Jedro

Po določbi 174. člena ZDavP-2 lahko dolžnikov dolžnik ugovore, da dolžniku sploh ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v 1 letu od prejema sklepa, uveljavlja le v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi.

Z ugovori, ki bi jih kot dolžnikov dolžnik lahko uveljavljala v ugovoru in nato v upravnem sporu zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika tožeča stranka v upravnem sporu ne more uspeti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Davčni urad Kranj je tožeči stranki z izpodbijano odločbo naložil, da v roku 15 dni plača neporavnani dolg po sklepu o davčni izvršbi št. DT 42914-1110/2008-19 (0702-13) z dne 22. 12. 2010 v znesku 8.000,00 EUR. Odločba je izdana na podlagi 175. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ker tožeča stranka kot dolžnikov dolžnik ni ravnala po sklepu o izvršbi, s katerim ji je bilo naloženo plačilo zarubljenega zneska terjatve.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-29-491/2012-2 z dne 21. 8. 2013 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. V razlogih opiše potek davčne izvršbe pred izdajo izpodbijane odločbe in ugotavlja, da je prvostopenjski organ s sklepom o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika z dne 22. 12. 2010 zarubil denarno terjatev davčnega dolžnika A.A., ... do tožeče stranke Z navedenim sklepom je bilo tožeči stranki naloženo, da mora zarubljeni znesek terjatve plačati na način in v rokih, določenih v sklepu, opozorjena pa je tudi bila, da bo davek, če ne bo ravnala skladno s sklepom, izterjan od nje. Po podatkih spisa je bil sklep tožeči stranki pravilno vročen. Ker kot dolžnikova dolžnica dolga na njegovi podlagi ni poravnala, sklepu o davčni izvršbi pa tudi ni ugovarjala, ji je z izpodbijano odločbo še neporavnani znesek davka utemeljeno in skladno s 175. členom ZDavP-2 naložen v plačilo.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Na pritožbene ugovore ni odgovorjeno oziroma je odgovorjeno zgolj pavšalno. Izpodbijani sklep je ničen, ker je z njim odločeno v zadevi iz sodne pristojnosti. Terjatev je namreč sporna o njej pa sodišče ni odločalo. S tem je bil tožeči stranki onemogočen preizkus terjatve v kontradiktornem sodnem postopku. Odločitev tožene stranke pa temelji tudi na Ustavi neprijazni razlagi določb ZDavP-2, ki se nanašajo na davčno izvršbo na druge denarne terjatve dolžnika. Ustna obravnava v nasprotju s 154. členom ZUP ni bila opravljena, čeprav gre za postopek, v katerem sta udeleženi dve stranki z nasprotujočimi si interesi. Izrek sklepa je nepopoln in ni jasen. V njem je navedeno le, da se odmeri davek na dodano vrednost in zamudne obresti. Ker v zadevi sodišče ni odločalo, bi moral izrek vsebovati tudi meritorno odločitev. V obrazložitvi odločb se namreč odloča zgolj o predhodnih vprašanjih. Davčni organ ni izvedel nobenega dokaza, ki ga je predlagala tožeča stranka, zlasti ni zaslišal dolžnika v navzočnosti tožeče stranke. S tem je kršil njeno ustavno pravico do poštene obravnave, ki se izraža skozi pošten dokazni postopek z zahtevo po argumentirani odločbi. Ker ZUP vsebuje minimalna pravila zaščite šibkejše stranke, za posamezno upravno področje celotnega postopka ni dopustno urejati drugače, drugačno urejanje postopka pa mora biti potrebno (tako Tone Jerovšek v referatu Pomen načel v upravnem postopku, IV. dnevi javnega prava, 1998, str.62). Na tej podlagi predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Po prejemu odgovora na tožbo tožeča stranka v dopolnitvi tožbe vztraja pri dosedanjih navedbah in predlogih. V zvezi z odgovorom na tožbo poudarja, da je le-ta neobrazložen enako kot izpodbijana odločba in odločba o pritožbi.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZDavP-2, na katere se sklicuje. Sodišče tudi ni našlo zatrjevanih kršitev Ustave in EKČP. Glede na naravo odločitve je izpodbijana odločba v zadostni meri obrazložena. Temelji namreč na določbah 175. člena ZDavP-2, po katerih se davek izterja od dolžnikovega dolžnika, če ta ne ravna po sklepu o izvršbi. Davčni organ o tem izda odločbo, s katero dolžnikovemu dolžniku naloži, da v 15 dneh plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi (na denarne terjatve dolžnika) plačati na predpisane račune.

