Jedro

Trditveno in dokazno breme glede obstoja pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Revidentka z navedbami, da gre zaradi kršitev ustavnih pravic po vsebini zadeve za pomembno pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni, ni zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanje, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji sploh ni izpostavljeno.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Kranj, št. DT-42914-1110/2008-32 (07-3201-12) z dne 31. 7. 2012, s katero je prvostopenjski davčni organ revidentki na podlagi 175. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) naložil, da v roku 15 dni od prejema odločbe plača neporavnani dolg po sklepu o davčni izvršbi, št. DT 42914-1110/2008-19 (0702-13) z dne 22. 12. 2010, v znesku 8.000,00 EUR. Ministrstvo za finance je revidentkino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega davčnega organa z odločbo, št. DT-499-29-491/2012 z dne 21. 8. 2013, kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da gre zaradi kršitev ustavnih pravic po vsebini zadeve za pomembno pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni.

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno, da se lahko upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(1)

6. Revidentka z navedbami glede dovoljenosti revizije ni zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanje, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji sploh ni izpostavljeno.

7. Po vsebini obravnavane zadeve ni pravno pomembno niti revidentkino sklicevanje na postopek z ustavno pritožbo, ki se je zaključil z odločbo Ustavnega sodišča U-I-6/13-12, Up-24/13-16 z dne 11. 2. 2016, saj se je navedena zadeva nanašala na primer, ko pred izdajo sklepa o davčni izvršbi o obstoju terjatve med davčnim zavezancem in dolžnikovim dolžnikom še ni bilo odločeno z izvršilnim naslovom, dolžnikov dolžnik pa je v pravočasno vloženem in obrazloženem ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarjal obstoju terjatve. V obravnavani zadevi pa je davčni organ pred izdajo sklepa o izvršbi, ki je bil podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, razpolagal z izvršilnim naslovom glede obstoja terjatve (sklenjena sodna poravnava), revidentka kot dolžnikova dolžnica pa zoper ta sklep o izvršbi nedvomno tudi ni pravočasno in obrazloženo ugovarjala.

8. V zvezi z očitanimi kršitvami 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije, ki naj bi izhajale iz stališč sodišča prve stopnje v zvezi s presojo postopka tožene stranke, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je bila revidentki s pravico do ugovora zoper sklep o izvršbi po 174. členu ZDavP-2, o kateri je bila pravilno poučena, zagotovljena možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah glede obstoja oziroma spornosti terjatve davčnega dolžnika, ki pa je ni izkoristila. Revidentka pa v reviziji ne zatrjuje, da možnost vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi ne bi bila učinkovita možnost za uresničevanje navedenih ustavnih pravic tudi v razmerju do upravnega akta, ki ga izpodbija v tem upravnem sporu.

9. Vrhovno sodišče ob tem ugotavlja, da revidentka ni navedla dejstev in okoliščin, katerih uveljavljanje naj bi ji bilo kot posledica zatrjevanih kršitev ustavnih pravic onemogočeno in ki bi lahko kazale na spornost obstoja terjatve. Revidentka se tudi zmotno in protispisno sklicuje na račune, ki v danem primeru sploh niso bili podlaga za izdajo sklepa o davčni izvršbi, saj je to bila navedena sodna poravnava.

10. Ker uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 11. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012 in X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014.