Jedro

Ker je tudi v primeru tako imenovane druge odločbe iz prvega odstavka 420. člena ZKP, pogoj za dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti pravnomočno končan kazenski postopek (nazadnje sklep Vrhovnega sodišča I Ips 42761/2016 z dne 5. 1. 2023), ta v obravnavani zadevi po razveljavitvi navedenih sodb okrožnega in višjega sodišča ni izpolnjen.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom VI Kr 61671/2012 z dne 16. 12. 2021 zavrnilo predlog zagovornika obsojenega A. A. za nadomestitev kazni zapora na način, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Zoper sklep se je zagovornik pritožil, vendar je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Kp 61671/2012 z dne 1. 6. 2022 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v višini 30,00 EUR.

2. Obsojenčev zagovornik je nato 12. 10. 2022 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev Ustave RS (v nadaljevanju: Ustava) ter kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da z zahtevo napadena sklepa spremeni tako, da predlogu za obsojenčevo nadomestitev izvršitve kazni zapora ugodi in določi, da lahko obsojenec med prestajanjem kazni še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh ali pa da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec. Zahtevi nasprotuje, ker niso izpolnjeni formalni pogoji. Sklep o nadomestitvi kazni zapora z drugimi načini izvršitve ni sodna odločba s katero bi bil kazenski postopek končan, medtem ko vložnik bremenu obrazložitve pomena pravnega vprašanja za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, ni zadostil. Kršitve določb Ustave in EKČP v obrazložitvi zahteve niso konkretizirane, uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka pa se nanaša na odločbo o kazenski sankciji, ki sme biti izpodbijana le zaradi kršitve kazenskega zakona. Glede na to vrhovna državna tožilka najprej predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže kot nedovoljeno, sicer pa jo naj zavrne kot neutemeljeno. Vložnikova zatrjevanja o manjkajočih razlogih o odločilnih dejstvih v obeh napadenih sklepih niso točna, sklicevanje na nepravnomočno končane kazenske postopke ni nedopustno z vidika domneve nedolžnosti, v ostalem pa se vložnik ne strinja z oceno določenih obsojenčevih okoliščin v obeh sklepih, kar po vsebini pomeni uveljavljanje izpodbojnega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki po drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče. 4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in vložniku. Obsojenec se o odgovoru ni izjavil, vložnik pa pri zahtevi za varstvo zakonitosti vztraja, saj vrhovna državna tožilka v obrazložitvi, bodisi na zahtevo ni odgovorila, ali je to storila nepravilno in necelovito ter na način, ki ne odraža vsebine zahteve za varstvo zakonitosti in uveljavljanih kršitev.

B.

5. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, kot podlago za izdajo napadenih sklepov navaja pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V K 61671/2012 z dne 3. 2. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 61671/2012 z dne 22. 4. 2021. Ti dve sodbi sta bili razveljavljeni s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 61671/2012 z dne 23. 2. 2023, kar je bilo ugotovljeno po opravljenih poizvedbah iz tretjega odstavka 423. člena ZKP.

6. Ker je tudi v primeru tako imenovane druge odločbe iz prvega odstavka 420. člena ZKP, pogoj za dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti pravnomočno končan kazenski postopek (nazadnje sklep Vrhovnega sodišča I Ips 42761/2016 z dne 5. 1. 2023), ta v obravnavani zadevi po razveljavitvi navedenih sodb okrožnega in višjega sodišča ni izpolnjen.

C.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila tako podana še preden jo je bilo mogoče vložiti in jo je Vrhovno sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi ne gre za izjemo iz četrtega odstavka 420. člena ZKP, po drugem odstavku 423. člena ZKP zavrglo.

8. Odločitev je bila sprejeta soglasno.