Jedro

Višino bruto najemnine, s katero se ugotavlja izgubljena korist denacionalizacijskega upravičenca, ki nepremičnine ni mogel uporabljati in z njo upravljati v času od uveljavitve ZDen do izročitve v posest, je treba zmanjšati (tudi) za stroške upravljanja. Če bi denacionalizacijski upravičenec nepremičnino imel v posesti, bi jo moral pregledovati in na osnovi pregledov ocenjevati njeno stanje ter potrebne vzdrževalne ukrepe, iskati najemnike in se z njimi pogajati, pobirati najemnino in se angažirati v primeru njenega neplačevanja, obračunavati davščine in podajati davčne napovedi.

Izrek

I. Pritožbama obeh pravdnih strank se delno ugodi in se II. ter IV. točka izreka spremenita tako, da se glasita: „II. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna tožeči stranki plačati 353.482,00 EUR, od tega zneska obračunati in plačati davek ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7.4.2009 dalje do plačila.

IV. Tožena stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki plačati 9.520,30 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.“ V ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo obveznost plačila 353.482,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2009 dalje do plačila (II. točka izreka). Zahtevek za plačilo 20.674,61 EUR z obrestmi je zavrnilo (III. točka izreka), postopek za plačilo 126.390,87 EUR pa je bil zaradi umika tožbe ustavljen (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 6.085,00 EUR (IV. točka izreka).

