Jedro

Glede na pogoj iz tedaj veljavnega določila 4. točke 47. čl. ZN, po katerem so morale biti darilne obljube in darilne pogodbe za primer smrti sklenjene v obliki notarskega zapisa, zgolj ustna darilna obljuba ne predstavlja podlage za pridobitev lastninske pravice.

Če se zaradi vlaganj poveča vrednost nepremičnine, vendar ne nastane nova stvar, prizidani oziroma nadzidani deli delijo pravno usodo obstoječega objekta. Takšna vlaganja ne predstavljajo podlage za stvarnopravni zahtevek po prejšnjem ZTLR in tudi po 48. čl. zdaj veljavnega SPZ imajo le obligacijske učinke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da v zapuščino po pokojnem V. R. ne spada 1/2 nepremičnin parc. št. 2036/1, 2048, 2049, 2051/1, 2051/2, 240.S., 650.S in 651.S., ker je na njem pridobila lastninsko pravico tožnica, kar so toženci dolžni priznati in ji dovoliti vknjižbo. Zavrnilo je tudi zahtevek, naj se ugotovi, da je druga toženka M. M. prejela od zapustnika 5.000,00 EUR kot darilo, ki se vračuna v njen zakoniti dedni delež. Tožnici pa je naložilo, da mora prvim štirim tožencem povrniti skupaj 2.096,13 EUR, peti toženki pa 845,53 EUR stroškov postopka z obrestmi vred.

Tožnica se je pravočasno pritožila. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in njenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je namreč napačno ocenilo izpovedi strank in prič v postopku. Poleg tega ni dovolilo zaslišanja priče V. F., ki je v celoti seznanjen s potekom dogodkov, s čimer je tožnico postavilo v nesorazmerno slabši položaj. Zavrnitve tega dokaznega predloga tudi ni obrazložilo. Če bi sodišče pravilno ocenilo dokaze, bi moralo ugotoviti, da je prišlo do prenosa lastninske pravice na sporni nepremičnini že leta 1997. Navedba letnice 1999 v tožbi je zgolj tiskovna napaka. Tožnica poudarja, da je ključ nepremičnine na G. posedovala že pred tem, tako kot je njena mati vseskozi posedovala ključe od njenega stanovanja. Sodišče je spregledalo tožničino izpoved, da je že leta 2000 začela sama plačevati vodo. Ni realno, da bi tožnica vložila tako velika materialna sredstva v tujo nepremičnino in tam samostojno gospodarila, če ne bi bilo gotovo, da ima nepremičnino v posesti in lasti. Pri tem je najtežja dela opravljal prav tožničin mož V. F. in s tem vlagal v skupno premoženje. Tožničina uvidevnost do očeta, ki je še naprej zahajal v gorco, da bi tam čebelaril in užival v naravi, ji nikakor ne more škoditi. Sicer pa je bil dogovor med njima nesporen in jasen. Oče ji je zagotovil, da so z njim seznanjeni vsi njegovi otroci in soproga, z njim pa naj bi tudi vsi soglašali. Oče je tožnico pozval k vzdrževanju in vlaganju v nepremičnine na G., sam si je do smrti pridržal le uživanje. Res je tožnici pri investicijah v določeni meri pomagal brat V. R., vendar v imenu in za račun tožnice. Šlo je za dogovor s stvarnopravnimi učinki in ne zgolj za gestijo. Vsi toženci so vedeli, da je G. tožničin. S staršema se je najbolje razumela prav tožnica, sicer pa so družinski odnosi že nekaj časa skrhani. Sodišče bi zato moralo prepričljivejše utemeljiti svojo oceno verodostojnosti pravdnih strank in njihovih izpovedi. Upoštevati bi moralo visoko starost pete toženke, ki se določenih podrobnosti ne more več natančno spomniti. Sicer pa je tudi iz njene izpovedi o zapustnikovem darilu drugi toženki razvidno, da je šlo za darilo večje vrednosti, ki bi se moralo všteti v njen zakoniti dedni delež.

Prvi štirje toženci v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev. Poudarjajo, da so bila v resnici vsa dela plačana z očetovim denarjem, tožnica v sporno nepremičnino ni ničesar vlagala in tudi dejanske izročitve nikoli ni bilo.

Peta toženka v svojem odgovoru na pritožbo poudarja, da je bila v svoji izpovedi povsem jasna. G. sta z zapustnikom tožnici dejansko že izročila. Tožnica je financirala skoraj vsa izvedena dela. Peta toženka ni kriva za nesoglasja med toženci, sicer pa je bilo vsem jasno, da je G. tožničin.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni konkretizirala; tistih kršitev te vrste, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB3 paziti po uradni dolžnosti, pa v postopku na prvi stopnji ni bilo.

Pritožba nasprotuje predvsem dokazni oceni, na kateri temelji izpodbijana sodba , vendar je ta jasna in razumljiva, tako da je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. Ne gre torej za kršitev postopka, pa tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan, saj so bila v postopku na prvi stopnji, upoštevaje trditveno podlago spora, vsa odločilna dejstva pravilno ugotovljena.

Sodišče ni bilo dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov. Strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza namreč ni absolutna, zato zavrnitev dokaznega predloga ne nasprotuje načelu materialne resnice in kontradiktornosti postopka. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (v 3. odst. obrazložitve) pojasnilo, da je neizvedene predlagane dokaze zavrnilo kot nepotrebne, kar vključuje tudi zaslišanje priče V. F. Tega dokaza torej ni spregledalo, sicer pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bil relevanten; čeprav bi priča v celoti potrdil vse tožničine trditve, odločitev o tožbenem zahtevku ne bi mogla biti drugačna.

