Jedro

Revizija se dopusti glede pravnih vprašanj: - ali je glede na porazdelitev dokaznega bremena med denacionalizacijskim upravičencem in zavezancem dopustno pri izračunu čiste koristi po 72. členu ZDen odbiti pavšalne stroške upravljanja nepremičnine; - ali je treba pri določitvi zneska nadomestila za izgubo koristi po 72. členu ZDen v izreku sodbe upoštevati davčne obveznosti, ki nastanejo ob izplačilu nadomestila in za znesek davka znižati višino nadomestila, ki ga mora denacionalizacijski zavezanec plačati upravičencu.

Izrek

Revizija se dopusti glede pravnih vprašanj: - ali je glede na porazdelitev dokaznega bremena med denacionalizacijskim upravičencem in zavezancem dopustno pri izračunu čiste koristi po 72. členu ZDen odbiti pavšalne stroške upravljanja nepremičnine; - ali je treba pri določitvi zneska nadomestila za izgubo koristi po 72. členu ZDen v izreku sodbe upoštevati davčne obveznosti, ki nastanejo ob izplačilu nadomestila in za znesek davka znižati višino nadomestila, ki ga mora denacionalizacijski zavezanec plačati upravičencu.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki kot zavezanki za denacionalizacijo naložilo obveznost plačila nadomestila za izgubo koristi po 72. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) v višini 353.482,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2009 dalje do plačila (II. točka izreka). Zahtevek za plačilo 20.674,61 EUR z obrestmi je zavrnilo (III. točka izreka), postopek za plačilo 126.390,87 EUR pa je zaradi umika tožbe ustavilo (I. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo in spremenilo II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da se glasi: _"Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe tožeči stranki plačati 353.482,00 EUR, od tega zneska obračunati in plačati davek ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila."_ ter IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da je spremenilo višino stroškov postopka, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožniku. V ostalem je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije glede dveh sklopov vprašanj: 1. Ali je glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča1 v zvezi z upoštevanjem odbitkov pri določitvi nadomestila na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen dopustno odbiti pavšalni znesek upravljanja (skrb za nepremičnino in skrb za oddajo v najem), brez pojasnila, kaj takšen strošek vsebuje? Ali je v zvezi s tem sodišče dolžno pojasniti, kaj odbitek upravljanje po svoji vsebini vključuje? Kdo nosi dokazno breme glede utemeljenosti obravnavanega odbitka? in 2. Ali je glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča2 pravilno v izreku sodbe izrecno navesti, da se od zneska nadomestila obračuna in plača davek ter izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi? Ali glede na ustaljeno sodno prakso3 sodišče lahko pri plačilu nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen obravnava in posega v pravni odnos med upravičencem in državo glede davčnih obveznosti upravičenca?

4. Predlagatelj v predlogu za dopustitev revizije trdi, da je sodišče druge stopnje s stališčem, da stroški upravljanja nepremičnine in skrbi za oddajo v najem vedno nastanejo in se zato tudi vedno priznajo, odstopilo od stališča Vrhovnega sodišča, da mora dejstva, ki utemeljujejo znižanje nadomestila substancirano navajati in dokazati zavezanec in da morajo tudi stroški, zgrajeni na hipotezi, da bi jih upravičenec imel, če bi z nepremičnino sam razpolagal, temeljiti na določenih dejanskih okoliščinah, ki izkazujejo, da bi upravičenec konkretno opredeljene in določene stroške dejansko tudi imel, če bi nepremičnino sam oddajal v najem. Glede drugega sklopa vprašanj predlagatelj navaja, da izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje, ki je pri oblikovanju izreka upoštevalo tudi davčno obveznost, ki jo ima tožena stranka do države, izrecno odstopa od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, po kateri se na račun obveznosti, ki jih imajo upravičenci do odškodnine iz drugega odstavka 72. člena ZDen iz naslova davkov do države, obveznost toženca ne more zmanjševati, saj gre za razmerje med upravičenci in državo.

5. Predlog je utemeljen.

6. Vrhovno sodišče je ocenilo, da je glede v izreku navedenih pravnih vprašanj izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zato je revizijo na podlagi tretjega odstavka 367.c člena ZPP dopustilo.

1 Predlagatelj se sklicuje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 313/2009 z dne 3. 11. 2011 ter na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 172/2011 z dne 5. 12. 2013. 2 Predlagatelj se sklicuje na sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 218/97 z dne 1. 7. 1998 in II Ips 21/2011 z dne 5. 12. 2013 ter na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 40/2000 z dne 28. 6. 2000, II Ips 313/2009 z dne 3. 11. 2011, II Ips 412/2001 z dne 25. 4. 2002, II Ips 853/2009 z dne 11. 7. 2013, II Ips 172/2011 z dne 5. 12. 2013 in II Ips 98/2015 z dne 14. 4. 2016. 3 Predlagatelj se sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 313/2009 z dne 3. 11. 2011, II Ips 412/2001 z dne 25. 4. 2002, II Ips 853/2009 z dne 11. 7. 2013, II Ips 114/2010 z dne 7. 11. 2013, II Ips 172/2011 z dne 5. 12. 2013 ter na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2892/2012 z dne 10. 4. 2013.