstrukcijo, s katero je bil prednik tožnika seznanjen, da ni dokazal, kako je prej to zemljišče tik ob cesti uporabljal, da bi bilo mogoče v denarju oceniti njegovo upravičenje. Sodišče se ni opredelilo do najnovejše sodne prakse (VS RS II Ips 106/2015), da predpisi o razlastitvi niso podlaga za priznanje zamudnih obresti ter, da je mogoče priznati le ustrezno odmeno za nezmožnost uporabe stvari. Sodba se nikjer ne opredeli do tega, zakaj oziroma kje najde pravno podlago, da izplačano nadomestilo v višini sedanje tržne vrednosti 177 m² zemljišča (19.565,00 EUR) ne ustreza pravični odškodnini v letu 1992 za 177 m² zemljišča, na katero je bilo poseženo pred formalno odločbo o razlastitvi. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovora, da ne more v položaju oškodovanca proti državi biti v ugodnejšem položaju lastnik nepremičnine, ki s svojim odškodninskim zahtevkom čaka 23 let, čeprav za protipravno ravnanje ve, od drugih oškodovancev, ki jim je država z domnevnim protipravnim ravnanjem povzročila škodo. Poleg bistvenih kršitev določb postopka je zato po mnenju pritožnice kršena tudi njena pravica do sodnega varstva in poštenega sojenja iz 23. člena Ustave RS.

V zvezi s pritožbenim razlogom nepravilne uporabe materialnega prava najprej izpostavlja, da sodišče dolžnost povrnitve škode v zvezi z razlastitvami nepravilno tolmači kot odškodninsko odgovornost države, četudi jo poimenuje sui generis odškodninska odgovornost države. V primerih odvzema lastninske pravice v javno korist namreč manjka temeljna predpostavka odškodninske odgovornosti - to je protipravno ravnanje. Odvzem lastninske pravice zato ne pomeni protipravnega ravnanja, njegova posledica ne more biti polna odškodninskaodgovornost države, temveč le zakonsko predpisano povračilo oziroma nadomestilo. Zakonodaja, teorija in sodna praksa nedosledno uporabljajo izraz odškodnina. Iz zakonske določbe je jasno, da „odškodnina“ zajame nadomestilo, ki razlaščenemu omogoči vzpostavitev premoženjskega stanja enakovrednemu prejšnjemu.