V tožbi zatrjevani ustni dogovor med tožnico in zapustnikom, da sporna polovica nepremičnin ne bo predmet dedovanja, je ostal brez pravnega učinka. Pogodba o razdelitvi in izročitvi premoženja za življenja bi morala biti sklenjena v pisni obliki in overjena. Če pa je morebiti šlo za dogovor o vsebini oporoke, ta po 105. čl. Zakona o dedovanju (ZD; Ur. l. SRS, št. 15/76 in 23/78 ter Ur. l. RS, št. 17/91 do 73/04) ni bil veljaven.

Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožnici ni uspelo dokazati, da sta z zapustnikom sklenila ustno darilno pogodbo in jo nato tudi izpolnila. Povsem neverjetno je, da bi tožnica kljub skrhanim odnosom v družini, posebej med sorojenci, zanemarila sestavo pisne pogodbe in vknjižbo svoje lastninske pravice, če bi bila res očetova volja, da ji sporno polovico nepremičnin podari. Poleg tega ni mogoče govoriti o realizaciji darilne pogodbe, ko pa je zapustnik obdržal posest podarjenih nepremičnin. Če bi si v resnici izgovoril le preužitek zaradi čebelarjenja in kuhanja žganja, kot poskuša prikazati tožnica v pritožbi, gotovo ne bi nadaljeval s plačevanjem davkov in elektrike oziroma režijskih stroškov, pa tudi obnove počitniške hiše ne bi organiziral, niti financiral, čeprav le delno. Če bi sporne nepremičnine res podaril in jih tožnici prepustil v last in posest, potem ni videti nobenega razloga, zakaj bi jo, kot trdi tožnica v tožbi, pozival k vzdrževanju in vlaganju v podarjene nepremičnine. Takšno zapustnikovo ravnanje kaže, da je sporne nepremičnine kljub dogovoru s tožnico očitno štel za svoje, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo v obravnavanem primeru zgolj za ustno darilno obljubo. Po tedaj veljavnem določilu 4. točke 47. čl. Zakona o notariatu (Ur. l. RS, št. 13/94 do 83/01) so morale biti darilne obljube in darilne pogodbe za primer smrti sklenjene v obliki notarskega zapisa. Pogodbenika temu pogoju nista zadostila, zato tožnica na tej podlagi ni mogla pridobiti lastninske pravice.

Enako velja za zatrjevana vlaganja v sporne nepremičnine. Dela, ki jih našteva tožnica v tožbi, po svoji naravi niso takšna, da bi lahko spremenila substanco stvari oziroma identiteto že obstoječe zgradbe. Zaradi vlaganj se je gotovo povečala vrednost nepremičnine, vendar ni nastala nova stvar, zato prizidani oziroma nadzidani deli delijo pravno usodo obstoječega objekta. Tožničina vlaganja torej ne predstavljajo podlage za stvarnopravni zahtevek po prejšnjem Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90) in tudi po 48. čl. zdaj veljavnega Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02) imajo le obligacijske učinke. Tožničina trditev, da je šlo za pogodbeni dogovor o pridobitvi lastninske pravice z vlaganji, pa je v pritožbi ostala nesubstancirana. Za povrh predstavlja nedopustno novoto, ki je sodišče druge stopnje po 1. odst. 337. čl. ZPP ne sme upoštevati pri odločanju o pritožbi, saj tožnica ni niti poskušala pojasniti, zakaj tega dejstva ni uveljavljala že v postopku na prvi stopnji.

Tožnica po navedenem na sporni polovici zapustnikovih nepremičnin ni pridobila lastninske pravice, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo njen zahtevek za izločitev tega premoženja iz zapuščine.

Pravilna pa je tudi odločitev glede zatrjevanega zapustnikovega darila drugi toženki. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju tožnice, druge in pete toženke upravičeno podvomilo o obstoju darila v višini 5.000,00 EUR. Tožnica uporabnih dokazov za to ni ponudila, njena in materina izpoved pa tudi po presoji pritožbenega sodišča nista dovolj zanesljivi. Obema naj bi za darilo povedal zapustnik, pri tem pa tožnica ne ve niti, za kakšno valuto je šlo, hkrati pa se še v pritožbi sklicuje na visoko starost in slab spomin pete toženke. Ker je bilo dokazno breme na tožnici, njen zahtevek za vračunanje darila nima zadostne dejanske podlage, kot ji je pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Na ostale pritožbene trditve, s katerimi tožnica izpodbija dokazno oceno v izpodbijani sodbi, ni treba odgovarjati. Upoštevaje dejanske in pravne razloge, na katere je tožnica oprla svoj tožbeni zahtevek, in njeno lastno izpoved, namreč zahtevanega pravnega varstva ne more doseči. Brez pomena je torej, kaj so o posameznih dejanskih okoliščinah izpovedovale druge stranke in priče. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo prvo sodbo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. istega zakona. Tožnica je s pritožbo propadla, zato do povrnitve svojih stroškov zanjo ni upravičena. Toženci pa morajo svoje stroške za odgovor kriti sami, ker z njim niso bistveno prispevali k odločitvi o pritožbi.