Jedro

Za vse odškodninske terjatve v zvezi z delovnim razmerjem (ki spadajo med terjatve iz delovnega razmerja), ne glede na to, ali odškodnino zahteva delodajalec ali delavec, poleg splošnega zastaralnega roka iz 206. člena ZDR, ki velja za vse terjatve iz delovnega razmerja, veljajo tudi posebne določbe o zastaranju iz 1. in 2. odstavka 352. člena OZ, torej tudi tri letni subjektivni rok. Le določbe 182. do 185. člena ZDR so glede na OZ specialni predpis, sicer pa za odškodninske terjatve iz delovnega razmerja v obeh primerih, kadar gre za odškodninsko odgovornost delavcev ali za odškodninsko odgovornost delodajalca, veljajo določbe OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče naloži toženi stranki, da ji plača znesek 6.660,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2006 do plačila (I. točka izreka sodbe) ter odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 753,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oz. jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, toženi stranki pa naloži v plačilo prvostopenjske in pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določbe 206. člena ZDR, po kateri terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let. V obrazložitvi sodbe je navedlo, da za odškodninsko terjatev iz delovnega razmerja tožeče stranke velja triletni zastaralni rok, enako kot v primeru odškodninske odgovornosti po 184. členu ZDR ter da odškodnina iz delovnega razmerja ne spada med terjatve iz delovnega razmerja. 184. člen ZDR opredeljuje odškodninsko odgovornost delodajalca in ne delavca in v 1. odstavku vsebuje dikcijo, da se škoda, povzročena delavcu, vrača „po splošnih pravilih civilnega prava“, tako da izrecno napotuje na uporabo OZ, ki v 352. členu določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil oziroma v petih letih, odkar je škoda nastala. V obravnavani zadevi je tožeča stranka kot delodajalec od tožene stranke kot delavca zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki jo je povzročil delodajalcu na delu oziroma v zvezi z delom. V skladu s 182. členom ZDR je izkazala vse elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke. Glede na to, da 182. člen ZDR ne vsebuje izrecne dikcije o napotitvi na uporabo določil OZ, je za zastaranje treba uporabiti izključno določbe ZDR kot posebnega predpisa v razmerju do OZ. Ne gre za pravno praznino, ki bi jo lahko sodišče zapolnilo z analogijo iuris in uporabo določil 184. člena ZDR. V skladu z načelom „lex specialis derogat legi generali“ je potrebno šteti, da za terjatev tožeče stranke velja petletni zastaralni rok po 206. členu ZDR in ne triletni zastaralni rok po 352. členu OZ. Terjatev tožeče stranke ob vložitvi tožbe dne 8. 4. 2010, upoštevaje datum plačila zneska, ki ga v postopku vtožuje, z dne 6. 3. 2006, ni bila zastarana. Napačen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da sodna praksa ni določno odgovorila na vprašanje o dolžini zastaralnega roka v primeru odškodninske odgovornosti delavca. Višje delovno in socialno sodišče je že v sodbi opr. št. Pdp 1455/2007 zavzelo stališče, da v primeru odškodninske odgovornosti delavca za škodo, ki jo je povzročil delodajalcu, velja petletni zastaralni rok iz 206. člena ZDR. Odločitev prvostopenjskega sodišča torej odstopa od sodne prakse drugostopenjskega sodišča. Zmotno je tudi stališče, da med terjatve iz delovnega razmerja v smislu določil 206. člena ZDR zakon ne uvršča odškodninskih terjatev. Tudi te terjatve namreč spadajo med terjatve iz delovnega razmerja. Tako stališče je zastopano v sodbi VDSS opr. št. Pdp 566/2010. Prvostopenjsko sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. alinee 2. odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi nejasni oziroma ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti zato, ker je v razlogih sodbe navedlo, da se terjatev tožeče stranke ne uvršča med terjatve iz delovnega razmerja, med katere naj bi spadale terjatve, ki nastanejo zaradi kršitve predpisanih ali s pogodbo o zaposlitvi dodatno dogovorjenih pravic ali obveznosti. Vtoževana škoda je nastala izključno zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke oz. kršitve predpisanih obveznosti toženca kot delavca, ki je vozilo brez spremstva izročil A.A., ki ga ni vrnil oz. ga je odtujil. Tožeča stranka je vozilo dobila nazaj šele na podlagi asistence družbe, ki se ukvarja z iskanjem ukradenih vozil, za storitve te družbe pa je morala plačati, kar predstavlja višino škode, ki jo je tožeča stranka zaradi ravnanja toženca utrpela. Tožena stranka bi morala upoštevati pisno navodilo tožeče stranke o načinu izvajanja testnih voženj, s katerim je bila seznanjena.