Materialnopravno nepravilna je argumentacija sodišča, ko primerja odškodninsko odgovornost države za protipravna ravnanja državnih organov z razlastitvijo v javno korist ter odloči, da bi bilo kršeno načelo enakosti, če se ne bi pri obeh enako upoštevalo, da do zastaranja vsakovrstnih odškodninskih zahtevkov v primerih razlastitev (nikoli) ne pride. Sam tožnik ves čas vztraja, da njegov zahtevek temelji na protipravnem ravnanju države, ki je v letu 1992 posegla na njegovo zemljišče. Na njegovo (zamujeno) pravico in dolžnost sprožiti ustrezne odškodninske zahtevke zaradi zatrjevanega protipravnega posega ali morebitne stvarnopravne zahtevke, je opozorilo že višje sodišče v sklepu I Cp 67/2017. Z nasprotno razlago, ki jo je po oceni pritožnice materialnopravno nepravilno zavzelo sodišče v izpodbijani sodbi, resnično šele lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev nasproti državi. Če ti država poškoduje nekaj m² zemljišča ob cesti z ravnanjem v javno korist, lahko čakaš in razmišljaš o vložitvi odškodninskega zahtevka po mili volji, če pa ti poškoduje s pravim protipravnim ravnanjem, pa moraš zahtevati povračilo škode v kratkem triletnem subjektivnem roku. Kot materialnopravno napačno izpodbija utemeljitev, da določba sedmega odstavka 19. člena ZJC-B določa trenutek zamude. Določba tega člena, da lahko upravičenec zahteva plačilo odškodnine, določa le aktivno legitimacijo, kot je določena v šestem odstavku 106. člena Zakona o urejanju prostorov (ZUPreP-1). V primerih razlastitev že obstoječih cest je namreč aktivnost izključno na strani razlaščenega lastnika, če se za odškodnino sploh odloči. Pritožnica izpodbija tudi odločitev o višini tožbenega zahtevka. Tudi te s presojo ni mogoče preizkusiti in nima nobene veljavne materialnopravne podlage. Višina premoženjske škode, ki naj bi v konkretnem primeru nastala in jo uveljavlja tožnik, ne more biti utemeljena s sodno prakso, ne glede na samo dejstvo, da primerljiva sodna praksa v smeri kot jo je ubralo sodišče v tem primeru, še niti ne obstaja. Zadeva VS RS II Ips 874/2009 ni primerljiva že iz razloga, ker v navedenem primeru ni šlo zgolj za rekonstrukcijo obstoječe ceste in za postopek razlastitve že obstoječe ceste. Poleg tega ta judikat nikjer ne opredeljuje, da pripadajo lastniku zakonite zamudne obresti za čas neuporabe zemljišča. Nasprotno, tudi navedeni judikat izpostavlja, da odsotnost vezi med dejanskim prikrajšanjem lastnika in višino odškodnine, ne učinkuje preventivno, temveč kaznovalno, ter da je potrebno ocenjevati tudi težo „dejanske“ razlastitve. Slednja pa v primeru rekonstrukcije obstoječih cest, ki jo lastniki izrecno tiho dopuščajo, spet ni tako velika. Taka odločitev sodišča brez konkretne materialnopravne podlage meji na idejo, da sodna oblast disciplinira zakonodajno s prisojanjem visokih odškodnin, ker država morda ni najbolj temeljito uredila področja. Tako postopanje ne more biti sprejemljivo tudi zato, ker bi šlo za privilegiranje posameznikov brez ustrezne, enake pravne ureditve za vse istovrstne primere. Vztraja, da tožnik dejanskega prikrajšanja ni uspel dokazati. Upoštevati je, da je tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na plačilo uporabnine (izračunane po izvedencu na 2.265,10 EUR za vseh 23 let) umaknil in vztrajal izključno na donosnem plačilu zamudnih obresti za nazaj, ki pripadajo glavnici, izračunani po današnjih tržnih cenah. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava sodišče ni popolno ugotavljalo niti dejanskega stanja, poleg zastaranja še v smeri vseh dejanskih trditev toženke, ali gre za posebne okoliščine primera, sploh za protipravno ravnanje, glede višine škode in glede vzročne zveze. Vztraja, da bi moralo sodišče po pravilni uporabi procesnih pravil in materialnega prava zahtevek takoj zavrniti, ker je zastaran in ker tožnik višine dejanske premoženjske škode (prikrajšanja) ni dokazal. 3. Tožnik je po svojem pooblaščencu odgovoril na pritožbo. Predlagal je zavrnitev pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Sklicuje se na odločbo II Ips 335/2017 z dne 26.4.2018. Ključno za ta pravdni postopek je, da je obveznost toženke za izplačilo denarne protivrednosti zapadla najkasneje v trenutku, ko je bil tožnik dejansko razlaščen. Od takrat je v zamudi z izpolnitvijo svoje denarne obveznosti. Tožniku zato pripadajo obresti kot akcesorna terjatev nadomestila za razlastitev in ne nujno kot poseben odškodninski zahtevek. Zahtevek za plačilo vtoževanega zneska je tožnik primarno utemeljil z zahtevkom za plačilo obresti. Šele podrejeno tudi na drugih pravnih podlagah in sicer na podlagi odškodninske odgovornosti, temu podrejeno pa na podlagi neupravičene obogatitve. Tudi če bi sodišče štelo, da gre za odškodninski zahtevek zaradi protipravnega ravnanja, ima odločba ugotovitve o vseh relevantnih dejstvih v zvezi s tem. V posledici zmotnega stališča pritožnice v zvezi s pravno podlago tožbenega zahtevka, je napačno tudi stališče glede zastaranja. Vrhovno sodišče je v citiranem sklepu odpravilo vse nejasnosti, saj je točno določilo trenutek, od katerega razlastitvenemu zavezancu pripadajo obresti. Toženka je tožnika postavila v položaj, v katerem ni mogel storiti ničesar, da bi svojevoljno ravnanje države preprečil. Sedaj pa se zanaša, da bo sodišče njeno ravnanje pravno zaščitilo. Stališče sodne prakse v primerih dejanske razlastitve je jasno. Tožnik v nadaljevanju povzema stališča vrhovnega sodišča iz odločb VS RS III Ips 46/2014, II Ips 874/2009, II Ips 335/2017, II Ips 61/2016 (glede protipravnosti ravnanja toženke pri dejanski razlastitvi tudi če se izkaže, da je obstajala javna korist; glede neustreznosti rešitve, pri kateri bi imel prikrajšani v primeru nezakonito izvedenega postopka razlastitve le pravico do odškodnine, kot bi jo imel v zakonito izvedenem razlastitvenem postopku; glede možnosti, ki bi jih imel razlaščenec v primeru takega nezakonitega ravnanja razlastitvenega upravičenca...)

