Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo celotno medicinsko dokumentacijo do izdaje dokončne (ne le prvostopne) odločbe toženca. Ker je v tem okviru ugotovilo, da je pri tožniku prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da ni imel več preostale delovne zmožnosti, ga je utemeljeno razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v točki IV tako, da se znesek „841,80 EUR“ zniža na „785,70 EUR“.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo odločbi toženca z dne 26. 5. 2008 in 7. 1. 2008, tožnika razvrstilo v prvo kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 23. 1. 2008 dalje in mu priznalo pravico do invalidske pokojnine od 1. 2. 2008 dalje. Tožencu je naložilo, da o višini in izplačevanju invalidske pokojnine odloči s posebno odločbo in tožniku povrne stroške postopka v višini 841,80 EUR, v roku 15 dni.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in spremeni prvostopno sodbo v smeri celotne zavrnitve tožbenega zahtevka, tudi v stroškovnem delu. Ker je bila pri tožniku ugotovljena invalidnost I. kategorije od 23. 1. 2008 dalje, kot to izhaja iz mnenja sodnega izvedenca, ni moč šteti, da je odločba organa prve stopnje z dne 7. 1. 2008 nepravilna in nezakonita, glede na to, da je bila izdana pred 23. 1. 2008 in je takrat očitno pri tožniku še obstajala II. kategorija invalidnosti. Sodišče takšne odločbe ne bi smelo odpraviti. Tudi ni podanih pogojev za odpravo drugostopenjske odločbe toženke z dne 26. 5. 2008 saj je bila tudi ta pravilna in zakonita. Z drugostopno odločbo ni moč odločiti drugače, kot da se pritožba zoper pravilno in zakonito prvostopno odločbo zavrne. Stanje je potrebno ugotavljati le do dneva izdaje odločbe prve stopnje saj se z odločbo druge stopnje le ugotavlja, ali je odločitev organa prve stopnje pravilna. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti na obravnavi. Pritožba prav tako šteje, da vsi priznani stroški niso bili nujni oz. potrebni in priznani v skladu s 155. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), kot na primer 100 točk za sestanek s stranko, pregled listin in sestavo dopisa, pri tem pa tudi ni navedeno, za kateri dopis gre. Previsoki so tudi priznani stroški, glede pripravljalne vloge z dne 23. 12. 2009. Tožnik je podal odgovor na pritožbo v katerem navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se upošteva medicinska dokumentacija, izdana do zaključka invalidskega postopka pri tožencu, kateri je končan z dokončno odločbo. Takšno stališče je izoblikovala že sodna praksa, kot to izhaja iz odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 937/2006 z dne 25. 10. 2007 in sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 101/2008 z dne 21. 9. 2009. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo (razen glede odločitve o stroških postopka), v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 26. 5. 2008, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo z dne 7. 1. 2008, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnika za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je invalidska komisija toženca druge stopnje menila, da tožnikova delazmožnost še ni izgubljena in da opravlja delo, kjer ne gre za pretirano hude obremenitve.

V predmetni zadevi toženka ne ugovarja ugotovljenemu dejanskemu stanju sodišča prve stopnje, da gre pri tožniku za invalidnost I. kategorije od 23. 1. 2008, temveč le temu, da v času izdaje prvostopne odločbe (7. 1. 2008) pri tožniku še ni obstajala I. kategorija invalidnosti ter je tako odločitev toženke bila pravilna. Presoja se le stanje na dan izdaje prvostopenjske odločbe, z drugostopenjsko odločbo se ugotavlja le ali je bila odločitev prvostopenjskega organa pravilna ali ne.

Navedeno stališče toženke je zmotno. V skladu z 2. odst. 81. čl. ZDSS-1, v primeru ugoditve tožbenega zahtevka, sodišče s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici obveznosti ali pravni koristi. Pri tem sodišče v skladu s 63. čl. ZDSS-1 presoja dokončni upravni akt in ne zgolj upravnega akta izdanega v upravnem postopku na prvi stopnji. Ob tem je odločilno stanje zavarovanca na dan izdaje dokončne odločbe. Obseg presoje dokončnega upravnega akta je tako v procesnem kot materialnem smislu omejen na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe toženca. Izven okvira presoje pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca pa ostaja morebitno kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja, do katerega pride po izdaji dokončne odločbe. Kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju predstavljajo torej novo stanje, ki ga sodišče ni pristojno presojati, saj o tem stanju še ni bilo odločeno v predsodnem postopku, temveč je z vložitvijo nove zahteve pri tožencu, potrebno sprožiti nov postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. V danem primeru je torej sodišče prve stopnje pravilno presojalo celotno medicinsko dokumentacijo do izdaje dokončne odločbe in ugotovilo, da je pri tožniku 23. 1. 2008, torej pred izdajo dokončne odločbe (26. 5. 2008) prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da se razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, zaradi bolezni.

Tožena stranka se upravičeno pritožuje zaradi stroškov postopka, ki se nanašajo na 100 točk za sestanek s stranko, pregled listin in sestavo dopisa, saj so ti stroški že zajeti v 300 točkah za sestavo tožbe. Ostale stroške je sodišče pravilno priznalo, saj so bili potrebni in odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo in sodno prakso. Tudi stroški v zvezi s pripravljalno vlogo z dne 23. 12. 2009 v višini 275 točk so priznani v pravilnem obsegu. V navedeni pripravljalni vlogi je tožnik na poziv sodišča podal pripombe na prejeto izvedensko mnenje in na vlogi toženke z dne 15. 12. 2009 in 18. 12. 2009. Skupaj so potrebni stroški znašali 1400 točk (in ne 1500 točk), kakor je tožniku priznalo sodišče prve stopnje, kar ob upoštevanju vrednosti točke, 20 odstotnega DDV-ja in 2 odstotka za materialne stroške znaša 785,70 EUR.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo zoper 1., 2. in 3. točko izpodbijane sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso bili podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 5. alinejo 358. čl. ZPP pa je pritožbi glede sklepa o stroških v izpodbijani sodbi delno ugodilo in v obsegu, kot je razviden iz izreka te sodbe, spremenilo prisojene stroške tožnika.

Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, priglašeni stroški niso potrebni stroški v smislu 1. odst. 155. čl. ZPP, zato jih je dolžan nositi tožnik sam.