Jedro

Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke in izvedenih dokazov s tem v zvezi, da je pooblaščeni vročevalec – detektiv po dveh neuspelih poskusih vročitve sporne odpovedi tožnici na njenem domu pustil v hišnem predalčniku obvestilo, da naj bo naslednjega dne ob določeni uri doma zaradi vročitve pošiljke tožene stranke, in ker tožnice ob napovedani uri tudi naslednji dan ni našel, njen zunajzakonski partner pa je prevzem pošiljke odklonil, ji je pošiljko pustil v hišnem predalčniku in toženo stranko obvestil, kako je bila vročitev opravljena. Prav tako se sodišče ni opredelilo do tožničine izpovedbe, da je v bistvu ravnala v skladu z nasvetom, naj ničesar ne sprejme. Glede na to tožena stranka sodišču utemeljeno očita, da izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje nimata razlogov o presoji, da sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila nikoli vročena in da je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v ugodilnem delu razveljavita in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku, ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 30. 7. 2012, ker odpoved tožnici ni bila vročena in ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju vse do 31. 7. 2014, ko se je upokojila zaradi invalidnosti I. kategorije. Toženi stranki je naložilo, da tožnici izplača plačo na podlagi zaposlitve za polovični delovni čas za obdobje od meseca februarja 2013 do njene invalidske upokojitve ter regres za letni dopust za leto 2013 in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2014 ter tožnici izplača odpravnino ob upokojitvi in ji povrne stroške postopka. Zahtevek za plačilo denarne odškodnine v višini 4.500,00 EUR in za plačilo zneska 932,40 EUR iz naslova izgube delne invalidske pokojnine v letu 2012 je kot neutemeljen zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank v sporu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper ugodilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da glede ugotovitve, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila vročena, niti sodba sodišča prve stopnje in niti sodba sodišča druge stopnje nimata razlogov in ju zato ni mogoče preizkusiti. Pri tem se sklicuje na tožničino samovoljno zapustitev delovnega mesta, zaradi česar vročitev odpovedi na delovnem mestu ni bila mogoča, na tožničino zavračanje prevzema poštnih pošiljk oziroma zavračanje vsakršnih pošiljk delodajalca in na dokazano vročanje odpovedi na tožničinem domu po pooblaščenem detektivu. Predlaga spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu oziroma njuno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

4. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Tako izpodbijana sodba kot sodba sodišča prve stopnje temeljita na v bistvu pavšalni ugotovitvi, da sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila vročena po določbah pravdnega postopka v smislu določb 87. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), oziroma da tudi detektiv „vročitve ni pravilno izpeljal“.

7. ZDR je v 87. členu določal osebno vročitev pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu in hkrati, da redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu vroča po pravilih pravdnega postopka.

8. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ima za ta primer relevantne določbe o vročanju v 140. in 142. členu. Pri tem je treba upoštevati, da ZPP ureja vročanje sodnih pošiljk, tako da teh določb ni mogoče dobesedno uporabiti za vročanje pošiljk delodajalca o odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

9. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka tožnici ni mogla vročiti odpovedi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu, prav tako pa tudi, da vročitev odpovedi v obliki priporočene poštne pošiljke, kljub poizkusu, ni bila opravljena. Te ugotovitve tudi med strankama v bistvu niso bile sporne. Osebne vročitve po pooblaščenem vročevalcu ZPP ne izključuje. Sodišče se ni posebej opredelilo do navedb tožene stranke in izvedenih dokazov s tem v zvezi, da je pooblaščeni vročevalec – detektiv po dveh neuspelih poskusih vročitve sporne odpovedi tožnici na njenem domu pustil tožnici v hišnem predalčniku obvestilo, da naj bo naslednjega dne ob določeni uri doma zaradi vročitve pošiljke tožene stranke, in ker tožnice ob napovedani uri tudi naslednji dan ni našel, njen zunajzakonski partner pa je prevzem pošiljke odklonil, ji je pošiljko pustil v hišnem predalčniku in toženo stranko obvestil, kako je bila vročitev opravljena. Prav tako se sodišče ni opredelilo do tožničine izpovedbe, da je v bistvu ravnala v skladu z nasvetom, naj ničesar ne sprejme. Glede na to tožena stranka sodišču utemeljeno očita, da izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje nimata razlogov o presoji, da sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila nikoli vročena in da je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Konec koncev pa tožnica v pripravljalni vlogi z dne 6. 2. 2013 tudi navaja, da je bila z vsebino redne odpovedi seznanjena, res da šele s prejemom odgovora na tožbo.

10. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo ter sodbi sodišč druge in prve stopnje v ugodilnem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po odpravi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka bo sodišče ponovno odločilo o še odprtih tožničinih zahtevkih.

11. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.