Jedro

Na tožničin pritožbeni očitek smiselno v smeri kršitve določbe drugega odstavka 287. člena ZPP v postopku na prvi stopnji, sedaj nadgrajen in uveljavljan kot revizijski razlog kršitve temeljnega procesnega načela kontradiktornosti postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, se je sodišče druge stopnje odzvalo tako, da je izostanek obrazložitve sklepa o zavrnitvi tožničinega dokaznega predloga za zaslišanje priče v prvostopenjski sodbi „nadomestilo“ s svojimi razlogi. Taka nadomestitev razlogov v postopku na drugi stopnji ni nujno vselej neupoštevna; upoštevna je, ko je stranki z dopolnitvijo omogočeno spoznati razloge sodišča za zavrnitev njenega dokaznega predloga, in ko so ti razlogi dokaznopravno sprejemljivi.

Tožnica se je sklicevala le na ustno sklenjeno darilno pogodbo med njo kot obdarjenko in očetom kot darovalcem. Če je predmet takšne pogodbe nepremičnina, se je za njeno pravno učinkovitost tudi že po v času domnevne sklenitve še upoštevnih pravnih pravilih zahtevala (z namenom obvarovanja darovalca pred lahkomiselnostjo) stroga obličnost – ne le pisna oblika (primerjaj prvotno besedilo paragrafa 943 Občnega državljanskega zakonika), temveč (po spremembi tega pravila od 25. julija 1871) sklenitev pogodbe v obliki notarskega akta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora prvim štirim tožencem povrniti 480,61 EUR njihovih stroškov postopka v zvezi z odgovorom na revizijo v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, medtem ko tožnica in peta toženka sami krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tej pravdi zahtevala, naj se ugotovi, da v zapuščino po pokojnem očetu pravdnih strank oziroma možu pete toženke ne spada idealna polovica v izreku prvostopenjske sodbe naštetih nepremičnin, na katerih sta s peto toženko še vknjižena po enakih deležih, ker da ji je oče že za čas življenja prepustil svoj delež v njeno last; zahtevala je tudi naj se ugotovi, da je druga toženka prejela od zapustnika 5.000,00 EUR kot darilo, ki se vračuna v njen zakoniti dedni delež.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker tožnica kaj več od morebitne darilne obljube njenega očeta, ki ne ustvarja pravno učinkovite podlage za prenos (so)lastninske pravice, ni uspela dokazati, enako pa da velja tudi glede zatrjevanega očetovega darila 5.000,00 EUR drugi toženki.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja pri trditvi o izrecnem in realiziranem dogovoru med njo in očetom V. R. glede prenosa (so)lastninske pravice na spornih parcelah, o katerem lahko verodostojno izpovedujejo samo ob tem dogovoru navzoče osebe – torej poleg pogodbenih strank le še peta toženka in tožničin mož V. F. Slednji je bil tisti, ki je s tastom v največji meri neposredno sodeloval in na podarjeni nepremičnini tudi delal, vendar je sodišče prve stopnje tožničin dokazni predlog za njegovo zaslišanje kot priče neobrazloženo zavrnilo in s tem kršilo temeljno procesnopravno načelo kontradiktornosti postopka. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa tožnica uperja v raloge pravnomočne sodbe o razrešitvi spornega vprašanja realizacije darilne pogodbe, povezanega po njenem mnenju z vprašanjem obsega in kvalitete posesti, ki jo je na podarjeni nepremičnini oče kot darovalec ohranjal tudi še po njeni prepustitvi v tožničino last. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč spregledali, da vsebuje posest tudi voljni element posestnika, ki se mu je darovalec odrekel in kar je poleg tožnice potrdila s svojo izpovedbo tudi peta toženka, zaslišana kot stranka, medtem ko je bilo predlagani priči V. F. izpovedovanje o tej okoliščini onemogočeno spričo zavrnitve tega dokaznega predloga tožnice. Tožničin prevzem lastniške posesti od očeta pa dokazujejo po mnenju revidentke tudi njena vlaganja v objekt, ki po obsegu tudi sicer nikakor niso bila takšna, da ne bi pomenila spremembe substance stvari (kot je to zmotno ocenjeno v razlogih pravnomočne sodbe) in s tem podlage za tožničino originarno pridobitev (so)lastnine na nepremičnini tudi po pravilih tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Tožnica predlaga razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

5. V skladu z določbo 375. člena za obravnavani primer še upoštevnega Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bil izvod tožničine revizije poslan toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Prvi štirje toženci se v skupnem odgovoru na tožničino revizijo zavzemajo za njeno zavrnitev, medtem ko peta toženka v odgovoru na revizijo pritrjuje tožničinim revizijskim navedbam.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Na tožničin pritožbeni očitek smiselno v smeri kršitve določbe drugega odstavka 287. člena ZPP v postopku na prvi stopnji, sedaj nadgrajen in uveljavljan kot revizijski razlog kršitve temeljnega procesnega načela kontradiktornosti postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena istega zakona, se je sodišče druge stopnje odzvalo tako, da je izostanek obrazložitve sklepa o zavrnitvi tožničinega dokaznega predloga za zaslišanje priče V. F. v prvostopenjski sodbi „nadomestilo“ s svojimi razlogi. Taka nadomestitev razlogov v postopku na drugi stopnji ni nujno vselej neupoštevna; upoštevna je, ko je stranki z dopolnitvijo omogočeno spoznati razloge sodišča za zavrnitev njenega dokaznega predloga, in ko so ti razlogi dokaznopravno sprejemljivi. Prav to pa so značilnosti obravnavanega primera, ko je z ustrezno dopolnitvijo obrazložitve na drugi stopnji (glej drugi odstavek na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje) problem izostanka obrazložitve odločitve o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče V. F. v prvostopenjski sodbi izgubil pomen aktualnosti; utemeljenost razlogovanja sodišča druge stopnje o irelevantnosti tega dokaza in o tem, da odločitev o tožbenem zahtevku ne bi mogla biti drugačna, čeprav bi priča F. v celoti potrdil vse tožničine trditve, pa se bo odrazila znotraj obrazložitve rezultatov preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne odločitve.