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del in odločitev o stroških postopka (III. in IV. točko izreka). Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno v celoti, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da stroškov upravljanja v višini 15.342,00 EUR ni mogoče odšteti od bruto najemnine. Ta strošek se v zasebnih stanovanjih in poslovnih prostorih vedno naloži najemniku. Razlog za takšen način kritja tekočih stroškov in stroškov upravljanja je ta, da najemodajalec nima nikakršnih neposrednih koristi. Gre za stroške, ki jih sproti izkoristi vsakokratni najemnik (poraba vode, ogrevanje, poraba elektrike, čiščenje skupnih prostorov, odvoz smeti). Sklicuje se na 24. čl. Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), ki določa, da je dolžnik vseh terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe najemnik, dolžnik vseh ostalih terjatev pa etažni lastnik. Izvedenec je izrecno navedel, da so v postavki tekoči stroški in upravljanje vključeni le stroški upravljanja, v nadaljevanju pa, da gre za stroške upravnika. Meni, da za ta strošek bruto najemnina ne sme biti zmanjšana. Graja prvostopenjsko stališče, da gre za stroške v zvezi z upravljanjem oz. skrbjo za nepremičnino. Ker je tudi v 26. točki obrazložitve upoštevan poseben odbitek, ni jasno, kakšen odbitek je opredeljen kot strošek upravljanja. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo (druga alineja 54. člena, 25. in 26. čl. SZ-1), ker gre za stroške, ki jih zaračunava upravnik stavbe in jih je dolžan plačati najemnik. Ni mogoče razbrati, kaj naj bi vključevala skrb za nepremičnino, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Ne soglaša, da ti stroški pomenijo stroške oddaje v najem. Delitev stroškov med najemnika in najemodajalca je jasna. Najemnik mora nepremičnino redno vzdrževati, pred vrnitvijo najemodajalcu v posest jo mora prebeliti in počistiti. Vzdrževanje, ki presega takšno redno vzdrževanje, pa odpade na najemodajalca. Ni jasno, ali je sodišče mislilo na ekonomske stroške, ki nastanejo najemodajalcu z oddajanjem nepremičnine v najem. Ti stroški so upoštevani pri odbitku zaradi neizkoriščenosti nepremičnine oz. tveganja z nelikvidnostjo. Stroškovni del odločite pa je napačen, ker sodišče tožeči stranki ni priznalo nagrade za narok v ponovljenem postopku. Stroški izvedenca so priznani le v višini 848,07 EUR, čeprav je bilo založeno 1.136,47 EUR predujma. Pritožbeni stroški tožene stranke pa so priznani previsoko, in sicer v višini 3.320,00 EUR, čeprav znašajo 2.910,40 EUR. Tožena stranka je oproščena plačila sodnih taks, zato ji je neutemeljeno odmerjen strošek sodne takse v višini 6.855,00 EUR.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in stroškovni del odločitve (II. in IV. točko izreka). Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen v celoti ali v večjem obsegu kot je sedaj, podredno pa razveljavitev tega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije. Poudarja, da je zavezana za plačilo zgolj zato, ker se je denacionalizacijski postopek končal po 1.5.2004, ko je Slovenija vstopila V Evropsko unijo. Ker je bil denacionalizacijski upravičenec avstrijski državljan, bi bil pred navedenim datumom upravičen le do odškodnine v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada in ne do vrnitve v naravi. Pomemben je 8. čl. Ustave RS, ki določa, da tujci lastninsko pravico na nepremičninah lahko pridobijo pod pogoji, ki jih določa zakon ali mednarodna pogodba. Po 1.5.2004 je treba uporabiti Pogodbo Evropske skupnosti, ki med drugim predvideva urejanje prostega pretoka blaga, storitev, ljudi in kapitala, v okviru tega pa je vsebovano tudi pridobivanje lastnine. Zato je po 1.5.2004 možna vrnitev nacionaliziranega premoženja v naravi, pred tem pa do nje državljani Evropske unije niso bili upravičeni. To stališče je potrjeno z odločbo Ministrstva za kulturo, s katero je odločeno o denacionalizaciji obravnavanega premoženja. Tožena stranka je bila zato tožniku dolžna nadomestilo plačati šele od dne pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe. Šele takrat je prišlo do spremembe sodne prakse v denacionalizacijskih postopkih. Do takrat tožena stranka ni mogla vedeti, da je predvideno vračanje v naravi. Vsekakor pa tožena stranka ne more biti zavezana za plačilo v obdobju do vstopa Slovenije v Evropsko unijo, to je pred 1.5.2004, saj v tem času vrnitev obravnavane nepremičnine v naravi ni bila možna. Odgovorna in pasivno legitimirana bi bila lahko le Republika Slovenija, ki je sprejela odločitev o vstopu v Evropsko unijo in posledično povzročila spremembo zakonodaje oz. njene uporabe. Zoper toženo stranko uperjen zahtevek bi zato moral biti v celoti zavrnjen, ali pa bi moralo sodišče ugotavljati, kaj bi se dejansko zgodilo, če bi bila denacionalizacijska odločba izdana pred 1.5.2004. Nedvomno tožena stranka nepremičnine ne bi bila dolžna vrniti v naravi in plačati nadomestila iz drugega odstavka 72. čl. Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Trajanje denacionalizacijskega postopka ni okoliščina, ki bi bila v sferi tožene stranke. Nasprotuje tudi izračunu tožnikove prikrajšanosti. Sklicuje se na prvostopenjsko stališče, da od ugotovljene najemnine ni potrebno odbiti dohodnine ter normiranih stroškov v višini 40 % bruto najemnine. Opozarja na svoj izračun v 15. točki vloge z dne 30.12.2015 in ocenjuje, da je predstavljena metoda izračuna tožnikovega prikrajšanja edino pravilna, saj upošteva dejansko uporabnino, brez da bi se od nje odšteli tudi normirani stroški in obveznosti iz naslova dohodnine. Svoj pristop k izračunu izgubljene koristi je tožena stranka pojasnila v odgovoru na tožbo, izračun na podlagi po izvedencu opravljene najemnine pa opravila v vlogi z dne 30.12.2015. Izvedenec ni pojasnil, zakaj predlagana metoda ni uporabljiva oz. zakaj je ni uporabil. Izvedenec na pripombe tožene stranke ni ustrezno odgovoril, saj se je na pripombe odzval samo z enim stavkom. Predvideva, da niti izvedenec niti sodišče nista prebrala 15. točke njene pripravljalne vloge z dne 30.12.2015, saj razlogov, ki bi zavračali pravilnost izračuna po predlagani metodi, sodba nima. Sodba ima zato pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Metodo, ki bi morala biti uporabljena, pojasnjuje s prepisom 15. točke pripravljalne vloge z dne 30.12.2015 in 17. točke pripravljalne vloge z dne 9.3.2016. Izvedenec ni pojasnil, zakaj bi bila njegova metoda pravilnejša od predlagane. Sodišče je izvedensko mnenje nekritično upoštevalo. Glede zamudnih obresti od prisojenega zneska meni, da tečejo šele od izdaje sodbe. Nepravilno je stališče, naj bi tekle že kar sedem let preden je bila odškodnina sploh ugotovljena. Z odločitvijo sodišča je tožeča stranka neupravičeno obogatena, saj v obliki obresti prejme še dodatno odškodnino. Ni mogoče govoriti o zamudi pred izdajo sodbe, ker je bila tožnikova izgubljena korist ugotovljena šele s sodbo. Zahtevki pred pravdo so bili nerealni. Stroškovni del odločitve graja z navedbo, da ji stroški zastopanja v ponovljenem postopku niso priznani. Sklicuje se na drugi stavek drugega odstavka 14. čl. v zvezi z 19. čl. Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in meni, da je upravičena do povrnitve stroškov za postopek in za narok v ponovljenem postopku. Opozarja, da vrednost spora šele od zadnjega umika tožbe znaša 374.156,61 EUR. Postopek in narok v ponovljenem postopku se je vršil v času, ko je bila vrednost spora 500.547,48 EUR. Upravičena je do plačila dodatnih 7.076,19 EUR stroškov postopka in ne le 5.177,60 EUR, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Stroškovni del odločitve je treba spremeniti tako, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti le 4.186,11 EUR stroškov.

5. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Zanika pomanjkanje pasivne legitimacije. Sklicuje se na svoje pritožbene navedbe v zvezi z izračunom izgubljene koristi. Zanika utemeljenost tudi ostalih pritožbenih razlogov. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Tožnik je na osnovi drugega odstavka 72. čl. ZDen upravičen do odmene, ker denacionalizirane nepremičnine (poslovnega prostora v izmeri 233,90 m2) v obdobju od 7.12.1991 (dan uveljavitve ZDen) do dne 10.3.2009, ko mu je bila izročena v posest, ni mogel uporabljati oziroma z njo upravljati. Obe pravdni stranki sta soglašali, da je dohodek, ki bi ga tožnik dosegel z oddajanjem v najem, tista korist, za katero je prikrajšan. To vrednost je s pomočjo izvedenca sodišče ugotovilo na ta način, da je od tržne najemnine, ki jo je izvedenec ugotovil v višini 10,10 EUR mesečno/m2, odštelo davščine (nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča), stroške upravljanja v višini 15.342,00 EUR, stroške vzdrževanja nepremičnine v višini 1 % nepremičnine, 6 % vrednosti najemnine zaradi tveganja neizkoriščenosti nepremičnine ter 2 % vrednosti najemnine zaradi tveganja z nelikvidnostjo najemojemalca.

8. Tožeča stranka rezultatu 353.482,00 EUR, do katerega je z navedeno računsko operacijo prišlo sodišče, nasprotuje za znesek 15.342,00 EUR. Pravilno navaja, da sedanja stanovanjska zakonodaja predvideva, da stroške terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe plačuje najemnik, etažni lastnik pa je za plačilo teh stroškov zavezan subsidiarno (četrti in peti odstavek 24. čl. SZ-1). Kljub temu je pri ugotavljanju čiste koristi, ki bi jo bilo mogoče doseči z oddajanjem obravnavane nepremičnine najem, od bruto najemnine treba odšteti tudi stroške upravljanja. Ni sprejemljivo pritožnikovo stališče, da tožnik z upravljanjem nepremičnine ne bi imel stroškov. Sodišče prve stopnje jih je pravilno opredelilo kot skrb za nepremično in skrb za oddajo v najem. Nepremičnina se ne upravlja sama, ampak se mora lastnik (najemodajalec) pri upravljanju angažirati sam, ali delo poveriti za upravljanje usposobljenim nepremičninskim agentom. Nepremičnino mora pregledovati in na osnovi pregledov ocenjevati njeno stanje ter potrebne vzdrževalne ukrepe, iskati najemnike in se z njimi pogajati, pobirati najemnino in se angažirati v primeru njenega neplačevanja, obračunavati davščine in podajati davčne napovedi. To so opravila, ki jih je sodišče prve stopnje opredelilo kot skrb za nepremičnino in oddajanje v najem. Ker pritožnik ne zatrjuje, da bi poslovne prostore uporabljal sam, bi mu stroški upravljanja denacionaliziranega premoženja oz. gospodarjenja s tem premoženjem zagotovo nastali. Ker gre za stroške, ki nastanejo v vsakem primeru in se jim denacionalizacijski upravičenec oz. njegov pravni naslednik ne more izogniti, se od toženca, na katerem je sicer dolžnost zatrjevanja in dokazovanja tovrstnih stroškov, ne zahteva posebna aktivnost. Tudi v sodni praksi se ti stroški pri izračunu koristi, ki temelji na hipotetični najemnini, vedno upoštevajo. Praviloma v višini 0,4 % od vrednosti nepremičnine, kot je ta strošek ugotovil izvedenec. Nobenih okoliščin, ki bi narekovale drugačno obravnavo tožnikove prikrajšanosti, ni.