Ugotovitev, da tožeča stranka ugovora zoper sklep o davčni izvršbi ni vložila, je nesporna. Spora tudi ni o tem, da tožeča stranka po sklepu o izvršbi ni ravnala. Ob takem dejanskem stanju pa so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo odločbe po 175. členu ZDavP-2. Podatki, ki odločitev utemeljujejo in pravna podlaga odločitve, so v obrazložitvi odločbe navedeni. Očitek bistvene pomanjkljivosti obrazložitve odločbe je zato neutemeljen. Neutemeljen je tudi očitek nezadostne obrazložitve odločbe o pritožbi, saj se tožena stranka izreče o vseh pritožbenih navedbah, obenem pa tožnika pravilno pouči, da je predmet konkretnega postopka izključno ugotavljanje pravilnosti in zakonitosti odločbe, ki je predmet pritožbe, torej presoja njene skladnosti z določbami 175. člena ZDavP-2. Ob opisani zakonski ureditvi lahko dolžnikov dolžnik v tem postopku uveljavlja le tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti na podlagi sklepa o davčni izvršbi, ne pa tudi ugovorov, ki se nanašajo na obstoj terjatve. Po določbi 174. člena ZDavP-2 namreč lahko dolžnikov dolžnik tovrstne ugovore, to je, da dolžniku sploh ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v 1 letu od prejema sklepa, uveljavlja le v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi. Ugovor zoper sklep o davčni izvršbi po petem odstavku 174. člena ZDavP-2 sicer ne zadrži njegove izvršitve, ne glede na to pa davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o ugovoru odloži začetek davčne izvršbe zoper dolžnikovega dolžnika, če oceni, da bi bilo ugovoru mogoče ugoditi (četrti odstavek 175. člena ZDavP-2).

Z ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavljala v tožbi torej tudi v upravnem sporu ne more uspeti. Gre za ugovore, ki bi jih kot dolžnikov dolžnik lahko uveljavljala v ugovoru in nato v upravnem sporu zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika. Sodišče se po navedenem v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe in s tistimi, s katerimi jih z ozirom na vsebino pritožbe dopolni davčni organ druge stopnje.

Sodišče pa tudi ni našlo zatrjevanih kršitev procesnega zakona. Izrek izpodbijane odločbe je jasen in določen. V njem se o odmeri davka na dodano vrednost ne odloča, kot protispisno navaja tožnik, predmet odločanja pa tudi ni obstoj terjatve dolžnikovega dolžnika. Zato je ugovor ničnosti neutemeljen. Neutemeljeni pa so tudi drugi ugovori procesne narave, ki jih tožnik utemeljuje z napačno opredelitvijo pravne narave izpodbijane odločitve. Tožbene navedbe v tej zvezi se smiselno nanašajo na sklep o davčni izvršbi, katerega zakonitosti pa sodišče glede na predmet upravnega spora vsebinsko ni presojalo. Kolikor se ugovor neupoštevanja tožnikovih dokaznih predlogov nanaša na postopek, ki je predmet tega upravnega spora, pa je očitek neutemeljen in protispisen. Iz spisov namreč zatrjevani dokazni predlogi tožnika ne izhajajo.

Ker so po navedenem tožbeni ugovori neutemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker so med strankama pravno relevantna dejstva nesporna, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).