Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici pravilno vročena. Ker tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila vročena, ni mogla učinkovati, zaradi česar je prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonito.

Po 118. členu ZDR-1 lahko sodišče v primeru ugotovitve nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in ugotovitvi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno odškodnino. V konkretnem primeru, ko je bila tožnica invalidsko upokojena, ne bi mogla uveljavljati pravice do vrnitve na delo, zato tudi ni podlage za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 7. 2012 nezakonita (I. točka izreka sodbe). Tožnica je zaposlena pri toženi stranki brez prekinitev od 16. 2. 2005 do 31. 7. 2014 in za to obdobje je tožena stranka dolžna tožnico prijaviti v vsa obvezna zavarovanja (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati bruto plačo za mesec februar 2013 v višini 514,80 EUR, za mesece od marca 2013 do julija 2014 za vsak mesec v višini 858,00 EUR in po odvodu davkov in prispevkov tožnici plačati neto znesek posamezne plače za vsak mesec z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za plačo za pretekli mesec do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Kar je zahtevala več ali drugače je zavrnilo (III. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna obračunati in plačati vse prispevke in davke za regres za letni dopust za leto 2013 in za sorazmerni del regresa za leto 2014 v zneskih razvidnih iz IV. in V. točke izreka in tožnici plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 oz. 2. 7. 2014, vse v 15 dneh pod izvršbo, kar je tožnica zahtevala več ali drugače je zavrnilo (IV. in V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati odpravnino ob upokojitvi v višini 3.059,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2014 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (VI. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.928,85 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo (VII. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici denarno odškodnino v višini 4.500,00 EUR, v 15 dneh pod izvršbo (VIII. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati škodo zaradi izgube delne invalidske pokojnine v skupni višini 932,40 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnimi iz IX. točke izreka.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper VIII. in IX. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v točkah VIII. in IX. izreka spremeni tako, da tudi v tem delu ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži vračilo vseh pritožbenih stroškov tožnice. Navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo odločitve o odškodnini za izgubo invalidskega nadomestila, zapisalo je le, da tožena stranka za tožnico ni imela ustreznega delovnega mesta, ki bi bilo skladno z odločbo invalidske komisije z dne 23. 11. 2011. Ta ugotovitev je materialnopravno napačna. Z ukinitvijo delne pokojnine, za kar je izključno odgovorna tožena stranka, je tožnica namesto celotnega zneska določenega v pogodbi o zaposlitvi prejemala le polovico tega zneska. Tožena stranka ni spoštovala dokončne odločbe ZPIZ in tožnici ni zagotovila ustreznega delovnega mesta. ZPIZ je odločil, da tožnica kot delovni invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni nima pravice do delne invalidske pokojnine, ker ni bila razporejena s pogodbo o zaposlitvi na drugo ustrezno delovno mesto z omejitvami in za polovico delovnega časa. Zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke je tožnici vsak mesec v vtoževanem obdobju, nastala škoda v skupni višini 932,40 EUR, zaradi neizplačane delne invalidske pokojnine. Škoda je tožnici nastala izključno zaradi ravnanja tožene stranke, zato je zahtevek tožnice iz tega naslova utemeljen.

Tožnica je bila po odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidsko upokojena. Glede na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je imela tožnica pravico do reintegracije, do priznanja delovne dobe za ves čas do odločitve sodišča prve stopnje pa ni upravičena, saj je s pravnomočno odločbo pridobila status uživalke pokojnine. Priznanje delovnega razmerja tožnica niti ne zahteva, lahko pa bi uveljavljala pravico do vrnitve na delo, vendar le pod pogojem, da bi se ponovno aktivirala. Ker se je tej pravici odpovedala, ima pravico do povračila škode. Dejstvo, da se je tožnica upokojila ne pomeni, da nima pravice do povrnitve škode, v primeru nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede odškodnine po drugem odstavku 118.člena ZDR v povezavi s prvim odstavkom 118. člena ZDR gre za odškodnino, ki pomeni odmero oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu. V konkretnem primeru je tožnica postavila zahtevek za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR, tožena stranka pa temu zahtevku sploh ni nasprotovala ali ga kakorkoli prerekala. Priglaša pritožbene stroške.

4. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podredno da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku napačno ocenilo pričevanje A.A., B.B. in C.C.. Poudarja, da je treba vse dokaze presojati z vidika, da je tožnica naklepno preprečevala vsakršen normalen postopek vročevanja. V zadevi ni sporno, da se je tožnica po nasvetu tretje osebe (uslužbenke D. ali E.) in po lastni presoji aktivno izogibala vročitvi kakršnegakoli pisanja od delodajalca, to je tožene stranke. Tožena stranka je že med postopkom poudarila, da je treba sorazmerno presojati pomen, ki ga je imelo ravnanje tožnice v primerjavi s pomenom ravnanja tožene stranke. Tožnica se je izogibala komunikaciji z delodajalcem, zlasti pa je aktivno in načrtno preprečevala vročitev vsakršnih pisanj svojega delodajalca. Tožena stranka je storila vse, kar je bilo mogoče, da je tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi vročila. Sama odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila vsebinsko povsem utemeljena, saj tožnica ni bila zmožna opravljati delo, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, čeprav ji je tožena stranka dala na izbiro, da se sama odloči, kdaj in koliko ga bo opravljala stoje in koliko sede, tožnica ni bila zmožna delati na kateremkoli delu, ki je bilo na razpolago pri toženi stranki, prezaposlitev k drugim delodajalcem kljub poizkusom ni bila mogoča, podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi je ugotovila tudi komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je delovno mesto samovoljno zapustila že 20. 4. 2012, zato ji ni mogla vročiti odpovedi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu. Odhod je šele kasneje opravičila z bolniškim staležem. Odpoved pogodbe o zaposlitvi ji je poskušala vročiti s priporočeno poštno pošiljko, ki je tožnica ni prevzela, tako da se je vrnila 26. 8. 2012 z oznako „zavrnjeno“. Nato je vročanje večkrat opravljal detektiv F.F., pri čemer je bila nazadnje osebna vročitev uspešno opravljena 11. 9. 2012. Vročevalec je štirikrat poskušal tožnici vročiti odpoved, nazadnje je pustil pisanje v poštnem nabiralniku na domačem naslovu tožnice in je bila s tem vročitev uspešno opravljena. Meni, da na podlagi načela sorazmernosti ne more biti bistveno, ali je pri postopku vročanja prišlo do kakšnih nebistvenih napak glede na določila ZPP, temveč je bistveno, da je tožnica odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela. Dejstvo da je bila tožnica 11. 9. 2015 doma, je vsaj posredno potrdil tudi B.B., ki je spremljal vročevalca F.F. Priča B.B. tožnice ni mogel identificirati določneje, saj se tožnica kljub predhodnemu opozorilu obravnave ni udeležila, s čimer se je soočenju z B.B. izognila. Na enak način se je tožnica izognila tudi soočenju s F.F.. Tožnici je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zagotovo vročena najkasneje s priporočeno poštno pošiljko, ki jo je odposlala C.C. in v katero je poleg same delovne knjižice in obvestila o poteku odpovednega roka priložila tudi izvod odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sklicuje se na sodno prakso (sklep opr. št. VIII Ips 251/2008, sodba opr. št. II Ips 1264/2008, sklep opr. št. Pdp 457/2012). Vročitev pošiljke z delovno knjižico je izkazana s povratnico, pripoznala pa jo je tudi tožnica. Sodišče prve stopnje se do izpovedi priče C.C., ki je z gotovostjo izpovedala, da sta bila k pošiljki priložena tudi obvestilo o poteku odpovednega roka in izvod odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni opredelilo, zato odločilna dejstva v zvezi z razsodbo niso obrazložena. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče G.G., ki je bila pri sestavljanju in zapiranju pošiljke, je toženi stranki onemogočilo pravico do učinkovitega pravnega varstva. Tožena stranka se pritožuje tudi na višino denarnega zahtevka, saj je bil tožnici priznan denarni zahtevek v celoti za 8 urni delovnik, čeprav je bila tožena stranka dolžna po pogodbi o zaposlitvi tožnici izplačevati plačo le za 4 ure, medtem ko je za preostale 4 ure prejemala nadomestilo od ZPIZ.

5. Tožnica v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi tožnice in tožene stranke nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Sodišče prve stopnje je v tem sporu že odločalo in zavrglo primarni in podredni tožbeni zahtevek, ugodilo pa je tožbenemu zahtevku na plačilo odpravnine. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožnice s sklepom opr. št. Pdp 401/2014 z dne 4. 9. 2014 pritožbi ugodilo, izpodbijano odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotavljalo ali je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30. 7. 2012 pravilno vročena. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici pravilno vročena, zato je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 7. 2012 nezakonita ter da je tožnica zaposlena pri toženi stranki do 31. 7. 2014, ko je bila invalidsko upokojena.