9. Tožena stranka zanika svojo obveznost plačila tožnikovega prikrajšanja, ki je nastalo pred pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe oziroma pred 1.5.2004. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je tožena stranka legitimirana tudi za plačilo tega dela terjatve. Za odločitev nepomembno je, da je zaradi vstopa Slovenije v EU in spremembe sodne prakse šele s 1.5.2004 nastopila možnost, da se denacionalizacijskemu upravičencu, ki je bil tuj državljan, podržavljeno premoženje vrne v naravi. Dejstvo je, da je bila denacionalizacija izvršena z vzpostavitvijo lastninske pravice na podržavljeni nepremičnini. Skladno z drugim odstavkom 72. čl. ZDen, katerega pravno naravo je sodišče prve stopnje pojasnilo v 7. točki obrazložitve, mu zato gredo zahtevki iz naslova koristi, ki bi jo dosegel, če bi nepremičnino uporabljal oz. upravljal od uveljavitve ZDen dalje. S pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe je upravičenec pridobil pravno podlago za uveljavljanje izgubljene koristi od uveljavitve ZDen dalje. Upravičenje je vzpostavljeno za nazaj – pod pogojem, da bo denacionalizacijski zahtevek uspešen. Ker se je ta pogoj izpolnil, je tožnik upravičen do povrnitve koristi, ki bi jo imel, če bi lastninsko pravico pridobil že ob uveljavitvi zakona. Pomembno je torej, da je upravičenec nepremičnino pridobil, nepomembno pa, ali bi jo lahko pridobil vsak trenutek po izdaji ZDen. Izhajati je treba iz namena drugega odstavka 72. čl. ZDen, ki je v popravi krivic, prizadejanih lastnikom zasebnega premoženja, zato ni videti razloga, da bi se izgubljena korist ugotavljala le za del obdobja, v katerem upravičenec z nepremičnino ni mogel upravljati. Tožena stranka res ni imela vpliva na trajanje denacionalizacijskega postopka, kar pa ni pomembno, saj njena legitimacija za povrnitev tožnikovega prikrajšanja ne temelji na njeni ne/odgovornosti za nastalo prikrajšanje; ne gre za odgovornost na podlagi delikta ali kakšne druge zavezančeve ne/aktivnosti. Materialna podlaga zahtevka je drugi odstavek 72. čl. ZDen z zgoraj navedeno vsebino in pravno naravo. Odmeno za izgubljeno korist ta materialni predpis priznava za čas od uveljavitve ZDen dalje.

