Jedro

Toženi stranki sta odvetniku skupaj naročili izvršitev storitve zastopanja v različnih sodnih postopkih. Zato okoliščina, da toženka ni bila udeleženka kazenskega postopka, ne vpliva na njeno dolžnost plačila storitev zastopanja tudi v tem postopku. Njena obveznost je namreč solidarna.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog toženih strank za oprostitev plačila sodnih taks. Z izpodbijano sodbo pa je vzdržalo v veljavi svoj sklep o izvršbi opr. štev. 0002 I 2004/00859 z dne 7.12.2004 v 1. in 3. točki tako, da sta toženi stranki dolžni v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek 557,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 557,85 EUR ter izvršilne stroške v znesku 58,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7.12. 2004 do prenehanja obveznosti, v preostalem delu pa je sklep o izvršbi razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek. Toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki v roku 8 dni pravdne stroške v znesku 55,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Proti navedenem sklepu in sodbi vlaga pritožbi toženka. V pritožbi zoper sklep poudarja, da živi sama z dvema otrokoma. Sin se je pred mesecem dni zaposlil, hči pa je dijakinja. S tožencem ne živita več skupaj. Vložila bo predlog za razvezo. Ostali so ji le dolgovi. Zaposlena je v P., njena plača pa je 578 EUR. Stroškov ni sposobna plačati. Lahko pošlje kopije plačilnih list. Stroški niso nastali zaradi nje. Potrebno je upoštevati, da tožnik ni zastopal nje. Sprašuje se, zakaj bi morala plačevati toženčeve dolgove.

V pritožbi zoper sodbo poudarja, da je ostala sama z dvema nepreskrbljenima otrokoma in kopico dolgov, ki jih sama plačuje. V sodbi piše, da mora biti solidarno odgovorna s svojim možem. Solidarna pa je že dve leti in ne more več. Pol leta ima blokado na računu, tako da prejema za osnovno preživljanje okoli 450 EUR. Če bi imela denar, bi si poiskala odvetnika, da bi ji svetoval, kaj storiti.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper sklep Izpodbijani sklep je bila nujna procesna posledica nezadostne toženkine aktivnosti, ki ni predložila predpisanih listin, ki predstavljajo dokazila o izpolnjenih pogojih za oprostitev plačila sodnih taks. Če bi toženka v skladu s pozivom prvostopnega sodišča takšna dokazila predložila, bi jo sodišče oprostilo plačila sodnih taks. Toženkino pritožbeno sklicevanje na slabe socialne razmere ter nasprotovanje solidarni odgovornosti za obveznosti, ki so predmet tega postopka, pa njene potrebne procesne aktivnosti ne more nadomestiti. Zato je moralo pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (353. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

K pritožbi zoper sodbo Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med tožnikom in toženima strankama obstajal dogovor, da sta toženi stranki tožniku skupaj naročili, da ju zastopa v različnih sodnih postopkih. Na te dejanske ugotovitve pa je sodišče druge stopnje vezano, saj gre za spor majhne vrednosti (sporna vrednost ne presega 2.000,00 EUR; prvi odstavek 449. člena ZPP), v katerem v pritožbenem postopku ni mogoče uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odstavek 458. člena ZPP). V skladu z določbo 764. člena ZOR, katero je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, pa v primeru, ko več oseb zaupa prevzemniku izvršitev naročila, mu za plačilo odgovarjajo solidarno. Vsaka od obeh toženih strank je tako tožniku dolžna plačati vse storitve, ki jih je zanju opravil tožnik v sodnih postopkih, ne glede na to koga je zastopal in v kakšnem obsegu. Ali še drugače povedano: upoštevaje ugotovljeno vsebino pogodbe o naročilu (nalogu) je bila tudi toženka dolžna plačati vse opravljene odvetniške storitve, tudi tiste, ki jih je tožnik opravil zgolj za toženca v kazenskem postopku. Ob povedanem je torej pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da za prevzete pogodbene obveznosti toženi stranki odgovarjata solidarno. Pritožnica s sklicevanjem na težke socialne razmere ter na njene finančne obveznosti izpodbijane odločitve ne more izpodbiti, saj so za materialno pravno presojo sporne zadeve pravno nepomembne. Zato je moralo sodišče druge stopnje tudi to njeno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).