Jedro

Ker sistem invalidskih komisij (I. in II. stopnje) omogoča ugotavljanje obstoja pravno pomembnih dejstev za ugotovitev invalidnosti vse do izdaje dokončne odločbe, gre za posebnost v primerjavi z odločanjem po ZUP, na podredno uporabo katerega sicer napotuje 249. člen ZPIZ-1. Ker je možnost ugotavljanja dejanskega stanja tudi v pritožbenem postopku pri toženi stranki z opredelitvijo posebnih izvedenskih organov in sistemom le-teh v ZPIZ-1 posebej urejena, se glede tega tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določbe ZUP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo odločbi toženca z dne 7. 1. 2008 in 26. 5. 2008, tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 23. 1. 2008 dalje in toženi stranki naložilo, da mora izdati odločbo o odmeri invalidske pokojnine ter tožniku povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da sta invalidski komisiji tožene stranke prve (20. 12. 2007) in druge stopnje (28. 4. 2008) menili, da ni zadostni medicinskih razlogov za priznanje I. kategorije invalidnosti. Na podlagi izvedenskega mnenja pa je sodišče pri tožniku ugotovilo invalidnost I. kategorije od 23. 1. 2008 dalje. Ker se v socialnem sporu presoja zakonitost dokončnega upravnega akta, se lahko tožniku prizna pravico do pokojnine na podlagi dejstva, nastalega do izdaje drugostopenjske odločbe.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča. Zato je glede glavne stvari zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke glede plačila stroškov postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sta bila zmotno uporabljena tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji) in 57. člena Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij in drugih izvedenskih organov ZPIZ (v nadaljevanju Pravilnik, Ur. l. RS, št. 118/2005 in 17/2007). S to zmotno uporabo je bila obenem kršena določba 3. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji). Odločeno je namreč bilo na podlagi dejanskega stanja, ki je nastalo po izdaji prvostopenjske upravne odločbe. V času odločanja prvostopenjskega organa tožene stranke invalidnost I. kategorije pri tožniku še ni bila prisotna, zato prvostopenjska odločba ne more biti nezakonita. Odločilna so dejstva, ki so nastala do izdaje prvostopenjske odločbe in ki so lahko predmet pritožbenega preizkusa po določbah ZUP in v postopku pred invalidsko komisijo druge stopnje. Sodišče je z ugotovitvijo invalidnosti po izdaji prvostopenjske odločbe poseglo v upravno pristojnost. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizijski očitek, da je sodišče odločilo o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost, in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Predmet tožbenega zahtevka je bila v zvezi s prvostopno odločbo odprava dokončne odločbe tožene stranke, s katero je bil zavrnjen tožnikov predlog za priznanje pravic na podlagi invalidnosti, in zahteva za priznanje teh pravic. O takem tožbenem zahtevku, ki se uvršča med spore iz 1. točke prvega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), je sodišče odločilo v skladu z določbami 82. člena tega zakona.

8. V postopku za uveljavljanje pravic pri toženi stranki imajo pomembno vlogo izvedenski organi (261. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – v nadaljevanju ZPIZ-1). Pravilnik kot interni splošni akt tožene stranke določa, da v primeru pritožbenega izpodbijanja mnenja invalidske komisije I. stopnje poda na zahtevo strokovnega delavca izvedensko mnenje o zavarovančevi invalidnosti invalidska komisija II. stopnje (prvi odstavek 56. in 57. člena). Pri tem mora biti invalidski komisiji II. stopnje predložena vsa dokumentacija, zbrana v postopku za uveljavljanje pravic, vključno z eventualno novo medicinsko dokumentacijo, invalidska komisija II. stopnje pa se lahko odloči tudi za osebni pregled zavarovanca (38. člen). Res pri tem tretji odstavek 57. člena Pravilnika določa, da je treba invalidski komisiji II. stopnje poslati le novo medicinsko dokumentacijo, ki je v smislu ZUP obstojala že v času odločanja na prvi stopnji. To pa ne pomeni, da lahko poda invalidska komisija mnenje le na podlagi te dokumentacije, saj Pravilnik hkrati določa, da je podlaga za strokovno mnenje vsa dokumentacija, zbrana v postopku za uveljavljanje pravic, predsednik invalidske komisije II. stopnje pa lahko odredi tudi osebni pregled zavarovanca. Poleg tega pa 59. člen Pravilnika določa, da se pri delu invalidske komisije II. stopnje v zvezi s pritožbo smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za delo komisije I. stopnje.

9. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon (prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih – ZS). To pomeni, da sodišče ni vezano na tiste določbe splošnih aktov tožene stranke, ki niso v skladu z ustavo in zakonom.

10. Bistvo ustavne pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave) in še posebej pravic invalidov (52. člen Ustave) je tudi njihova dejanska dostopnost, če so sicer podani pogoji za njihovo priznanje. Z opredelitvijo invalidske komisije II. stopnje v pritožbenem postopku pri toženi stranki je vzpostavljena možnost preverjanja nastanka invalidnosti glede na ugotovljeno zdravstveno oziroma medicinsko stanje zavarovanca vse do izdaje dokončne odločbe o ugotovitvi invalidnosti in pravicah na tej podlagi. To tudi ni v nasprotju z ureditvijo sodnega varstva zoper dokončno odločbo tožene stranke v sporu polne jurisdikcije. Z učinkovitostjo uveljavljanja in varstva pravic iz invalidskega zavarovanja bi bila zato nezdružljiva zgolj nadzorna vloga invalidske komisije II. stopnje v pritožbenem postopku pri toženi stranki. Dejansko bi v tem primeru vključitev samostojne invalidske komisije II. stopnje v postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja pomenila le še dodatno in nepotrebno birokratsko oviro za učinkovito uveljavljanje pravic zavarovancev iz tega naslova. Pravilnik kot interni organizacijski splošni akt tožene stranke tudi sicer ne more določati pravil postopka za odločanje o pravicah zavarovancev. Zato določb Pravilnika, kolikor naj bi te pomenile, da se kot nova medicinska dokumentacija v pritožbenem postopku upošteva le tista, ki je obstajala že v času odločanja na prvi stopnji, sodišče ni moglo upoštevati.

11. Ker sistem invalidskih komisij (I. in II. stopnje) omogoča ugotavljanje obstoja pravno pomembnih dejstev za ugotovitev invalidnosti vse do izdaje dokončne odločbe, gre za posebnost v primerjavi z odločanjem po ZUP, na podredno uporabo katerega sicer napotuje 249. člen ZPIZ-1. Ker je možnost ugotavljanja dejanskega stanja tudi v pritožbenem postopku pri toženi stranki z opredelitvijo posebnih izvedenskih organov in sistemom le-teh v ZPIZ-1 posebej urejena, se glede tega tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določbe ZUP. Prav tako se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na stališče v sodbi VIII Ips 74/2008 z dne 12. 1. 2010, ki se nanaša na uveljavljanje pravice do starostne pokojnine, ne pa na vprašanje uveljavljanja pravic iz naslova invalidnosti.

12. Glede na navedeno sodišče ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo nastop tožnikove invalidnosti I. kategorije z datumom izvida lečečega internista z dne 23. 1. 2008 in ob odpravi odločb tožene stranke tožniku od tega dne priznalo pravico do invalidske pokojnine.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.