10. Glede vprašanja, po kateri metodi ugotoviti obstoj in višino izgubljene koristi, sta stranki soglasni. V drugi točki odgovora na tožbo tožena stranka soglaša, da je metoda, temelječa na najemnini, ki bi jo upravičenec dobil, če bi z nepremičnino razpolagal, edino pravilen način ugotavljanja izgubljene koristi. V četrti točki odgovora na tožbo tožena stranka pravilno navaja, da je treba simulirati fiktivno gospodarjenje z nepremičnino za nazaj in poleg tržne najemnine, ki bi jo upravičenec dosegel na trgu, upoštevati tudi elemente tveganja, ki dohodek iz najemnine zmanjšujejo (npr. nevarnost nelikvidnosti najemnika, nezasedenosti v času menjave najemnika ...). Nerazumna pa je trditev tožene stranke, da je treba upoštevati tudi riziko naložbe kapitala v neko manj varno naložbo npr. vlogo v banki ali vrednostne papirje, za katere jamči država. Kaj ta riziko predstavlja, ni jasno, saj je denacionalizirana nepremičnina (kapital) danost. Na osnovi tega nerazumljivega rizika pritožnik kot primerno višino najemnine določi 60 % tržne najemnine in odšteje obdavčitev. Ne ponuja neke druge metode izračunavanja izgubljene koristi, ampak se v okviru uporabljene metode zavzema za manjšo izgubljeno korist, česar logično ne pojasni. V vlogi z dne 30.12.2015 na osnovi opisanega nerazumnega temelja najemnino, ki jo je izvedenec določil na 10.10 EUR, zmanjša na 6,06 EUR, od nje pa odšteva nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. V vlogi z dne 9.3.2016 tožena stranka že bolj razumno opozarja, da je pri izračunu treba upoštevati tudi tveganja in ne samo pozitivnih učinkov oz. rezultatov naložbe (oddajanja v najem). To je izvedenec storil z zmanjšanjem ugotovljene najemnine za 6 % najemnine zaradi tveganja neizkoriščenosti najemnine in za 2 % najemnine zaradi tveganja nelikvidnosti najemnika.

11. Ni mogoče pritrditi pritožbi tožene stranke, da je tožena stranka za izračunavanje izgubljene koristi ponudila drugo metodo, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka sprejema metodo ugotavljanja izgubljene koristi na osnovi najemnine, ki bi jo tožnik dobil, če bi z nepremičnino gospodaril in jo upravljal. Ne ponuja neke druge metode, ampak se v okviru uporabljene metode zavzema za nižjo izgubljeno korist. Izvedenec je pojasnil, da je ugotovljeno tržno najemnino treba zmanjšati zaradi tveganj, ki zmanjšujejo najemodajalčeve dohodke, pri ugotovljeni tržni najemnini pa ta tveganja niso izražena (riziko najemojemalčeve nelikvidnosti, izpad dohodka zaradi menjavanja najemnikov, riziko nezasedenosti nepremičnine). Izvedenec se je izrekel, da o riziku naložbe ne moremo govoriti in da je zmanjševanje tržne najemnine zaradi tega rizika nesprejemljivo (5. stran prve dopolnitve izvedenskega mnenja – list. št. 78). Navedbe tožene stranke v kasnejših vlogah dodatnih pojasnil niso terjale, zato je neutemeljen očitek, da izvedenec na pripombe ni odgovoril; pa tudi, da se sodišče o ponujeni metodi ni izreklo.

12. Prikrajšanost na podlagi drugega dostavka 72. čl. ZDen se ugotavljala na podlagi razmer v času sojenja (t.i. nečista terjatev), saj restitucija v naravi ni možna. Tudi v primeru tovrstnih (nečistih) terjatev je uporabljivo načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 26.6.2002, po katerem gredo upravičencu zamudne obresti od uveljavitve Obligacijskega zakonika dalje, če zamuda ni nastala pozneje (299. čl. Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ oziroma 324. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Sprejem tega mnenja je zahtevala pravna ureditev, uveljavljena s 1.1.2002; začela sta veljati OZ in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A). Pritožnica (tožena stranka) se ne sklicuje na nedoločljivost iztoževane terjatve, torej da pogojev za izračun in s tem plačilo izgubljene koristi ni imela. Tudi kakšnih drugih okoliščin, ki odlagajo nastop zamude, ne omenja. V pritožbi omenja, da je bil tožnikov zahtevek pred pravdo višji od prisojenega zneska, kar pa ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče njegovo zamudo pri plačilu opravičiti oz. odložiti nastop zamude na kasnejši čas.

13. Oba pritožnika utemeljeno grajata, da sodišče nagrade za narok v ponovljenem postopku ni priznalo. Z ZOdvT je določeno, da ponovljeni postopek predstavlja novo stopnjo, za vsako stopnjo pa je predvideno, da odvetnik prejme nagrado (drugi odstavek 14. čl. in 19. čl. ZOdvT). Stroške za narok v ponovljenem postopku (tar. št. 3102 ZOdvT) je treba priznati obema strankama, ker je bil narok opravljen. Po sodišču prve stopnje priznane stroške obeh strank je treba povečati za 3.037,80 EUR (2.075,00 EUR X 1,2 + 22 % DDV). Neutemeljeno pa se tožena stranka zavzema tudi za priznanje odvetniške nagrade za ponovljeni postopek. V skladu s 4. točko opombe 3 ZOdvT se v primeru vrnitve zadeve na nižjo stopnjo nagrada za postopek všteje v nagrado za ponovljeni postopek. To pomeni, da je utemeljeno priznana le ena nagrada za postopek pred sodiščem prve stopnje.

