Jedro

Zavarovancu ni dokazano, da je vozil tik pred nesrečo pod vplivom alkohola nad dovoljeno vrednostjo niti, da se je izmaknil odvzemu krvi. Ne glede na to, pa glede na okoliščine primera eventuelna vinjenost ne bi bila v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka zato zavarovanec ni izgubil kritne pravice na podlagi splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbene stroške trpi pritožnica sama.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je potem, ko je dopolnilo dokazni postopek, v novem sojenju ugodilo zahtevku tožnika in naložilo toženi stranki, da mu mora iz naslova kasko zavarovanja plačati znesek 659.565,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.2.1992, to je od nastanka škode dalje. Ni sledilo ugovoru tožene stranke, da je tožnik izgubil zavarovalne pravice po splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska, na katere je pristal ob sklepanju zavarovalne pogodbe s toženo stranko. Toženi je naložilo tudi plačilo stroškov pravdnega postopka.

Zoper sodbo se je tožena stranka pritožila iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno obravnavo in odločanje. Pritožba meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravno zmotna in temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Pri tožniku je bila ugotovljena alkoholiziranost 0,7 g/kg alkohola v organizmu in to z elektronskim alkotestom. Tožnik je na tako stopnjo alkoholiziranosti pristal, ker ni iskal drugega načina, da bi izkazal svojo zatrjevano treznost. Če bi smatral, da res ni bil vinjen, bi moral sam poskrbeti za preizkus alkoholiziranosti z drugimi metodami. Tega pa ni storil in je zato kritne pravice po zavarovalnih pogojih za kasko zavarovanje izgubil. Povsem neizkazana in nedokazana je trditev sodišča prve stopnje, da za primer, da bi alkoholiziranost pri tožniku bila podana, ta ne bi bila v vzročni zvezi z nastalo škodo. Izkazano je, da je tožnik vozil pred nezgodo s hitrostjo okrog 50 km/h. Tolikšna hitrost je bila glede na spolzko in poledenelo vozišče previsoka in bi tožnik, če bi bil trezen, gotovo prilagodil hitrost svoje vožnje razmeram na cestišču. Znano je in izkazano,da alkoholizirani vozniki nekritično ocenjujejo razmere v prometu. Prav vinjenost je vplivala pri tožniku, da je vozil prehitro in s tem povzročil prometno nezgodo.

Odgovora na pritožbo ni bilo.

Pritožba ni utemeljena.

Po 10. čl. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska je določeno, kot sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da izgubi zavarovanec zavarovalno pravico, če je v času prometne nesreče vinjen. Po teh pogojih se šteje, da je voznik vinjen, če ima zaradi uživanja alkoholnih pijač več kot 0,5 % reduktivnih snovi in če za primer, da je alkotest pozitiven ne priskrbi natančne ugotovitve stopnje alkoholiziranosti. Vendar pa po tč. 2 III. odst. tega člena zavarovalnica krije škodo nastalo ob zavarovalnem primeru, če se izkaže, da vinjenost ni bila v vzročni zvezi z nastankom škodnega primera.

Sodišče prve stopnje je po obširno in skrbno izvedenem dokaznem postopku sprejelo dokazno oceno, da tožniku ni dokazano, da je vozil v trenutku prometne nesreče pod vplivom alkohola nad dovoljeno vrednostjo. Štelo je, da se ni izmaknil odvzemu krvi, ker je odvzem krvi celo zahteval, a ga policija ni odredila. Naknadno je sam angažiral izvedenca in to pred pravdo zato, da se oceni stopnja alkohola v njegovi krvi. Pozneje pa je sodišče v pravdi z izvedeniškim mnenjem inštituta za sodno medicino ugotovilo, da preizkus z izdihanjem zraka ni pokazal točne stopnje voznikove alkoholiziranosti.

Takšne dokazne ocene pritožba ni izpodbila. Alkotest z izdihanim zrakom je pokazal pri tožniku 0,7 g/kg alkohola v krvi, vendar so izvedenci Inštituta za sodno medicino v svojem mnenju obrazložili, da takšni testi niso zanesljivi in tudi s kakšno toleranco jih je potrebno obravnavati in pri tem upoštevati čas preizkusa glede na čas prometne nesreče. Po izračunu izvedencev v mnenju je sicer res verjetno, da je tožnik vozil s koncentracijo alkohola nad dovoljeno vrednostjo, vendar to ni gotovo. Sodišče prve stopnje to oceno sprejema. Glede na okoliščine primera tudi pritožbeno sodišče meni, da se tožnik ni izmaknil preverki alkotesta s preizkusom odvzema krvi. Izkazano je namreč, da je odvzem krvi zahteval, a ga policija ni odredila, očitno zato, ker to za potrebe uvedbe kazenskega postopka ni bilo potrebno. V nezgodi ni bil namreč nihče telesno poškodovan. Tožniku pa ni mogoče šteti v zlo, da ponoči v oddaljenem zdravstvenem domu ni zahteval sam odvzema krvi. Doživel je prometno nezgodo, bilo je očitno mrzlo (s ceste je zdrsnil zaradi poledenelega cestišča), policija pa ni odvzema krvi zahtevala. Če pa bi tudi sodišče štelo, da je tožnik vozil v času prometne nezgode vinjen, pa vinjenost ni v vzročni zvezi z nastankom prometne nezgode. Sodišče prve stopnje je z izvedencem iz prometne stroke Ž. L. ugotovilo, da je tožnik vozil pred nezgodo po cesti, ki je bila le mestoma poledenela, s hitrostjo 50 km/h. Tako hitro bi utegnil voziti tudi povsem trezen povprečen voznik, saj ni bila prekoračena dovoljena hitrost na tem delu cestišča. Izvedenec je ugotovil,da je le prehitra vožnja,glede na dane okoliščine - nalet na poledeneli del cestišča - pozvročila prometno nezgodo. Tako je ocena sodišča prve stopnje, da eventuelna vinjenost, tudi če bi bila tožniku dokazana, ne bi bila v vzročni zvezi z nastakom škodnega dogodka, iz katerega izvira škoda.

Tako se pokaže, da tožnik na podlagi Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska ni izgubil po čl. 10 izgubil zavarovalnih pravic.

Višino škode na dan škodnega dogodka, upoštevaje vrednost vozila in vrednost rešenih delov je izračunal izvedenec I. K.. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo o višini odškodnine in tudi po čl. 186 ZOR o zamudnih obresti in od tega datuma dalje. Tako pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče pri delu sodišča prve stopnje ni našlo tistih kršitev zakona, na katere je dolžno paziti uradoma. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na uspeh pritožbenega postopka trpi pritožnica pritožbene stroške sama.