Jedro

Tožnik, ki mu je alkotest pokazal 0,7 g/kg alkohola v krvi, bi si lahko ohranil zavarovalne pravice in kasko zavarovanja samo tako, da bi v skladu s splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska poskrbel za analizo krvi in z njo dokazal, da je imel v času nastanka zavarovanega primera krvi manj kot 0,5 g/kg alkohola.

Kasnejše izvedensko mnenje ne more nadomestiti odvzema krvi, ker Splošni pogoji tega ne predvidevajo. Domnevo alkoholiziranosti je namreč mogoče ovreči samo na način, kakor ga določajo Splošni pogoji kot sestavni del zavarovalne pogodbe.

Tožnik ne bi izgubil zavarovalnih pravic, čeprav obstoji po Splošnih pogojih domneva o njegovi alkoholiziranosti, če bi do škode prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka, torej takega, da njegova alkoholiziranost ne bi mogla vplivati na nastanek in obseg škode.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita in se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka - zavarovalnica je dolžna plačati tožeči stranki I. S., 659.565,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.1992 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v 15 dneh, da ne bo izvršbe." Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 86.640,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2001 do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 659.565,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 7.2.1992 dalje ter mu povrniti pravdne stroške. Ugotovilo je, da se je tožnik dne 7.2.1992 približno ob 23. uri v bližini Tekačevega prevrnil s svojim osebnim avtomobilom, ki je bil pri tem uničen. Elektronski alkotest je približno ob 0,40 uri naslednjega dne pokazal 0,7 g/kg alkohola v organizmu. Inštitut za sodno medicino pa je z izvedenskim mnenjem ugotovil, da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je koncentracija alkohola v krvi tožnika v času nesreče presegala 0,5 g/kg. Izvedenec prometne stroke je ugotovil, da je bil vzrok nesreče tožnikova prehitra vožnja. Iz tega je sodišče sklepalo, da tožniku ni dokazana alkoholiziranost v času nesreče in tudi ne vzročna zveza med morebitno alkoholiziranostjo in nesrečo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je prvostopno dokazno oceno in poudarilo, da se tožnik ni izmikal analizi krvi, saj jo je celo sam zahteval. Tožniku ni mogoče zameriti, da sam ni zahteval odvzema krvi v oddaljenem zdravstvenem domu. Soglašalo je tudi s prvostopno oceno glede vzročne zveze in pri tem menilo, da bi s hitrostjo 50 km na uro utegnil voziti tudi trezen voznik. S tem tudi ni bila prekoračena dovoljena hitrost. Zato tožnik na podlagi Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska ni izgubil zavarovalnih pravic.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek.

Navaja, da je bila pri tožniku z alkotestom ugotovljena alkoholiziranost 0,7 promila in da tožnik ni poskrbel za nadaljnji preizkus alkoholiziranosti. To je po 10. členu Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska razlog za izgubo zavarovalnih pravic. Navaja, da se je tožnik vračal domov mimo zdravstvenega doma. Ni bil poškodovan, kar bi bila ovira za odvzem krvi. Vendar tega ni hotel, saj je sam priznal, da je pil vino. Ni pomembno, da policija ni odredila odvzema krvi. Policija se odloča glede na potrebe kazenskega postopka. Tožnik pa bi bil dolžan sam poskrbeti za zavarovanje svojih pravic. Izpodbija tudi stališče, da tožnikova alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nesrečo. Opozarja na mnenje izvedenca, da je tožnik vozil zelo hitro in tvegano. Izpodbija tudi višino prisojenega zneska in tek zamudnih obresti.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS. št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tožnik uveljavlja povračilo škode na svojem avtomobilu na podlagi pogodbe o kasko zavarovanju, ki jo je sklenil s toženo stranko. Zato je treba presojati utemeljenost njegovega zahtevka na podlagi te pogodbe, katere sestavni del so tudi Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska tožene stranke AK-91. Ti pogoji v 10. členu določajo, kdaj zavarovanec izgubi zavarovalne pravice. Točka 2) 10. člena določa, da zavarovanec izgubi zavarovalne pravice, če je v času prometne nesreče kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola. Šteje se, da je voznik pod vplivom alkohola tudi v primerih, če ima zaradi uživanja alkoholnih pijač v krvi več kot 0,5 promila reduktivnih snovi; če je alkotest pozitiven, a ne poskrbi, da bi bila s krvno analizo natančno ugotovljena stopnja njegove alkoholiziranosti, in v drugih primerih, ki v tej zadevi ne pridejo v poštev. Vendar zavarovalnica krije škodo, ki nikakor ni v vzročni zvezi z okoliščinami, zaradi katerih zavarovanec izgubi zavarovalne pravice /točka (2) 1) 10. člena Splošnih pogojev/.