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stanje te zadeve je tako: Tožnik je bil lastnik zemljišča1, ki je bilo predmet razlastitve. Najprej je prišlo do dejanske razlastitve, ko je toženka v letu 1991 (najkasneje 31.12.1991) odvzela njegovemu pravnemu predniku posest zaradi gradnje oziroma rekonstrukcije ceste. Dejanski razlastitvi je sledila še pravna razlastitev. Odločba o razlastitvi z dne 17.12.2014 je postala pravnomočna 6.1.2015. Toženka je v letu 2015 sprožila nepravdni postopek za določitev odškodnine za razlaščene nepremičnine. Vodil se je pod opr.št. N 61/2015. Tožnik je vložil nasprotni predlog, v katerem se je (med drugim) zahteval zakonske zamudne obresti od odmerjene odškodnine (ali pa obresti po 6% letni obrestni meri) od odvzema posesti (od 1.1.1992) dalje. Zavzemal se je za to, da bi se njegov enotno postavljeni zahtevek iz naslova obresti obravnaval v nepravdnem postopku. Prvostopenjsko sodišče mu je z delnim sklepom z dne 4.10.2016 odmerilo odškodnino v višini 19.565,00 EUR in mu priznalo obresti od pravnomočnosti razlastitvene odločbe (oz. od 7.1.2015) dalje2. O tožnikovem nasprotnem predlogu za plačilo obresti tudi za čas od odvzema posesti do pravnomočnosti razlastitvene odločbe v nepravdnem postopku ni odločalo. V skladu s takrat veljavno sodno prakso3 se je postavilo na stališče, da je treba o tem delu zamudnih obresti, ki jih tožnik utemeljuje na nezakonitem ravnanju države, odločiti v pravdnem postopku.4 Zato je glede teh obresti nepravdni postopek ustavilo in ga nadaljevalo v tej pravdi. Tožnik je postavil denarni zahtevek, ki ga je po višini tudi natančno pojasnil. Predstavil je, koliko bi znašala vrednost odmerjene odškodnine na dan 1.1. 19925. Predstavil je tudi obračun zakonskih zamudnih obresti in obračun zamudnih obresti po 6% obrestni meri. Po obeh obračunih bi znašale obresti za sporno obdobje več kot glavna terjatev (več kot odškodnina oziroma nadomestilo za razlaščene nepremičnine). Tožnik je postavil zahtevek v višini glavne terjatve (19.565,00 EUR). Toženka samim obračunom obresti ni oporekala. Njeni glavni argumenti, s katerimi se je upirala zahtevku so bili, da je odškodninski zahtevek zastaral, da njeno ravnanje ni bilo protipravno, da tožniku ni nastala škoda, ker je za zemljišče, odvzeto leta 1992, dobil denarno vrednost, ki ustreza enakovrednemu zemljišču ob času uvedbe razlastitvenega postopka ter da ni adekvatne vzročne zveze (češ da zaradi posega v rednem teku stvari ne nastane takšna škoda, kot jo uveljavlja tožnik).

6. Prvostopenjsko sodišče je zahtevku v celoti ugodilo. Oba postopka (nepravdnega in pravdnega) je obravnavala ista sodnica.