8. Tožnica nobenega od obeh nujnih pogojev, ki morata biti izpolnjena za pravno učinkovito pridobitev (so)lastninske pravice na nepremičnini na derivativni način, ni zajela niti v trditveni podlagi postavljenega zahtevka (in že zato izvedba dokaza z zaslišanjem priče V. F. v nobenem primeru ne bi mogla privesti do drugačne odločitve). Tožnica namreč veljavnega pravnega naslova za pridobitev s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravice sploh ni zatrjevala; sklicevala se je le na ustno sklenjeno darilno pogodbo med njo kot obdarjenko in očetom kot darovalcem. Če je predmet takšne pogodbe nepremičnina, se je za njeno pravno učinkovitost tudi že po v času domnevne sklenitve še upoštevnih pravnih pravilih zahtevala (z namenom obvarovanja darovalca pred lahkomiselnostjo) stroga obličnost – ne le pisna oblika (primerjaj prvotno besedilo paragrafa 943 Občnega državljanskega zakonika), temveč (po spremembi tega pravila od 25. julija 1871) sklenitev pogodbe v obliki notarskega akta. O tem, da tožnica s takšnim pravnim naslovom kot prvim pogojem za pridobitev (so)lastništva nepremičnine na derivativni način, ne razpolaga, med pravdnimi strankami sploh ni bilo spora.

9. Podobno velja tudi glede pridobitnega načina kot drugega pogoja, ki mora biti nujno izpolnjen za pravno učinkovito pridobitev (so)lastništva nepremičnine na derivativni način. S tem v zvezi tožnica v reviziji problematizira vprašanje interpretacije pomena voljnega elementa posesti, po njenem mnenju neustrezno rešenega v obrazložitvi pravnomočne sodbe – kar je posledica v postopku z revizijo neizpodbojnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) o tem, da sporna nepremičnina ni bila v izključni (temveč deljeni) posesti in da je posest na njej ohranjal (v določenem obsegu) tudi darovalec še po domnevni prepustitvi solastniškega deleža nepremičnine tožnici. Glede pomena izročitve stvari v pridobiteljevo posest kot enega od predvidenih pridobitnih načinov (pri premičninah) s tega vidika zadošča v odgovor revizijskim navedbam splošno pojasnilo, da je pri netelesni izročitvi stvar, ki se izvrši le z „izjavo“, akt izročitve znatno okrnjen; zato mora biti tako pri t. i. tradiciji brevi manu kot pri t. i. posestnem konstitutu izjava (dogovor), s katero se spremeni razmerje tistega, ki ima stvar v rokah, do te stvari, izvršena na tak način, da je zaznavna za tretje osebe, ki niso pri tem udeležene. Pomen tradicije je namreč v tem, da s prenosom posesti na pridobitelja postane za vsakogar vidno, kdo je lastnik stvari. Sicer pa je v obravnavanem primeru bistveno, da je bil tudi po v času zatrjevane sklenitve ustne darilne pogodbe veljavnem Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih za nepremičnine predpisan način pridobitve vpis v zemljiško knjigo (33. člen). Tudi izpolnitve tega pogoja tožnica ni izkazala oziroma ga sploh ni niti zatrjevala.

10. Glede tožničinih trditev o originarni pridobitvi (so)lastninske pravice na sporni nepremičnini z njenimi vlaganji vanjo (z denarjem in delom) pa velja pojasniti, da tožnica v postopku na prvi stopnji svojega zahtevka ni oprla na to trditveno podlago, temveč jo je ponudila v oporo sklepu o prehodu „lastninske posesti“ nepremičnine nanjo (podobno tudi še v reviziji); na neupošteven poskus širjenja podlage njenemu zahtevku v pritožbenem postopku pa je tožnici v celoti pravilno odgovorilo v razlogih svoje sodbe že sodišče druge stopnje – tako v materialnopravnem kot procesnopravnem pogledu.

11. Pravnomočne odločitve o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev, da je druga toženka prejela od zapustnika 5.000,00 EUR kot darilo, ki naj se vračuna v njen zakoniti dedni delež, tožnica v reviziji obrazloženo ne izpodbija, po uradni dolžnosti opravljeni materialnopravni preizkus (371. člen ZPP) pa je pokazal, da je glede na neizpodbojne dejanske ugotovitve v pravnomočni sodbi odločitev tudi v tem delu pravilna.

12. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani – vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava – je bilo treba tožničino revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

13. Tožnica z revizijo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške revizijskega postopka, prvim štirim tožencem pa mora povrniti 480,61 EUR njihovih stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), ki so bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah po vrsti in obsegu na način, kot je to po posamičnih postavkah razvidno iz odmere v stroškovniku na list. št. 103 spisa. Odločitev o stroških pete toženke v zvezi z njenim odgovorom na revizijo pa temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP, saj jih glede na vsebino njenega odgovora ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške.