Jedro

Ob upoštevanju namena kaznovanja, je pravilno, da sodišče v okviru presoje osebne urejenosti obsojenca ter v tej povezavi tudi možnosti zaupanja obsojencu, da t. i. vikend zapora ne bo zlorabil, presoja tudi olajševalne in obteževalne okoliščine kaznivega dejanja, saj je mogoče namene kaznovanja doseči le z ustrezno individualizacijo kazni glede na nevarnost konkretnega kaznivega dejanja in storilčevo osebnost. Podane morajo biti konkretne utemeljene okoliščine na strani kaznivega dejanja in na strani storilca, ki potrjujejo, da za dosego namenov kaznovanja s pravnomočno sodbo izrečene kazni zapora ni treba izvršiti v zavodu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom kot neutemeljen zavrnilo predlog zagovornika obsojenega A. A. za nadomestitev kazni zapora na način, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu (t. i. vikend zapor).

2. Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev 2., 21., 22., 23., 25., 27., 28., 32., 34. in 53. člena Ustave RS ter 5., 6., 7. in 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za alternativno izvršitev kazni ugodi oziroma podredno pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter proučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne in pravne zaključke, da predlog zagovornika za nadomestno izvršitev kazni zapora ni utemeljen. Svojo presojo je celovito obrazložilo z argumentiranimi, logičnimi in prepričljivimi razlogi, ki jih sodišče druge stopnje sprejema in se jim v izogib ponavljanju v celoti pridružuje.

5. Predlog pritožnika višjemu sodišču, da prekine postopek ter zahteva presojo ustavnosti četrtega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) ni utemeljen. Pritožnik opozarja, da je predmet presoje na ustavnem sodišču v postopku št. U-I-51/17 določba drugega odstavka 129.a člena ZKP, vendar gre za presojo ustavnosti določenega 15-dnevnega roka za vložitev predloga za nadomestno izvršitev kazni. Glede na to, da je bil v obravnavanem primeru predlog nesporno pravočasen, navedeni postopek pred ustavnim sodiščem na obravnavani primer nima vpliva. Sodišče druge stopnje sicer načeloma pritrjuje pritožniku, da nejasna norma, iz katere ni mogoče razbrati pravnega položaja subjekta, krši načela pravne države, vendar navedene določbe nimajo takšnih pomanjkljivosti, kar potrjuje tudi primerjava obravnavanega pravnega položaja in položajev, ki jih je ustavno sodišče presojalo v odločbah, na katere se sklicuje pritožnik. V odločbi U-I-327/05 z dne 23. 11. 2006 je ustavno sodišče ugotovilo neustavnost takrat veljavnega tretjega odstavka 134. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) zaradi neskladnosti z načelom jasnosti predpisov po 2. členu Ustave, ker ob uporabi navedene določbe ni bilo mogoče nedvoumno razmejiti pristojnosti za izvedbo postopka o prekršku med prekrškovnimi organi in okrajnimi sodišči, saj je vsebovala nedoločna pojma majhna materialna škoda ter okoliščine, ki delajo prekršek posebno lahek. Kot je poudarilo ustavno sodišče, morajo biti določbe o pristojnosti oblikovane tako, da je mogoče hitro in brez posebnega postopka ugotoviti, kateri organ je v zadevi pristojen, torej gre za neprimerljiv položaj z obravnavano zadevo. Razumljivo je, da morajo biti določbe o pristojnosti še posebej jasne, ne velja pa enak standard tudi za druge predpise. Ustavno sodišče je v isti odločbi namreč tudi poudarilo, da ni treba, da bi bile norme na področju kaznovalnega prava enopomenske in izključevale vsakršne vrednostne ocene, vendar pa mora imeti uporaba prava trdno in zanesljivo podlago za odločanje v normi in je mogoče ugotoviti njeno vsebino z ustaljenimi metodami razlage. Tako je tudi razčiščevanje pomena norme skozi sodno prakso dovoljeno in neizogibno.1

6. Predstavljenim merilom ureditev pogojev za nadomestitev izvršitve kazni zapora z vikend zaporom ustreza in se sodišče druge stopnje ne strinja z očitki pritožnika, da v četrtem odstavku 86. člena KZ-1 in prvem odstavku 12. člena ZIKS-1 pogoji niso dovolj jasno in natančno določeni ter da je ureditev v nasprotju z zahtevami pravne države. Prvi odstavek 12. člena ZIKS-1 namreč v relevantnih delih jasno določa, da se zapor ob koncu tedna dopusti zaposlenemu obsojencu, ki je osebnostno toliko urejen, da mu je mogoče zaupati, da takšnega načina izvršitve kazni ne bo zlorabil. Osebnostna urejenost, zaradi katere je mogoče obsojencu zaupati, je pravni standard, ki ga je napolnila ustaljena sodna praksa tako, kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče (točka 7 sklepa), da se upoštevaje povračilni (retribucijski) in preprečitveni (prevencijski) namen kazni tudi v fazi odločanja o alternativnem načinu izvršitve kazni, upošteva tako objektivne kot subjektivne, olajševalne in obteževalne okoliščine kaznivega dejanja ter druge okoliščine na strani obsojenca. Povzeta razlaga določbe prvega odstavka 12. člena ZIKS-1 ustreza načelom pravne države, saj gre za namensko razlago v okviru jezikovne razlage. Položaj je tako povsem drugačen kot v odločbi U-I-64/97-8 z dne 17. 5. 1998, kjer je ustavno sodišče zavzelo pritožbeno izpostavljeno stališče, da krši načela pravne države predpis, iz katerega prava neuki občan ne more razbrati svojega pravnega položaja in ugotovilo neustavnost določb Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN), iz katerih zaradi zakonodajne napake, da določbe zakona niso bile medsebojno usklajene, ni bilo mogoče razbrati, kdo se po zakonu šteje kot žrtev vojnega nasilja. Vsebino v obravnavani zadevi uporabljenih določbe zakonov pa je možno brez težav ugotoviti ob pomoči ustaljenih metod razlage, kot pojasnjeno.