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Izpostavlja, da ZDR glede odškodninskih terjatev ne posega v splošne določbe OZ in v tem smislu ne predstavlja specialnega predpisa, saj se za vsako odškodninsko terjatev, tako delavčevo kot delodajalčevo, uporabljajo določbe OZ. Pri vsaki odškodninski terjatvi je potrebno ugotoviti obstoj vseh štirih predpostavk odškodninske odgovornosti, določbe OZ o zastaranju odškodninskih terjatev pa se uporabljajo za vse tovrstne terjatve, ne glede na to, kdo je oškodovanec. ZDR v 206. členu določa splošni zastaralni rok, pri tem pa ne posega v specifike zastaranja, kot npr. glede zastaranja občasnih terjatev (za katere velja triletni zastaralni rok iz 347. člena OZ, o čemer obstaja številna sodna praksa delovnih sodišč), prav tako pa ne posega v zastaralni rok za odškodninsko terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, niti v zastaralni rok za terjatve, ugotovljene pred sodiščem (353., 356. člen OZ). Če bi sodišče zavzelo stališče, da v obravnavanem primeru 1. odstavek 352. člena OZ ne velja, bi bilo prizadeto splošno načelo enakosti, saj ni nobenega utemeljenega razloga za neenako obravnavanje, to pa bi tudi pomenilo kršitev 14. in 22. člena Ustave RS.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah s pritožbo uveljavljenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje ima jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso v nasprotju, prav tako pa nima nobenih drugih bistvenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. S pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na domnevni obstoj bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka citiranega člena ZPP, tožeča stranka v bistvu le izraža nestrinjanje z materialnopravno presojo prvostopenjskega sodišča oz. z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo svojo odločitev. S tem uveljavlja drug pritožbeni razlog, to je zmotno uporabo materialnega prava, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša s pravno presojo prvostopenjskega sodišča v zvezi s spornim vprašanjem zastaranja odškodninskih terjatev v primeru, kot je obravnavani, ko delodajalec od delavca zahteva odškodnino zaradi škode, ki mu jo je povzročil na delu oziroma v zvezi z delom na podlagi 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR). Za vse odškodninske terjatve v zvezi z delovnim razmerjem (ki sicer tudi spadajo med terjatve iz delovnega razmerja), ne glede na to, ali odškodnino zahteva delodajalec ali delavec, poleg splošnega zastaralnega roka iz 206. člena ZDR, ki velja za vse terjatve iz delovnega razmerja, veljajo tudi posebne določbe o zastaranju iz 1. in 2. odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 – OZ), torej tudi tri letni subjektivni rok. Le določbe 182. do 185. člena ZDR so glede na OZ specialni predpis, sicer pa za odškodninske terjatve iz delovnega razmerja v obeh primerih, kadar gre za odškodninsko odgovornost delavcev ali za odškodninsko odgovornost delodajalca, veljajo določbe OZ.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi izpodbijana sodba predstavljala odstop od sodne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča. Prav iz sodbe VDSS opr. št. Pdp 1455/2007 z dne 17. 9. 2008, na katero opozarja pritožba, je razvidno, da je pritožbeno sodišče v podobnem sporu, kot je obravnavani (delodajalec je zahteval povrnitev povzročene škode od delavca), zavzelo povsem enako stališče kot sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (čeprav je prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe navedlo, da sodna praksa do sedaj ni določno odgovorila na vprašanje, ali tudi za primere iz 182. člena ZDR velja triletni zastaralni rok po OZ). V citirani sodbi je namreč pritožbeno sodišče glede na to, da je bil podan ugovor zastaranja, navedlo, da ob vložitvi tožbe še ni potekel petletni zastaralni rok iz 206. člena ZDR ter da je glede vprašanja, kdaj zastaralni rok začne teči, potrebno uporabiti (tudi) določbo 1. odstavka 352. člena OZ, ki določa krajši triletni zastaralni rok, ki začne teči, ko oškodovanec izve za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V zadevi opr. št. Pdp 599/2010 z dne 3. 6. 2010 pa sploh ne gre za podoben primer, saj gre za individualni delovni spor v zvezi s plačilom odškodnine zaradi mobbinga in diskriminacije, ki jo je delavka zahtevala od delodajalca.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške postopka. Odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve v pritožbenem postopku, zato ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZDR. Zato tudi tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (154., 155., 165. člen ZPP).