10. V času odpovedi pogodbe o zaposlitvi je veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) določal, da odpoved pogodbe o zaposlitvi učinkuje šele z njeno vročitvijo (prvi odstavek 87. člena ZDR). Po določbi drugega odstavka 87. člena ZDR se odpoved delavcu vroči osebno, praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslov, določen v pogodbi o zaposlitvi oziroma drugem naslovu delavca. Vroča se po pravilih pravdnega postopka (tretji odstavek 87. člena ZDR). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici pravilno vročena. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je prišlo do takega dokaznega zaključka, zato so pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožena stranka storila vse, da bi tožnici vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi neutemeljene. Dejstvo, da je šele novi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. list RS, št. 21/2013) na novo uredil pravila vročanja, na konkretno zadevo nima vpliva. Tožena stranka tudi ni dokazala, da je bila tožnici poleg zaključene delovne knjižice vročena tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi in obvestilo o poteku odpovednega roka, kar neutemeljeno uveljavlja v pritožbi. Ker tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila vročena, ni mogla učinkovati, zaradi česar je prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonito. Sodišče prve stopnje je sicer sledilo postavljenemu zahtevku in odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 7. 2012 nezakonita, namesto da bi v izreku odločilo, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi redne odpovedi nezakonito, kar pa na samo zakonitost sodbe sodišča prve stopnje ne vpliva, saj so posledice v obeh primerih enake.

11. Sodišče prve stopnje je tožnici za čas od februarja 2013 do upokojitve tj. do 31. 7. 2014 prisodilo plačo v višini 858,00 EUR bruto. Svojo odločitev je oprlo na pogodbo o zaposlitvi (priloga A7), iz katere izhaja, da osnovna plača delavca na navedenem delovnem mestu glede na pričakovane delovne rezultate, ob normalnih pogojih dela na dan sklenitve pogodbe znaša 858,00 EUR. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je bil tožnici priznan denarni zahtevek za 8 urno delo, čeprav je bila tožena stranka tožnici dolžna izplačevati plačo le za 4 ure. Z odločbo ZPIZ z dne 19. 4. 2012 je tožnica izgubila pravico do delne invalidske pokojnine, ker tožena stranka tožnice po odločbi ZPIZ z dne 15. 12. 2011 (potrjena z odločbo ZPIZ z dne 8. 3. 2012) ni razporedila na drugo ustrezno delovno mesto. Tožena stranka je tožnico z dnem 28. 6. 2012 napotila na čakanje na delo ter ji za čas čakanja izplačevala nadomestilo plače za polni delovni čas. Dokončna odločba ZPIZ z dne 13. 3. 2012 je tožnici omogočala, da si zagotovi delovnopravni status z zagotovitvijo zaposlitve s skrajšanim delovnim časom, medtem ko je v preostalem delu bila upravičena do delne invalidske pokojnine. Pogoj za uveljavljanje te pravice je bila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, kar je v sferi tožene stranke. Okoliščina, da je tožena stranka tožnico napotila na čakanje na delo, ker ji ni mogla zagotoviti ustreznega delovnega mesta po odločbi ZPIZ, pomeni, da tožnica ni delala iz razlogov na strani tožene stranke. V takem primeru ima na podlagi določb 137. člena ZDR tožnica pravico do nadomestila plače za polni delovni čas. Zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

K pritožbi tožnice:

12. Tožnica se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, da ni utemeljen tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 4.500,00 EUR po določbi 118. člena ZDR. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je bila tožnica invalidsko upokojena, zato reintegracija ni več mogoča. Po določbi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. list RS, št. 21/2013), sodišče v primeru ugotovitve nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in ugotovitvi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno odškodnino. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru, ko je bila tožnica invalidsko upokojena, ne bi mogla uveljavljati pravice do vrnitve na delo, zato tudi ni podlage za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR-1. 13. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo škode zaradi izgube delne invalidske pokojnine v višini 932,40 EUR. Tožnici je bila z odločbo ZPIZ z dne 19. 4. 2012 ukinjena pravica do delne invalidske pokojnine, ker pri toženi stranki ni pričela z drugim delom, ki bi bilo primerno njeni preostali delovni zmožnosti in s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. Tožnica zoper odločbo ni vložila pritožbe. Tožena stranka je tožnico potem, ko je ugotovila, da zanjo nima primernega delovnega mesta obvestila, da ji bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, z dnem 28. 6. 2012 pa jo je napotilo na čakanje. Delna invalidska pokojnina se izplačuje tudi za dneve, ko je delavcu (iz razlogov na strani delodajalca) odrejeno čakanje na ustrezno delo, zato bi bila tožnica upravičena do nadaljnjega izplačevanja delne invalidske pokojnine, saj ji takrat delovno razmerje še ni prenehalo. Vrhovno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da priznanje nove pravice iz invalidskega zavarovanja, ne pomeni avtomatičnega prenehanja prejšnje pravice. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ker tožnica zoper odločbo o ukinitvi pravice ni ugovarjala, zato tožena stranka ni odgovorna za škodo, ki jo je utrpela tožnica.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbenega postopka (stroški pritožbe in odgovora na pritožbo) krije sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).