7. Pritožba očita prvostopenjskemu sodišču, da se ni opredelilo do njenih navedb in stališč. Očita mu tudi, da njegove odločitve ni mogoče preizkusiti. V tem vidi bistvene kršitve določb postopka (smiselno mu očita kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in kršitev ustavnih pravic (do sodnega varsta in poštenega sojenja). Njeni očitki niso utemeljeni.

8. Toženkina pravica do izjave (ki je del pravice do enakega varstva pravic), ni bila kršena. Po mnenju pritožbenega sodišča je imela toženka možnost sovplivati na tek postopka. Z njenimi dejanskimi in pravnimi razlogi se je sodišče seznanilo in se do njih zadostno opredelilo. Sodba je zmožna preizkusa. Iz nje se da razbrati, kaj zahteva tožnik, s čim se brani toženka, kaj je sporno, ugotovljena so ključna dejstva. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je toženka ravnala protipravno, ker je v letu 1991 odvzela tožniku (oziroma pravnemu predniku) posest, ne da bi z njim sklenila sporazum o razlastitvi oziroma izvedla postopek razlastitve. Menilo je, da je tožnik upravičen do odškodnine v obliki zakonskih zamudnih obresti za sporno obdobje, ker je taka sodna praksa6 in ker to izhaja iz dokazov. Obrazložilo je, zakaj meni, da je ugovor zastaranja neutemeljen7. 9. V pritožbi izpostavljena dejstva, da je tožnik soglašal s parcelacijo zaradi rekonstrukcije ceste, da je njegov pravni prednik vedel za odvzem, da je tik pred rekonstrukcijo ob tem zemljišču potekala glavna cesta, so ob ostalih nespornih dejstvih, ki se nanašajo na odvzem posesti brez izvedbe ustreznih postopkov in plačila odškodnine, pravno nepomembna. Pravno nepomembne so trditve o uporabi zemljišča pred odvzemom posesti. Tožnik zahteva obresti od odmene za razlaščene nepremičnine in ne povrnitve prikrajšanja zaradi nemožnosti uporabe teh nepremičnin. Popolnoma nerelevantno je tudi, kdaj je tožnik postal lastnik. Prvostopenjskemu sodišču se zato s temi navedbami ni bilo treba posebej ukvarjati. Prav tako se mu ni bilo treba opredeliti do odločbe II Ips 106/2015, ker za obravnavano zadevo ni pomembna.

10. Očitano nasprotje med razlogi sodbe in delnega sklepa N 61/2015 ne more predstavljati zatrjevane postopkovne kršitve, saj sodišče v nepravdnem postopku ni odločalo o zahtevku, o katerem je odločilo s sodbo.

11. Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost odločitve glede na dejansko stanje sodbe, saj ga toženka s svojo pritožbo ni uspela omajati.

12. Ugovor zastaranja je bil pravilno zavrnjen. Tudi pritožbeno sodišče meni, da zahtevek iz naslova obresti za sporno obdobje, ki gredo tožniku po splošnih pravilih obligacijskega prava, ni zastaral. V obravnavanem primeru bi institut zastaranja omejeval pravico do sodnega varstva tožnika in pravico do zasebne lastnine. Država, ki je tožnika dejansko razlastila, šele po več kot 10 letih pa speljala tudi pravno razlastitev, je brez vsakršnega dvoma ravnala nezakonito. Dejstvo, da je šlo za javno korist, pri tem ne igra nobene vloge. Sodna praksa je glede tega vprašanja enotna. Tožniku ni mogoče očitati, da ni sprožil postopka razlastitve (kateremu bi sledil postopek za določitev odškodnine za razlaščene nepremičnine), saj mu zakon tega ni dopuščal.8 Lastnik je ostal le na papirju. Država ni trdila (in izkazala), da je ob odvzemu posesti ponudila odškodnino takratnemu lastniku, tožnikovemu pravnemu predniku. Razlastitveni zavezanec ima po stališču vrhovnega sodišča v takih primerih kot je obravnavani, možnost zahtevati zakonske zamudne obresti za čas od odvzema posesti do pravnomočnosti odločbe o razlastitvi9. Če bi obveljalo stališče toženke, bi tožnikov zahtevek iz naslova obresti zastaral prej, preden bi ga lahko uveljavljal na sodišču. Zastaranje zanj ni moglo začeti teči prej, preden bi lahko zahteval odškodnino od države. Država pa je bila v zamudi z dnem odvzema posesti, kot je pravilno ugotovljeno v sodbi. Njen argument glede zastaranja, ki se nanaša na neenakopravno obravnavanje oškodovancev z zahtevki proti državi, je že zato neutemeljen.