7. Ob upoštevanju namena kaznovanja, je pravilno, da sodišče v okviru presoje osebne urejenosti obsojenca ter v tej povezavi tudi možnosti zaupanja obsojencu, da t. i. vikend zapora ne bo zlorabil, presoja tudi olajševalne in obteževalne okoliščine kaznivega dejanja, saj je mogoče namene kaznovanja doseči le z ustrezno individualizacijo kazni glede na nevarnost konkretnega kaznivega dejanja in storilčevo osebnost.2 Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožnikovimi stališči, da je ob predstavljeni zakonski ureditvi ter njeni razlagi obsojenec izpostavljen nevarnosti arbitrarnega odločanja. Ureditev namreč ustreza merilom predvidljivosti in jasnosti in zato tudi ne gre za, zaradi nejasnosti, neustaven oziroma nepredvidljiv poseg v pravice do osebne svobode, osebnega dostojanstva, svobode dela in družinskega življenja kot neutemeljeno trdi pritožnik v zvezi z dejstvom, da teh pravic z izvršitvijo kazni v zavodu ne more uživati v enaki meri kot pri izvršitvi kazni z vikend zaporom. Pritožnik nima prav, ko pavšalno trdi, da sklicevanje na obteževalne in olajševalne okoliščine, pomeni, da je praktično nemogoče doseči izvršitev kazni na nadomesten način, saj če konkretni obsojenec v predlogu izkaže okoliščine, ki utemeljujejo njegovo osebnostno urejenost, da mu je mogoče navkljub morebitni teži dejanja zaupati, kar se presoja v vsakem primeru posebej, bo sodišče njegovemu predlogu ugodilo.

8. Sodišče prve stopnje ni odločilo arbitrarno in je predstavljeni ustaljeni razlagi zakonskih določb sledilo ter ugotovilo, da bi bilo navkljub izpolnjenemu formalnemu pogoju zaposlitve izvrševanje kazni na predlagani nadomestni način nesmotrno. Pri tem ni odločalo po diskreciji kot očita pritožnik, saj se smotrnost izvršitve kazni nanaša na uresničevanje namenov kaznovanja, zlasti preprečevanja ponovitve kaznivih dejanj, tako obsojenca kot drugih, kar sodi v okvir presoje izpolnjenosti pogoja ustrezne osebne urejenosti obsojenca, da mu je mogoče zaupati, da izvršitve kazni ne bo zlorabil v okviru določbe prvega odstavka 12. člena ZIKS-1 ter ne gre za odločanje po prostem preudarku, kjer bi sodišče ne glede na izpolnjenost zakonskih pogojev odločilo, da predlagana izvršitev kazni ni smotrna. Sodišče prve stopnje je namreč v okviru zakonskih pogojev opravilo prepričljivo in skrbno presojo okoliščin storjenega kaznivega dejanja, kar ne samo, da je sodišče prve stopnje smelo, ampak je moralo storiti.

9. Pritožnik izhaja iz zmotnega stališča, da je treba pri izvršitvi kazni zapora vztrajati samo, če je to neogibno potrebno. Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožniku, da institut nadomestne izvršitve kazni zasleduje namen omejevanja represije, vendar le, kadar izvrševanje zaporne kazni v zavodu ni potrebno oziroma smotrno. Z izvršitvijo kazenske sankcije se namreč uresničuje tudi splošni namen izrekanja kazenskih sankcij, to je zagotoviti spoštovanje prava ter preprečiti grobe kršitve ali ogrožanje pravnih vrednot zavarovanjih s kazensko zakonodajo.3 Zato ne drži pritožnikovo zatrjevanje, da bodo nameni kaznovanja izpolnjeni že s samo dolžino kazni izvršene na nadomestni način. Podane morajo biti konkretne utemeljene okoliščine na strani kaznivega dejanja in na strani storilca, ki potrjujejo, da za dosego namenov kaznovanja s pravnomočno sodbo izrečene kazni zapora, ni treba izvršiti v zavodu. V obravnavanem primeru takšne okoliščine niso podane. Nasprotno, objektivne okoliščine kaznivega dejanja, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je obsojenec storil kaznivo dejanje zoper gospodarstvo, ki pomeni hud napad na sobivanje ljudi, da je pri dejanju ravnal po preciznem in premišljenem načrtu ter da je izčrpavanje oškodovane družbe, v kateri je bil obsojenec tudi predsednik nadzornega sveta in bi moral skrbeti za njene interese, trajalo kar 9 mesecev, s kaznivim dejanjem pa je povzročil premoženjsko škodo, ki močno presega zakonsko opredeljeno veliko premoženjsko škodo, utemeljujejo prvostopenjsko odločitev, da izvršitev kazenske sankcije z vikend zaporom ne bi bila smotrna. Obramba je bila z ugotovljenimi okoliščinami kaznivega dejanja, ki izhajajo iz pravnomočne sodbe seznanjena in se je tako o njih lahko v predlogu tudi izjavila.