Tožnik je bil po nesreči preizkušen z elektronskim alkotestom Drager, ki je pokazal 0,7 g/kg alkohola v organizmu. S tem se je po 2) a) točki 10. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska štelo, da je pod vplivom alkohola, zaradi katerega je izgubil zavarovalne pravice. Po točki 2) c) Splošnih pogojev bi tožnik to domnevo lahko ovrgel le, če bi poskrbel za krvno analizo. Toda tega ni storil. Brez pomena je dejstvo, da ga policist ni napotil na odvzem krvi. Policija ob prometni nesreči zbira in zavaruje dokaze zaradi potreb kazenskega postopka in postopka o prekršku. Za svoje interese, temelječe na pogodbi, pa mora poskrbeti vsak sam. Tožnik je vedel za rezultat alkotesta, saj mu je ugovarjal. Toda to ni dovolj. V skladu s Splošnimi pogoji bi moral poskrbeti za odvzem krvi. Nočni čas in oddaljenost od zdravstvenega doma nista utemeljeno opravičilo, da je to opustil. Kot opravičilo za opustitev krvnega preizkusa navajajo Splošni pogoji posebne razloge, in sicer ogrožanje zdravja (npr. hemofilija). To, da bi se tožnik nekoliko zamudil s potjo v zdravstveni dom, pa nikakor ni utemeljeno opravičilo. Kasnejše izvedensko mnenje ne more nadomestiti odvzema krvi, ker Splošni pogoji tega ne predvidevajo. Izvedensko mnenje temelji na podatkih o količini in času popitega vina, kakršne je navedel tožnik. Taki podatki ne morejo služiti kot podlaga za izvedensko mnenje, ki bi nadomestilo krvno analizo. V obravnavanem primeru je pogoj za utemeljenost zahtevka izpolnitev s pogodbo prevzetih obveznosti.

Tožnik, ki je po lastnem priznanju pred nesrečo pil vino in ki mu je alkotest pokazal 0,7 g/kg alkohola v krvi, bi si lahko ohranil zavarovalne pravice iz kasko zavarovanja samo tako, da bi v skladu s tč. 2) c) 10. člena Splošnih pogojev poskrbel za analizo krvi in z njo dokazal, da je imel v času nastanka zavarovalnega primera v krvi manj kot 0,5 g/kg alkohola. Domnevo alkoholiziranosti je namreč mogoče ovreči samo na način, kakor ga določajo Splošni pogoji kot sestavni del zavarovalne pogodbe. Ker tožnik ni ravnal tako, je izgubil svoje zavarovalne pravice.

Tožena stranka bi kljub navedenemu morala tožniku kriti škodo, če bi dokazal, da ta nikakor ni v vzročni zvezi z okoliščinami, zaradi katerih je izgubil zavarovalne pravice /točka (2) 1) 10. člena Splošnih pogojev/. Sodišči prve in druge stopnje sicer ugotavljata, da bi tako, kot je vozil tožnik, lahko vozil tudi drug trezen povprečen voznik. Tak način ugotavljanja vzročne zveze je pri uveljavljanju pravic iz avtomobilskega kasko zavarovanja pravno napačen. Ne gre namreč za to, da bi se ugotavljalo, ali bi tožnik, tudi če ne bi pil alkohola, vozil tako, kot je v obravnavanem primeru, ko je po ugotovitvi sodbe prve stopnje (na podlagi mnenja izvedenca prometne stroke Ž. L.), vozil prehitro po spolzki, poledeneli, vijugasti, ozki in strmi cesti ter je v tem treba iskati vzrok za nesrečo. Vsebina navedene določbe Splošnih pogojev pomeni, da zavarovalnica krije škodo, čeprav so podani razlogi za izgubo zavarovalnih pravic, če pride do škode iz kakšnega razloga, ki je neodvisen in samostojen dejavnik v razmerju do nastanka škode (nenadna okvara na vozilu, ravnanje drugega in podobno). Tožnik ne bi izgubil zavarovalnih pravic, čeprav obstoji po Splošnih pogojih domneva o njegovi alkoholiziranosti, če bi do škode prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka, torej takega, da njegova alkoholiziranost ne bi mogla vplivati na nastanek in obseg škode. Česa takega pa tožnik ni zatrjeval, predvsem pa to ni bilo ugotovljeno v izpodbijani sodbi. Poledice v tem primeru ni mogoče šteti za zunanji vzrok. Do zavarovalnega primera je prišlo v zimskem času (sedmega februarja) ponoči, ko je poledico mogoče pričakovati. Zato bi tožnik možnost poledice moral upoštevati pri svoji vožnji, zlasti pri hitrosti. Gre za eno od okoliščin, ki skupaj z ostalimi (ozka, vijugava in strma cesta), terja prilagojeno vožnjo in zato ne predstavlja zunanjega vzroka, ki na njegovo odvrnitev tožnik s svojim ravnanjem ne bi mogel vplivati.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je podan. Sodbi prve in druge stopnje o razlogih za izgubo zavarovalnih pravic in o vzročni zvezi med temi razlogi in nastalo škodo nista odločili v skladu z 10. členom Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska, ki so kot sestavni del zavarovalne pogodbe pravna podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku. Pravilna uporaba tega materialnega prava je ob ugotovljenih dejstvih narekovala zavrnitev tožbenega zahtevka. Odločitev revizijskega sodišča temelji na prvem odstavku 395. člena ZPP.

Izrek o pravdnih stroških temelji na drugem odstavku 166. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožena stranka je zahtevala povrnitev takse za odgovor na tožbo, takse za pritožbo in takse za revizijo ter izvedenine za izvedenca sodnomedicinske stroke. Ker je v pravdi uspela, je njen zahtevek za povrnitev teh stroškov utemeljen.