13. Pritožba se neuspešno pritožuje tudi zoper višino prisojenega zneska. Tožniku gredo obresti za sporno obdobje10. Prikrajšan je, ker v vseh teh letih ni mogel razpolagati z odškodnino. Dejstvo, da se ni odločil za zahtevek iz naslova uporabnine, toženki ne more biti v korist. Izbiro je imel tožnik. Tožniku je bila odmerjena odškodnina (odmena) za razlaščene nepremičnine po stanju na dan odvzema iz posesti in cenah na dan izdaje odločbe. S tem se je samo ohranila vrednost tistega, kar bi moral prejeti ob odvzemu posesti, ni pa upoštevano prikrajšanje, ker denarja v tem času ni mogel uporabljati in oplemenititi. Stališče sodne prakse je, da taka rešitev, po kateri bi imel prikrajšani pravico do enake odškodnine kot v primeru zakonito izvedenega dokaznega postopka, ni primerna.

14. Kot že rečeno, je tožnik zahtevek po višini obrazložil. Obračunom obresti toženka ni oporekala. Izkazal je, da bi bil tako v primeru, če se upoštevajo zakonske zamudne obresti od zneska 670.000 SIT, kot tudi v primeru, če se upoštevajo obresti po 6% letni obrestni meri od zneska odmerjene odškodnine, seštevek obresti višji od njegovega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče mu je zato pravilno ugodilo.

15. Upoštevaje zgoraj navedene razloge in ker ni zasledilo niti uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo ( drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

16. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, mora povrniti tožniku njegove stroške odgovora na pritožbo, odmerjene na 559, 98 EUR. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Parc.št. 5630/8 in 5630/9 k.o. X. 2 To mu je toženka po sklepu plačala. 3 Glej sklep VS RS II Ip 15/2011 4 Novejša sodna praksa (II Ips 157/2018, II Ips 335/2017) je drugačna. Vrhovno sodišče je v primeru, ko dejanski razlastitvi sledi še pravna, zavzelo stališče, da obe skupaj pomenita en razlastitveni postopek in da ni ovire, da se tudi o tem delu obresti odloči v nepravdnem postopku. . 5 670.000 SIT. 6 Sklicevalo se je na odločbo II Ips 874/2009, v kateri je zavzeto stališče, kako vrednotiti položaje „dejanskih razlastitev“ v obdobju od dejanskega odvzema iz posesti do izvedbe razlastitvenega postopka. Vrhovno sodišče je kot eno od možnih rešitev predvidel, da se razlastitvenemu zavezancu prizna poleg odškodnine glede na vrednost nepremičnine ob dejanskem odvzemu še zakonske zamudne obresti od dejanskega odvzema do izvedbe razlastitvenega postopka. 7 Navedlo je, da gre pri zahtevku za razlastitev za sui generis obveznost države, ki izhaja iz 69. člena Ustave, ki daje posebno podlago za povrnitev izgube (škode), ki nastane zaradi razlastitve v javno korist in da zato instituta zastaranja v primerih dejanske razlastitve ne moremo uporabiti, ker bi s tem kršili načelo enakosti. Glede zamude toženke za plačilo odškodnine se je sklicevalo na 78. odstavek 19. člena ZJC-B. 8 Pasivnost tožnika ni mogoče šteti kot izraz volje oziroma pristanka, da mu toženka odvzame nepremičnine brez izvedbe postopka, ki ga sam, kot pravilno opozarja v odgovoru na pritožbo, ni mogel predlagati. Pasivnost tožnika oziroma njegovega pravnega prednika ne more vplivati niti na oceno o protipravnosti toženkinega ravnanja, niti na odločitev glede zastaranja. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so pravno nerelevantne. 9 II Ips 874/2009, II Ips 335/2017. 10 Primerjaj II Ips 335/2017