10. Pritožnik neutemeljeno očita, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zakaj obsojenec ni osebnostno urejen, saj v okvir presoje osebnostne urejenosti, zaradi katere je možno obsojencu zaupati, sodi tudi presoja o teži storjenega kaznivega dejanja, pri čemer pa se je sodišče prve stopnje do v predlogu izpostavljenih osebnih okoliščin obsojenca prepričljivo opredelilo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji prepričljivo izpostavilo tudi okoliščino, da zaposlenost obsojenca izgubi svojo težo, saj je storil ravno kaznivo dejanje zoper gospodarstvo, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje in je pritožbeno sklicevanje na obsojenčevo zaposlenost, s čimer naj bi bil obsojenec tvoren član družbe, neuspešno.

11. Zagovornik v pritožbi neutemeljeno graja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo načela sorazmernosti ter zatrjuje, da bi bila bolj sorazmerna predlagana nadomestna izvršitev kazni zapora in se sklicuje, da bi se na ta način obsojencu omogočilo, da je tvoren član družbe, da s svojim znanjem in izkušnjami skrbi za poslovanje družbe X. d.o.o. in posveča skrb svoji družini, s čimer otroci ne bodo podvrženi stresu in ne bo ogrožena eksistenca njega in njegove družine. Ob tem pritožnik spregleda, da pri presoji sorazmernosti ni bistven zgolj vpliv izvršitve kazni na življenje obsojenca, ampak v prvi vrsti teža dejanja. Pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da ne gre za kaznivo dejanje z elementi nasilja, nima vpliva na presojo, saj izvršitev kazni zapora v zavodu ni vezana na kazniva dejanja z elementom nasilja. Sodišče prve stopnje je težo dejanja ustrezno ovrednotilo. Kot je prepričljivo presodilo že prvostopenjsko sodišče ni izkazano, da bi bila družba, v kateri je obsojenec zaposlen, od njega odvisna. Sodišče druge stopnje pa se v celoti strinja tudi s presojo v izpodbijanem sklepu, da bi moral s posledicami za družino in za svoje ter preživljanje družine računati že ob storitvi kaznivega dejanja, saj če obsojenca te okoliščine niso odvrnile od storitve kaznivega dejanja, ni razloga, da bi jih sodišče upoštevalo kot tehtne okoliščine za nadomestno izvršitev kazni zapora. Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožnikovo povsem pavšalno oceno, da je takšno sklicevanje sodišča na predvidljivost posledic nesprejemljivo ter da je ob takšnih razlogih izključeno, da bi katerikoli obsojenec s predlogom uspel, saj se utemeljenost predloga presoja v vsakem primeru posebej. Kot je prepričljivo zaključilo že sodišče prve stopnje v predlogu izpostavljene okoliščine niso odločilne, drugih okoliščin, ki bi izkazovale osebnostno urejenost obsojenca in ki bi pretehtale nad težo storjenega kaznivega dejanja, pa pritožnik niti ne izpostavlja.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče kršilo domnevo nedolžnosti z navedbo, da je obsojenec še v drugih kazenskih postopkih zaradi kaznivih dejanj zoper gospodarstvo. Podatek o drugih kazenskih postopkih zoper obsojenca je namreč dopustno uporabiti kot dodatno podlago za sklep o obtoženčevem odnosu do spoštovanja pravnega reda, pri čemer pa mora biti utemeljen sum zoper obsojenca že predmet sodne presoje.4 Navedeni kriterij je po podatkih elektronskih evidenc izpolnjen za vse štiri v prvostopenjskem sklepu navedene kazenske postopke zoper obsojenca (X K 31054/2015, X K 54005/2013, X K 8637/2014 ter X K 26679/2019), kjer so bili vloženi ugovori zoper obtožnice zavrnjeni kot neutemeljeni ter je bil tako utemeljen sum potrjen.

13. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR na podlagi tar. št. 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

1 Tako tudi M. Bošnjak, M. Žaucer Hrovatin v: Avbelj M.: Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana, 2019, str. 277. 2 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009. 3 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009. 4 Sodba VSRS I Ips 111/99 z dne 25. 5. 1999, XI Ips 6/2009 z dne 29. 1. 2009.