14. Ob vložitvi tožbe je tožeča stranka zahtevala plačilo 516.400,00 EUR. Z vlogo z dne 29.12.2014 je zahtevek zmanjšala za 15.852,52 EUR. Z dne 2.3.2015 izdanim sklepom je sodišče delni umik tožbe vzelo na znanje, tako da se je ponovljeni postopek vodil zaradi plačila 500.547,48 EUR. Tudi za to vrednost je predpisana osnovna nagrada v višini 2.075,00 EUR, zato je pravilno tudi v ponovljenem postopku nagrado odmerjati z upoštevanjem te osnove. V teku postopka izveden delni umik tožbe je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot neuspeh tožeče stranke, saj s tem delom zahtevka tožeča stranka ni uspela.

15. Pravilno tožeča stranka navaja, da so bili stroški izvedenca odmerjeni in plačani v višini 867,92 EUR in ne 848,00 EUR, kolikor jih je odmerilo sodišče prve stopnje. Tožeči stranki odmerjene stroške je zato treba povečati za 19,92 EUR.

16. Tožeča stranka pravilno opozarja, da so bili toženi stranki za pritožbeni postopek priznani stroški v višini 3.320,00 EUR z 22 % DDV, upravičena pa je do stroškov v višini 2.910,40 EUR z DDV (izpodbijana odločitev 438.695,66 EUR, osnova 1.819,00 EUR, količnik 1,6). Zaradi odprave napake je stroške tožene stranke treba zmanjšati za 499,71 EUR.

17. Priznane stroške tožene stranke je treba zmanjšati tudi za 6.855,00 EUR, kar je prvostopenjsko sodišče odmerilo kot stroške plačila sodne takse za pritožbo. Tožena stranka tega stroška ni imela, ker je kot lokalna skupnost oproščena plačila sodnih taks.

18. Tožeča stranke je torej upravičena do povrnitve 19.146,72 EUR pravdnih stroškov (16.089,00 + 3.037,80 + 19,92), upoštevajoč njen 70 % uspeh pa do povrnitve 13.402,90 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka je upravičena do povrnitve 12.942,09 EUR pravdnih stroškov (17.259,00 + 3.037,80 – 499,71 – 6.855,00), upoštevajoč njen 30 % uspeh v postopku pa do povrnitve 3.882,60 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje. Po pobotu je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 9.520,30 EUR pravdnih stroškov. V tem obsegu je stroškovni del odločitve prvostopenjskega sodišča spremenjen.

19. Pritožbi tožene stranke pa je treba delno ugoditi tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da mora iz prisojenega zneska najprej poravnati davčne obveznosti in šele nato razliko (torej neto znesek ugotovljene izgubljene koristi) plačati tožniku, za primer zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. čl., 8. čl., 18. čl. in 27. čl. Zakona o dohodnini (Zdoh-2). Gre za v Sloveniji dosežen dohodek, ki je vir dohodnine. Sodba je zato zaradi nepravilne uporabe materialnega prava spremenjena tudi v II. točki izreka, kakor je razvidno iz izreka tega sklepa (358. čl. ZPP).

20. Uspeh strank je merilo tudi za odločitev o stroških pritožbenega postopka. Uspeh pravdnih strank s pritožbo je minimalen, saj sta obe uspeli s pritožbo zoper stransko terjatev. Enako velja za uspeh tožene stranke v zvezi s spremenjenimi pogoji izplačila prisojenega zneska. Odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene stranke k razjasnitvi zadeve ni pripomogel, zato tožeča stranka tudi do povrnitve teh stroškov postopka ni upravičena (prvi odstavek 155. čl. ZPP). Glede stroškov pritožbenega postopka je zato odločeno, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje (drugi odstavek 165. čl. ZPP v zvezi drugim odstavkom 154. čl. ZPP).